Lucija Rojko, dipl. m. s.
asist. Sanja Vrbovšek, dipl. m. s., univ. dipl. soc.
Klara Rebernik, mag. zdr. nege.
Nacionalni inštitut za javno zdravje, Center za upravljanje programov preventive in krepitve zdravja lucija.rojko@nijz.si
192
-IZVLEČEK
Uvod: Srčno-žilni dogodki predstavljajo najbolj pogost vzrok smrti v svetu. Kar 80 % prezgodnjih smrti bi se lahko izognili z obvladovanjem vedenjskih, bioloških in psihosocialnih dejavnikov tveganja. Najbolj pogosti dejavniki tveganja so kajenje, nezdravo prehranjevanje, telesna nedejavnost in tvegano/škodljivo pitje alkohola. Po srčno-žilnem dogodku ostane oseba v bolnišnični obravnavi vsaj nekaj dni. V tem času je njegova motivacija za pridobivanje informacij, ki imajo za njegovo zdravje in okrevanje pomen, višja kot po vrnitvi v domače okolje. Ugotavljali smo, ali so zaposleni študenti zdravstvene nege, izvajalci zdravstvene nege tudi na področju obravnave oseb s srčno-žilno boleznijo. Ob tem pa nas je zanimalo, ali v času večdnevne bolnišnične obravnave osebam posredujejo informacije o podpori, ki jo lahko prejmejo na področju spremembe življenjskega sloga. Anketirance smo spraševali, ali ob odpustu osebe v domače okolje anketiranci posredujejo informacijo o obravnavi v centrih za krepitev zdravja/zdravstvenovzgojnih centrih. Metode: Zaposlenim študentom 1., 2. in 3. letnika prvostopenjskega ter 1. in 2. letnika drugostopenjskega študija zdravstvene nege na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani smo posredovali anketni vprašalnik. V obdobju od 22. 2. do 15. 3. 2019 ga je izpolnilo 34 študentov. Za zbiranje, obdelavo in ana-lizo podatkov smo uporabili odprtokodno aplikacijo Univerze v Ljubljani; 1KA. Rezultati: Navodila, ki jih študenti zdravstvene nege, ki so zaposleni v praksi, posredujejo osebam v času bolnišnične obravnave, se najbolj pogosto nanašajo na predpisa-no medikamentozpredpisa-no terapijo, rehabilitacijo in posebpredpisa-nosti, na katere morajo biti bolniki pazljivi glede na svoje zdravstvepredpisa-no stanje. Anketiranci 90 % obravnavanih bolnikov ob odpustu iz bolnišničnega okolja ne usmerijo v njim najbližji center za krepitev zdravja/zdravstvenovzgojni center ter jim ne posredujejo informacij o aktivnostih krepitve zdravja, ki jih centri za krepitev zdravja/zdravstvenovzgojni centri izvajajo. Diskusija in zaključek: Osebe s srčno-žilno boleznijo, ki so bile v deležne večdnevne bolnišnične obravnave, je potrebno pred odpustom domov informirati o primerni podpori, ki jim je na voljo na po-dročju uvajanja sprememb v življenjski slog. Za zagotavljanje prenosa omenjenih informacij od izvajalca zdravstvene nege do osebe s srčno-žilno boleznijo bi bilo smiselno poslanstvo in programe centrov za krepitev zdravja/zdravstvenovzgojnih centrov izvajalcem zdravstvene nege primerno predstaviti.
Ključne besede: kronične bolezni, srčno-žilne bolezni, preventivni programi za odrasle, medicinske sestre.
