Družinski dejavniki in njihov vpliv na nastanek in posledice prezadolženosti

2008, str.: 17). Talcott Parsons, eden glavnih teoretikov družine, navaja, »da sta temeljni in hkrati minimalni funkciji družine primarna socializacija otrok, da ti lahko resnično postanejo člani družbe, v katero so se rodili in stabilizacija odraslih v družbi«

(str. 16-17, v: White, Klein, 2008, str. 38). Iz povedanega sklepamo, da se finančna

27

pismenost in razumevanje prava oblikujeta tudi in predvsem sredi socializacijskih procesov v družini. Vse družine niso zmožne opraviti te naloge, še posebno ne v današnjem svetu.

Parsons nato poudari, da je otroka moč socializirati za družbo le, če je družba strukturirana, institucionalizirana in organizirana v pričakovane strukture vlog. Iz struktur, kjer so socialne vloge dobro določene odrasli črpajo stabilnost. V današnjem tranzicijskem obdobju težko govorimo o dobro določenih socialnih vlogah in o dobri strukturiranosti ter trdnosti družbe. Nasprotno je vtis, da vse okrog nas »vre« (White, Klein, 2008, str. 27).

Informacijska družba od posameznika in družine zahteva prožnost in učinkovitost v različnih socialnih vlogah partnerja/ice, staršev, delavca, porabnika, dejavnega državljana. Za vse vloge moramo imeti znanje, spretnosti in izkustveno znanje ali kompetence. Od vseh nas se pričakuje, da bomo prožni, da bomo imeli adaptivne obrambne mehanizme itd.

Družina je v svoji razvojnosti podrejena normam in pričakovanjem socialnega okolja.

Njen socio-ekonomski status ima močan vpliv na kakovost njenega življenja. Družina se na temelju tega statusa umesti v družbeno skupnost. Mnogi so pripravljeni narediti vse, da bi si izboljšali ekonomski status, četudi zgolj navidezno, kajti želijo biti podobni drugim, ne želijo odstopati, kar je nemalokrat povod za prezadolženost. »Moji prijatelji so imeli velike avtomobile, lepa oblačila, jaz pa ... Hotel sem jim biti podoben. Tako sem ...,« je povedal uporabnik Prelomov, ki si je iz bančnega trezorja, kjer je bil zaposlen, »izposodil« veliko vsoto denarja, misleč, da bo denar oplemenitil in ga nato vrnil«.

Družina ni statičen pojav, nasprotno, je proces. Gre skozi različna obdobja in na svoji poti se spoprijema s spremembami. Tranzicijske spremembe, ki družino in družinske člane še posebej zaznamujejo in o(ne)mogočajo njen razvoj, tudi s finančnega vidika, so: dolgotrajna nezaposlenost posameznih članov družine; izguba zaposlitve;

migracije posameznih članov družine v tujino za zaslužkom, upokojitev; razpadi družinske skupnosti; reorganizacija družinske skupnosti; sklepanje novih partnerstev;

nasilje v družini; smrt družinskega člana; dolgotrajna bolezen in invalidnost;

zasvojenost …

Te spremembe povzročijo krize, konflikte in izgube tako na področju financ kot na področju medsebojnih odnosov med člani družine. Finančne težave vplivajo na odnose in se odslikavajo v medsebojnih odnosih.

Posamezniki in družine, ki so organizirani in imajo razvite različne kompetence, laže gredo skozi različna prelomna obdobja svojega življenja. Konstruktivno se spoprijemajo s težavami in z izzivi, ki jih prinaša življenje. Z lastno močjo in ob pomoči drugih pravočasno prepoznajo težave, tudi finančne in jih pričnejo reševati. Na drugi strani pa so posamezniki in družine, ki tovrstnih kompetenc nimajo razvitih, med njimi je večina prezadolženih.

»Družinsko učenje je del družinske in družbene situacije, v kateri se odvija. Vpisuje se v zavedno in nezavedno, v mentalne strukture in v telesnost« (Ličen, 2017, str.13).

