Kapitalizem in ustvarjanje prezadolženega človeka

Beseda kapitalizem se pojavi šele v začetku 19. stoletja. Označuje vrsto organiziranosti ekonomskih dejavnosti, hkrati pa beseda dobro služi vsem, ki zavračajo

5

ta ali oni vidik sodobnega sveta. Pojem kapitalizma je že v 19. stoletju pridobil negativne konotacije, ki se jih danes ni moč zlahka znebiti.

V času od leta 1994 pa do leta 2003, pravi Luc Boltanski (2007, str. IX) v predgovoru k delu The New Spirit of Capitalism, se besede kapitalizem v zahodnih državah ni več omenjalo. Izjema so bili le nekateri marksisti. Beseda je nenadoma izginila iz besedišča politikov, sindikalistov, pisateljev in novinarjev pa tudi raziskovalcev na področju družbenih ved. Celo v okoljskih razpravah kapitalizem ni bil več omenjen, četudi naj bi uničevanje naravnih virov bilo trdno povezano »z močjo kapitala« in s pehanjem za dobičkom. Žižek (2007) je kot največji dosežek kapitalizma izpostavil dejstvo, da je izraz v zadnjih 30 letih skoraj popolnoma izginil in ga ne najdemo ne v političnih debatah, ne v množičnih medijih in niti ne na fakultetah. Ameriški avtorji so sicer še uporabljali izraz kapitalizem, kajti v njihovi intelektualni in politični kulturi je bil izraz vendarle manj povezan s komunizmom, sociologi starega sveta pa so na izraz preprosto pozabili.

Beseda kapitalizem označuje več vrst realnosti: ekonomsko, politično in kulturno.

(1) Z ekonomskega vidika gledano beseda pomeni, da si zasebniki prisvojijo proizvodna sredstva. Prisvajanje ima za posledico razlikovanje med tistimi, ki kapital posedujejo, in tistimi, ki delajo.

Sile nasprotne kapitalizmu poskušajo zabrisati to delitev tako, da delavci posamezne proizvodne enote postanejo kolektivni lastniki svojega kapitala, ali pa tako, da se na državo prenese lastništvo kapitala posamezne države, kar smo poznali tudi v nekdanji federativni Jugoslaviji.

(2) Kapitalizem lahko razumemo tudi kot tržno gospodarstvo, kjer se na reguliranem trgu srečujejo proizvajalci in porabniki, tam pa si med seboj izmenjujejo in delijo blago in storitve. Takšno srečevanje na trgu zahteva veliko pogajanj, iz česar izhaja cena blaga ali storitve. Cena pojasni, koliko je posamezno blago relativno redko ali kako relativno redka je posamezna storitev. To ekonomskim akterjem omogoča, da se odločijo za nakup, prodajo, investiranje, varčevanje, vse to skupaj pa pripomore k učinkovitosti celotnega ekonomskega sistema.

Protikapitalistične sile ponujajo politično planiranje gospodarstva, ki je v rokah odgovorne oblasti.

(3) Kapitalizem je lahko tudi ekonomski sistem, katerega nosilci so kapitalisti in podjetniki ali industrialci, danes v času globalizacije pa so to vse pogosteje multinacionalke. Podjetnik je družbeni akter, ki povezuje kapital, delo, surovine, stroje, računalniško opremo, patente itd., in tako lahko ponudi blago ali storitev, ki ustreza potrebam na trgu. Nagrada za takšno povezovanje je dobiček. Ker gre za profitno podvzetje, se nemudoma pojavijo še druga nova podvzetja, s katerimi konkurenti, dokler je le mogoče, poskušajo ustvarjati dobiček. Ko to ni več mogoče, navadno gredo v stečaj, a dobiček je moč znova ustvariti zgolj zahvaljujoč zmeraj novim podvzetjem, razen v primeru, da konkurenti, ponudniki blaga in storitev uspejo zajeziti, omejiti prihod novih konkurentov na trg.

