MAŠINA ZGODBA

Za pouk na prostem sem se odločila, ker se mi zdi, da učenje iz učbenikov za mlajše učence ni najbolj primerno. Otrok mora videti, otipati, okušati, vohati, torej uporabljati vsa čutila. Opažam tudi, da današnji otroci manj časa preživijo na prostem, manj se gibljejo, plezajo po drevesih, se družijo, zato imajo manj konkretnih izkušenj. Naši otroci so tako za marsikaj prikrajšani, še zlasti zato, ker večino časa preživijo v zaprtih prostorih, za računalnikom, televizorjem, kar je ob tempu, ko starši pozno prihajajo domov, tudi razumljivo. Otroci bi morali pridobivati izkušnje, spoznavati svet na konkreten način, z rokovanjem z zemljo, rastlinami, predmeti, z opazovanjem in raziskovanjem.

Ker zadnja leta veliko govorimo o ekologiji, samooskrbi, domači hrani in ker je bilo šolsko dvorišče nekoč polno sadnih dreves, me je prešinila misel, da bi se tudi naši učenci lahko naučili, kako pridelati svojo hrano.

S skupnimi močmi in s pomočjo prijateljev (ki so nam pomagali narisati načrt) ter staršev smo ustvarili lep vrt, ki sedaj krasi našo vas in je hkrati tudi zelo pomemben didaktičen pripomoček za pouk v naravi.

Začelo se je z njivo, ki nam jo je prijazno odstopil domačin. Na srečo so moje sodelavke vedno pripravljene na nove izzive, zato smo se lotile projekta Ekološka pira. Sodelovali so učenci cele šole, pri delu s stroji pa nam je pomagal 'stric Štefan'. Vsak učenec je dobil svojo gredico, na katero je posejal piro in zanjo tudi skrbel. Sicer je bilo do tja približno 20 min hoje, ampak smo čas hoje izkoristili za športno vzgojo, likovno umetnost in spoznavanje okolja. Njivo smo redno obiskovali, učenci so ves čas spremljali in beležili rast pire. V projekt smo vključili vse predmete. Zbirali smo recepte, pripravljali govorne nastope

»Kuharski mojstri« s predstavitvijo zbranih receptov, brali pravljice, tehtali, merili, primerjali, razvrščali in še bi lahko naštela. V prvi triadi pri pouku nismo uporabljali delovnih zvezkov, ki bi tako delo onemogočali. Projekt smo zaključili z žetvijo konec julija, ki smo se je udeležile učiteljice, starši in seveda učenci.

64 Pridelali smo 120 kg pire, ki smo jo zmleli v moko, pri tem pa smo obiskali

ekološko kmetijo gospoda, ki nam je podaril seme in kasneje piro tudi zmlel.

Nekaj moke smo porabili za peko, ostalo pa smo prodali. Denar smo prihranili in porabili za naslednji projekt – Šolski ekovrt.

Bilo je zelo prijetno. Učenci so zares uživali. Vendar je bilo do njive res malo daleč za hodit. Potrebovali smo prostor za vrt, ki bi bil bližje šoli. Obenem pa je neposredna okolica šole premajhna.

Prostor za vrt sem nato našla sredi vasi, v lasti domačinov, ki so nam prostor dali v najem. Glede na to, da smo na šoli, ki nima dodatnih virov financiranja za takšne projekte, sem se spraševala, kako naprej. Do financ je običajno zelo težko priti. Na koncu smo se znašli sami. Lahko bi tudi rekli, da se je vse zgodilo, kot bi 'padlo z neba'. Nekaj denarja smo dobili od novoletnega sejma in akcij starega papirja. Nekaj materialnih sredstev smo dobili od staršev. Sadike, semena in zelišča pa smo dobili od bližnjih podjetij. Tudi domačini so nam kar naprej nosili rože in sadike različnih rastlin, saj jim je naše delo v glavnem zelo všeč. Veliko smo delali, veliko je bilo delovnih sobot, da smo uredili vrt.

