Poučevanje na prostem

Učitelji lahko naravo uporabljajo za obravnavanje nove snovi ali pa za ponovitev že naučene snovi. Vodenje in pritegnitev pozornosti učencev na prostem je podobno poučevanju v učilnici (npr. Maša dvigne roko in so učenci tiho). Poučevanje pouka na prostem pa ima vseeno nekaj posebnosti (OFSTED, 2004), kot so spodbujanje samostojnosti in odgovornosti učencev, zagotavljanje varnosti, po izvedenih dejavnostih pa sledi učinkovita refleksija. O organiziranju pouka na prostem se je po Sonjinem mnenju treba dodatno izobraževati. (O tem se je potrebno učiti /…/ ne znamo vsega.)

DEJAVNOSTI NA PROSTEM

D. Skribe Dimec (2014) je navedla, da lahko učitelji pouk na prostem organizirajo tako z neposredno uporabo šolske okolice kot tudi s posredno. Sonja je navedla, da včasih uporablja okolico šole posredno, kar pomeni, da dejavnosti, ki bi jih sicer lahko izvedla v razredu, organizira v gozdu (npr. delo v skupini). Včasih pa pouk organizira z neposredno uporabo gozda in naravnih materialov v njem. (Učenci so na primer pri matematiki računali z naravnimi materiali. Enice so predstavljali listi, desestice palice in stotice storži.) Urška pa je posebej poudarila, da samo prenesti dejavnosti iz učilnice na prosto ni dovolj za boljše doseganje učnih

127 rezultatov učencev. (Samo prestaviti pouk iz učilnice na prosto ni dovolj.) Ugotovila je, da če je učenje zunaj enako kot v učilnici (npr. kazanje drevesnih vrst podobno kot na tabli), pri čemer učenci niso dejavni udeleženci pedagoškega procesa, jim postane dolgčas. (Namesto da bi jim na tabli kazala drevesne vrste, smo šli v park. Nekateri še vedno niso bili zainteresirani in jim je po 20 minutah postalo dolgčas.) Tudi D. Skribe Dimec (2014) navaja, da ima neposredna uporaba šolske okolice večji učinek na učence. Urška meni, da morajo učenci pri pouku na prostem sami priti do znanja. V praksi se je metoda z raziskovanjem na prostem izkazala za najbolj učinkovito metodo. Urška celo pravi, da je učence treba pretvoriti v znanstvenike, umetnike, saj jim to pomaga, da si snov bolj zapomnijo, ker jo sami raziščejo.

Učiteljica Sonja pravi, da je v gozdu dobro imeti tudi pripomočke, ki spodbujajo radovednost.

Učenci po mnenju Beames, Higgins in Nicol (2012) izražajo zanimanje za snov, ko imajo visoko raven osebne povezave s snovjo. Učiteljica Sonja je to zagotovila tako, da je v gozd prinesla zanimive predmete, kot sta gumb in ključ, ki ju je izgubil velikan. Tudi Marjeta je navedla primer, kjer je spodbudila radovednost pri učencih tako, da so šli v gozd po gozdni material in jim ni povedala, za kaj ga bodo uporabili. Čez en teden so ga razvrstili in delali mandale. S tem ko učenci niso vedeli, kaj bodo z gozdnim materialom počeli, je ustvarila negotovo vzdušje, ki po Arnone (2003, v Beames, Higgins in Nicol, 2012) vzbuja radovednost.

Učence učiteljica spodbudi tudi tako, da jim pove, da bodo naslednjo uro v gozd povabili tudi palčke.

Dejavnosti na prostem se lahko izvaja tako, da se dejavnosti iz učilnice le prenese na prosto ali pa se naravo uporabi neposredno. Urška je mnenja, da učenci dosegajo boljše rezultate, če so pri pouku aktivni in sami raziskujejo. Učiteljici Sonja in Marjeta pa sta navedli, da je v pouk treba prinašati elemente, ki v učencih vzbujajo radovednost.