6

(4) Naslednja oblika kapitalizma sodobnega sveta označuje civilizacijo, ki si je zadala kot prednostni cilj neskončno večanje proizvodnje in porabe blaga in storitev. Takšno nenehno večanje je mogoče zaradi silovitega napredka znanosti in tehnike, s čimer se povečuje učinkovitost proizvodnega sistema. Blago in storitve tedaj zgubljajo ceno, vse več je porabnikov, ki so čedalje bolj zahtevni in čedalje manj zadovoljni.

Protikapitalistične sile so prepričane, da civilizacija, ki v središče postavlja ekonomijo, ne ustreza resničnim potrebam človeka. Zagovorniki teh sil ljudem predlagajo, da naj se vrnejo k vrednejšim in plemenitejšim vrednotam, kot so religiozne, etične ter politične vrednote dejavnega državljanstva ter estetske vrednote.

Za razumevanje ekonomskih in družbenih sprememb ni več dovolj poznavanje tradicionalne politične ekonomije, ki se je rodila z Adamom Smithom. Ta nam ne pomaga razumeti realnosti, ki danes nastaja pred našimi očmi; ne pomaga nam razumeti današnjega nastajanja in značilnosti vrednosti, bogastva ali zapletenosti globalnega gospodarstva; ne pomaga nam obravnavati današnjih okoljskih in družbenih vprašanj, ker pripadajo preteklosti in preteklim oblikam kapitalizma (kapitalizem se ni razvijal linearno, zaporedno od trgovskega kapitalizma preko industrijskega do finančnega kapitalizma) in današnjim oblikam (odgovorni kapitalizem – država s povečanim socialnim sistemom skrbi za brezposelne in osebe z nižjimi prihodki; sistem davkov, kjer višji kot so dohodki, več plačaš državi; večina podjetij bi bilo v zasebni lastnini, izjema bi bila področja socialnega varstva, zdravstva, izobraževanja in javnega transporta; država bi regulirala monopole in zaščito delavcev – opisano je podobno konceptu socialnega tržnega gospodarstva (angl. »social market economy), napredujoči kapitalizem – družba, kjer je kapitalizem zakoreninjen in je sprejeta »mat pozicija« in malo političnega aktivizma (le nekaj socialnih ugodnosti), saj se vse vrti okoli potrošništva; državni kapitalizem – velike industrije vplivajo na rast in razvoj ekonomskega trga, izbirajo in vlagajo v posamezne trge preko investicij v transport, komunikacijo, vire energije – vse je podobno kot v socializmu, le da tam ni bilo prostora za osebne želje; popularni kapitalizem – vsi vključeni imajo korist od ekonomskega napredka in rasti, kar nakazuje na redistribucijo premoženja in dober socialni sistem. Opisan sistem bi tudi imel več nadzora nad finančnim sektorjem, ki danes prepogosto preveč tvega ter povzroča neenakost; Tipi kapitalizma, 2017). Poleg omenjenih poznamo še (ne)monopolni kapitalizem, turbo kapitalizem ali neoliberalizem itd.

Zgodovina kapitalizma se ne prične z industrijsko dobo, ampak zametke najdemo že v fevdalizmu (fevdalno podložništvo → kapitalistično podložništvo; razlastitev lastnine oz. zemlje kmeta, kar je omogočilo akumulacijo kapitala), ki naj bi se je po različnih teorijah razvil med 16. in 17 stoletju na področjih Nizozemske in Velike Britanije. Velike količine kapitala so države akumulirale z nasiljem; in nasilje je temelj za nastanek kapitalizma – osvajanja in plenitev Vzhodne Indije, zasužnjevanje in zakopavanje domačinov v rudnike, razlastitev revežev, odkritje ozemelj današnje Amerike, ki so bila bogata z zlatom in s srebrom, divja lovišča v Afriki itd. so temelji, zaradi katerih najdemo danes kapitalizem v vseh porah našega življenja (Marx, 1986). Wallerstein (1999) k omenjenim temeljem dodaja še druge grozote (surova iztrebljanja, kolonialistična osvajanja in druge tehnološke grozote prejšnjega stoletja, ki jim ni videti konca in predstavljajo nujen del političnega aparata). Preobrazba kapitalizma skozi desetletja nam omogoča boljše razumevanje trenutnega stanja, ki postaja vse bolj

7

nevzdržno (povečevanje neenakosti in drugih socialnih in zdravstvenih težav, težave v odnosih, saj se izgublja pomen človeka in narave).

