Narativna metoda raziskovanja je v skladu z našimi pričakovanji prispevala k poglobljenemu razumevanju, zakaj se učitelji in vzgojitelji odločajo organizirati pouk na prostem in kaj jih spodbuja, da s poukom na prostem nadaljujejo. Pouk na prostem je nujen predvsem zaradi mnogih prednosti, ki jih prinaša učencem, kot so razvijanje pozitivnega odnosa do narave, omogočanje učenja skozi konkretne izkušnje, reševanje problemov, razvijanje motoričnih, kognitivnih in socialnih spretnosti ter spoznavanje trajnostnega načina bivanja. Želeli smo ugotoviti, kako pouk na prostem poteka v praksi in spoznanja predstaviti kot primere dobre prakse. V raziskavo smo vključili 6 intervjuvank, za katere smo iz različnih virov dobili podatke, da uspešno izvajajo pouk na prostem. Izbrali smo učiteljico, ki pogosto organizira pouk na Šolskem ekovrtu, učiteljici, ki sta vključeni v projekt Mreže gozdnih vrtcev in šol, vzgojiteljico, ki pogosto in kakovostno izvaja dejavnosti v gozdni igralnici, učiteljico, ki je organizirala projekt Nenavadnih šotorov (indijanskih šotorov), in učiteljico, ki pouk na prostem kakovostno organizira tudi na predmetni stopnji.
Intervjuvanke so predstavile, kako so se začele ukvarjati s poukom na prostem, kaj jih je motiviralo, kakšno podporo so pri tem potrebovale ter kje iščejo informacije o dejavnostih na prostem. Intervjuvanke so pouk na prostem predstavile skozi projekte (gozdna pedagogika, Šolski ekovrt, Nenavadni šotori ter projekt Pouk na prostem), ki potekajo celo šolsko leto, in predstavile proces lotevanja teh projektov. Predstavile so tudi konkretne primere dobre prakse pri različnih predmetnih področjih, kot so matematika, slovenski jezik, likovna umetnost, glasbena umetnost, spoznavanje okolja oziroma naravoslovje ter športna vzgoja. Obenem pa so v svojih pripovedih povedale, kaj je pomembno pri načrtovanju in izvajanju pouka na prostem.
Tako intervjuvanke kot mnogi drugi avtorji (na primer Rickinson idr., 2004; Hopwood- Stephens, 2013; Štemberger, 2012) so želeli poudariti, kako kakovostno organiziran pouk na prostem pozitivno vpliva na socialne in kognitivne sposobnosti, učence z učnimi težavami, učenje življenjskih veščin, zdravje ter ustvarjalnost.
Kako so se intervjuvanke začele ukvarjati s poukom na prostem
Vse intervjuvanke so želele poudariti, da je za tovrsten pouk potrebna lastna motivacija, potreba učiteljev in vzgojiteljev po gibanju na svežem zraku ter veselje in navdušenje nad takšnim načinom dela. K pouku na prostem jih je motivirala želja po drugačnih metodah poučevanja, saj so izrazile nenaklonjenost tradicionalnemu načinu poučevanja. Želijo, da bi učenci več časa preživeli v naravi in ob tem uporabljali vsa čutila, se učili iz konkretnih izkušenj, spoznavali
153 pridelavo hrane ter bili bolj fizično aktivni. Po mnenju intervjuvank je za optimalen razvoj učencev najbolj pomemben prav pouk na prostem. Opazile so, da prinašanje didaktičnih pripomočkov v razred ni preveč smiselno, saj že sama narava predstavlja učinkovit didaktičen pripomoček. Izpostavile so tudi, da si želijo izkoristiti bogastvo naravnih površin, ki jih nudi Slovenija. Na odločitev za izvajanje pouka na prostem so vplivali tudi spomini iz otroštva, saj so intervjuvanke veliko časa preživele na prostem, četudi je to bila igra ob stanovanjskih blokih.
Intervjuvanke so mnenja, da bi učenci morali svet odkrivati z opazovanjem in raziskovanjem.