Pomagali so nam učitelji, starši, privatnik v bližini in krajevna skupnost. Zadnja delovna sobota pa je že vključevala učence, ki so sadili ribez, maline, čemaž, jagode in ostalo.

Letos (2016) smo na primer pridelali 9 lubenic. Pripravili smo tudi kosilo za celo šolo iz naših hokaido buč. Delali smo zeliščne namaze, kuhali marmelado iz ribeza in pripravljali zelišča za čaje. Izdelovali smo tudi različne reči za novoletni sejem, kot so žajbljeve lizike in pripravke za inhalacije iz kamilic za male otroke.

Pri tem projektu imamo vedno nove zamisli in vedno je še kaj za dopolniti.

Nazadnje smo načrtovali vodno kotanjo, ker si želimo otrokom pokazati, kako vzpostaviti ravnovesje v naravi in vrtu. Sodelovali smo v prireditvi Hvaležnost jeseni. Po navadi tja kmetje pripeljejo svoje buče in druge izdelke, mi pa pokažemo svoje plakate s fotografijami o našem delu in razne izdelke od čajev do marmelade. S tem želimo pokazati tudi ostalim, da naravno vrtnarjenje res deluje.

65 3.5.1.2 Interpretacija Mašine zgodbe

Maša želi v svoji zgodbi opozoriti na to, da učenci zelo malo časa preživijo v naravi, nimajo konkretnih izkušenj z delom na vrtu in si tudi ne pridobivajo spretnosti, pomembnih za življenje. Maša vidi pouk na prostem kot možnost, da se te težave razblinijo, saj po njenem mnenju samo skozi učenje v konkretnih življenjskih situacijah in pridobivanje znanja skozi vsa čutila učenci pridejo do znanja. Sporočiti želi, da tudi učenje iz učbenikov za učence ni najboljše, saj učenci ne pridobivajo konkretnih izkušenj v povezavi z učnimi načrti različnih predmetnih področij. Z ukinitvijo delovnih zvezkov so po Mašinem mnenju pridobili kar nekaj časa za izvajanje dejavnosti zunaj. (Je pa res, da ob takšnem načinu dela ne smeš imeti delovnih zvezkov, ker ne uspeš ničesar (na vrtu) narediti.) Eden od razlogov, zakaj se je Maša odločila za pouk na Šolskem ekovrtu, je tudi želja po vrtnarjenju. (Tudi doma rada vrtnarim, sem velika ljubiteljica narave. Res je pomembno, da si sam zainteresiran.) Veliko avtorjev (npr.

Štemberger, 2012; Skribe Dimec in Kavčič, 2014; OFSTED, 2004) namreč poudarja, da je navdušenost učiteljev nad poukom na prostem eden izmed najpomembnejših dejavnikov.

Projekta njiva in vrt je Maša organizirala tudi zaradi želje po drugačnem načinu dela in, kot pravi, ker se ji mora vedno nekaj novega dogajati.

Kljub temu da je bilo polje pire od šole oddaljeno 20 min hoje, so ga vseeno obiskovali in čas izkoristili za izvajanje drugih predmetov (čas hoje izkoristili za športno vzgojo, likovno umetnost in spoznavanje okolja). Podoben primer dobre prakse je navedla V. Štemberger (2012), ki pravi, da je učiteljica čas hoje (3,5 km) do muzeja izkoristila za opazovanje prometa, prometno varnost, orientacijo na karti in v kraju, znanje o primernem vnosu tekočine v organizem, o termoregulaciji, ustreznem tempu hoje in vzdržljivosti. Že samo sprehod do njive je na učence pozitivno vplival, saj so bili zunaj na svežem zraku, hkrati pa jih je Maša usmerila na opazovanje rastlin in pokrajine. Pomembno je tudi, da so učenci dobili občutek, kako dolgo traja, da pira dozori, hkrati pa so negovali pozitiven odnos do rastlin. Zanimivo je bilo iz pire narediti moko in iz nje kruh. Tako so učenci spoznali, koliko pire je treba posejati za hlebec kruha. Preostanek pire pa so prodali in iz nje pridobili sredstva za vrt. Učenci so dobili predstavo, kako poteka izmenjava dobrin in koliko denarja je potrebno za nakup sredstev za material, ki ga potrebujejo na vrtu.