ABSTRACT
Introduction: Cardiovascular events represent the most common worldwide cause of death. 80% of premature deaths could be avoided by management of behavioral, biological and psychosocial risk factors. The most common risk factors are smo-king, unhealthy eating, insufficient physical activity and risky/harmful alcohol use. After a cardiovascular event, the patient remains hospitalized for several days. During that period their motivation to obtain information relating to their health is at the highest level. Higher than after their return back to their home environment. We wanted to find out whether nursing students who are already working as nursing care professionals also work with patients that have cardiovascular diseases and are hospitalized for several days and if they are, do they provide patients with information about the beneficial effects they can create for their health on the basis of needed lifestyle changes. Our goal was to find out wether employed nursing students forward the information about health promotion centers/health education centers to the patients when they are di-scharged from the hospital. Methods: We used kvantitative research method. We distributed a survey questionnaire during the period from 22. 2. to 15. 3.2019, to already employed students of 1., 2. and 3. year of the first cycle degree programme and 1. and 2. year of the second cycle degree programme of nursing at the Faculty of Health Sciences in Ljubljana. Results:
The instructions that nursing care professionals forwarded to patients are most often related to the prescribed therapy, tre-atment, rehabilitation and specificities that must be taken care of regarding their health status. Employed students stated in 90% that they don't inform or direct patients to the health promotion centres/health education centers when they are discharged from the hospital. They don't inform them about the activities in the field of healthy lifestyle changes that are offered at the health promotion centers/health education centers and the help that they can recive for easier confrontation with their cardiovascular disease. Discussion and conclusion: Employed nursing students need to know where to direct pa-tients for more support when they are relised home from the hospital care and how they can recive aditional support for the lifestyle change that is needed. To enable the transmission of needed and a correct information regarding lifestyle change support from nursing care professional to the patients during hospitalization is still a goal that we strive to achive. It would be useful to prepare appropriate presentation of health promotion centers/health education centers and their programs for nursing care professionals.
Keywords: chronic diseases, cardiovascular diseases, prevention programs for adults, nurses.
UVOD
Srčno-žilne bolezni (SŽB) so kronične bolezni, kamor spadajo tudi rak, sladkorna bolezen, kronične bolezni dihal, duševne motnje in bolezni mišičja ter skeleta. Raziskave Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) kažejo, da je leta 2008 v svetu zaradi SŽB umrlo približno 17 milijonov ljudi. Za leto 2030 pa se pričakuje, da bo ta številka, ob ničnih ukrepih, 23 milijonov.
Srčno-žilni dogodki tako predstavljajo najpogostejši vzrok smrti po vsem svetu. Z obvladovanjem dejavnikov tveganja bi se lahko izognili 80 % prezgodnjih smrti. Učinkovito (tudi z ekonomskega vidika) za zmanjševanje pojava SŽB in njimi povezane umrljivosti je tudi zmanjševanje dejavnikov tveganja. SZO navaja kajenje, kot enega izmed tistih dejavnikov tveganja, ki je najbolj škodljivo, hkrati pa se mu je mogoče popolnoma izogniti (Mendis, et al., 2011). Glavni vedenjski dejavniki tveganja, na katere lahko vplivamo, so torej kajenje ter nezadostna telesna dejavnost, nezdravo prehranjevanje in tvegano/škodljivo pitje alkohola. Metabolni dejavniki tveganja, ki močno prispevajo k naraščanju števila oseb s SŽB in so posledično povzročitelji velikega deleža smrti v svetu, pa so zvišan krvni tlak, zvišan krvni sladkor, zvišani lipidi v krvi, prekomerna telesna teža in debelost (World health organization, 2011).
Kljub temu, da se SŽB da preprečevati, se število obolelih konstantno veča. Vzrok temu so med drugim tudi nezadostni preventivni ukrepi. Vedenjski dejavniki tveganja predstavljajo pogost problem tudi v slovenskem prostoru. Raziskava Nacio-nalnega inštituta za javno zdravje Z zdravjem povezan vedenjski slog iz leta 2016 (Vinko, et. al., 2018) je pokazala, da se 50,4
% odraslih v Sloveniji prehranjuje pretežno nezdravo (Gregorič & Fajdiga Turk, 2018). Minimalno količino celokupne telesne dejavnosti dosega dobra polovica udeležencev v raziskavi (Petrič & Remec, 2018). Med drugim 23,2 % ljudi vsakodnevno doživlja stres in ima težave z njegovim obvladovanjem. Pogosteje ga doživljajo ženske in mlajši odrasli (Jeriček Klanšček &
Hribar, 2018). V Sloveniji čezmerno pije alkohol vsak deseti odrasli prebivalec. Najmanj enkrat na leto se visoko tvegano opije vsak drugi prebivalec. Zaskrbljujoč pa je tudi podatek, da je 10,8 % mladih med 25. in 34. letom starosti čezmernih pivcev alkohola, kar predstavlja največji delež čezmernih pivcev alkohola v Sloveniji (Lovrečič & Lovrečič, 2018). V Sloveniji kadi 23,1
% odraslih, od tega jih to počne vsak dan 80,6 %. Kar 65,2 % ljudi pa si želi prenehati kaditi (Koprivnikar, 2018).