Opazile so tudi, da učenci preveč časa preživijo v zaprtih prostorih, da so postali neodzivni, imajo premalo uporabnega znanja in življenjskih veščin, samozavesti in jim medsebojno sodelovanje dela veliko težav. Vsi našteti razlogi so vplivali na odločitev za organiziranje pouka na prostem.
Intervjuvanke so opisale projekte, ki so se jih lotile. Projekt Šolski ekovrt je nastajal s pomočjo lokalne skupnosti (domačinov), podjetij ter staršev, ki so finančno in materialno prispevali k projektu ter pomagali pri gradnji v okviru delovnih akcij. Šolski ekovrt je po mnenju učiteljice nenadomestljiv učni pripomoček, kjer se učenci učijo pridelovanja lastne hrane in izdelovanja različnih izdelkov iz pridelkov. Prav tako spoznavajo tudi življenjski krog rastlin, opazujejo rast rastlin in sezonske spremembe v naravi in na vrtu. Projekt Šolski ekovrt je lahko dobra priložnost za vključevanje staršev in lokalne skupnosti v učni proces. Podoben odličen primer sodelovanja s starši je tudi projekt Nenavadni šotori. Posebnost tega projekta je predvsem ta, da so bili učenci ves čas vključeni v celoten proces gradnje šotorov in se obenem naučili, kaj vse je bilo potrebno, da so prišli do končnega izdelka. Učenci so si pod vodstvom učiteljice zamislili, kako bodo šotori videti, izbrali primeren prostor, določili velikost šotorov, pisali pisma podjetjem za donatorska sredstva in skupaj s starši na delovnih akcijah pomagali postaviti šotore. Učiteljica je na tak način prenesla vsebine učnih načrtov različnih predmetnih področij v realno okolje. S tem projektom so učenci pridobili veščine in znanja, ki jih bodo lahko uporabili v vsakdanjih življenjskih situacijah. Intervjuvanke so predstavile tudi zanimive primere gozdne pedagogike. Predstavile so, kako pomembno se jim zdi, da se otroci, predvsem v vrtcu, prosto igrajo v gozdu. Tudi R. Clements (2004) je mnenja, da je prosta igra na prostem ključnega pomena za zdrav telesni razvoj in hkrati pripomore k povečanju sposobnosti za učenje. Naslednji primer dobre prakse je gozdna igralnica, ki je bila ustvarjena po korakih, pri katerih so bili otroci ves čas prisotni in soustvarjali igrala iz naravnih materialov. Izdelali so šotore iz smrečja, ''peskovnik'' iz listja, lestev iz kosov lesa in druga igrala iz naravnih materialov. V gozdu so postavili gozdno gledališče in določili tudi sončni kotiček. Otroci so
154 prosto opazovali in odkrivali gozd, se igrali z gozdnimi ''lego kockami'', nabirali gozdne sadeže, spoznavali gobe, rastline in živali v gozdu ter opazovali, kako v naravi snovi razpadajo.
Intervjuvanke so predstavile, kako lahko kakovostno poteka pouk v gozdu, na travnatih površinah, ob potokih ter tudi v mestu. V bolj urbanih okoljih je pouk, po izkušnjah predmetne in razredne učiteljice, mogoče izvesti tudi na tržnici, igrišču, parku, ob bajerju, na šolskem hodniku ali pa v bližnji stolpnici. Trditev podpirajo tudi avtorji Beames, Higgins in Nicol (2012), ki navajajo, da je pouk na prostem mogoče izvesti na najrazličnejših lokacijah, tako v mestih kot na podeželju. Učiteljica razrednega pouka je s poučevanjem na prostem začela z opazovalnimi sprehodi, pri katerih so učenci dobili učni list, ki so ga na sprehodu reševali, narisali, kaj so si najbolj zapomnili in se o tem nato pogovarjali v učilnici. Opazovali so promet, sezonske spremembe v bližnjem gozdu ter se odpravili na sprehod do bajerja, kjer so opazovali živali. Kasneje je začela sodelovati v sodelavkinem projektu Pouk na prostem, ki spodbuja izvajanje vseh učnih predmetov na prostem s poudarkom na medpredmetnem povezovanju in raziskovalni metodi učenja. Učenci so raziskovali, napovedovali, ocenjevali, merili in naredili analizo podatkov tako na predmetni kot tudi na razredni stopnji. Raziskovanje pri pouku je, po mnenju D. Petek (2012), odlična metoda učenja, pri kateri se učenci spoznavajo z naravoslovnimi pojmi ter razvijajo sposobnosti reševanja problemov, kritičnega mišljenja, sklepanja in povzemanja bistva. V okviru projekta Pouk na prostem učiteljica predmetne stopnje poudarja, da so zunanja učna okolja prav vsa okolja, tudi učilnica, ki se jo lahko spremeni v laboratorij, tržnico ali stanovanje. V pouk je uvedla raziskovalno metodo učenja, pri kateri si učenci sami zastavijo raziskovalno vprašanje, na katerega na koncu ure odgovorijo.