Maša je predstavila tudi različne načine pridobivanja finančnih sredstev, kar je po priročniku ''Outdoor education: aspects of good practice'' (2004) predstavljeno kot dobra praksa pouka na prostem. To pa je običajno odvisno predvsem od iznajdljivosti učiteljev. Eden od razlogov,

66 zakaj se učitelji ne odločajo za pouk na prostem, je, ker je to lahko dodaten strošek, ki ga je, kot pravita Dillon in Dickie (2012, v Gilchrist, Passy, Waite in Cook, 2016), brez razumevanja prednosti pouka na prostem težko opravičiti. Finance so običajno problem, pravi Maša, in to je bil zanjo tudi največji izziv. Za uresničitev projekta, kot je šolski ekovrt, se je Maša morala znajti in hkrati vložiti nekaj truda. Maša je sredstva pridobila tudi s pošiljanjem prošenj za donacije podjetjem, z zbiralnimi akcijami starega papirja, na božičnih sejmih ter sodelovanjem v projektu ''Eathink'' (kjer smo dobili 60 evrov in jih namenili za žlebove za zbiranje deževnice).

Znašla se je tudi pri zbiranju materialnih sredstev, saj so jih prispevali starši, ki se ukvarjajo z različnimi obrtmi (kamnolom, ukvarjanje z lesom), in druga podjetja, ki so prispevala sadike in semena rastlin.

Za uresničitev vrta je bilo treba združiti moči predstavnikov lokalne skupnosti, staršev, učiteljev in učencev. Kot pravita D. Skribe Dimec in I. Kavčič (2014), je prav sodelovanje med ljudmi eden izmed ključnih dejavnikov za uspešno poučevanje na prostem. Med drugim pa so Maši pri projektu pomagale sodelavke in ji nudile podporo. (Na srečo so moje sodelavke vedno pripravljene na nove izzive.) Prednost takšnega projekta je v tem, da so v okviru projekta v učni proces vključili tudi nekatera podjetja, starše ter obrtnike. Članom lokalne skupnosti je to dalo priložnost, da se med seboj povežejo, združijo moči in ustvarjajo za skupno dobro. (Eden od staršev je prišel s stroji, drugi, lastnik gozda, je pripeljal les, ki ga je uničil žled, in je že imel idejo, kako postaviti ograjo.) Projekt šolskega vrta ima v tem primeru več razsežnosti. Tudi C.

Wilson v delu ''Effective approaches to connect children with nature'' (2011) kot dobro prakso navaja sodelovanje s starši in lokalno skupnostjo. Isti avtor dodaja še, da se učenje na prostem izboljša, če so v pouk vpleteni tudi starši in lokalna skupnost.

Cilj nekaterih šol v tujini (na primer na Danskem) je, kot pravi J. Howard (2015), spodbujati pridelavo in kuhanje biološko pridelane hrane. Mašini učenci so na primer kuhali marmelado ter uporabili zelenjavo z vrta za šolsko kosilo. Učenci so tako pridobili veliko znanja na področju kuhanja in vrtnarjenja. Maša je s svojim projektom naredila korak k samozadostnosti šole. K. Norðdahl in Jóhannesson (2014) poudarjata, da šola mora biti del družbe. Po drugi strani pa avtorja spodbujata, da šole in vrtci postanejo samozadostna skupnost. Pri manjših šolah (podružnicah), kot je Mašina, je to lažje in povsem izvedljivo. Šolski vrtovi, kot pravi Blair (2009), so lahko postavljeni tako, da omogočijo dostop tudi ostalim članom lokalne skupnosti in s tem ozaveščajo prebivalce o pomembnosti samooskrbe ter o zdravem prehranjevanju. Tudi Maša v svoji zgodbi razkriva, da želi s svojim delom vplivati tudi na lokalno skupnost. (Želimo pokazati, da naravno vrtnarjenje res deluje.)