28

Če odraslim manjkajo kompetence za spoprijemanje s težavami in z izzivi, težave izrinejo v nezavedno. Težave se tedaj celo razširijo na druge člane družine (poroštvo, dediščina, skupno premoženje ...). Družina je namreč sestavljena iz članov, ki so v interakciji ter vplivajo drug na drugega. Odnosi določajo dogajanje v sistemu družine in potekajo kot interakcije med člani družine ter med družino in okoljem. Človek se razvija predvsem znotraj sistema na podlagi odnosov z drugimi, zato ga lahko razumemo šele v kontekstu njegove družine, z vidika odnosov in njihove prepletenosti.

Vsak prelomni dogodek, s katerim se družina sreča, od njenih članov zahteva predhodno socializiranost in tudi predhodno pridobivanje znanja in spretnosti, vključno na področju ravnanja s financami.

Pomanjkanje interakcije, predvsem med odraslimi člani družine, pomeni tudi pomanjkanje komunikacije, nezaznavanje sprememb, poglabljanje finančnih težav.

Finančne težave in prezadolženost destabilizirajo člane družine in družinsko skupnost.

Družina deluje kot sistem (biološki, čustveni, psihološki, ekonomski) v skladu s pravili, z načeli, značilnostmi in zakonitostmi, ki veljajo za vse sisteme. Ta sistem določa telesni, psihični, čustveni, intelektualni in ekonomski razvoj posameznega člana družine in oblikuje medsebojne odnose med člani družine (Satir, 1995, str. 108).

Za svoje delovanje in obstoj družina potrebuje uravnoteženost. Sistem se mora zaradi svoje dinamičnosti, nenehnih sprememb nujno prilagajati in se spreminjati. Vse spremembe, ki jih doživi kateri koli član družine (vključno s finančnimi), vplivajo tako na druge člane družine kakor tudi na celoten družinski sistem. Sprememba celote, torej družine, pa spet vpliva na vsakega posameznika, na vse podsisteme. Temeljni podsistemi v družini so zakonski (partnerski), starševski, otroški, nemalokrat pa tudi podsistem starih staršev. Tudi vsak družinski član je svoj podsistem oziroma del celotnega sistema. Med podsistemi nenehno poteka dinamika, po kateri se družinski sistemi med seboj razlikujejo. Rezultat omenjene dinamike je tudi odnos do denarja, lastnine in ravnanje z denarjem (Schaffer, 1996, str. 205-247).

Komunikacija med družinskimi člani je bistvena za delovanje v družinskem sistemu, pa ne samo za to, da sistem deluje. Bistvena je zato, da se člani družine srečajo in da laže preidejo skozi prelomne dogodke. To je ključ za rešitev prezadolženosti znotraj družine. Dokler težave ne ubesedimo, je ne priznamo, jo zanikamo, sistem družine občuti posledice zanikanja in reševanje ne steče.

Prezadolženost se ne more pričeti reševati, če se nanjo pripnejo še druge težave, če se člani družine branijo z obrambnimi in s komunikacijskimi vzorci, kot so:

- pomirjanje, glajenje situacije, preprečevanje jeze, napad na drugega;

- obtoževanje drugega, obvladovanje drugega, razkazovanje moči nad drugim, - ustrahovanje drugega;

- racionalizacija, obramba sebe, da ne bi bilo potrebno spregovoriti o sebi in o svojih dejanjih;

- odvračanje pozornosti;

- kongruentna komunikacija (sporočilo o tem, kar je resnično in stvarno; prav tam, str. 115).

Če je družinski sistem obremenjen z neko problematiko, njegovi nosilci težko opravljajo svoje socialne vloge. Tako starši svoje vzgojne vloge pa tudi drugih razvojnih vlog v družini ne morejo več dobro opravljati, če se nenehno ukvarjajo s prezadolženostjo.

29

Njihova pozornost se namreč usmerja v preživetje in poplačilo dolgov, pri tem pogosto odlagajo in premeščajo finančne težave z neučinkovitimi načini.