Proces, ki ga je opisala intervjuvanka, je imel več t. i. ''stopnic preskoka''. V prvi ''stopnici preskoka'' so pouk prestavili iz učilnice na prosto. Druga je bila uvedba raziskovalne metode učenja. Tretja uvedba podpornih raziskovalnih metod učenja, kot so uporaba angleščine v nejezikovnih predmetih (CLIL), delo z modeli, mentorski učenci, ki so poučevali ostale. Četrta ''stopnica preskoka'' je bila, ko so v raziskovanje uvedli intervju in ankete. Pri zadnji je opisala, kako so učenci intervjuvali ljudi glede na poklice, ki jih opravljajo. Peta, intervjuvanki najpomembnejša ''stopnica preskoka'', pa je uvajanje metode z doživljanjem in učenje z uporabo vseh čutil. Intervjuvanka je želela poudariti, da je na prostem pomembno medpredmetno povezovanje in hkrati v učencih vzbujati radovednost, ustvarjalnost ter predvsem čustva in doživljanje. Intervjuvanka je predstavila, kako je potekal proces ''iz učilnice na prosto'', ki ga je postopoma nadgrajevala in prišla do spoznanja, da morajo učenci postati aktivni udeleženci pedagoškega procesa. Učiteljem ''stopnice preskoka'' lahko predstavljajo postopek, kako se
155 lotiti pouka na prostem. Iz spoznanj učiteljice predmetne stopnje pa lahko učitelji dobijo znanje o tem, kako pomembno je v pouk vključevati metode, ki so učencem blizu, ter jim nuditi dejavnosti, pri katerih se lahko emocionalno povežejo z vsebinami. Učenci so namrečnavdušeni nad uporabo IKT-tehnologije pri pouku. Učenci so na primer s pomočjo aplikacije Google maps označevali lokacijo različnih drevesnih vrst, iskali brezžični internet za pridobitev podatkov, ki jih je zahtevala naloga, fotografirali živali ter celo naredili posnetek kanje v letu. Nad dosežkom so bili tako navdušeni, da so si o ptici veliko prebrali, pripravili predstavitev za ostale učence ter navsezadnje izvedeli več o tej živali, kot pa če bi se o njej naučili iz učbenika.