67 Šolski ekovrt ponuja pester izbor dejavnosti za izvajanje kakovostnega pouka. Kot pravi Blair (2009), te dejavnosti prinašajo mnogo prednosti na vedenjskem, fizičnem in socialnem (poveča se občutek pripadanja, samozavesti in sočutja učencev) področju razvoja učencev. Tudi Maša želi sporočiti, da učenci na vrtu razvijajo socialne in motorične spretnosti, npr. pri obiranju kamilic. (Kaj je to (obiranje kamilic) drugega kot učenje pincetnega prijema.) Hkrati Maša predstavlja, da si učenci pridobijo tudi izkušnje in znanje o rastlinah. (otroci poznajo življenjski krog rastlin ter kdaj je pravi čas za obiranje cvetov ali plodov) ter dobijo občutek, koliko dela je treba vložiti v pripravo marmelad in ostalih pripravkov. S tem si pridobijo življenjske in konkretne izkušnje.

O izvajanju pouka na prostem Maša ne navaja težav, saj po njenem mnenju zunaj ni takih težav kot v razredu. Omenja pa, da se lahko pri težavnih otrocih pojavijo vedenjske težave, vendar jih vrt pomirja in se, kot pravi, umirijo sami od sebe.

Učiteljem svetuje, da je pri izvajanju pouka na prostem ključno poznavanje celotnega učnega načrta oziroma, kaj morajo učenci znati na koncu šolskega leta (na primer Konkretno: 3. razred:

abeceda, velika pisana črka, matematika seštevanje, odštevanje, množenje, deljenje do 100 in to je to. Če učitelj gleda širše, je pomembno samo to, da jih nauči, kar zahteva učni načrt, nikjer pa ne piše, na kakšen način mora priti do tega. /…/ Narava omogoča, da jo uporabimo namesto didaktičnih sredstev). V svoji zgodbi pa želi sporočiti, da se mladi učitelji preveč obremenjujejo s cilji, ki jih morajo doseči na koncu ure in jih to omejuje pri tem, da bi pouk izvajali na prostem.

Maša pove, da je učence na prostem zelo lahko motivirati (jaz jih malo na 'finto vržem').

Motivira jih že to, da bodo iz sadežev nekaj naredili (npr. skuhali marmelado, ki jo bodo na koncu pojedli). Na prostem se učenci spontano povežejo v skupine in se učijo drug od drugega, se med sabo spodbujajo in tudi tiste, ki na začetku ne bi sodelovali, pritegne aktivnost ostalih.

Maša želi v svoji zgodbi sporočiti, da pouk na prostem prinaša prednosti pri vsakem predmetnem področju, predvsem zato, ker je učenje konkretno. (Vsak predmet, ki se ga izvaja na prostem, prinese prednost, saj se učenci učijo na lastne oči.) Omenja tudi prednost projektnega dela (npr. sejanje pire na veliko površino), saj vključuje sodelovanje različnih strokovnjakov na tem področju, učiteljev in staršev. V svoji zgodbi je želela poudariti, da mora biti vsako projektno delo na prostem sestavljeno iz glavnega cilja, potem pa je treba povezovati medpredmetno. (Vsak projekt mora sestavljati glavni cilj, ostale predmete pa med sabo povezujemo.) Pove tudi, da se nekateri učitelji predvsem zaradi nenaklonjenosti pouku na

68 prostem ali preobremenjenosti s snovjo ne odločijo za pouk na prostem. (Učitelji so preobremenjeni s snovjo ali pa jim pouk na prostem ne leži.)

