Učitelj ima razvito veščino podajanja navodil oziroma povratnih

Proces učenja je torej transformacija znanja na temelju izkušnje. Ta proces usmerja učitelj z ustrezno povratno informacijo in navodili učencu. S povratno informacijo dosegamo spe-cifične spremembe pri vedenju oseb, in sicer tako da z ljudmi ravnamo na način, ki pri njih ne sproži obrambnega mehanizma. To pomeni, da se povratna informacija začne z opisom situacije, kot jo zazna prejemnik povratnih informacij. Pri povratnih informacijah se moramo tudi močno potrudili, da je druga oseba sproščena in tako bolj sprejemljiva za naše predloge oziroma povratne informacije. S povratno informacijo učencu sporočimo, kaj je dosegel in česa še ni, kako je to dosegel, in mu hkrati damo navodilo za nadaljnji korak v procesu učenja, kar je pomembno za navajanje na samoregulacijsko učenje. V strokovni literaturi najdemo nekatera temeljna pravila za dajanje konstruktivnih, neogrožujočih povratnih informacij, saj so le take učinkovite.

Tomič (1992: 137) opredeli naslednje značilnosti učinkovite povratne informacije:

• naj bo opisna, ne le ocenjevalna,

• naj bo specifična in ne splošna,

• naj upošteva potrebe prejemnika in pošiljatelja povratne informacije,

• naj bo osredotočena na vedenje, ki ga prejemnik lahko nadzira, in na vedenje, ki se je pravkar zgodilo,

• je učinkovita, če je prejemnik prosil za povratno informacijo in mu je nismo vsilili,

• mora biti dana ob pravem času (najbolje takoj po sporočilu),

• mora biti tako preverjena, da zagotavlja razumljivo komunikacijo,

• naj bo dana v skupini, pošiljatelj in prejemnik lahko v skupini preverita točnost informacije.

V šoli ni samo učitelj ta, ki mora dajati povratne informacije, ampak morajo tudi učenci poslati povratno informacijo učitelju o njegovem vedenju, postopkih, odnosih in naporih. Povratno informacijo podaja tudi učenec učencu, govorimo o kritičnem prijateljevanju. Učence navajamo na učinkovito podajanje povratnih informacij (predvsem z vzorom):

• Sporočamo dobre novice, opozorimo na slabosti (če se pogovor osredotoča samo na analizo slabosti, je obrambni odziv ocenjevanega več kot verjeten).

• Pomembno je, da opustimo referenčni okvir v smislu »dobro/slabo« in se osredo-točimo na znanje/vedenje, ki si ga bolj ali manj želimo. Tako bodo tudi povratne informacije bolj objektivne.

• Objektivnost lahko izrazimo tudi z vprašanjem: »Kaj si mislil s tem?« – s tem bomo učenca povabili k sodelovanju.

• Koristnost: koristna povratna informacija se začne z razlogi za naše akcije. Učitelj mora biti občutljiv za učenčeve potrebe, namen povratne informacije ne sme biti, da se želimo samo bolje počutiti glede situacije.

• Pravočasnost: povratne informacije so najbolj učinkovite, če se zgodijo v najkraj-šem času po posameznem dogodku, ki zahteva učiteljev odziv.

Primer: Opazovanje (prirejeno po Mršnik idr., 2013)

Učinkovita povratna informacija spodbuja učenje, kadar je pravočasna, specifična, konstruktiv-na in kadar izhaja iz jasno izraženih kriterijev.

Kriteriji ustreznega izvajanja opazovanja in opisovanja, ki jim sledi učitelj in katere je v jeziku učencev sprejel tudi z njimi, so: vključenost vseh čutil, ustreznost uporabe pojmov, sistematičnost opazovanja, natančnost opazovanja, tj. opis podrobnosti, objektivnost, tj.

navajanje dejstev in ne predvidevanj in ustreznost/razumljivost zapisa, skice.

Primer opisa in povratne informacije v tretjem razredu Ob opazovanju storža učenci napišejo opis.

Povratna informacija učitelja učencu – opisna oblika:

Uporabil si dve čutili (vid, tip). Pri naslednjih opazovanjih poskusi uporabiti vsa čutila. Opazil si nekaj podrobnosti. Pri opazovanju si lahko pomagaš tako, da najprej opazuješ cel predmet, nato pa po delih. Bi znal poimenovati še kak del storža?

Slika 6: Opis učenca tretjega razreda (fotografija) Sandra Mršnik)

Sistematičnost

Natančnost opazovanja Vključenost čutil

Ustreznost uporabe pojmov

Primer opisa in povratne informacije v petem razredu Ob opazovanju storža učenci napišejo opis.

Slika 7: Opis učenca petega razreda (fotografija Sandra Mršnik) Povratna informacija učitelja

učencu – seznam kriterijev

Ustreznost uporabe pojmov (pravilnost poimenovanja posame-znih delov) +

Uporaba več čutil +

Sistematičnost opazovanja – Natančnost opazovanja + Objektivnost opazovanja +

Borovinšek (1997) navaja preprosto skrivnost komunikacije, ki jo učitelji moramo razumeti, in to je odziv. Meni, da je uspešna komunikacija dosežena tedaj, kadar poteka v harmoniji spoštovanja misli in hotenj sogovornikov. Predvsem je to pomembno v učni skupini, saj ne bomo uspešni v komunika-ciji, kjer bi želeli na silo ali s poudarjanjem avtoritete spreminjati stališča in vrednote vseh udeleženih.