Življenjski slog posameznik lahko spremeni, za kar pa pogosto potrebuje podporo. Zdravstveni sistem jo lahko učinkovito nudi v obliki opolnomočenja ljudi preko učenja, informiranja in različnih oblik motivacije (Giardina, et al., 2011; citated in Mor-gan, et al., 2013). Po svetu se izvajajo programi, ki so pogosto usmerjeni v identificiranje posameznikovih tveganih vedenj in modifikacijo le-teh. To ima pozitiven vpliv na posameznika in skupnost, hkrati pa zmanjšuje tudi stroške zdravstvenega varstva. Programi preventive SŽB se učinkovito izvajajo v lokalnih skupnostih preko promocije zdravja in zdravstvene vzgo-je. V Kanadi so dokazali, da se lahko z izvajanjem programov preventive in promocije zdravja v lokalnih skupnostih ljudi ozavešča in motivira v taki meri, da pride do zmanjšanja števila hospitalizacij in z njimi povezanih stroškov (Goeree, et al., 2013). Poudarja se pomen podpore posameznikom z individualnimi obravnavami in medsebojno podporo udeležencev v skupinski obravnavi (Sabo, et al., 2018). Živimo v obdobju, ko imamo v ta namen na voljo orodja za uvajanje in vzdrževanje zdravega življenjskega sloga (Young, 2014). V Sloveniji je bil leta 2002 vzpostavljen Nacionalni program primarne preventi-ve SŽB (NPPPSŽB), ki je bil sprva namenjen prepreventi-ventivi in zgodnjemu odkrivanju SŽB ter sladkorne bolezni tipa 2. V sklopu NPPPSŽB se je po Sloveniji v zdravstvenih domovih vzpostavilo 61 zdravstvenovzgojnih centrov (ZVC), ki delujejo na podro-čju promocije zdravega življenjskega sloga. V letu 2011 so začele delovati referenčne ambulante družinske medicine, ki so okrepile preventivo in zgodnje odkrivanje SŽB. Izvedla se je oceno stanja in potreb in se na podlagi tega pripravilo nadgrajen koncept ZVC, imenovan Center za krepitev zdravja (CKZ), ki se je najprej pilotiral v treh zdravstvenih domovih, nato pa se je nadgradnja prenesla še v 25 novih okolij. Z izpopolnjenim programom naj bi CKZ sčasoma popolnoma zamenjal koncept ZVC. Posebnost nadgradnje v CKZ je večji poudarek na delu z lokalno skupnostjo in aktivna promocija zdravja, ki je bolj prilagojena na lokalno okolje (Vrbovšek & Farkaš Lainščak, 2018). Na področju preventive je razvidno, da imata informiranje in izobraževanje bolnika pomemben vpliv na njegovo vedenje. Pomembo je, da ljudje vedo, kam se obrniti po resnične, pre-verjene informacije glede svojega zdravja in zdravljenja.
Primerno posredovanje informacij osebam s SŽB ima torej velik vpliv na njihovo vedenje. Tu ima izvajalec zdravstvene nege kot strokovnjak na področju preventive pomembno vlogo, saj ima priložnost osebo usmeriti na pravo obravnavo. Opolno-močenje lahko izvede tudi zdravnik ali druga za to usposobljena oseba. Poteka lahko na individualni ali skupinski ravni (Lan-sberg, et al., 2018). Opolnomočenje oseb s SŽB in tistih, ki so za pojav SŽB ogroženi, je ena od pomembnih aktivnosti, ki jo izvajajo strokovnjaki zaposleni v CKZ/ZVC.