Maša želi sporočiti, da učitelji za pouk na prostem potrebujejo lastno motivacijo in dober odnos s sodelavci ter pozitiven odnos do narave. Pobuda za pouk na prostem mora priti od učitelja, drugače pouk na šolskem vrtu ne doseže svojega potenciala. Potrebujejo tudi nekaj znanja na tem področju (naravno vrtnarjenje). Sama se udeležuje permakulturnega izobraževanja.

Petrović Jesenovec (1994) je permakulturo opredelil kot vedo, ki izhaja iz besed PERMAnentna agriKULTURA (“trajno kmetijstvo”). Na začetku je pomenil takšen način pridelovanja hrane, ki upošteva ekologijo, naravno združbo številnih rastlinskih in živalskih vrst, sposobnost samoobnavljanja ekosistemov in trajno rodovitnost, danes pa se dotika tudi naravne gradnje hiš, etičnega ravnanja z denarjem (Maša učencem predstavi, kako pridobiti finančna sredstva za vrt) in nenazadnje tudi permanentnih – trajnostnih medsebojnih človeških odnosov.

Pri opazovanju učne ure sem opazila, da učiteljica učencem da veliko možnosti, da sami raziskujejo. Pouk na vrtu je bil zelo malo voden, vključeval je malo vsebin. Maša jim je dala navodila, kako sejati semena, učenci pa so sami delali. Učenci so bili pri delu samostojni (vedeli so, kje se nahaja orodje in slama za zastiranje zemlje in jih šli sami iskat). Učiteljica se je mimogrede znašla in jim dala nalogo, da preštejejo, koliko rastlin imajo na svoji gredici, urila znanje o imenih rastlin in jih vprašala, koliko litrov gnojila iz gabeza morajo razredčiti z vodo, da dobijo ustrezno gnojilo. Učenci so takoj odgovorili: ''1 l gnojila in 10 l vode.'' Nekateri učenci so na vrtu raziskovali po svoje, učiteljica pa jim je to pustila. Ti so se postavili okrog vodne kotanje in opazovali živali, ki so se tam nahajale. Ura na vrtu se je končala z nagrado, sladkanjem z gozdnimi jagodami in ribezom. Na koncu sejanja je učiteljica vprašala: ''Smo končali za danes? ''Ne, še jagode moramo jest,'' odgovorijo učenci in stečejo do jagod. Na poti do šole so se pogovarjali o zdravilnih rastlinah. Opazim, da prepoznajo ozkolistni trpotec in kozjo brado. Rečejo: ''Ko se je dedek udaril, sem mu svetoval, naj si na to mesto da trpotec.'' Iz tega lahko sklepam, da imajo učenci že veliko znanja o rastlinah, in da znajo, kot pravi Maša, rokovati z zemljo. Ko sem vprašala učence, kaj jim je najbolj všeč pri pouku na prostem, so odgovorili, da jim je všeč izdelovanje čutne poti, torej nekaj, kar ima konkretne rezultate.

Maša omenja, da so na vrtu in drugje na prostem vedno nove stvari, ki jih je treba dopolniti, vedno novi izzivi. Sledi gradnja igrišča iz naravnih materialov. Vrt je dober primer tega, kako deluje narava, tako da se lahko raziskuje, kaj se zgodi, če je nečesa preveč ali premalo in kakšna je lahko rešitev za to (primer: vrt z žabami, ki se bodo prehranjevale s polži). Takoj je razvidno,

69 kaj manjka in česa je preveč, da je vrt uravnotežen. Zelo pomembno se mi zdi, da naučimo učence opazovati, da jih naučimo, kako deluje narava, kako delujejo ekosistemi na način, da se o tem sami naučijo (tekom leta opazujejo spreminjanje letnih časov, za katere rastline je treba bolj skrbeti, za katere manj, katere živali so se namnožile in jih naučiti razmišljati, kaj bi lahko naredili, da bi jih bilo manj). Pomembno se mi zdi tudi pokazati širši javnosti, da je pridelava brez pesticidov, torej naravno vrtnarjenje, mogoča. S tem spodbujajo tudi ostalo skupnost k pridelavi lastne hrane, konzerviranju in shranjevanju hrane.

