Komunikacija pri tehniki

Ljudje se med seboj sporazumevamo na različne načine, s pogovorom, s pisanim ali tiskanim besedilom, z glasbo, z gibanjem (ples, mimika) in z risbo. Pri tehniki je komunikacija (sporazu-mevanje) z risbo eden ključnih načinov prenašanja idej in sporočil. Namen tehnične risbe je natančna predstavitev predmeta in njegovih delov. Z risbo zapišemo svojo zamisel in s tem sporočamo drugim, kakšno obliko ima predmet ali kakšno zamisel smo oblikovali. Na podlagi te risbe potem nekdo drug izdela predmet, kot si ga je zamislil ustvarjalec ideje.

Učenje grafičnega sporazumevanja se začne že na razredni stopnji, najprej z branjem na-črtov in učenjem skiciranja narejenih izdelkov, opazovanih predmetov in zamisli. Skiciranje veliko pripomore k razvijanju prostorske inteligence.

Pri tehniki rišemo izključno tehnične predmete in njihove dele ter skušamo doseči kar največjo natančnost oblike predmeta ali dela predmeta. Skica je prostoročna risba. Z njo učenec kar najbolj resnično predstavi predmet, brez odvečnih okraskov. Najprej učenci skicirajo predme-te, ki jih opazujejo, nato skicirajo predmete po spominu, ki so jih opazovali na ogledu, nazadnje pa skicirajo zamisli, ki jih oblikujejo v glavi. Prehod naj bo postopen.

Skice nam lahko veliko povedo o senzornih in tudi izraznih zmožnostih učencev. Oglejmo si primer.

Učenci so obiskali kmetijo, kjer so si ogledali kmetijske stroje. Ob ogledu traktorja so dobili nalogo, da naj si še posebej ogledajo povezavo med traktorjem in prikolico ter spone, s ka-terimi zapirajo stranice traktorja. Po ogledu so v učilnici po spominu skicirali in opisali, kaj so opazovali.

Risba 2: Skici traktorja s prikolico⁹

Gornji skici sta narisala dva sedemletna učenca. Na skicah lahko opazimo razliko njunega opazovanja. Na levi sliki sta kolesi na traktorju enako veliki. Poudarjena je velikost traktorja, ki je veliko večji od prikolice, so pa okna kabine nesorazmerno majhna. Da je učenec sledil nalogi, se lepo vidi na povezavi traktorja s prikolico, kjer je narisal tudi klin, s katerim je pripeta priko-lica. Zapirala na stranicah prikolice je vidno označil. Učenec na desni sliki je veliko bolje ujel razmerja, višina prikolice je ustrezno enaka višini traktorja. Narisal je veliko več podrobnosti, od različno velikih koles na traktorju do vrat, celo dim je dodal, edino kolesa so podobna tistim na vozovih. Spoja med traktorjem in prikolico ni uspel narisati natančno, je pa zato poudarjen, kar pomeni, da je želel ustrezno narediti opazovalno nalogo. Tudi spone na vratih so samo naznačene.

Kaj lahko sklepamo? Predvsem to, da je prvi učenec bolje opazoval nekatere detajle, nima pa še razvitega občutka za razmerja in razporeditev v prostoru, kot ga ima drugi učenec.

V učnih načrtih je le na nekaj mestih (tretji, četrti, peti razred) zapisano, da učenci skicira-jo predmete, da narediskicira-jo načrte izdelkov, sheme postopkov in bereskicira-jo načrte. Vendar to ne pomeni, da je treba to narediti samo takrat. Že od prvega razreda naprej naj bo skiciranje prisotno pri vsakem izdelku in na vsakem ogledu ali obisku. Z vsakim skiciranjem razvijamo in utrjujemo komunikacijo s pomočjo risbe.

9 Kolar, A. (1995). Seminarska naloga: Gradnja vozil za delo na polju z Lego sestavljanko v prvem razredu osnovne šole.

Delo s sestavljanko

S sestavljanko učenci gradijo modele. Ponazarjajo lahko funkcijo, to je delovanje, ali strukturo resničnega predmeta (objekta). V interakciji so: učenec, objekt in model. Medsebojne vplive prikazuje slika 3.

Slika 3: Medsebojni vplivi

Objekt vpliva na učenca. Model povzema bistvo ali del bistva resničnosti (objekta). Učenec tako spozna resničnost in s pomočjo modela preverja svoje hipoteze. Ko so povezane vse tri sestavine, je proces učinkovit. Didaktični model pouka s sestavljanko poteka iz problema, ki ga učenec reši s tehnično konstrukcijo modela.

Sestavljanko uporabimo takrat, ko se osredotočimo na določen tehnični problem in ga želimo hitro rešiti.