Po drugi svetovni vojni in vse do 80-ih let prejšnjega stoletja je bil čas t.i. kontroliranega kapitalizma. Od 80. let dalje govorimo o nereguliranem ali turbo kapitalizmu (Luttwak, 1999). Neoliberalni ideal je trg, ki se sam regulira, naj bi vodil tudi ljudi in njihovo razumsko pridobivanje in ustvarjanje bogastva - to misel ekonomisti ponavljajo že od 18. stoletja dalje. To je v nasprotju z merkantilizmom vladarjev, ki so si prizadevali, da bi si nakopičili velike količine zlata v vojne namene in bi imeli domala popoln nadzor na ekonomijo. Tradicionalna liberalca, kot sta Adam Smith in David Ricardo, sta slavila svobodni trg in politiko »laissez faire«. Danes je noliberalizem zakoreninjen v načelih svobodne tržne ekonomije. Prinaša nove načine menedžmenta pa tudi tako imenovano »privatizacijo sveta«. Postavljajo se vprašanja: ali neoliberalizem pomeni politiko »laisssez - faire« ali napoveduje novo močno državo, ki naj bi urejala konkurenco; ali je trg dovolj dobra regulirajoča sila, če ima moč in če lahko širi svobodo? Nedavna kriza je pokazala, da ni zmeraj tako; in da trg sam lahko uide izpod nadzora (Lazzarato, Jordan, 2012; Deleuze, Guattari, 2009).

Turbo kapitalizem ali neoliberalizem daje velikim korporacijam večji in bolj avtonomen nadzor nad njihovim delovanjem, posledično pa slabi nadzor učinkovitih sindikatov, zmanjšuje vpliv državnih predpisov pri omejitvah pri prihodnjih investicijah, carinskih ovirah, izsili nižja plačila davkov in taks na višje zaslužke, osvobaja se odgovornosti za skrb zaposlenih, njihovo dobrobit in celotno skupnost - vse to z namenom in obljubo po dinamični, rastoči ekonomiji, ki bo prinesla še več bogastva in blaginje - prosti trg (enostavno zaposliti in še lažje odpustiti delavca, minimalne zahteve po nadzoru nad delovnimi pogoji). Dejstvo pa je, da prihaja do vse večje razlike oziroma prepada med izredno bogatim deležem posameznikov ter veliko večino preostalih. Primer opisanega kapitalizma oz. (nesocialne) politike najdemo v ZDA (pravni sistem omogoča t.i.

»American Calvinism«) in Veliki Britaniji, ki pa se zadnje čase širi tudi v Evropo in Azijo.

Opisan kapitalizem in njegova finančna deregulacija sta pomembna dejavnika, ki sta omogočila ekonomsko kreditno krizo, ki je izbruhnila leta 2008. V primeru nadaljevanja omenjena finančnega sistema, lahko čez dve leti pričakujemo novo ekonomsko krizo.

V poznih devetdesetih letih je neoliberalizem postal prevladujoča ekonomska paradigma tudi v nekdanjem komunističnem bloku in drugod po svetu, toda kaj kmalu se je pokazal kot neuspešna doktrina in praksa s pojavom finančne katastrofe, kakršne svet dotlej ni poznal vse od krize od 1930 leta dalje. Evropska unija danes sprejema vse več zakonov in različna pravna sredstva, ki omogočajo, da npr. banke prodajo kredite, da lahko ob neplačevanju takoj vložimo izvršbo itd.), kar kaže na krizo legitimnosti kapitalizma in daje politične odgovore na današnje stanje. Sredi neoliberalizma se torej spreminja položaj in vpliv države, veča se regulirajoča moč, ki predstavlja vse več izzivov in zadolževanja. Danes se zadolžujemo vsi: podjetja, občine, regije, države in tudi posamezniki. Ti se včasih zadolžujejo do takšne mere, da se znajdejo v spirali prezadolženosti, iz katere naj bi jim pomagali s svetovanjem, z vodenjem, izvedbo osebnega stečaja, iskanjem celostnih individualiziranih poti (Deleuze, Guattari, 2009).