3.5.1.3 VESNINA ZGODBA Sanjski Nenavadni šotori

Trenutni tempo življenja in sistem, v katerem živimo, nas sili v človeku neprijazno življenje. Živimo v stanovanjskih blokih, ki niso nič drugega kot kletke in to je daleč od tega, kar človek potrebuje za optimalni razvoj. Moj glavni motiv je, da grem z učenci ven, na prosto. To je nujno potrebno za človeka, če hoče zrasti v celostno, zdravo, normalno osebnost, kjer ne bo imel psihičnih in ne vem kakšnih težav. Pouk na prostem in še zlasti projekt Nenavadnih šotorov, tipijev, sem organizirala, ker sem sama čutila potrebo po bivanju in gibanju na prostem. Kot učiteljica sem si želela te potrebe deliti naprej.

Najprej sem učencem predstavila idejo. Učenci so bili navdušeni nad zamislijo in bili nadvse pripravljeni, da sami zgradijo tipije. Potem sem jim pri likovni vzgoji pokazala nekaj fotografij s tipiji. Vsak je nato narisal svoj sanjski tipi. Učenci so bili zelo ustvarjalni. Dodajali so razne detajle, kot so na primer zvončki, ki bi 'cingljali' ob vetru. Dekleta so narisala rožice, da bo tipi lepše dišal. Fantje, ki so bolj tehnični, pa so predlagali, da bi bil tipi v celoti zaprt z lesom ali z rastlinami, katerih plodove lahko 'dajo na krožnik' (kumare, paradižnik, fižol). Izbrali smo pet najboljših predlogov in jih poskusili umestiti v okolico šole. Najprimernejši prostor za izvedbo našega projekta je bil gozd. Določiti smo morali še velikost šotorov.

Učenci so na pamet rekli: ''Visoki naj bodo dva metra.'' Skupaj smo razmišljali, kako velika sta sploh dva metra. Z zlaganjem stolov v učilnici smo ugotovili, da bo dva metra premalo in na koncu prišli do višine štirih metrov.

Ugotovili smo, da potrebujemo načrt. V tistem trenutku je ena deklica dvignila roko in dejala: ''Moj stric je arhitekt, njegova žena pa oblikovalka.'' On nam je potem

70 dejansko narisal vse načrte, napisal mere za obroče, tramove in sidra. Vse! ''Kaj pa sedaj?'' sem vprašala učence. Ugotovili smo, da potrebujemo denar, da vse te reči kupimo. Prišli so do ideje, da bi hodili po hišah in spraševali, če nam kaj prispevajo. Rekla sem jim, da se to tako ne dela. ''Za to potrebujemo dokument za sponzorska in donatorska sredstva. Prošnje pa bi posredovali podjetjem.'' Učenka je predlagala, da ima sestro v devetem razredu, ki bi to znala napisati.

Potem smo imeli dolg razgovor o tem, kako bi šotore poimenovali. Na koncu smo se vsi strinjali z imenom Nenavadni šotori.

Prav posebna izkušnja je bila, ko sem se s tremi učenkami s prošnjo za donacijo lesa odpravila do direktorja nekega podjetja. Med sprehodom jih je bilo zelo zabavno poslušati, o čem so se pogovarjale. ''Zdaj ko bomo prišle tja, moraš reči:

Prav posebna izkušnja je bila, ko sem se s tremi učenkami s prošnjo za donacijo lesa odpravila do direktorja nekega podjetja. Med sprehodom jih je bilo zelo zabavno poslušati, o čem so se pogovarjale. ''Zdaj ko bomo prišle tja, moraš reči: