V raziskovalnem delu magistrskega dela smo uporabili kvalitativno raziskavo, natančneje narativno metodologijo raziskovanja.
Jeong-Hee Kim (2016) je razložil epistemološki pomen narativnega oziroma pripovednega.
Narativno izhaja iz latinske besede narrare, ki v svojem bistvu pomeni vedeti. Pripovedovanje po avtorjevem mnenju ni samo govorjenje o dogodkih, temveč izhaja iz človekovega znanja (védenja) in izkušenj.
Po mnenju Giovannolija (2006) je najbolj natančno definicijo pripovedi napisal Smith leta 1981, ki jo je opredelil kot verbalno dejanje, ko nekdo govori nekomu drugemu, da se je nekaj zgodilo. Polkinghorne (1988, v Giovannoli, 2006) je izraz narativno (pripovedno) razširil v to, da je to lahko vsaka govorjena ali napisana predstavitev v obliki zgodbe. Ta izraz uporablja, da opiše proces oblikovanja zgodbe z upoštevanjem oblike zgodbe (glede na vsebino in dramatični zaplet). Polkinghorne (1995, v Antolin in Lipovec, 2013) je narativno raziskavo opredelil kot
»študijo pripovedi«.
Lieblich in njegovi sodelavci (1998, v Giovannoli, 2006) pa so ponudili naslednjo definicijo narativnega raziskovanja (narrative research): ''Narativno raziskovanje je vsaka raziskava, ki uporablja in analizira narativni material. Podatke se lahko zbira kot zgodbo (življenjska zgodba, ki jo dobimo preko intervjuja ali v literarnega dela) ali na druge načine (dnevniki oseb, ki svoje ugotovitve pišejo v obliki pripovedi, ali osebna pisma, zapiski raziskovalca s terena). Zgodba se lahko uporablja za primerjavo med skupinami ljudi, da se iz nje naučimo o socialnih pojavih ali zgodovinskih dogodkih, ali da se raziskuje njihovo osebnost.'' (Lieblich (1998, str. 2, v Giovannoli, 2006). Vsaka pripoved, uporabljena v raziskavi, pa potrebuje tudi analizo, ki se pri narativni metodologiji imenuje narativna analiza (narrative analysis ali narrative inquiry).
Bruner (1990, v Giovannoli, 2006) narativno analizo poimenuje kot način, kako pripovedovalec (protagonist) interpretira reči. Reissman (1993, v Giovannoli, 2006) pa dodaja, da v narativni analizi raziskovalec sistematično analizira njihove interpretacije. Straker (2014) o analiziranju narativnih podatkov podobno pravi, da skozi zgodbo posamezniki ne samo pripovedujejo o svojih izkušnjah, ampak jih tudi organizirajo v smiselno celoto, jim dajejo smisel in naredijo samorefleksijo dogodkov, ki so bili v določenem časovnem obdobju zanje pomembni. Connelly in Clandinin (1990, v Hwang, 2008) sta poudarila pomembnost oblikovanja zgodbe v obliki treh dimenzij človekovega bivanja: preteklost (pripovedovalec preteklim dogodkom pripisuje pomen), sedanjost (pripovedovalec vrednoti) in prihodnost (pripovedovalec govori o namenih).
54 Chase (2008, v Lutovac in Kaasila, 2010) izpostavlja, da je lastnost pripovedi predstaviti pripovedovalčev zorni kot. Pripovedi ne opisujejo samo, kaj se je zgodilo, ampak tudi predstavljajo posameznikova čustva, misli in stališča.
Bleakley (2005) navaja, da se je narativna metoda začela krepiti leta 1980, v obdobju, ko se je krepila družboslovna znanost. Naravoslovna znanost se ukvarja z raziskovanjem resnice, narativna metoda pa raziskuje človekove izkušnje ter v njih odkriva pomen. Kvalitativne raziskave so velikokrat stereotipno prikazane kot ''mehke metode'' v nasprotju s ''težkim'' znanstvenim raziskovanjem. Velikokrat pa lahko narativna metoda ''mehke'' podatke preobrne v ''težke'' resničnosti, npr. pri zgodbah posameznikov, ki so preživeli različne bolezni. Narativna metoda je v primerjavi z ostalimi kvalitativnimi tehnikami namreč bolj holistična – celostna in daje poglobljeno razumevanje, je bolj empatična in lahko ujame elemente, ki so velikokrat izgubljeni pri strukturiranih analizah podatkov. Analitični pristopi k analizi zgodb pa lahko vodijo k 'objektiviziranju' intervjuvanca. Narativni pristop omogoča, da se raziskovalci približajo posameznikovemu svetu skozi zgodbo.
