Izobraževanje zdravstvenih delavcev s pomočjo simulacij je v svetu in pri nas v polnem razmahu (Karnjuš & Pucer, 2012).
Tako vse pomembnejšo vlogo v učenju nasploh in tudi v učenju komunikacije dobivajo simulirani oziroma standardizirani pacienti, ki prevzamejo vlogo pacientov ali svojcev. S pomočjo simuliranega pacienta se je možno učiti preprostih komuni-kacijskih spretnosti kot tudi bolj zapletenih oblik sporazumevanja (Zidanšek, et al., 2013).
Simulirani pacient je zdrava oseba, ki je usposobljena igrati vlogo pacienta na realističen način. (Zidanšek, et al., 2013).
Oseba, ki igra simuliranega pacienta, je za to vlogo ustrezno usposobljena in naučena, kako odigrati določeno situacijo oz.
bolezensko stanje. Simulacija temelji na vnaprej pripravljenem scenariju.
Pri učenju komunikacijskih veščin v MC ZDL udeleženca soočimo z neustreznim vedenjem simuliranega pacienta. S pomoč-jo stenske projekcije se posnema delovno okolje (npr. ambulanta, čakalnica), da se čim bolj približamo realnosti. Željeno je, da so udeleženci izobraževalnega modula oblečeni v delovna oblačila, da je stopnja doživljanja resničnosti čim večja (Shel-lenbarger & Edwards, 2011 cited in Karnjuš & Pucer, 2012). Po naših izkušnjah se večina sodelujočih tako vživi v situacijo, da ob tem doživlja veliko mero realnega stresa in odziv tudi lastnih čustev.
Udeleženci treninga komunikacijskih veščin, ki opazujejo komunikacijo soudeleženca s simuliranim pacientom, se ob tem prav tako izkustveno učijo.
Vsaki simulaciji sledi evalvacija tako s strani učečega v simulaciji kot tudi trenerja komunikacijskih veščin. K analizi videne-ga so pozvani tudi ostali udeleženci, ki poudarijo pozitivne vidike izvedene simulacije. Tako vsestransko izkustveno učenje zahteva manjše število udeležencev, saj ti nenehno aktivno sodelujejo.
Prednosti učenja s simuliranim pacientom, ki jih ugotavljamo ob izvajanju delavnic v MC ZDL:
• učinkovitejše učenje, saj temelji na lastnem izkustvu,
• sprotno prilagajanje simuliranega pacienta glede na odziv, komunikacijo ter znanje udeleženca,
• napake v komunikaciji nimajo škodljivih posledic,
• učni proces se lahko kadarkoli prekine (za dodatne napotke),
• iskrene povratne informacije tudi s strani simuliranega pacienta,
• omogoča ponovitev simulacije z istim scenarijem za izboljšanje ali utrditev znanja,
• večji občutek varnosti udeleženca (kadar so veščine pomanjkljive),
• omogoča boljšo pripravljenost in višjo raven samozavesti pred povratkom v delovno okolje in izpostavljenostjo podob-nim situacijam.
DISKUSIJA
Učenje komunikacijskih veščin s simuliranim pacientom predstavlja napredno obliko usposabljanja v zdravstvu. Teoretično znanje se podkrepi z igro scenarijev iz delovnega okolja, pri čemer sodeluje vnaprej usposobljen simulirani pacient. Tovrstno učenje je varno, dviguje samozavest in omogoča utrditev znanja. Dostopno naj bo vsakemu zdravstvenemu delavcu, ki v sebi prepozna potrebo po pridobitvi ali nadgraditvi tovrstnih znanj, saj je ustrezna komunikacija osnovna delovna veščina, ki nam v primeru znanja le te delo olajša in obogati.
Dobro sporazumevanje med zdravstvenim delavcem in pacientom je osnova za vzpostavitev kakovostnega odnosa, med-sebojnega sodelovanja ter zaupanja. Posledično je prav ustrezna komunikacija velikokrat eden od glavnih kriterijev dobre obravnave in osebnega zadovoljstva tako na strani pacienta kot zdravstvenega delavca.
Komuniciranje ima osrednji pomen, ko pacienti ocenjujejo zadovoljstvo glede zdravstvenih storitev in njihovih izvajalcev. Ana-liza anket o zadovoljstvu pacientov v Zdravstvenem domu Ljubljana v obdobju od leta 2012 do 2018 kaže, da so pacienti kot najpomembnejše na prvo mesto postavili zadovoljstvo z odnosom osebja (85,7 %) pred strokovnostjo (62,0 %), kakovostjo dela (51,0 %), organizacijo dela (45,2 %) in nazadnje izvajanjem pravil ZZZS (13,4 %) (Zdravstveni dom Ljubljana, 2019).
Večina pacientov iz raziskave, ki je bila opravljena v Avstraliji, so ocenili komunikacijske in odnosne kompetence zdravstve-nih delavcev kot najpomembnejše, celo pomembnejše od njihovega strokovnega znanja (Lupton, 1996 cited in Ule, 2010).
Podobne so bile tudi ugotovitve raziskave opravljene med članicami in člani Društva pljučnih bolnikov v Sloveniji (Ule, 2010).
Tekom izvajanja delavnic smo zaznali, da so komunikacijske veščine v odraslih ljudeh že zelo izoblikovane in zasidrane. Spre-minjanje ni enostavno. Nadgrajevanje znanja zahteva ponavljanje izkustvenih delavnic. Pri nekaterih zdravstvenih delavcih je možno zaznati tudi odklanjanje tovrstnega učenja in prepričanje v zadostno usposobljenost v komunikacijskih veščinah.
