Obrambni mehanizmi in njihove funkcije

Obrambne mehanizme odkrije Sigmund Freud, o njih razpravlja tudi Anna Freud, med slovenskimi avtorji je najvidnejši prispevek doprinesla Tanja Lamovec. Freud prvič spregovori o obrambnih mehanizmih (OM) leta 1894, ko napiše Obrambne nevropsihoze. Piše o obrambi psihičnega sistema pred možnostjo nastanka patologije nevroze. Takrat odkrije, da je v vsaki nevrozi prisotno potlačenje (Hajdini, 2009).

»S psihoanalitičnega stališča so OM-psihični procesi, s katerimi poskušamo razreševati konflikte med nagonskimi težnjami, čustvi ter zunanjo stvarnostjo.

Uporabljamo jih avtomatično in nezavedno, kot poskus ega, da bi se spoprijel z nevzdržno situacijo. Navadno delujejo v skupinah in drug drugega ojačujejo«

(Lamovec, 1989, str. 39).

Obrambni mehanizmi se pojavijo, ko grozi nevarnost, da se bomo morali spoprijeti z neprijetnimi čustvi, kot so občutek krivde, nezadostnosti, nemoči, sramu, neukosti itd.

Obrambni mehanizem je nezaveden psihični proces, a obnašanje, ki sledi ob sprožitvi tega procesa, je vidno. Nenadoma se spremeni drža telesa, pogled, rdečica ...

»Tako kot emocije so tudi OM-reakcije na nevarnost, ki pa je v tem primeru notranja.

Izvira iz ogroženosti ega, ki se je znašel v resnem čustvenem konfliktu« (Lamovec, 1989, str. 39).

Z obrambnimi mehanizmi se Jaz (Freud) ali ego stanje odraslega (Berne) brani pred nesprejemljivimi nagonskimi in agresivnimi težnjami tako, da jih potlači v podzavest (represija ali potlačitev), navzven pa jih prikaže v spremenjeni, »zamaskirani« obliki, da so vsaj na videz družbeno sprejemljive. Potlačene težnje in čustva delujejo v ozadju in nadzorujejo vedenje. Represija je temeljni obrambni mehanizem, na katerem temeljijo vsi drugi. V podzavest lahko potlačimo čustva, motive, želje, spomine itd.

Bolj so ljudje zadolženi, več energije porabijo, da se ogibajo rešitvi, bolj prihajajo do izraza njihovi obrambni mehanizmi. Ti jih »ščitijo« pred tem, da bi si priznali resnico ali da bi jo priznali družinskim članom in drugim, ob tem pa doživeli neprijetna čustva. Pri prezadolženih je izstopajoč obrambni mehanizem zanikanje. Obrambni mehanizmi (prezadolženih) postanejo očitni sredi pogovora ali ob kakšen stresnem dogodku.

Takrat se spremeni njihov način komunikacije, svetovalci v pogovoru začutijo, da se branijo.

Obrambni mehanizmi so sicer normalen pojav in nam lajšajo življenje. A če prepogosto uporabljamo pretežno en sam obrambni mehanizem, je to lahko škodljivo. Razen tega so tudi drugi ljudje mnogokrat žrtve naših obrambnih mehanizmov (npr. projekcije, premeščanja).

21

Vaillant (1992) pravi, da imajo obrambni mehanizmi vlogo v regulaciji čustev (jeze, besa, odvisnosti, nežnosti) ter v uravnavanju medsebojnih odnosov. Lahko pride do popačenja videnja drugih in sebe … (slabšalna podoba).

Obrambni mehanizmi vzdržujejo psihično usklajenost, homeostazo. Vsak obrambni mehanizem je odziv prilagajanja. Enake obrambne mehanizme lahko srečamo tako v normalnosti kot v patologiji.

Laughlin (1970, v: Lamovec, 1989, str. 39) navaja naslednje temeljne funkcije obrambnih mehanizmov:

- ohranjevanje integritete ega,

- ohranjevanje emocionalne stabilnosti, - razreševanje emocionalnih konfliktov,

- preprečevanje povratka potlačenih vsebin v zavest, - odstranjevanje ali preprečevanje anksioznosti, - ohranjevanje in povečanje samospoštovanja,

- omogočanje kontrole in/ali skrivno zadovoljevanje nesprejemljivih impulzov, - razvoj osebnostnih potez.

Funkcije obrambnih mehanizmov pri prezadolženih so:

- Preoblikovati občutek sramu, nezadostnosti, strahu, narediti stvari znosne.

- Odlaganje rešitve iz stanja dolgov na kasnejši čas in na druge ljudi ter institucije.

- Ogibanje stresnim in konfliktnim situacijam - kot je začetek odplačevanja dolgov.

- Prodaja nepremičnine.

- Obramba pred občutki krivde.

- Izživljanje strahu razočaranja in laži o prezadolženosti, da jih ni sram.

- Zadrževanje čustev na sprejemljivi ravni.

- Vnovična vzpostavitev psihičnega ravnovesja.