MOTIVIRANJE UČENCEV

Marjeta uvodno motivacijo velikokrat naredi v učilnici, da so učenci potem pripravljeni na delo zunaj. Na primer v razredu prebere pismo o škratih v okroglem svetu, zunaj pa iščejo različne geometrijske like. Pravi, da učencev ni težko motivirati za delo na prostem, saj si takega pouka želijo. Tudi Vesna se z učenci pogovori že v učilnici o tem, kaj bodo zunaj počeli.

Učencem je treba tudi po Marjetinem mnenju aktivirati čustva /…/ in skrbeti za dobro počutje.

Učiteljica Marjeta ima v razredu tudi razredno maskoto Popija, ki ga imajo učenci zelo radi.

Popi čez vikend potuje z njimi domov, skriva kakšno sporočilo, ima zanje nalogo, bi rad kaj

128 znal, učenci pa ga morajo naučiti. Seveda gre z njimi tudi na prosto. Učenci sami pravijo: ''Popi mora ven.'' Marjeta pravi, da je maskota zelo učinkovit pripomoček in sredstvo, ki zbudi željo po odkrivanju. Aktivacija čustev je zelo pomembna, saj je po Strmičniku (2001) človekov um najbolj dojemljiv za tiste učne vtise, ki so emocionalno obarvani.

Učiteljica Sonja pritegne učence k delu s t. i. 'gozdnim mikrofonom,' ki ga kot posebnost gozdne pedagogike navaja tudi N. Gyorek (2010). To je storž, s katerim učenci dobijo besedo in lahko govorijo, pri tem pa je pomembno, da niso vsi storži 'gozdni mikrofoni', kar prepreči, da bi učenci vsepovprek govorili. Včasih Sonja pritegne učence tudi tako, da počepne. To pomeni, da vsi učenci počepnejo in poslušajo učiteljico. Sonja za disciplino uporablja tudi t. i. 'petko', kar pomeni, da pokaže dlan, vsak prst pa pomeni določeno čutilo, ki ga morajo učenci začeti uporabljati (na primer: usta so zaprta, ušesa poslušajo itd.). Sonja in Marjeta pritegneta učence, da se postavijo nazaj v krog tako, da začneta peti pesmico. Učenci se med petjem postavijo v krog. Maša pa učence pritegne tako, da dvigne roko, učenci to ponovijo in so tiho. Vzgojiteljica Klara uporablja različne zvočne signale (zakliče, pozvoni z zvončkom), da se vsi zberejo v krogu. Ko je čas odhoda, pozvoni z zvončkom. Včasih se sprehodi po kotičkih in jim pove, da je čas za kosilo, ali pa samo zakliče, da je čas, da se počasi odpravijo iz gozda. To so znaki, da morajo otroci začeti pospravljati. Marjeta učence na prav poseben način pripravi k sodelovanju pri dejavnostih na prostem. V roke prime čarobno paličico (leseno palico) in reče:

Zdaj vas bom pa začarala /…/ Čira čara, siva miš, hokus pokus, brž okameniš!

Otroci seveda takoj okamenijo. Če jih zebe, rečem: ''Poskočite desetkrat, trikrat se zavrtite in brž se v detektive spremenite!'' In oni postanejo detektivi in potem rečem: /…/ A ne, da slišite zdaj bolj intenzivno?'' In oni rečejo: ''Ja!'' Potem jim rečem: ''A ne, da imamo sedaj rentgenski vid, a ne, da vidimo tamle skozi drevo.'' Seveda vsi vidijo, vohajo in potem so pravi detektivi.

Pripravljeni so čisto na vse!

Maša pravi, da učence ''malo naokrog prinese'', jim priredi tekmovanja o tem, kdo bo nabral največ kamilic v lonček. Tako jih spodbudi k sodelovanju, ne da bi se učenci tega zavedali. Na koncu se zgodi, da sploh ne tekmujejo, ampak med sabo sodelujejo. (Na koncu sploh niso tekmovali. Oni so začeli tako sodelovati med sabo, da ni bilo nič tekmovanja.) Kot pravi Maša, je motivacija za sodelovanje že končni izdelek, to, da bodo imeli svojo marmelado.

Po mnenju učiteljic motiviranje učencev na prostem ni težko, saj si sami želijo takšnega pouka.