V »Drama je biti otrok« Alice Miller (1992) poudari, da je otrok prepuščen staršem ali zanj pomembnim odraslim, ki mu zagotavljajo preživetje in razvoj, pri čemer oblikovanje otroka pušča nastavke za vse življenje.

»Otrok od rojstva dalje prične utelešati vse navade svoje družbene skupine. S temi navadami se ne rodi, marveč jih mora vsrkati iz okolice« (Montessori, 2008, str. 104).

Starši so prvo okolje, kjer otrok spoznava in odkriva svet. Glavna otrokova dejavnost je prilagajanje sebe družinski in kasneje drugim skupnostim.

Potreba, da bi nosili oblačila znanih blagovnih znamk, da bi imeli npr. določen mobilni aparat, avtomobil, športne čevlje, sprejemanje in privzemanje hedonističnih vrednot in potrebe, ki jih narekuje okolje, so priučene. Odrasli (starši) nemalokrat želijo zadovoljiti te potrebe sebi, otrokom, družini, četudi vsega ne potrebujejo in nimajo finančnih virov - in drsijo v prezadolženost.

Tudi vpliv socialnega, vrstniškega okolja ni zanemarljiv. »Otroci se morajo naučiti vesti tako, kakor se vedejo drugi pripadniki njihove socialne kategorije. Socializacija ni nekaj, kar odrasli vcepijo otrokom, je nekaj, kar si otroci vcepijo sami« (Harris, 2007, str. 308).

Mediji in različne institucije (banke) ter skupine reklamirajo predmete in storitve ter ustvarjajo potrebe. Spodbujajo nakup predmetov, počitnic, drugih užitkov z možnostjo obročnega plačila. Ne zanima jih, kako bodo ljudje dolg lahko odplačali, ti pa ne vedo, kaj dolg pomeni zanje kot obremenitev njihovih prihodkov. Želijo in mislijo, da morajo nekaj imeti tukaj in zdaj - torej takoj. Ego stanje otroka banke in drugi akterji na trgu spodbujajo.

Odločitve posameznih članov družine, družinske skrivnosti in razne oblike zasvojenosti (kemične, nekemične) lahko povzročijo nemalo finančnih posledic celi družini. Tekoči stroški bivanja, vključno z najemnino, ostajajo nepokriti. Otroci so prikrajšani za različne dobrine. Eden uporabnik inštituta Prelomov, tudi starš otroku, je povedal: »Ko sem šel v trgovino po »six pack«, je vedno bil denar, za liziko, ki si jo je želel otrok, nikoli. Vedno sem našel izgovor, zakaj je ne bom kupil«.

3.7 Finančna socializacija in finančna pismenost

Odnosa do denarja in ravnanja z denarjem se lahko naučimo v primarni družini - od naših skrbnikov. Otroci starše/skrbnike posnemajo pri ravnanju z denarjem, pri sprejemanju njihovih finančnih odločitev in tudi pri vseh drugih odzivih, povezanih s finančnimi transakcijami. Tako potekata finančna vzgoja in socializacija, ki sta podlaga za finančno pismenost v odraslosti.

»S. M. Danes (1994 v Zupančič, Sirsch, Poredoš, 2018, str. 195) je opredelila finančno socializacijo kot proces, v katerem posamezniki usvajajo znanje (pridobivajo informacije, razvijajo razumevanje), standarde in norme ter razvijajo stališča, vrednote in vzorce vedenja, ki prispevajo k njihovim (osebnim) finančnim praksam (npr. ravnanju z denarjem) in blagostanju. Velik del socializacije v družbah zahodnega tipa poteka v

30

družinskem mikro okolju. Pri tem so starši pomembni posredniki finančne socializacije, saj svoje otroke preko neposrednih interakcij (npr. posredovanje informacij, pojasnjevanje, vpletanje otrok v različne »finančne dejavnosti«, kot so plačevanje, načrtovanje nakupa, ravnanje z žepnino) ali vzorov (modelov) ravnanja s financami učijo spretnosti pri upravljanju z (osebnim) denarjem, sooblikujejo njihove finančne navade in vrednote«.

