Začetek družinskega sistema sega v čas sklenitve zakona dveh poprej popolnoma neodvisnih oseb (Schneewind, 1989). Za razvoj je potrebnih pet pogojev: pripadnost, prepoznavnost, zaupanje, dostojanstvo, kompetenca in sočutje (Lerner, 2005, v Kompan Erzar, 2006).
Družina vsebuje več podsistemov, ki so med seboj odvisni in hierarhično urejeni (Gostečnik, 2011), kjer potekajo interakcije ter učenje in v katerih ima posameznik različno stopnjo moči ter se uči različnih sposobnosti. Formirani so glede na generacijo, spol, interes in funkcijo (Čačinovič Vogrinčič, 1998; Minuchin, 1991). Skynner (1982) družinski sistem razdeli na tri elemente: meje, podsistemi odločanja/moči in hierarhija. Meje med podsistemi predstavljajo pravila, ki določajo, kdo je njihov član in kakšna je njegova funkcija (Čačinovič Vogrinčič, 1998). Partnerski podsistem tvorita zakonca, starševskega starši in otroci, svoj podsistem pa tvorijo tudi sorojenci (Ličen, 1995).
1 Geografsko ločene družine z rednimi sorodniškimi stiki in oporo.
2 1) Enostarševska družina se nanaša na posameznega starša, ki živi skupaj z enim ali več otroki (Davies, Cummings in Campbell, 2000). V 17. in 18. stoletju je v Angliji, Španiji in Franciji (Haralambos in Holborn, 1999) veljala za nepopolno družinsko obliko z neenakopravnim položajem v družbi (Švab, 2001), danes se ta oblika vse bolj povečuje (Rener, 2006a) in se uvršča med ekonomsko najbolj ogroženo skupino; 2) Reorganizirana družina je življenjska skupnost, na Švedskem poimenovana zvezdna/štiriperesna družina (Rakar, 2015). V njej ima vsaj en partner iz prejšnje partnerske zveze otroka, oblikujejo se nove vloge (Ganong in Coleman, 2004); 3) LAT-faza je vmesno obdobje med odvisnostjo od družine in neodvisnim življenjem in 4) Socialno starševstvo so mavrične družine, posvojitvene, rejniške družine in botrstvo (Rakar, 2015; Zaviršek, 2006, 2009 in 2012).
Družina kot socialni sistem je organizacijsko kompleksen, prilagodljiv in informacijski (Skynner in Cleese, 1994), deluje po pravilih, ki ga določajo njegovi člani (Bergant, 1981;
Musek 1995; Satir 1995), ki medsebojno vplivajo drug na drugega, in ima prožne meje med podsistemi (Ličen, 1995). Odprt, zdrav družinski sistem z mehanizmom povratne zveze deluje z dejavniki znotraj/zunaj sistema, ustvarja odnos do sprememb, se spreminja, prilagaja strukturo, organizacijo in vrednote, povezuje člane med seboj, teži k ravnovesju in daje občutek varnosti, omogoča razvoj in preživetje družine, medtem ko zaprt družinski sistem ovira njen razvoj (Poljšak Škraban, 2002, 2007; Tomori - Žmuc, 1994; Ule, 1993; Vonta, 2009).
Za razumevanje strukture in organizacije družine se O. Poljšak Škraban (2007) opira na avtorje, ki raziskujejo v družini njene značilnosti: 1) način reševanja problemov ‒ sposobnost družine za reševanje problemov (družine, ki ne zmorejo reševati instrumentalnih problemov tudi težko rešujejo emocionalne probleme, obratno pa to ni nujno); 2) komunikacija, kot izmenjava informacij znotraj družine (poleg verbalne ocenjujejo tudi neverbalno); 3) družinske vloge kot ponavljajoči se vzorci vedenja, preko katerih družinski člani izpolnjujejo naloge družine (zagotavljanje osnovnih virov za preživetje, medsebojna skrb in podpora, zadovoljstvo staršev s spolnostjo, zagotavljanje osebnega razvoja članov, vzdrževanje in opravljanje družinskega sistema); 4) čustvena dovzetnost kot sposobnost čustvene komunikacije s primerno kakovostjo in jakostjo čustev; 5) čustvena vpletenost kot stopnja zanimanja za interese (kaže na vrednost posameznih aktivnosti in interesov družinskih članov) in 6) kontrola vedenja, kot vzorci, ki jih družina oblikuje (fizično nevarne situacije, situacije, v katerih se izražajo psihične in biološke potrebe oziroma težnje članov, situacije medosebnega socialnega vedenja znotraj družine in zunaj nje).
O. Poljšak Škraban (2007) navaja tri vidike zakonskega in družinskega vedenja, ki jih opiše Olson s sodelavci: 1) kohezivnost (ravnotežje med razmejenostjo in povezanostjo družinskih članov, ki se kaže skozi emocionalno povezanost, razmejenost, koalicijo, čas, prostor, prijatelje, odločanje, interese in prosti čas); 2) prilagodljivost (fleksibilnost, vzpostavitev pravega ravnotežja) in 3) komunikacija (pozitivna komunikacija se kaže skozi empatijo ter aktivno poslušanje in podpiranje drug drugega; negativna pa skozi dvojna sporočila, kritiziranje, s čimer zmanjšuje sposobnost družine, da bi si čustva izmenjala in podelila).