- Pridobivanje časa, da nekatere stvari integrirajo (stanje dolgov, deložacijo …).

- Obvladovanje konfliktov in stresnih situacij.

Obrambni mehanizmi tudi onemogočajo, da bi v zavest prodrle tiste psihične vsebine, s katerimi se še nismo sposobni soočiti. Tako nas varujejo pred negativnimi čustvi do sebe (samozaničevanje, podcenjevanje, depresivnost) in omogočajo, da ohranjamo ustrezno čustveno stabilnost in doslednost.

Težave pa se pojavijo, če se določeni obrambni mehanizmi tako razrastejo, da postanejo prevladujoči in trajni način reševanja problemov. Takrat človek postane nezmožen uvideti resnični vzrok težav. Osebnostna rast, ki zahteva spoznavanje samega sebe in realističen odnos do sebe in sveta, je ovirana. Lahko se razvijejo tudi različne čustvene (nevrotične) težave.

Vsi ljudje uporabljamo obrambne mehanizme, ki nam v določenih situacijah pomagajo, da lažje, vsaj psihološko, preživimo. V primeru prezadolženosti nas ščitijo pred soočanjem z dejanskim stanjem prezadolženosti, ki je v nekem trenutku za osebo, ki se znajde v taki situaciji, prenaporno, da bi se soočila s sramom, strahovi … Obrambni mehanizmi navadno padejo, ko osebe poiščejo pomoč. Prezadolženi posamezniki se navadno najpogosteje poslužujejo naslednjih obrambnih mehanizmov:

22 Zanikanje

Z zanikanjem neprijetnega in nesprejemljivega ne vidijo tistega, česar nočejo videti.

Posledično se ne spoprijemajo s težavami in ostajajo nekritični do svoje prezadolženosti. Rišejo si drugačno stanje, ne glede na dejstva. O zanikanju govorimo, kadar se vedemo tako, kot da problem (dolg) ali konflikt sploh ne obstajata.

Zmanjševanje/minimalizacija

Ko je stanje dolga očitno in ga ni več moč prikrivati, prezadolženi doživljajo občutek krivde zaradi dejanj, ki so pripeljale do tega. Posledično skušajo zmanjšati obseg in pomen svojih ravnanj in dejanj. Posameznim dejanjem in posledicam pripisujejo manjšo težo od dejanske.

Racionalizacija

Lahko bi rekli tudi tolažba. Tolažijo se, da so stvari drugačne, da mora tako biti.

Projekcija

S tem obrambnim mehanizmom prezadolženi drugim pripisujejo problem prezadolženosti, ki pravzaprav zadeva njih. Svoje želje in potrebe, ki jih zaradi določenih razlogov nočejo priznati, pripisujejo drugim. Tudi impulze, motive, ki jih občutijo, pripisujemo drugim. Ko nekaj očitajo drugim, ne slutijo, da pravzaprav govorijo o sebi. Vse, česar nočejo videti na sebi, vidijo na drugih. Tako so za njihovo prezadolženost krive različne institucije, drugi ljudje, vključno z družinskimi člani ter drugimi, ki jim niso hoteli posoditi denarja, odložiti plačila dolga, s katerim bi se oni končno rešili svoje prezadolženosti.

Regresija

S pomočjo regresije se prezadolženi vračajo v prejšnje oblike vedenja, tiste, ki ustrezajo njihovemu prejšnjemu obdobju in ne trenutni življenjski dobi (bo že država poskrbela za nas, saj imamo tri otroke). V kriznih situacijah jočejo, izsiljujejo (predvsem v primeru deložacije, čeprav se ta z vsemi postopki napoveduje že več let). Ali pa obljubljajo, da bodo takoj potem vse poplačali (čeprav ni realne podlage, nimajo rednih prihodkov; ne želijo delati za minimalno plačo). To je regresivno, nerealno vedenje, je obramba pred »biti odrasel«, kajti to je pogosto neprijetno in naporno. Regresija je beg s fronte v zaledje, strahopetnost, umik. Seveda z regresijo težav ne rešujemo, ampak jih odlagamo in prelagamo na druge (svojce, institucije).

Potlačevanje/represija

Represija oziroma potlačenje je najpogostejši obrambni mehanizem, ki ščiti posameznika pred impulzi in spomini, ki bi lahko povzročali tesnobo, bojazen ali občutek krivde, tako so neprijetni dogodki na videz pozabljeni, niso pa odstranjeni - nasprotno, ti dogodki še naprej vplivajo na obnašanje in postanejo krivi za številne nezavedne probleme in komplekse.

Potlačenje vodi v nevrozo, psihozo in privede do izgube dela čustvenega življenja, saj izvržemo iz zavesti, kar nas moti - predstave in čustva.

Med obrambnimi mehanizmi in čustvi obstajajo povezave. Tako so po Kellermanu (v Lamovec, 1989, str. 42-44) z obrambnimi mehanizmi povezana naslednja čustva:

premeščanje - jeza; represija - strah; zanikanje - sprejemanje; projekcija - gnus;

regresija - presenečenje.

23