Načrtovanje pouka na prostem
Od intervjuvank smo dobili tudi podatke, kako uspešno načrtovati pouk na prostem. Za kakovostno načrtovanje pouka na prostem je, po mnenju intervjuvank, treba prilagoditi urnik, in sicer tako, da je velikokrat za tovrsten pouk mogoče izkoristiti ''blok uro'', saj je tako dejavnostim na prostem namenjeno več časa. V. Štemberger (2012) je še posebej opozorila na to, da naj se, predvsem razredni učitelji, ne obremenjujejo preveč s 45-minutnim časovnim okvirom, saj imajo veliko svobode pri prilagajanju urnika in je zato razlog, da za pouk na prostem ni časa, le izgovor. Na predmetni stopnji je prilagajanje urnika seveda težje doseči, vendar je po izkušnjah intervjuvanke, učiteljice na predmetni stopnji, s kakovostnim sodelovanjem med predmetnimi učitelji medpredmetno povezovanje mogoče izvesti tudi na prostem. Intervjuvanke so poudarile, da se dober načrt pouka na prostem začne z dobrimi zamislimi za dejavnosti na prostem. Do zamisli za dejavnosti na prostem so večinoma prišle same, z razmišljanjem o tem, kako določeno vsebino izvesti na prostem. Nekaj zamisli so dobile tudi v knjigah, z obiskom vrtca (ko so šle po svoje otroke), pri sodelavkah (sodelavka je razredni učiteljici dala zamisel o uvajanju raziskovalne metode v pouk) in prijateljih (učiteljica je zamisel o gradnji šotorov dobila od prijateljice). Dobre zamisli so dobile tudi na seminarjih Gozdarskega inštituta in spletne strani Mreže gozdnih vrtcev in šol ter na seminarjih in izobraževanjih s področja permakulture in drugih seminarjih s tovrstno vsebino. Pri iskanju dobrih zamisli pa je pomembno, kot pravi ena od intervjuvank, izhajati iz želja otrok ter biti pri svojem pedagoškem poklicu ustvarjalen (npr. pri ustvarjanju gozdne igralnice). Ena od intervjuvank je poudarila tudi, da bi morali učitelji do zamisli za dejavnosti priti sami, saj je pri ''kopiranju'' zamisli od drugih, veliko težje učne vsebine predstaviti učencem s takšnim žarom.
Pomembno je torej dodati nekaj lastnih zamisli za izvajanje dejavnosti na prostem.
156 Iz pripovedi intervjuvank smo izvedeli tudi, da je pri uspešnem načrtovanju pouka na prostem pomembno poznati širši okvir ciljev različnih predmetnih področij, torej tistih ciljev, ki jih morajo učenci doseči do konca šolskega leta. Učitelji tako velikokrat na prostem dosegajo tudi tiste cilje, ki jih niso imeli v načrtu pri določeni učni uri.
Pri organiziranih oblikah vzgojno-izobraževalnega dela, ki se izvajajo izven šolskega prostora, je po normativih slovenske zakonodaje (Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole, 2007) pomembno zagotoviti dodatnega spremljevalca, če je učencev več kot 15. Učitelji se lahko za spremstvo, po izkušnjah intervjuvank, dogovorijo na sestankih, ki naj potekajo en teden pred načrtovanim odhodom na prosto. Dodatna oseba je, po mnenju intervjuvank, lahko učiteljica angleškega jezika, učiteljica podaljšanega bivanja, knjižničarka, socialna delavka ali specialna pedagoginja. V prvem razredu in v vrtcu je to lažje izvedljivo, predvsem v času, ko sta prisotni dve odrasli, pedagoško izobraženi osebi.
Pri načrtovanju je treba natančno načrtovati korake, saj učenci lahko hitro najdejo druge zaposlitve. Intervjuvanke so opazile, da je na prostem veliko motečih dejavnikov, kot so na primer drugi otroci, ki se igrajo, ali prometni hrup, zato se je treba premakniti na bolj ustrezen in umirjen prostor. Intervjuvanke so izpostavile, da je pri načrtovanju učence treba postopno navajati na pouk na prostem, kar pomeni, da čas izvajanja pouka na prostem postopno podaljšuje. Učencem je treba razložiti, kaj se od njih pričakuje in predvideti posledice, če pravil ne bodo upoštevali (ena od intervjuvank učence napoti v učilnico ali v knjižnico, kjer se sami naučijo učne vsebine, ki jo trenutno obravnavajo na prostem). Pouk na prostem mora biti dinamičen, vključevati mora veliko učenja skozi igro, tudi prosto igro, in biti za učence zanimiv.
Včasih je treba načrtovati tudi načine pridobivanja finančnih in materialnih sredstev (npr. za gradnjo šotorov, Šolskega ekovrta) ter vključevati učence v načrtovanje, jih vprašati, kaj bi radi počeli pri določeni učni vsebini in dejavnosti prilagoditi njihovim željam in ciljem, ki jih morajo doseči.