Primer

Učencem damo nalogo, da premostijo »prepad« med dvema šolskima klopema, ki sta 30 cm narazen. Razdalja mora biti daljša, kot je najdaljši gradnik v sestavljanki. Čez most naj bi zapeljali model avtomobilčka. Učenci morajo upoštevati dolžino mosta, širino vozišča in nosilnost. Lahko postavimo še več meril, npr. primeren dostop do mosta (klanec). Za gradnjo s sestavljanko si najprej ogledajo most v bližini šole, če pa tega ni, uporabimo različne fotografije, ki jih lahko učenci najdejo tudi na spletnih straneh. Učenci pri reševanju problema delajo v skupinah.

Vsaka skupina išče svojo rešitev.

Po končanem delu izdelke predstavijo in ugotovijo, ali ustrezajo postavljenim merilom. Opišejo potek dela in ideje, kako bi naredili drugače, bolje in hitreje. Opozorijo na težave, ki so jih imeli pri delu. Razvijajo ustno sporočanje. Delo končajo s pospravljanjem sestavljank in se tako navajajo na red.

Prednost dela s sestavljanko je v hitrem nastajanju modela, možnosti popravljanja in spremi-njanja ter v sprotnih izboljšavah. Modeli niso trajni, lahko jih razdremo in gradnike uporabimo za nove konstrukcije. Za ocenjevanje lahko oblikujemo še več meril (kriterijev), kot so stabil-nost, ravnotežje, velikostno razmerje ipd., nikoli pa ne ocenjujemo estetskega videza. Ali lahko npr. glede na kriterij izdelek je lep vrednotimo objektivno? Tudi z ocenjevanjem ustvarjalnosti je podobno. Slabost sestavljanke pa se kaže v neprilagojenih gradnikih in kratkotrajnosti

zgra-V učnem načrtu za spoznavanje okolja je predvidena gradnja modelov bivališč in naselja. Do-damo prometne poti in z modelčki vozil simuliramo promet v naselju. Pri pouku naravoslovja in tehnnike učenci poleg stavb gradijo modele gibajočih se naprav, to so gugalnice, dvigala, žičnice, jermensko gonilo. Vendar je uporabo sestavljanke možno razširiti na večino drugih vsebin, ki se nanašajo na realne predmete. Sestavljanka lahko presega poučevanje tehnike.

Lahko služi kot izhodišče, motivacija ali preverjanje.

Izdelava predmetov z obdelavo gradiv

Tehnične probleme rešujejo učenci tudi z obdelavo gradiv. Proces izdelave predmeta je daljši od gradnje modela s sestavljanko, ker vključuje še znanje o gradivih (materialih), obde-lovalnih postopkih, orodju, strojih in pripomočkih. Izdelki so zelo podobni pravim predmetom, lahko pa so čisto uporabni tehnični predmeti. Trpežnost gradiv vpliva na trajnost predmetov.

V obdelavo gradiv uvrščamo vse postopke, s katerimi gradivu spreminjamo obliko, velikost ali lastnost z namenom izdelave predmeta. Na razredni stopnji učenci uporabljajo obdelo-valne postopke, združene v oblikovanje (lonček iz gline ipd.), preoblikovanje (škatla iz kartona ipd.), odrezovanje (žaganje stiropora ipd.), spajanje (zbijanje lesene škatle, lepljenje kartona ipd.) in obdelavo površine (brušenje lesenih robov ipd.).

V učnem načrtu za spoznavanje okolja je vsebina namenjena predvsem spoznavanju raz-ličnih gradiv, obdelovalnih postopkov in za to potrebnega orodja. Zahtevnost se stopnjuje od prvega razreda naprej, kar pomeni potrebo po usklajevanju med učitelji. Najlažje je delo z mehkimi gradivi (papirna gradiva, tekstil, vrvica, PVC- in aluminijasta folija), ki so prisotna v vseh treh razredih. V drugem razredu se pridruži obdelava stiropora s toplotnim rezalnikom, v tretjem razredu pa še obdelava lesa in gline. Lahko pa za posamezne predmete uporabimo tudi druga gradiva. Pri delu učenci spoznavajo organizacijo dela, pravila varnega ravnanja z orodjem, varčevanja z gradivi, ravnanja z odpadki in vzdrževanja okolja.

V četrtem in petem razredu pri naravoslovju in tehniki učenci izdelujejo trajnejše uporab-ne predmete. Učijo se brati načrte, po končani izdelavi predlagati izboljšave in razložiti postop-ke dela. Najpomembnejše pa je, da sta vsebini naravoslovja in tehnipostop-ke tesno pove-zani. Tako lahko razumevanje spreminjanje oblike z litjem prikažejo z ulivanjem voska v sveče ali mavčne kaše v model. Gibanje zraka ponazorijo z vetrnico in merilcem vetra, ki ju izdelajo sami, gibanje vode z mlinčkom, z modeli cevja in korit, prehajanje toplote s hladilno torbo itd.

Z ročnim orodjem in pripomočki obdelujemo gradivo. Učenci morajo vedeti, katero orodje lahko uporabljajo za obdelavo izbranega gradiva. Žice ne smejo rezati s škarjami za papir, ker jih bodo skrhali. Orodje naj pravilno poimenujejo in izbirajo. Spoznajo, da so npr. škarje za papir enake škarjam za rezanje tanke pločevine, le da so slednje močnejše.