Pomembno pa jih je že v uvodni motivaciji pripraviti na pouk zunaj. Učiteljice so navedle, da

129 učence motivirajo konkretni rezultati, emocionalno obarvan pouk in 'čarobne besede'. Da je lažje voditi veliko skupino učencev, učiteljice uporabljajo različne 'trike', s katerimi pritegnejo pozornost učencev ('petka', petje pesmi, počep, 'gozdni mikrofon', tekmovanja in zvočni signali).

UPORABA VSEH ČUTIL

Učenci na šolskem ekovrtu uporabljajo vsa čutila: vohajo zelišča v zeliščnem vrtu, se dotikajo zemlje in ugotovijo, da so trni robidnic ostri, hodijo po čutni poti (sekanci, pesek, palice, storži) ter okušajo različne sadeže, kot so jagode, robide in ribez. Pri tem je pomembno posaditi tiste rastline, katerih sadeži dozorijo v času, ko so učenci še na šoli. Maša je navedla, da so to lahko zelišča, jagode in ribez, ki dozorijo spomladi, krompir in buče pa jeseni. Podobnega mnenja je Vesna. Na njeni šoli so posadili maline na poti do vhoda, tako da lahko učenci okušajo sadeže pozno spomladi. V Klarini gozdni igralnici pa učenci nabirajo divje užitne rastline in gobe (užitne gobe, gozdne sadeže in kostanj).

Marjeta zelo spodbuja uporabo vseh čutil v gozdu. Za primer je navedla tipanje pod rjuho, kjer so učenci morali s tipom prepoznati, kateri predmeti se tam skrivajo. Prav tako je dala primer razdelitve v skupine, kjer učenci z zaprtimi očmi sežejo v škatlico in izbirajo med storži, listi in kamni, potem pa se najdejo z učenci, ki so izbrali enak predmet. Tudi Urška močno poudarja, da je uporaba vseh čutil nujno potrebna za učence (npr. jesti trobentice po dežju v parku).

Eden od dejavnikov učinkovitega pouka na prostem je izkušenjsko učenje, ki vključuje vsa čutila (Straker, 2014). Učiteljice to spodbujajo na različne načine. V vzgojno-izobraževalnih ustanovah učenci velikokrat pri učenju uporabljajo vid in sluh. Učiteljice pa so navedle tudi nekaj primerov, kako učencem pripraviti pogoje, da bodo pri pouku prisotna tudi čutila za vonj, okus in tip. Pred šolo imajo na primer nasajene užitne rastline in zelišča (vonj in okus). Senzorna čutna pot, prepoznavanje predmetov s tipom ter bosa hoja pa so primeri, pri katerih učenci uporabljajo tip.

PRAVILA, DISCIPLINA IN VARNOST NA PROSTEM

V nadaljevanju je opisano, kakšna pravila, po mnenju intervjuvank, veljajo na prostem ter kako skrbijo za disciplino in varnost.

130 PRAVILA

Pred odhodom v gozd je po Sonjinem mnenju zelo pomembno z učenci ponoviti pravila. Tudi Marjeta pravila povezuje z varnostjo učencev, ki so v mestnem okolju še bolj pomembna.

Večkrat je ponovila, da je treba dosledno ponavljati pravila glede obnašanja, ne samo v naravi, ampak tudi v razredu, na hodniku in na igrišču. V gozdu obstaja pravilo, kot pravi Marjeta, da se učenci lahko oddaljijo samo tako daleč, da še vedno lahko vidijo učiteljico. Imajo dogovor, da vsak poskrbi za svojo varnost.

Učiteljici sta izpostavili, da je pomembno biti dosleden pri pravilih na prostem, saj to pripomore k varnosti učencev.

DISCIPLINA

Učiteljici Maša in Sonja navajata, da so učenci na prostem bolj umirjeni in je težav z disciplino manj.