Vsebinska področja pouka na prostem
Intervjuvanke so v svojih zgodbah pripovedovale o številnih zamislih za dejavnosti pri posameznih predmetnih področjih, ki bi lahko ostalim učiteljem predstavljale motivacijo za bolj pogosto organiziranje pouka na prostem. Pri slovenskem jeziku so na primer navedle dejavnosti, kot so branje pravljic na bralni klopci, domišljijsko pisanje pisem, iskanje glasov na določeno črko v naravi, pisanje pisem vodjem podjetij in uradni pogovor z njimi. Dejavnosti
157 pri predmetih spoznavanje okolja in naravoslovje so iskanje sledi živali v naravi, opazovanje živali z opazovalnimi lončki, spoznavanje življenjskega kroga rastlin in skrb za rastline na Šolskem ekovrtu, raziskovanje prsti, upodobitev atomov s snežnimi kepami in številne druge dejavnosti. Po mnenju intervjuvank se na prostem lahko izvede tudi številne dejavnosti pri likovni umetnosti, kot so okrasitev novoletne smreke iz naravnih materialov, slikanje z naravnimi materiali, ki puščajo sled, ali grajenje stolpa in drugih konstrukcij v gozdu.
Intervjuvanke so navedle tudi veliko različnih dejavnosti pri matematiki, kot so računanje s ponazorili z gozdnimi materiali (storži, listi, palice), spoznavanje Pitagorovega izreka na igrišču, prikaz kubičnega metra z metodo dela z modeli in številne druge dejavnosti. Na prostem so intervjuvanke izvajale tudi dejavnosti pri angleščini, kjer so učenci v gozdu iskali skrite listke slovenskih besed in jih morali povezati s skritimi listki angleških besed. Pri predmetu športna vzgojaso navedle vrtna opravila, preživetje v naravi, ki ga predstavi mentorski učenec, ali izvajanje joge v parku. Pri glasbeni umetnosti pa so navedle poslušanje ptic in doživljanje zvokov iz narave, izmišljanje gibov in besedila glede na zvoke iz narave. Podale so tudi številne primere medpredmetnega povezovanja, kot so spoznavanje drevesnih plodov in pisanje pesmi na temo dreves, spoznavanje sadja in zelenjave na tržnici s pomočjo učnih listov (ki so zavzemali matematične in slovnične naloge ter naloge pri spoznavanje okolja), eksperiment, pri katerem so učenci raziskovali, katera barva je najbolj vidna v prometu, ali učenje likov na igrišču, kjer so učenci z gibom ponazorili like ter z naravnimi materiali z uporabo likov upodobili knjižnega junaka. Tudi vzgojiteljica je predstavila nekaj dejavnosti, ki jih z otroki izvaja v gozdni igralnici, kot so vodne dejavnosti ob potoku, izdelovanje vozičkov za prevažanje orodja v gozd, uprizoritev dramske igre ter izdelovanje lutk iz naravnih materialov.
Sodelovanje med ljudmi
Intervjuvanke so poudarile, da je pouk na prostem veliko lažje organizirati, če poteka v sodelovanju z različnimi strokovnjaki, kot so gozdarji in različni strokovnjaki na področju poučevanja/učenja na prostem. Zadnji so lahko dodaten vir informacij za ozaveščanje prednosti poučevanja na svežem zraku ter vir zamisli za dejavnosti na prostem. Sodelavci, po mnenju intervjuvank, pripomorejo k dodatni motivaciji za tovrstni pouk ter so pomembni tudi kot dodatni spremljevalci učencev. Če je za izvedbo pouka na prostem treba pridobiti finančna in materialna sredstva, pa je pomembno tudi sodelovanje z različnimi podjetji ali s člani lokalne skupnosti. Intervjuvanke so še posebej poudarile, da je potrebno dobro sodelovanje s starši. Po njihovih izkušnjah je treba staršem razložiti namen in prednosti pouka na prostem, jih obveščati o tem, kdaj se bodo odpravili na prosto ter kakšno obleko in obutev potrebujejo učenci.