194
-METODE
Uporabljena je bila kvantitativna metoda zbiranja podatkov. Za merski instrument smo uporabili anketni vprašalnik, ki smo ga razvili tako, da je bil primeren za študente zdravstvene nege, ki študirajo ob delu in so zaposleni kot izvajalci zdravstvene nege. Za zbiranje, obdelavo in analizo podatkov smo uporabili odprtokodno aplikacijo Univerze v Ljubljani; 1KA. Vprašanja so bila zaprtega in odprtega tipa. V anketnem vprašalniku smo ugotavljali seznanjenost zaposlenih študentov zdravstvene nege s slovenskim programom integrirane preventive kroničnih bolezni. Vzorec predstavljajo zaposleni študenti 1., 2. in 3.
letnika prvostopenjskega ter 1. in 2. letnika drugostopenjskega študijskega programa zdravstvene nege na Zdravstveni fa-kulteti v Ljubljani. Preko anketnega vprašalnika smo želeli izvedeti, ali so zaposleni študenti zdravstvene nege z nacionalnimi programi preventive kroničnih bolezni seznanjeni, in katere informacije najbolj pogosto podajajo bolnikom ob odpustu iz bolnišnice. Zanimalo nas je, kam jih po obravnavi običajno usmerijo, ter v kolikšni meri znajo k vključitvi v programe preven-tive kroničnih bolezni motivirati hospitalizirane osebe po srčno-žilnem dogodku in tiste, pri katerih opazijo prisotne dejavnike tveganja za razvoj SŽB. Posredovanje vprašalnikov študentom se je na prvostopenjskem programu odvilo v času predavanj.
Študenti so jih prejeli v fizični obliki. Vprašalniki so bili kasneje preneseni v elektronsko obliko. Na drugostopenjskem progra-mu pa so študenti povezavo do anketnega vprašalnika prejeli po elektronski pošti. Tako smo pridobili ciljno skupino, in sicer študente zdravstvene nege, ki so kot izvajalci zdravstvene nege že zaposleni. Izpolnjevanje anketnega vprašalnika je trajalo v povprečju 10 minut.
REZULTATI
Anketni vprašalnik je v obdobju od 22. 2. do 15. 3. 2019 izpolnilo 34 zaposlenih študentov zdravstvene nege. Nezaposleni študenti vprašalnika niso izpolnjevali. Anketiranci so imeli pozitiven odnos do izpolnjevanja anket, saj so bili v večini mnenja, da je tema aktualna in pomembna. Anketa je še vedno v teku in predvidevamo, da bo do konca študijskega leta število anke-tirancev višje. Med anketiranci je bilo 74 % oseb ženskega in 24 % moškega spola, 3 % pa tega podatka ni navedlo. Od vseh anketirancev ima 62 % oseb delovne dobe manj kot 5 let, 21 % jih ima med 5 in 11 let, 4 % med 12 in 17 let, 2 % anketirancev pa tega podatka ni navedlo. V enodnevni/enkratni (specialistični ambulantni obravnavi) je zaposlenih 59 % oseb, 33 % jih dela na oddelkih, kjer so bolniki v večdnevni obravnavi, 7 % pa drugje. V vprašalniku je 81 % zaposlenih študentov označilo, da v okviru svojega dela obravnavajo osebe s kronično boleznijo. Od tega jih je 91 % označilo, da imajo omenjene osebe SŽB. V 85 % so označili, da imajo obravnavane osebe prisotna tudi tvegana vedenja. Najbolj pogosta tvegana vedenja oseb v obravnavi so po navedbi anketirancev: kajenje (96 %), tvegano/škodljivo pitje alkohola (83 %), nezadostna fizična aktivnost (78 %), neobvladovanje stresa (61 %), premalo spanja (52 %) in drugo (17 %). Od tistih, ki delajo na oddelkih, kjer so osebe v obravnavi več dni, jih je 48 % označilo, da gredo po obravnavi nazaj v domače okolje. Od tega je 60 % zaposlenih študentov navedlo, da ob odpustu osebe domov ne posredujejo navodil, kako se soočati s kronično boleznijo (ne glede na vzrok obrav-nave). Navodila, ki jih s strani zaposlenih bolnik prejme najpogosteje, se nanašajo na predpisano terapijo, zdravljenje, rehabi-litacijo in posebnosti, na katere morajo paziti glede na zdravstveno stanje. Anketiranci 90 % obravnavanih oseb ob odpustu iz bolnišničnega okolja ne usmerijo v njim najbližji CKZ/ZVC ter jim ne posredujejo informacij o aktivnostih krepitve zdravja, ki jih CKZ/ZVC izvajajo. Po rezultatih, pridobljenih v okviru ankete, je torej 91 % vseh anketirancev že slišalo za CKZ/ZVC. Od tega jih glavne aktivnosti CKZ/ZVC (podpora pri uvajanju zdrave prehrane in gibanja v vsakodnevno življenje, podpora pri zdravem hujšanju, opuščanju kajenja, življenjskem slogu ob prisotnih zvišanih lipidih v krvi, zvišanem krvnem tlaku, sladkorju ter psihoedukativne vsebine na področju stresa, tesnobe in depresije) pozna zgolj 41 % anketirancev.