Na vrtu sploh ni takšnih težav, kot so v razredu. (Maša)

V gozdu nimam navade vpiti, saj nismo tako glasni, kot bi pričakovali. (Sonja)

Če pa se pojavi konflikt, Sonja pristopi do učencev in se z njimi pogovori. Marjeta pa po drugi strani pravi, da je nesporazumov na prostem več, saj je veliko več dela v skupini. Strinja se, da je pri tem najpomembnejša medsebojna komunikacija. Če je nesoglasje med dvema učencema pomembno za vse, ga izpostavi pri refleksiji.

Vesna poudarja, da imajo poseben dogovor z učenci. V primeru, da so posamezni učenci nepripravljeni za delo na prostem, grejo v učilnico, kjer rešujejo naloge s pomočjo učbenika, ali v knjižnico. Z ostalimi pa je na prostem tako dolgo, dokler jim ne pade koncentracija.

Vzgojiteljica Klara glede discipline pravi, da je pomembno, da so vzgojitelji septembra in oktobra strogi in dosledni s pravili in mejami, ki jih postavijo otrokom, kasneje pa jih na pravila le opozarjajo. Pravila glede dejavnosti zunaj so taka, da v igralnici ne divjajo in vpijejo, zunaj pa to lahko počnejo. Na prvi pogled je v gozdu težko postaviti meje. Vzgojiteljica pa se je znašla, saj so otroci že ko so prišli v gozd, grabili listje, ker so imeli od doma take izkušnje.

Kasneje pa so prostor, kjer je listje pograbljeno, določili kot mejo. Otroci se gibljejo znotraj označenih meja, do sedaj pa se ni izgubil še nihče. (Nimam niti ene izkušnje, da bi se kdo izgubil.) Kot pravi Klara, se pravila prenesejo iz igralnice. (Midve jim dava meje že v oddelku.

131 Obe sva dosledni. Kar se skupaj zmenimo, pri tem vztrajava. Če je notri (v igralnici) mirna igra, to pomeni mirna igra. Tudi v gozdu so pravila, vendar so nenapisana, ki se prenesejo iz igralnice (znotraj vrtca). Točno se ve, če sva midve nekaj rekli, se tega vsi držimo.)

Sonja in Maša sta mnenja, da na prostem ni tako velikih težav z disciplino, saj so učenci bolj umirjeni. Marjeta je drugačnega mnenja, saj je po njenih izkušnjah na prostem več nesoglasij med učenci zaradi narave dela v skupini. Posledica neupoštevanja dogovorov in pravil je po Vesninem mnenju lahko samostojno delo v učilnici.

VARNOST

N. Gyorek (2010) je opozorila, da je varnost največji dejavnik, ki ga morajo učitelji upoštevati na prostem. Pravi, da morajo učitelji vedno videti vsakega učenca, označiti območje gibanja v gozdu, ob dogovorjenem zvoku se morajo učenci vrniti k učitelju ter mu ob poškodbi to nemudoma sporočiti. Podobno sta povedali tudi vzgojiteljica Klara in Marjeta. Za varnost Klara in vzgojiteljica v vrtcu skrbita tako, da najprej naučita mlajše otroke, da se ustavijo pri prehodu za pešce, potem pa poskrbita, da starejši skrbijo za mlajše. Tudi v britanskem vrtcu sta islandski vzgojiteljici (Prisma, b. d.) kot dobro prakso zaznali skrb za drug drugega, ko starejši otroci pazijo na mlajše. V Klarinem gozdnem vrtcu je namreč veliko poudarka na medsebojnem sodelovanju, kar pripomore tudi k zmanjšanju poškodb. Otrok v gozdu, preden skoči s štora, najprej pokliče vrstnika, da ga varuje, in takoj sporoči vzgojiteljici, če se kaj zgodi. Za varnost v gozdu skrbita tako, da sta otrokom določili območje, kjer se lahko gibljejo (tam so pometli listje). Učiteljica Marjeta se strinja s tem, da je za varnost v prometu odgovoren vsak zase in to tudi razloži učencem. Poudarja tudi, da se morajo učenci v gozdu oddaljiti samo tako daleč, da še vedno vidijo učiteljico.

Nevarnosti, ki so prisotne na prostem, so po Sonjinem mnenju tudi klopi, ki prenašajo bolezni.