158 Izvajanje pouka na prostem
Intervjuvanke nekatere dejavnosti na prostem izvedejo tako, kot bi jih izvedle v učilnici, le da jih izvajajo na prostem (npr. delo po postajah v gozdu) ali pa naravo uporabijo neposredno. V gozdu se je izkazalo za učinkovito to, da so v gozd prinesle pripomočke, ki spodbujajo radovednost (npr. gumb ali ključ, ki ga je izgubil velikan, pisma škratov, razredno maskoto).
Velikokrat so intervjuvanke uvodno motivacijo naredile že v učilnici, da so bili učenci pripravljeni na delo zunaj. Učence po mnenju intervjuvank zunaj ni težko motivirati, saj si takšnega dela želijo. Včasih pa so učence ''začarali'' s čarobno paličico in so bili potem pripravljeni, da postanejo gozdni detektivi ali pa jim priredijo tekmovanje (npr. kdo bo nabral več kamilic). Za pritegnitev pozornosti učencev uporabljajo geste (npr. ''petka'', počep, dvig roke, petje pesmi, zvočni signali, namenjeni temu, da učenci začnejo slediti navodilom učiteljev in vzgojiteljev ali se zberejo v krogu). Intervjuvanke so poudarile tudi, da je pomembno uporabljati vsa čutila, kot so vohanje zelišč v zeliščni gredi, dotikanje zemlje, tipanje predmetov, skritih pod rjuho, poslušanje ptic, bosa hoja po čutni poti, uživanje užitnih plodov in gob (npr. gozdnih jagod, trobentic, kostanja in užitnih gob).
Pred odhodom na prosto pa je, po mnenju intervjuvank, zelo pomembno učence seznaniti s pravili, ki se jih morajo zaradi varnosti držati. Doslednost pri pravilih je pomembna zlasti takrat, ko pouk poteka v mestnem okolju, saj je varno ravnanje v prometu še posebej pomembno.
Težav z disciplino je, po mnenju intervjuvank, na prostem mnogo manj kot v učilnici, saj so učenci mirnejši in pripravljeni na delo. Vseeno pa je treba postaviti mejo, do kje se učenci lahko gibljejo (npr. označitev meje v gozdu s tem, ko se na območju gozdne igralnice pograbi listje).
Za varnost intervjuvanke poskrbijo tako, da spodbujajo učence, da si med seboj pomagajo in varujejo drug drugega pri plezanju po drevesih, skakanju iz višjih štorov ipd.
Intervjuvanke, tako kot v učilnici, delo v skupini časovno omejijo, tako da jim pred končanjem z delom dajo znak, ki pomeni, da bo čez nekaj minut menjava skupin. Na prostem so viri informacij, ki jih uporabljajo učenci, kot je izpostavila ena izmed intervjuvank, prav vsi, tako učbeniki, delovni zvezki kot tudi ljudje in pametni telefoni. Intervjuvanke včasih za usmerjeno opazovanje uporabijo delovne liste, včasih pa se na prosto odpravijo tudi brez učnih pripomočkov, zvezkov ali učbenikov.
Metode in oblike dela na prostem so po mnenju intervjuvank lahko zelo različne. Najbolj zaželene oblike dela so delo v parih in v skupinah, saj učenci tako razvijajo pomembne socialne veščine. V skupine jih razdelijo na različne načine, na primer s kartončki z glasovi, zlogi ali s
159 pomočjo gozdnega materiala. Predmetna učiteljica je še posebej izpostavila, da je na prostem zelo učinkovita raziskovalna metoda učenja, ki temelji na znanstveni metodi raziskovanja.
Učenci pri tem opazujejo situacije, zbirajo informacije s pomočjo intervjujev in anket, beležijo
Učenci pri tem opazujejo situacije, zbirajo informacije s pomočjo intervjujev in anket, beležijo