Finančna pismenost je odvisna od družine, ožjega okolja in kulture. Starši prenašajo finančno pismenost na otroke, ti jo sprejmejo na svoj način in prenašajo na druge otroke in ti drugi otroci spet prenašajo finančno pismenost nazaj na svoje starše. Bolj pride do izraza finančna pismenost tistih otrok, ki so osebnostno bolj zreli in razviti - torej močnejši in imajo večji vpliv na ostale otroke. Ti so torej prenašalci finančne pismenosti na druge otroke v večji meri kot ostali vrstniki.

Finančna pismenost je del socializacije v družini, v vrstniških skupinah in institucijah.

Če je vpliv doma in vpliv vrstniških skupin na finančno pismenost podoben, to močneje vpliva na razvoj finančne pismenosti otrok in seveda tudi odraslih - namreč tudi otroci so prenašalci finančne pismenosti iz vrstniških skupin v svoj dom - torej na starše, stare starše.

Če so otroci znotraj primarne družine priča finančnim stiskam in prezadolženosti, potem to na njih pogosto pušča posledice. Ne samo, da so otroci prikrajšani za ustrezne socialne interakcije znotraj družine (starši namenjajo večino svojih moči finančnim transakcijam), ki vplivajo na njihov psihosocialni razvoj, temveč so prikrajšani tudi za druge materialne pogoje, ki so jim v pomoč pri njihovem psihosocialnem razvoju (bivanjske težave, selitve, pomanjkanje osnovnih dobrin ...).

Nemalokrat to spodbuja tudi patološka stanja.

Na razvijajoče se možgane vpliva vnos informacij in spodbud v posameznikovem okolju. V možganih se v razvoju oblikuje nevrološka podlaga za načrtovanje in samonadzor čustev ter vedenja (Taber-Thomas in Perez-Edgar, 2016 v: Zupančič, Sirsch, Poredoš, 2018, str. 215), »kar ima pomembne nasledke za finančno vedenje mladih, npr. za razvoj razumevanja finančnih pojmov in odnosov, preudarnega ravnanja s financami, dolgoročno načrtovanje, še posebej pa za razvoj nadzora finančnega vedenja preko voljnega zaviranja nerazumnih odzivov. (…) Tako imajo spretnosti samouravnavanja čustev in samonadzora vedenja med mladimi verjetno pomembno vlogo v njihovem potrošniško usmerjenem vsakdanjem življenju.

Omogočajo npr. zaviranje trenutno privlačnega, vendar dolgoročno tveganega vedenja (nepremišljeno trošenje gotovine in raba kreditne kartice, nerazsodno obročno nakupovanje ipd.), odlaganje takojšnjega zadovoljstva, ki ga zahteva preudarno finančno načrtovanje (še posebej dolgoročno) in kompetentno odločanje o finančnih zadevah na podlagi objektivnih informacij, znanja ter razumnih argumentov, ne pa na podlagi trenutnih impulzov« (prav tam, str. 215-216).

Na podlagi »zapisov« v možganih tudi lažje razumemo odločitve posameznikov za ravnanje z denarjem in kako se ti ter predvsem zakaj odločajo za določene finančno tvegane oblike ravnanja z denarjem. Ravnanje z denarjem je torej v veliki meri psihološko pogojen proces, saj možganske povezave sprožajo impulze, ki nam narekujejo odziv na zadovoljevanje naših želja in potreb, in ob finančni nezmožnosti posledično vplivajo na našo (pre)zadolženost.

31

V naših možganih se torej oblikujejo nastavki za prezadolženost (Taber-Thomas in Perez-Edgar, 2016 v: Zupančič, Sirsch, Poredoš, 2018, str. 215). V razvijajoče se možgane se zapisujejo vsi dražljaji in izkušnje, ki smo jih deležni v primarni družini, vključno z ravnanjem in odnosom do financ in vplivajo na oblikovanje podlage za načrtovanje in samonadzor čustev ter vedenja posameznika. Posledično se lahko na podlagi tega razvijajo tudi različne vedenjske in duševne motnje, ki pa ravnanje z denarjem še otežijo.

32