DISKUSIJA
Izvajalci zdravstvene vzgoje in promocije zdravja so posebej za to usposobljeni zdravstveni delavci. Pri svojem delu izvajajo aktivnosti, ki podpirajo pomembne vedenjske spremembe, ki pripomorejo k preprečevanju pojava ali napredovanja bolezni (Sabo, et al., 2018). V CKZ/ZVC je interdisciplinarni tim pomemben element podpore na področju uvajanja sprememb v življenjski slog, vzdrževanja ali izboljševanja določenega zdravstvenega stanja. Izvajalci zdravstvene nege so na področju promocije zdravja in zdravstvene vzgoje strokovno izobraženi in znajo k obravnavi osebe s SŽB tudi primerno pristopiti. Iz rezultatov izvedene ankete razberemo, da je na področju podpore osebam s SŽB in osebam, ki imajo tvegana vedenja, ob odpustu iz bolnišnične obravnave zagotovljeno premalo informacij o možnostih podpore. Izvajalci zdravstvene nege, ki so zaposleni v bolnišnicah, v veliki večini ne prepoznajo vloge CKZ/ZVC pri podpori in pri motivaciji bolnika s SŽB na področju
spreminjanja življenjskega sloga. Osebe s SŽB, ki so zaključile večdnevno bolnišnično obravnavo, ob odpustu domov prej-mejo zelo specifična navodila, ki pa so vezana izključno na njihove akutne težave in rehabilitacijo. V primerih posredovanih navodil, ki so jih navedli anketiranci, so najbolj pogosto navedena navodila glede terapije, omejitve tekočin, odsvetovanih gibov, navodila za higieno rane in drugih podobnih, ne pa usmeritve na podporo pri krepitvi zdravja.
Trend obravnave osebe s kronično boleznijo, ki se v svetu vedno bolj uveljavlja, je postopni prehod od avtoritativne instruktiv-ne obravnave h kompleksinstruktiv-nejši obravnavi, kjer je obravnavana oseba v središču in pri svojem okrevanju tudi aktivno sodeluje.
V praksi se vedno bolj uporabljajo metode in pristopi, ki težijo k opolnomočenju ljudi na področju lastnega zdravja (Pregler, et al., 2009). V povezavi s spremembo življenjskega sloga, ki si jo želi pri osebi s SŽB doseči, ni dovolj, da se informacija zgolj posreduje. Pomembno je, da oseba pridobi tudi potrebna orodja (znanje, motivacijo, podporo), s katerimi si lahko pomaga pri vzdrževanju in krepitvi zdravja na daljši rok (Kelly & Barker, 2016). Dejstvo, da izvajalci zdravstvene nege, zaposleni v kli-nični praksi, večinoma ne poznajo aktivnosti za krepitev zdravja v CKZ/ZVC, ni nenavadno. Zdravniki in izvajalci zdravstvene nege v raziskavi na Finskem so navedli, da nimajo dovolj znanja za svetovanje glede uvajanja sprememb v življenjski slog, kljub temu, da se zavedajo, da je to ena od njihovih pomembnih dolžnosti. Povedali so, da se zavedajo tudi velikega pomena samoiniciative in aktivnega udejstvovanja posameznika v odločitvah, ki se tičejo njihovega življenjskega sloga (Jallinoja, et al., 2009). Osebe s SŽB in/ali tveganimi vedenji je potrebno podpirati in jih informirati, kam in kako se lahko obrnejo po pod-poro za uvajanje sprememb v življenjski slog. Za zagotavljanje potovanja pravih informacij od izvajalca zdravstvene nege do obravnavane osebe pa je potrebno primerno informirati tudi zdravstvene delavce in jim poslanstvo ter programe CKZ/ZVC ustrezno predstaviti.