Razmerja med dolžniki in upniki krepijo mehanizme izkoriščanja in nadzorovanja. Do obeh pojavov prihaja na vseh ravneh družbe, saj danes ni več prave razlike med zaposlenimi in nezaposlenimi, med porabniki in proizvajalci, upokojenimi in prejemniki

8

denarne socialne pomoči. V praksi to pomeni, da tisti, ki imajo veliko, kapital dela za njih, zato imajo še več. Današnjo sliko v Ameriki predstavljajo posamezniki, ki kljub dvema službama komaj shajajo. V Sloveniji je skoraj polovica zaposlenih, ki prejemajo minimalno plačo - nastajanje novega revnega razreda - ki komaj pokrije osnovne življenjske potrebe (Pirnat, 2015). V kolikor se sistem ne bo spremenil, bodo ljudje zaradi prenizkega družinskega proračuna še bolj prisiljeni omejevati nakupe na najnujnejše (zmanjšuje se povpraševanje in posledično produkcija – zapiranje nepotrebnih trgovin). Opisano sili posameznika v kredit in ustvarja neenakost: razmerje med upnikom in dolžnikom je tako posledica razmerja moči med tistimi, ki kapital posedujejo, in tistimi, ki kapitala nimajo. Zgodovina kapitalizma kaže na to, kako so se v zgodovini poglabljale razlike med razvitimi in nerazvitimi območji, kako so se vršili pritiski na delavce in delavski razred, čemur je sledil intenziven razmah delavskega gibanja. To so samo nekatere izmed značilnosti pa tudi simptomi kapitalizma (Goričar, 1959).

Naš čas nedvomno ni čas tranzicije k socializmu. Če obstaja tranzicija - in trdim, da obstaja, potem je to tranzicija, ki vodi k novi obliki kapitalizma, čeprav bi bilo po mojem mnenju nujno potrebno najti novo pot in ne nadgrajevati obstoječega kapitalizma.

Danes je vedno bolj razširjen pojem kognitivni kapitalizem, kjer imajo v modernih ekonomijah proizvodni kapital, blago in storitve vse pogosteje kognitivno vsebino (zbiranje znanja in vednosti, obdelovanje podatkov, širjenje znanja). Njihov značaj je nesnoven. Toda to blago in storitve imajo neke posebnosti glede stroškov, računovodstva, lastništva, tveganja. Zaradi tega je to blago težko obravnavati kot blago. Institucije, kot so borza, delniška družba, novi računovodski standardi so se razvili, da bi obvladali kratkoročno finančno učinkovitost in prakso, ki podjetja destabilizira (Moulier Boutang idr., 2008).

Dejstva so: kapital postaja močnejši od socialne note in posledično je vedno več različnih vrst neenakosti (tudi razredna); neoliberalizem postajal brutalnejši; danes v zagovor interesov manjšine odloča peščica funkcionarjev in mednarodnih ustanov (npr. Mednarodni denarni sklad, Evropska centralna banka, Evropska unija in nekaj politikov); izgublja se politična moč in posledično možnost odločanja ... Kljub temu da je neoliberalni politični program ustvaril krize zadnjih let, še vedno ni nujnih drastičnih sprememb, ki bi onemogočile že napovedane nove krize čez nekaj let. Sistem še vedno sloni na posojilih in ideji o vedno večji rasti. V tej nalogi me zanima zadolženost posameznika, četudi vem, da je na ravni skupnosti prav zaradi dolga prišlo do spremenjenih razmerij med delom, družbo in politiko, katerih žrtve so tudi prezadolženi. Zdi se, da je dolg postal nič manj kot temelj družbenega življenja (Lazzarato, 2012, str. 13).

2.3 Pomen tehnoloških sprememb za delo posameznika

Bruto družbeni proizvod se upočasnjuje po celem svetu, kar se odraža predvsem pri (ne)zaposlenosti milenijske generacije. Sto najbogatejših ljudi ima toliko bogastva kot 3,5 milijarde najrevnejših ljudi oz. polovico prebivalcev Zemlje in samo te dve dejstvi kličeta po novem ekonomskem načrtu meni Rifkin (2016).