Starši velikokrat vidijo klope kot veliko težavo. Sonja ima veliko znanja o tem, kako klop deluje in kako ga je treba čim prej pravilno odstraniti s pinceto. Pomembna je tudi primerna oprema (dolgi rokavi) in zaščitni sprej. Znanje o delovanju klopov, primerni zaščiti in oblačilih ter pravilni odstranitvi klopa posreduje tudi staršem. Klara pa po drugi strani navaja, da starši niso nikoli omenjali pomislekov glede klopov, saj je večina otrok cepljenih, hkrati pa se zavedajo, da se klopi nahajajo tudi doma, na dvorišču. Kot zanimivost pa je Klara omenila tudi izkušnje z Islandije, kjer predšolski otroci veliko časa preživijo v naravi, na ledu, kjer plezajo celo po kamnih z ostrimi konicami in raziskujejo naravo. Poudarila je, da v Sloveniji to ne bi bilo mogoče, saj imamo preveč stroga pravila glede varnosti. Vsak vrtec namreč sprejme svoj

132 Pravilnik o varnosti otrok (Pravilnik o varnosti otrok v vrtcih, 2012), vendar sta namen in bistvo v vseh vrtcih enaka. O izvajanju dejavnosti na prostem je za zagotavljanje varnosti zapisano število polnoletnih spremljevalcev vzgojitelja (eden, ali če je dejavnost vezana na prevoz, dva).

Vzgojitelj je dolžan na prostem odstraniti vse predmete, ki bi ogrozili varnost otrok, seznaniti otroke z okoljem in jih opozoriti na nevarnosti pri izvajanju aktivnosti. Izogibati se mora okolju in mestom, kjer obstaja nevarnost za otroke, imeti mora stalen nadzor nad otroki ter primeru poškodb ravnati v skladu s pravilniki. O varnosti otrok v osnovni šoli je zapisano v Pravilniku o pravicah in dolžnostih učencev v osnovni šoli (1996), kjer je navedeno število spremljevalcev za določene dejavnosti ter da morajo biti objekti, učila in oprema v skladu z normativi in standardi.

Intervjuvanke za varnost skrbijo na različne načine, tako z medsebojno pomočjo učencev kot tudi doslednostjo pri pravilih. Prav tako morajo šole za zagotavljanje varnosti poskrbeti tudi za dodatne spremljevalce in redne preglede igral. V gozdu je še posebej pomembno, da učenci pri igri ali drugih dejavnostih vedno vidijo učiteljico ali vzgojiteljico. Proti klopom pa je učence treba zaščititi s primernimi oblačili in zaščitnim sprejem.

Nobena od intervjuvank ni omenjala, kako se učenci in otroci lahko pri pouku na prostem soočajo z 'nevarnimi' situacijami. V priročniku ''Curriculum for Excellence through Outdoor Learning'' (Education Scotland, 2010) je še posebej poudarjeno, da morajo učitelji zagotoviti varnost učencem, kar pa ne pomeni, da se nevarnim situacijam povsem izogibajo. Še posebej pa opozarjajo na to, da se v situacijah, v katerih se prepreči vse nevarnosti, zmanjšajo priložnosti za to, da učenci razvijejo odnos do nevarnosti. Hkrati je pomembno, da učenci znajo oceniti nevarnost. Tudi Becker je leta 1998 (v Schirp, 2012) definiral, da mora pouk na prostem vsebovati tudi mnogo neznanih ('nevarnih') situacij, saj se pri soočanju z njimi učenci v resnici spopadajo s svojimi notranjimi ovirami. Učenci lahko tako življenje vidijo z razdalje, o njem razmišljajo in ponotranjijo svoje občutke šele, ko stopijo izven cone udobja, torej izven znanih situacij. Učiteljica in vzgojiteljica pa sta predvsem poudarili, da varnost učencev na prostem temelji na medsebojni pomoči, in učence učita, da je vsak odgovoren zase in za druge.