V vzgoji in izobraževanju sta izraz narativni pristop (“narrative inquiry”) prva uporabila Connelly in Clandinin (1990, v Lutovac in Kaasila, 2010), ki sta ga definirala kot ''način razmišljanja o izkušnjah'' (“way of thinking about experience”). Giovannoli (2006) pravi, da sta ista avtorja poudarila pogovorno dinamiko narativne metode. Narativna metoda temelji na sodelovanju med raziskovalcem in udeleženci. Raziskovalec tako rekoč vstopi v njihovo življenje, posluša pripovedovanje in zaključuje raziskovanje skozi ponovno pripovedovanje in oživljanje zgodb o izkušnjah, ki so vplivale na življenje posameznikov. ''Narativni pristop so torej živeče in povedane zgodbe'' (Giovanoli, 2006, str. 20). Tudi Mishler (1986, v Lutovac in Kaasila, 2010) je poudaril, da pripoved soustvarjata tako pripovedovalec kot poslušalec.
M. K. Kramp (2004) predlaga, da je narativna metoda najbolj primerna metoda raziskovanja, če so predmet raziskave ''žive'' izkušnje. Raziskovalec si pri narativni metodi želi raziskati in razumeti pomen določenega pojava in ne le zbirati informacij o tem. Narativni pristop ima moč in potencial, da življenje te individualne osebe, skupaj z vso kompleksnostjo in individualnostjo, predstavi na način, ki jih kvantitativna in druge vrste kvalitativne raziskave ne morejo.
55
3.2.1 Narativna metoda v vzgoji in izobraževanju
Hwang (2008) trdi, da je preveč raziskav o učiteljevih mnenjih narejenih preveč analitično.
Raziskuje se na primer: ''kaj'' se dogaja v šolah in ''kaj'' učitelji mislijo o določenih pristopih, namesto da bi se bolj osredotočili na to, ''kako'' in ''zakaj'' so se lotili določenih pristopov k poučevanju. Pomembno je spodbuditi vprašanje o tem, kako in na kakšne načine so učitelji lahko učinkoviti pri poučevanju. Pri tem se je treba zavedati, da ne obstaja samo ena rešitev za uspešno poučevanje. Zgodbe so lahko analitično orodje za raziskovanje načinov poučevanja.
O’Sullivan (2002, v Hwang, 2008) zgodbo o dobri praksi poučevanja vidi kot tisto, ki navdihuje in bralcu predstavi dober zgled za poučevanje in vzbudi domišljijo. Učiteljeve zgodbe, kot navaja Hwang (2008), nam lahko prikažejo kompleksnost (večdimenzionalnost) določenega pojava (v našem primeru pouka na prostem), ki ga lahko interpretiramo iz učiteljeve perspektive.
Zgodbe o pouku na prostem, ki nam jih lahko prinese narativna metodologija, ne govorijo samo o ''primerih dobre prakse'' pouka na prostem ali ''pravih'' metodah, ki bi bile kot vodilo za to prakso, ampak, kot pravi Hwag (2008), le odprejo ustvarjalni prostor, kjer lahko raziskujemo mnogo pomenov o poznavanju realnosti (v šolah). Hart (2002, v Hwag, 2008) pravi, da, ''naš namen ni, da bi zgodbe prakse učiteljev pretvorili v koncepte ali teorije. Učiteljev način mišljenja je predstavljen kot dialog med učiteljem in bralcem, ki vzgojiteljem in učiteljem lahko predstavlja zgled in spodbudo k drugačnim načinom poučevanja'' (Hart, 2002, str. 155, v Hwag, 2008). Hwag (2008) navaja, da želi narativna metoda osvetliti učiteljevo vsakdanje delo na šoli, in predstavi, kaj poučevati na prostem sploh pomeni.
M. K. Kramp (2004) navaja, da učiteljeve zgodbe bralce spodbudijo, da se soočijo s kompleksnostjo poučevanja. Z narativno metodo se lahko skozi pripovedovanje učiteljev raziskuje njihove specifične izkušnje o poučevanju – o pomislekih, občutjih, idejah in primerih iz prakse.
3.2.2 Etika narativne metode
Tako kot pri vseh metodologijah je treba tudi pri narativni metodi upoštevati etična načela.
Nekaj najpomembnejših sta predstavila Clandinin in Huber (2010) v članku 'Narrative inquiry'.
Prvo načelo je načelo 'nikomur ne narediti nikakršne škode'. To v narativni metodi pomeni predvsem to, da se je treba naučiti empatičnega poslušanja, brez obsojanja in ovrednotenja
56 zgodb udeležencev. Drugo načelo je načelo odnosov med udeleženci in raziskovalcem.