Učiteljeva naloga pri načrtovanju je, da naredi načrt, kako bo prek dialoga (ustreznih vprašanj, ki so in-dividualizirana), prek ustrezne povratne informacije pripeljal do raziskovanja lastnega učenja. Učinkovi-ta povratna informacija učitelja sproži pri učencu motivacijo, ki se kaže v načrtu za nadaljnje učenje.

Povratno informacijo učitelj največkrat oblikuje ustno, lahko pa je to zapis v zvezek učenca, zvezek, ki ni le pripomoček za zapis snovi, ampak »živ« pripomoček v katerem učenec ozna-čuje, kaj zna, kaj še mora vaditi in kako bo nadoknadil manjkajoče. Učitelj v učenčev zvezek zapiše kratke povratne informacije o učenčevem dosežku oziroma navodila za izboljšanje. Ob-časno svoje komentarje dodajo še starši. Tudi šolski panoji in stenske table lahko veliko poma-gajo pri spremljanju napredka. (Na posebno tablo učitelj pripne kuverte z imeni učencev, v katere učenci vlagajo listke z osebnimi cilji učencev in nato ob določenih trenutkih, ko opazijo spremembe, bodisi v pozitivni bodisi v negativni smeri, zapišejo komentarje.

Takšen način komuniciranja lahko učitelj izkoristi tudi za podajanje povratnih informacij učencev ob začetku pouka, saj v kuvertah učenci najdejo navodila za svoje delo za en dan in ga ob koncu dne reflektirajo s svojimi besedami oziroma vrednotijo svoje delo in dosežke. Učitelj pa si s takim načinom prihrani veliko časa, saj komunicira v pisni obliki z vsemi učenci.)

Učence že v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju navajamo na to, da se znajo oceniti.

Tako prevzamejo odgovornost za svoje delo in so lahko pri učenju bolj sproščeni. Učitelju jih ni treba ves čas nadzorovati. Ena od možnosti je tudi ta, da se vsak učenec oceni tako, da označi stopnjo med srečnim obrazom na začetku in žalostnim na koncu vrste ter utemelji, zakaj je izbral določeno stopnjo. Potem pa še učitelj napiše ali pove, ali se strinja z oceno učenca in

4.2.6 Sklep

Formativno spremljanje učitelju omogoča, da postaja raziskovalec lastne prakse. S spremlja-njem razvoja znanja in spretnosti spodbuja samonadzor, samoevalvacijo, načrtovanje in odgo-vornost pri učencu. Dokazi, da je tak način uspešen, se kažejo v motivaciji učencev, delavno-sti, samostojnosti in trajnosti znanja. Proces učenja se je spremeni, učenci se učijo vrednotiti lastno delo, postajajo odgovornejši do lastnega znanja. Preverjanje znanja postane povratna informacija o učenčevem znanju in pomoč pri poučevanju in učenju (pomoč v smeri iskanja poti in ne cilja).

Literatura in viri

1 Borovinšek, J. (1997). Komunikacija in interakcija v učni skupini s poudar-kom na reševanju konfliktne situacije. Sodobna pedagogika, št. 7/8, str.

427–431.

2 Glasser, W. (1991). Dobra šola. Radovljica: Didakta.

3 Kolbl Learning Styles. Businessballs. Dostopno na: http://www.business-balls.com/kolblearningstyles.htm (13. 1. 2013).

4 Komljanc, N. (2008). RAP dosežek. Seminarsko gradivo. Otočec.

5 Komljanc, N. (2008). Strategije pouka: učenja in poučevanja. Seminarsko gradivo. Otočec.

6 Marentič - Požarnik, B., Magajna, L., Peklaj, C. (1995). Izziv raznolikosti.

Nova Gorica: Educa.

7 Marentič Požarnik, B. (2000). Psihologija učenja in pouka. Ljubljana: DZS.

8 McManus, S. (2006). Attributes of Effective Formative Assessment. Wa-shington, DC: The Council of Chief State School Officers. Dostopno na:

http://www.ncpublicschools.org/docs/accountability/educators/-fastat-tributes04081.pdf (1. 3. 2013).

9 Mršnik, S., Moravec, B., Škvarc, M., Novak, L. (2013). Naravoslovni, tehnični in tehnološki postopki – razvijanje spretnosti: Naravoslovni postopki – za-prašeno ali še aktualno?. Prispevek na konferenci Konferenca učiteljev na-ravoslovnih predmetov. Laško: Zavod RS za šolstvo.

10 Nolimal, F. (2006). Gradivo za študijske skupine v prvem triletju. Ljubljana:

Zavod RS za šolstvo.

11 Peklaj, C. (2001). Sodelovalno učenje ali kdaj več glav več ve. Ljubljana:

DZS.

12 Rutar, D. (2002). Učitelj kot intelektualec. Radovljica: Didakta.

13 Sentočnik, S. (2012). Pojmovnik na temo vrednotenja. V: Effective asses-sment for learning (Cidree). Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.

14 Storž. »Pinus nigra cone«. Wikimedijina Zbirka. Dostopno na: http://

commons.wikimedia.org/wiki/-File:Pinus_nigra_cone.jpg#mediaviewer/

Slika:Pinus_nigra_cone.jpg (15. 7. 2014).

15 Tomič, A. (1992). Komunikacija na šolskem polju. Sodobna pedagogika, 43, št. 7-8, str. 378–395.

Prilogi

Priloga 1: Sodelovalne kartice Priloga 2: Navodilo za učenca