VODENJE POUKA NA PROSTEM IN METODE DELA

Tako kot v učilnici, Sonja za delo po postajah učence časovno omeji, in sicer tako, da dvakrat zakliče: ''Uu-uu,'' kar pomeni, da bo čez nekaj minut menjava. (Vedno naj imajo še 5 minut časa pred menjavo. Najslabše je učence potegniti iz dela.) Časovna omejitev je pomembna zato,

133 da se učenci zavedajo, kdaj morajo končati z delom, po drugi strani pa jih časovni okvir še dodatno motivira za delo.

UČNI VIRI IN UČNA SREDSVA

Urška pravi, da so učni viri prav vsi. (Ni samo učbenik in delovni zvezek, ampak tudi živa in neživa narava, tudi ljudje so dober vir znanja.) Učna sredstva so po Urškinem mnenju tudi internet in google, ki ga imajo učenci na pametnih telefonih. Ne nasprotuje pametnim telefonom, temveč jih izkoristi kot učno sredstvo. Na pametnih telefonih je štoparica in decibelmeter, ki ju pogosto uporablja pri raziskovanju pri kemiji. Sredstvo je pri pouku lahko tudi palica, s katero izmeriš igrišče. Ni da ni, pravi. Urška je želela povedati, da je na prostem mnogo sredstev, ki jih učitelj lahko uporabi kot pomoč pri poučevanju učencev.

Maša poudarja, da velikokrat ne potrebuje učnih listov. Ballantyne and Packer (2002, v Dillon, Rickinson idr., 2006) sta opozorila prav na to, da so preveč strukturirane učne ure, uporaba učnih listov, delanje zapiskov in poročil pri učencih nezaželeni in tako ne prispevajo k učinkovitemu poučevanju na prostem. Maša pravi, da si učenci na prostem (na vrtu) velikokrat zaposlitev najdejo sami. (Ne rabiš vodit, saj se sami zaposlijo /…/ Vedno najdejo kaj na vrtu, kar jih zanima (žuželke, rastline).) Včasih pa vseeno pripravi naloge, da učenci usmerjeno opazujejo.

Učiteljica Urška je želela sporočiti, da se učitelji preveč osredotočajo na to, da so učni viri samo učbeniki in delovni zvezki. Učni viri so tudi ljudje, pametni telefoni ter vsa živa in neživa narava. Učiteljici Maša in Marjeta pa sta navedli, da včasih na prostem učenci ne potrebujejo dodatnih učnih virov, saj se velikokrat zaposlijo sami. Paziti pa je treba, da so zastavljeni cilji doseženi.

METODE DELA NA PROSTEM

Vse učiteljice so navedle, da je zelo učinkovito tudi delo po skupinah (npr. pri Marjeti v skupini sestavijo model lista, pri Vesni pa v skupini rešujejo naloge, kot so naložiti breme na samokolnico) in v parih (npr. vlečenje kartončkov in računanje z naravnimi ponazorili pri Sonji). Tudi Marjeta učence na prostem večinoma razdeli v skupine, potem pa pusti, da sami delajo. Včasih jih razporedi glede na cilje in potrebe (ko morajo učenci v 1. razredu kaj prebrati, poskrbi, da je v skupini vedno učenec, ki je to spretnost že usvojil). Učenci se pri Marjeti včasih razporedijo sami, včasih vlečejo kartončke z živalmi in se najdejo po glasovih ali zlogih. Zelo zanimiva razdelitev v skupine na prostem je tudi škatlica s storži, listi, kamni itd. Učenci se

134 razdelijo v skupine glede na gozdne predmete. Delo v skupini je po mnenju mnogih avtorjev (Bentsen, 2013; Howard, 2015; Pečavar, 2010; Schirp, 2012; Wilhelmsson, Lidestav in Ottander 2012, idr.) zelo učinkovita metoda za poučevanje na prostem, saj učenci pri tem razvijajo odgovornost do lastnega učenja.

Tako Maša kot Sonja velikokrat uporabljata tudi krog za začetek in zaključek dneva na prostem, ker imata tako boljši očesni stik in učence lažje nadzorujeta in vidita, ali sledijo.

Tako Maša kot Sonja velikokrat uporabljata tudi krog za začetek in zaključek dneva na prostem, ker imata tako boljši očesni stik in učence lažje nadzorujeta in vidita, ali sledijo.