Raziskovalec ima pri odnosu z udeležencem odgovornost, da udeležencu predstavi vse faze raziskovalnega procesa. Pomembno je biti v odnosu z udeležencem predvsem takrat, ko so zgodbe, besedila ponovno napisana. Podatki morajo biti predstavljeni spoštljivo, saj predstavljajo življenja posameznikov in njihove zgodbe. Pomembno je tudi udeležencem zagotoviti anonimnost, saj bodo podatki predstavljeni javno. Večinoma se uporabljajo izmišljena ali zabrisana imena in prostori, ki jih udeleženci omenjajo.
3.2.3 Omejitve narativne metode
Straker (2014) je pri narativni metodi opredelil nekaj slabosti, ko se zanašamo na človeške pripovedi kot vir znanja. Pri tem se je treba vprašati, ali so zgodbe, ki jih intervjuvanci pripovedujejo, resnične. Kakorkoli, zgodbe so pri narativni metodi orodje, s katerim raziskujemo pomene. Kot je dejal Chase (200, v Straker, 2014), narativno raziskovanje označuje vsako zgodbo za verodostojno, ker je odsev osebe v določenem času in prostoru.
Straker (2014) je izpostavil, da je najpomembneje pri narativni metodi, kako so podatki predstavljeni. Pri narativni analizi je pomembno, kako raziskovalec v zgodbah išče pomene in jih interpretira. Že vprašanja pri intervjuju so lahko del analize, saj so strukturirana tako, da raziskovalec dobi odgovore na raziskovalna vprašanja. Myers (2009, v Straker, 2014) na primer poudarja, da ni jasne razlike med zbiranjem in analiziranjem podatkov, saj vprašanja že definirajo odgovore. Da pojasnimo, kako so bili pomeni narejeni, pa je treba paziti, da so jasni opisi raziskovalnih metod in da je jasno razvidno, katere tehnike je raziskovalec uporabil.
Straker (2014) dodaja, da je narativna analiza predvsem ustvarjalna metoda raziskovanja.
N. Ličen, M. Furlan in S. Šinko (2008) ugotavljajo, da je ena od omejitev narativne metode tudi subjektivnost pogovorov in vpliv raziskovalcev na to. Poleg tega je omejitev tudi majhen vzorec, saj se ugotovitev ne more posploševati.
3.2.4 Pisanje kot analiza podatkov
Posebnost narativne analize je tudi t. i. pisanje krajših zgodb ('vignettes'), ki so namenjene temu, da ohranjajo čim več posameznikovih lastnih besed ('voices'). Miles in Huberman (1994, v Straker, 2014) sta 'vinjete' opredelila kot zaporedje reprezentativnih dogodkov, predstavljenih s pripovednim tokom, ki slikovito prikazuje pojav, ki se ga raziskuje. L. Richardson (2004, v Straker, 2014) je raziskovala analize pripovedi in poudarila, da je pisanje krajših zgodb lahko
57 način, kjer raziščemo nove poglede na izbrano temo in tako razvijemo odnos do raziskovane vsebine. Obenem spodbuja raziskovalce tudi k temu, da razvijejo svoj stil pisanja. Pri tem pa je pomembno biti prisoten, odkrit in aktivno vključen v raziskovanje. Različni stili pisanja raziskovalcem lahko pomagajo narediti smisel iz zbranih podatkov. Eisner (1997, v Straker, 2014) je dejal, da pisanje lahko sproži domišljijo in izboljša empatične oblike razumevanja ter zviša zavedanje o tem, kaj se dogaja okoli nas. M. K. Kramp (2004) je dodala, da skozi ponovno pisanje krajše zgodbe intervjuvanci povabijo raziskovalce v svoje življenje. Raziskovalec ni samo opazovalec in gledalec. Njegova povezava z intervjuvanci mora bita resnična, prav tako se mora zavedati svoje vloge v procesu raziskovanja. Pisanje je izziv, saj je, kot je dejal Straker (2014), treba pri tem paziti, da se ne izgubi bistvo tega, kar so intervjuvanci želeli poudariti.
Pomembno je ohraniti čim več posameznikovih besed in ujeti bogastvo njegovih izkušenj.
Avtor pravi, da oblikovanje krajših zgodb (vinjet) prispeva tako k analizi podatkov kot tudi k predstavitvi podatkov. Skozi pisanje krajših zgodb raziskovalec ''ozavesti bistvo zgodbe, pri predstavitvi podatkov pa krajše zgodbe predstavljajo raznolikost posameznikovih pogledov na svet'' (prav tam, 98).