V preteklosti smo imeli že dve industrijski revoluciji in danes smo priča tretji. Vsaka industrijska revolucija sloni na treh tehnoloških napredkih, in sicer na področju komunikacije, virov energije in načinih transporta, kar spodbuja logistiko ekonomije.

9

Prvo industrijsko revolucijo so tako spodbudili nov in hitrejši način tiskanja (angl.

»steem powered printing«) in telegrafski sistem (angl. »telegraph systems«), ki sta spremenila način komunikacije; iznajdba parnega stroja, kasneje pa parne lokomotive in tudi poceni premoga; to so najpomembnejši tehnološki napredki, ki so sprožili revolucijo v 18. stoletju. V začetku 20. stoletja se je v ZDA pričela druga industrijska revolucija s postavitvijo komunikacijske mreže – telefon; kasneje pa še z radiem in televizijo. Poceni nafta iz Teksasa, iznajdba motorja z notranjim izgorevanjem in prvi avtomobili za množično prodajo – Henry Ford pa so spodbudili tretjo industrijsko revolucijo (prav tam).

Tretja industrijska revolucija je še vedno pred vrati in zadnjih 15 let spremljamo sončni zahod druge revolucije (centralni sistem komunikacije, fosilna energija in jedrska energija, izboljšani motor z notranjim izgorevanjem, hibridni motorji, električni motorji).

Njene posledice danes čutimo na skoraj vseh področjih življenja. Ko je leta 2008 cena sodčka nafte prekoračila 147 $, se je zgodila finančna kriza. Mnogi ne vedo, da je vse odvisno od goriv – gnojila, pesticidi, materiali za gradbeništvo, zdravstveni produkti, sintetična vlakna, elektrika, ogrevanje, razsvetljava. Ko gre cena nafte gor, se vse našteto podraži. Opisan sistem deluje že skoraj 100 let (na začetku je bil izkoristek 3

%) in njegov izkoristek na Japonskem je danes okrog 20 % (trenutno najboljši primer;

prav tam).

Jeremy Rifkin (Rifkin, 2016) vidi tretjo industrijsko revolucijo v novi platformi, saj postaja stara preveč neučinkovita oziroma neizkoriščena (iščemo možnost, kako z minimalnim vložkom dobiti največ): super internet (GPS, popolna pokritost, hitra komunikacija, avtopiloti, transport in pridobivanje elektrike iz obnovljivih virov). Z vgradnjo čipov v vse naprave (področja kmetijstva, tovarne, pametni dom, vozila …) bi dobili potrebne podatke, kako bolj efektivno porabiti energijo, hitreje transportirati itd.

– ustvarili bi zunanje globalne možgane (super računalnik), ki bi bil sposoben predelati vse pridobljene informacije. Na ta način bi bili vsi povezani in se rešili vseh posrednikov ter postali velika družina. Na tej točki Rifkin opozarja na korporacije, vlade, medije, ki bi lahko podatke porabili za svoje cilje = odpira se vprašanje varovanja osebnih podatkov, internetnega kriminala, terorizma, »dark web« itd. Rifkin vidi skupno prihodnost v »sharing« skupni ekonomiji - danes ima vsak dostop do podatkov. Tako lahko majhna podjetja skupaj z analitikom preučijo podatke, ustvarijo aplikacijo, ki jih pomaga povečati »aggregate efficiency« - manj vložimo in več dobimo, ker zmanjšamo mejne stroške (angl. »marginal costs«). Ob tem avtor napoveduje, da bosta do leta 2050 kapitalizem in skupna ekonomija delovala vzajemno: današnji telefoni so bolj sposobni od sistemov, ki je poslal človeka na Luno; mladi brezplačno delijo informacije in ustvarjajo kot odprti viri (angl. »open source«) preko blogov, Youtuba in drugih kanalov kot je Wikipedija; priča smo padcu glasbene industrije, časopisi in revije se ukinjajo, TV, knjige in založništvo so se preoblikovali; milijoni so začeli skrbeti za svojo energijo, Uber itd. so samo nekatere smernice, ki potrjujejo njegove napovedi. Dejstvo je, da tehnologija iz dneva v dan eksponentno napreduje. Spremenilo se je vse: od tega, kako se »pogovarjamo« s prijatelji in sorodniki, do tega, kako nakupujemo in kje ter, kako delamo. Spremenil se je transport, postal je hitrejši in učinkovitejši. Pretok ljudi, blaga, storitev in kapitala v svetu vodi v globalizacijo gospodarstva. Zaradi tehnoloških sprememb drugače komuniciramo z vlado, dobavitelji storitev itd. Vse te spremembe so spremenile povpraševanje po spretnostih.