ZAKLJUČEK
Ob množici pacientov se zdravstveni delavci srečujejo tudi z zahtevnimi ali celo neprijetnimi situacijami. V teh so ustrezne komunikacijske veščine tiste, ki jim pomagajo, da lahko vodijo ustrezno sporazumevanje in ohranijo profesionalen ter dober medsebojni odnos s pacientom. Treniranje in redno obnavljanje komunikacijskih veščin bi moralo biti eno od bolj pomemb-nih usposabljanj vsakega zdravstvenega delavca.
Trening komunikacijskih veščin s simuliranim pacientom predstavlja sodoben, napreden in učinkovit način pridobivanja znanja, saj temelji na lastnem izkustvu. Omogoča številne prednosti, kot so sprotno prilagajanje, možnost ponavljanja ali korekcije, kar daje občutek varnosti in dviguje samozavest udeležencem pred povratkom v delovno okolje.
72
-Učenje in nadgradnja komunikacijskih veščin zahteva posameznikovo aktivnost, saj spreminjanje že ustaljenih komunikacij-skih vzorcev potrebuje ustrezno izobraževanje (najbolje izkustveno) ter dovolj ponavljanj v praksi, da se novi vzorci ponotranjijo.
Vse več zdravstvenih domov, bolnišnic in drugih ustanov si prizadeva za pridobitev certifikatov, ki zagotavljajo kakovostne storitve. Tako se tudi ustrezne komunikacijske veščine marsikje prepoznavajo kot pomemben element kakovosti, ki močno vpliva na zadovoljstvo naših uporabnikov. S kakovostnim, dostopnim in dovolj pogostim izobraževanjem naj bi bilo tovrstno znanje na voljo čim večjemu številu zdravstvenih delavcev.
LITERATURA
Betetto, N., Hajtnik, Z., Jelen Kosi, V., Klemenčič, A., Kociper, M., eds., 2011. Mediacija v teoriji in praksi: veliki priročnik o mediaciji. Ljubljana:
Društvo mediatorjev Slovenije, pp. 96–9, 120–121.
Cava, R., 2003. Kako se sporazumevati s težavnimi ljudmi: tehnike za obvladovanje stresnih situacij. Kranj: Ganeš, pp. 1.
Heath, I., 1998. Following the story: continuity of care in general practice. In: T. Greenhalgh, et al. eds. Narrative based medicine. London, UK:
BKJ Books, pp. 83–91.
Karnjuš, I., Pucer, P., 2012. Simulacije - sodobna metoda učenja in poučevanja v zdravstveni negi in babištvu. Obzornik zdravstvene nege, 46(1), pp. 57–64.
Kopčavar Guček, N., 2012. Kako komunicirati s težavnim bolnikom. In: K. Tušek Bunc, ed. 7. mariborski kongres družinske medicine, Maribor, 23. in 24. november 2012. Ljubljana: Zavod za razvoj družinske medicine, pp. 33–37.
Lesar, Y., 2008. Komunikacija – ključni dejavnik varne in učinkovite perioperativne zdravstvene nege. In: M. Rebernik Milić, ed. Vseživljenjsko izobraževanje: zbornik XXIV, Bled 21. in 22. november 2008. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije–Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v operativni de-javnosti, pp. 47.
Rotar Pavlič, D., 2012. Težaven bolnik in družina. In: E. Cedilnik Gorup, ed. Težaven bolnik v družinski medicini: učno gradivo za 29. učne delavnice za zdravnike družinske medicine, Ljubljana, oktober 2012. Ljubljana: Zavod za razvoj družinske medicine, pp. 33.
Metelko, T.P., 2018. Mediacijske tehnike in veščine 1-50: priročnik za učinkovito preprečevanje in reševanje konfliktov ter osebno rast v komunicira-nju. Ljubljana: Pro Creathor, pp. 33–34, 43.
Selič, P., 2012. Načela sporazumevanja v družinski medicini. In: I. Švab, et al. eds. Družinska medicina: učbenik. Ljubljana: Združenje zdrav-nikov družinske medicine, 158–161, 171.
Trček, J., 1998. Medosebno komuniciranje - kontaktna kultura. Ljubljana: Korona Plus, pp. 91–99, 124–128.
Ule, M., 2010. Pomen empatije in dobre komunikacije z zdravstvenim osebjem za zdravje bolnika. In: B. Skela Savič, S. Hvalič Touzery, B.M.
Kavčič, eds. Kako izboljšati odnos zdravstvenih delavcev v kliničnem okolju in študentov zdravstvene nege do gerontologije ter dvigniti strokovni ugled do dela s starejšimi: zbornik prispevkov z recenzijo/ interaktivna konferenca z učnimi delavnicami, Jesenice, 9. in 10. september 2010. Jese-nice: Visoka šola za zdravstveno nego, pp. 18, 21–22.
Vovko, E., Rukavina. T., 2017. Nasilen bolnik in tehnike komunikacije. In: G. Prosen, P. Strnad, Š. Baznik, ed. Zbornik V. šole urgence, Zreče 1. in 2. december 2017. Ljubljana: Slovensko združenje za urgentno medicino, pp. 93–94.
Zidanšek, A., Rifel, J., Švab, I., 2013. Poučevanje sporazumevanja s pomočjo videa in simuliranih bolnikov- 15 let izkušenj Medicinske fakul-tete v Ljubljani. Zdravniški vestnik, 82(3), pp. 192–199.
Zdravstveni dom Ljubljana, 2019. Letno poročilo Zdravstvenega doma Ljubljana za leto 2018. Ljubljana: Zdravstveni dom Ljubljana, pp. 66–67