Med raziskovanjem uspešnosti edukativnih delavnic za zdravstvene delavce se je izkazalo, da je že enourno informativno izobraževanje s pristopi, prilagojenimi potrebam skupine zaposlenih, doseglo uspešnost pri delovanju na področju preven-tive in preprečevanja SŽB (Pregler, et al., 2009). Tako je že krajše izobraževanje lahko učinkovito za dvig znanja in primerno uporabo informacij pri izvajalcih zdravstvene nege in zdravnikih.
ZAKLJUČEK
Študenti zdravstvene nege, zaposleni v bolnišničnih okoljih, v premajhni meri poznajo delo na področju krepitve zdravja. Kljub temu da delajo z osebami, ki bi jim podpora ne tem področju izjemno koristila pri vzdrževanju zdravja in pri dvigu kvalitete živ-ljenja. Za posredovanje osnovnih informacij o CKZ/ZVC osebam, ki to potrebujejo, pa bi študenti, izvajalci zdravstvene nege v bolnišnicah, potrebovali več informacij. Morda bi za boljše poznavanje dela CKZ/ZVC prišla v poštev izvedba izobraževanja za zaposlene v bolnišnicah, kjer bi prejeli osnovne informacije o delu CKZ/ZVC in navodila za posredovanje informacij bolnikom v obravnavi. Študenti zdravstvene nege pa bi lahko v času študija v CKZ/ZVC opravljali del praktičnega usposabljanja.
LITERATURA
Allan, G., M., Lindblad A., J., Comeau, A., Coppola, J., Hudson, B., Mannarino, et al., 2015. Simplified lipid guidelines. Canadian Family Physician, 61(10), pp. 857–867.
Goeree, R., Keyserlingk, C., Burke, N., He, J., Kaczorowski, J., Chambers, L., et al., 2013. Economic Appraisal of a Community-Wide Cardiova-scular Health Awareness Program. Value in Health,16(1), pp. 39–45.
Gregorič, M. & Fajdiga, Turk, V., 2018. Prehranjevanje. In: M., Vinko, et al., eds. Kako skrbimo za svoje zdravje? Z zdravjem povezan vedenjski slog prebivalcev Slovenije 2016. Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno zdravje, pp. 16–9.
Jallinoja, P., Absetz, P., Kuronen,R., Nissinen A., Talja, M., Uutela, A. & Patja, K., 2007. The dilemma of patient responsibility for lifestyle chan-ge: Perceptions among primary care physicians and nurses. Scandinavian Journal of Primary Health Care, 25, pp. 244-9.
Jeriček, Klanšček, H. & Hribar, K., 2018. Obvladovanje stresa. In: M., Vinko, et al. eds. Kako skrbimo za svoje zdravje? Z zdravjem povezan ve-denjski slog prebivalcev Slovenije 2016. Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno zdravje, pp. 34–6.
Jones, M. I., Greenfield, S. M., Bray, E. P., Hobbs, F. R., Holder, R., Little, P., et al., 2013. Patient self-monitoring of blood pressure and self-ti-tration of medication in primary care: the TASMINH2 trial qualitative study of health professionals' experiences. British Journal of General Practice. 63(611), pp. 378-85.
Kelly, M. P. & Barker, M., 2016. Why is changing health-related behaviour so difficult?. Public Health, 136, pp. 109–16.
196
-Koprivnikar, H., 2018. Kajenje. In: M., Vinko, et al. eds. Kako skrbimo za svoje zdravje? Z zdravjem povezan vedenjski slog prebivalcev Slovenije 2016. Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno zdravje, pp. 30–2.
Lansberg, P., Lee, A., Lee, Z., V., Subramaniam, K. & Setia, S., 2018. Nonadherence to statins: individualized intervention strategies outside the pill box. Vascular Health and Risk Management. 2018 (14), pp. 91—102.
Lovrečič, B. & Lovrečič, M., 2018. Pitje alkohola. In: M., Vinko, et al. eds. Kako skrbimo za svoje zdravje? Z zdravjem povezan vedenjski slog pre-bivalcev Slovenije 2016. Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno zdravje, pp. 26–8.
Mendis, S., Puska, P., Norrving, B., eds., 2011. Global atlas on cardiovascular disease prevention and control. Geneva: World health organization,
Mendis, S., Puska, P., Norrving, B., eds., 2011. Global atlas on cardiovascular disease prevention and control. Geneva: World health organization,