10

V 21. stoletju se spreminjajo ekonomije pa tudi ljudje. Večina preprostih nalog v sektorju storitev in industrije se avtomatizira. Rutinske, kognitivne in obrtniške spretnosti upadajo, medtem ko se potrebe po višjih spretnostih, potrebnih za obdelavo informacij večajo. Potrebni sta večja pismenost in numeričnost in potrebne so zmožnosti za reševanje problemov pa tudi obče spretnosti za medsebojno sporazumevanje, vodenje samega sebe in potrebna je zmožnost učenja. Vse te zahteve se postavljajo pred vse zaposlene, saj se trg dela hitro spreminja. Visoka stopnja nezaposlenosti se tako pojavlja tam, kjer primanjkuje znanja in spretnosti (Piketty, 2015). Spretnosti, ki se ne uporabljajo, zastarijo. Strategija Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) temelji na treh stebrih: na razvoju ustreznih spretnosti, aktiviranju obstoječih spretnosti, uporabi in krepitvi spretnosti (OECD, 2018).

OECD (2012) opredeli spretnosti oziroma kompetence kot skupek znanj, značilnosti in zmožnosti, ki se nanašajo na kognitivno, tehnično in socialno-čustveno področje. Le-te omogočajo posamezniku uspešnejše in doslednejše izvajanje nalog, obenem pa prispevajo k bolj uspešni in tolerantni družbi.

Višja raven spretnosti povečuje raven produktivnosti, zaposlovanja, prihodkov;

omogoča lažje vključevanje v družbo, dejavnejše in bolj zdravo življenje (pomanjkanje le-teh lahko vodi v duševne težave, marginalizacijo in družbene napetosti). Tehnološke spremembe in napredek silijo srednje kot tudi višje kvalificirane posameznike k dopolnjevanju obstoječega znanja oz. v vseživljenjsko učenje, ki postaja ena najpomembnejših vrednot v 21. stoletju, saj prilagojeni posamezniki najlažje premagujejo vse življenjske izzive in vprašanja ter postajajo temelj za blaginjo in gospodarski uspeh družbe, ki nujno potrebuje usklajeno medresorsko sodelovanje – usklajen in uravnotežen razvoj spretnosti glede na potrebe trga zagotavljajo najboljše pogoje za posameznike in njihov razvoj kompetenc. Slovenija je v zadnjih letih vpeljala različne strategije in usmeritve/smernice, ki bi pomagale izboljšati standard življenja v Sloveniji: Nacionalni program visokega šolstva 2011-2020; Raziskovalna in inovacijska strategija 2011-2020; Strategija pametne specializacije – S 4; Digitalna Slovenija - DSI 2020, Bela knjiga o pokojninah itd. (Strategija spretnosti OECD, 2017).

Sprašujem se, kako je z naštetimi spretnostmi pri tistih, ki jih je življenjska pot pripeljala v stanje prezadolženosti? Njihova zmožnost za uspešno reševanje problemov je zmanjšana ali zaradi različnih vzrokov ni dovolj razvita. Trpi tudi numeričnost, ali vsaj zdi se tako, ker ne obvladujejo razmerja med odhodki in prihodki. Tudi spretnost

Sprašujem se, kako je z naštetimi spretnostmi pri tistih, ki jih je življenjska pot pripeljala v stanje prezadolženosti? Njihova zmožnost za uspešno reševanje problemov je zmanjšana ali zaradi različnih vzrokov ni dovolj razvita. Trpi tudi numeričnost, ali vsaj zdi se tako, ker ne obvladujejo razmerja med odhodki in prihodki. Tudi spretnost