Stopnje kohezivnosti so razvrščene od nepovezanosti in ločenosti do povezanosti in vpletenosti. Ko je stopnja kohezije visoka, gre za lojalnost družini in strinjanje z njo, kar omejuje individualizacijo članov družine. Drugo skrajnost predstavljajo družine, ki spodbujajo visoko stopnjo avtonomije, vendar je občutek pripadnosti in zavezanost v njih
šibek. V družinah, ki so v sredini, so posamezniki sposobni doživeti in uravnotežiti neodvisnost s povezanostjo z družino.
Po modelu Olsona in sodelavcev (v Poljšak Škraban, 2007) obstajajo tri bazične skupine družin: 1) odprte (uravnotežene družine z zdravim in funkcionalnim sistemom); 2) zaprte (skrajne, ki so ekstremne in predstavljajo motene disfunkcionalne sisteme) in 3) srednje (gre za povprečno ali srednje motene družine z blažjo obliko disfunkcionalnosti). Tudi Kantor in Lehr (v Poljšak Škraban, 2007) razlikujeta sisteme družin odvisno od tega, na katerem mehanizmu »feedbacka« (povratnih informacij) gradi družina vzdrževanje in uravnanje distance med člani: 1) zaprta družina (vzpostavlja in vzdržuje toge meje, skladne norme in vrednote ter preprečuje sleherno spremembo; deluje po principu negativnega feedbacka, posameznik je podrejen družini, družina se pogosto spremeni v prazno lupino in razpade, ko se posamezni člani družine uprejo in postanejo agresivni); 2) tip poljubne družine (podpira maksimum možne distance in raznolikost pričakovanj, napetost in odstopanja so pričakovani, anarhični, ne morejo vzpostaviti identitete in njene kontinuitete, pravil skoraj ni, tudi meje, ki bi jih morali spoštovati, ne obstajajo) in 3) ekstremna družina (postaja kaotična).
Za družine s številnimi izzivi uporabljamo tudi izraz »ranljive družine«. To so tiste, ki so navadno poznane kot ranljive družine, saj se srečujejo s številnimi stresi in problemi. V svojem vsakdanu se srečujejo s številnimi notranjimi in zunanjimi stresorji, pogosto povezanimi s težkimi življenjskimi okoliščinami, ki povzročajo preobremenitev in destabilizacijo družine; mnoge med njimi nimajo zadovoljenih osnovnih potreb, postavljene so pred različne izzive (iskanje službe z majhnimi možnostmi za zaposlitev, nizki dohodki za preživetje, nezmožnost pomagati otrokom pri šolskih zadevah, lahko doživljajo breme bolezni, odvisnosti, zlorabe, nasilje, zatiranje, brezdomstvo) in se srečujejo z revščino. Te družine so veliko več kot problemi, s katerimi se spoprijemajo, in nismo usmerjeni v to, česa ni in kar bi moralo biti, temveč v to, kaj je in kaj bi lahko bilo (Melo in Alarcão, 2011; Kodele in Mešl, 2016). Težave ranljivih družin so večplastne in vključujejo presečišče fizičnih, psihosocialnih in drugih stisk. Narava problemov teh družin je tesno povezana z dejstvom, da obstaja veliko institucij (izobraževanje, socialno varstvo, zdravstvo in druga področja), katerih obravnava in podpora nista zadovoljivi oziroma prilagojeni njihovim potrebam (Razpotnik, Turnšek, Rapuš Pavel in Poljšak Škraban, 2016). Čeprav so nekatere družine bolj ranljive ali se spoprijemajo z več težavami kot druge, imajo ves potencial za okrevanje in prevzemanje nadzora nad življenjskimi izzivi. S krepitvijo družinske moči za okrevanje, ko so predstavljeni problemi razrešeni, pridobi družina več virov za spoprijemanje z bodočimi izzivi (shajanje, prilagajanje in rast) (Walsh, 2006).
F. Walsh (v Poljšak Škraban, 2007) govori o konceptih normalnosti družine ter njihovega vpliva na razumevanje in zdravljenje družinske disfunkcionalnosti. Na podlagi ugotovitev drugih avtorjev je izpeljala štiri temeljne perspektive družinske normalnosti: 1) medicinski model, ki pojmuje družino kot normalno, zdravo, če nobeden od družinskih članov ne kaže simptomov bolezni (negativen kriterij – odsotnost patologije). Omejitev modela je v dejstvu, da ni družine, ki ne bi imela občasnih težav in da pomeni simptom pri enem od članov družine že disfunkcionalnost sistema; 2) povprečno funkcioniranje družine (normalna družina naj bi predstavljala povprečje v normalni porazdelitvi), ki pomeni, da je deviantno vse, kar je pod in nad povprečjem, kar bi pomenilo, da bi bile tudi optimalne družine deviantne; 3) optimalno funkcioniranje družine, ki je uspešno v doseganju družinskih nalog ter promociji rasti ter dobrega počutja družinskih članov; omejuje vpliv socialnih norm glede pojmovanja uspešnosti (optimalno le znotraj ene kulture) in 4) normalnost, razumljena kot proces integracije, vzdrževanja družinske enote in njene sposobnosti, vzdrževanja pogojev, ki omogočajo rast in dobro počutje njenih družinskih članov skozi čas (skozi različna razvojna obdobja družine).