Za izdelavo sestavnih delov izdelka mora učenec poznati in obvladati obdelovalne po-stopke. Učitelj postopke demonstrira, učenci z njihovim ponavljanjem razvijajo spretnosti.

Pozornost učitelja naj bo usmerjena v pravilno držo, varno uporabo in pravilno odlaganje na delovno površino. Naučiti se morajo vseh pravil in discipline pri delu z orodjem. Vsak nemir je lahko vzrok za poškodbo. Na vzgojo varnega obnašanja naj se učitelj posebej pripra-vi. Po končanem delu mora učenec sam pospraviti orodje, preostalo gradivo, izdelke in odpadno gradivo. Za to mora imeti dovolj časa.

Za posamezne poskuse izdelajo pripomočke in z njimi dokažejo določeno naravoslovno za-konitost. Voziček z motorjem na gumo prikaže notranji pogon. Prikaže pa tudi problem trenja med kolesi in podlago. Nihanje učenci najlaže preizkusijo z izdelavo modela gugalnice. Za začetek nihanja je potreben sunek, dolžina nihala vpliva na hitrost (frekvenco) nihanja. Vse to učenci z eksperimenti raziskujejo na modelu, ki so ga zgradili. Model nihala je lahko iz papir-nih, lesenih ali drugačnih gradiv. Tu ustvarjalnost učitelja in učencev nimata meja. Podobno je ravnovesju na vzvodu in gugalnici prevesnici. Učenci izdelajo model in raziskujejo fizikalne zakonitosti.

Učenci vse izdelane predmete skicirajo tako, da bi lahko pozneje po skici izdelali podoben predmet. Učijo se brati načrte in navodila za uporabo, npr. lepila ali barve. Opisujejo svoje delo in postopke obdelave, npr. pri slovenščini.

Na primeru hladilne torbe si poglejmo, kako poteka proces izdelave tehničnega predmeta.

V učnem sklopu Toplota in temperatura v petem razredu učenci v naravoslovnem delu do-kažejo, da toplota prehaja s toplejšega na hladnejše mesto ter da nekatere snovi (stiropor^©, volna itd.) ta prehod upočasnijo. Vprašanje je, kako ti ugotovitvi uporabiti za nekaj koristnega.

Primer: Imamo ohlajeno pločevinko s sokom, za katero bi radi, da se ne bi prehitro ogrela.

Torej moramo toploti iz zraka preprečiti prosto pot do pločevinke. Učenci jo lahko zavijejo v volno, papir ipd. Vendar bi radi naredili čim bolj pripraven in večkrat uporaben pripomoček.

Učenci najdejo rešitev v hladilni torbi. Za izolacijo se pokaže najprimernejši stiropor^©. Sledi proces načrtovanja in izdelave. Najprej oblikujemo merila (kriterije) za izdelavo. Hladilna torba naj bo trajna, dovolj velika za pločevinko soka, mora se trdno zapirati, imeti mora ročaj ali pas za nošenje. Pripravijo skico torbe z vsemi podatki.

Učenci najprej določijo velikost notranjosti bodoče torbe, nato pa izračunajo zunanje mere.

Ugotovijo, da bodo morali za obod uporabiti karton, ker se stiropor^© takoj okruši. Za obdelavo kartona morajo poznati orodje in obdelovalne postopke: merjenje in zarisovanje, rezanje, za-rezovanje, upogibanje in lepljenje. Ko izdelajo obod, se lotijo izolacijske plasti. Določiti morajo njene mere. Naučiti se morajo rezati stiropor^© s toplotnim rezalnikom. Vedeti morajo, katero lepilo lahko uporabijo za lepljenje. Izdelati morajo pokrov, ki tesno zapira škatlo. Ročaj lahko izrežejo iz blaga, umetnega usnja ipd. in ga pritrdijo na kartonski obod. Nekateri bodo morda izdelek obogatili s preobleko iz blaga ali kako drugače obdelali površino.

Učenci preverijo, ali izdelek ustreza oblikovanim merilom. Opišejo proces in probleme pri tem ter predstavijo zamisli za izboljšave. Narejene torbe lahko primerjajo s tovarniško izdelanimi ter ugotavljajo podobnosti in razlike. Z načrtovanjem naravoslovnega eksperimenta preverijo prehajanje toplote.

Izdelovanje izdelkov zahteva jasno organizacijo dela, primerno količino orodja in gradiv. Učitelj mora neprestano imeti pregled nad dogajanjem, da ne pride do nezgode. Učenci naj ne za-puščajo svojega delovnega prostora.

Pri takem načinu dela učenci raziskujejo, preizkušajo, razumevajo, konstruirajo, spoznajo la-stnosti gradiv, obvladajo obdelovalne postopke in orodja, organizacijo dela, razvijajo ročne spretnosti in dosegajo uspeh, pomemben za samopotrjevanje.

Nekateri menijo, da je vseeno, kakšen predmet učenci izdelujejo, samo da nekaj počnejo. Tak primer bi bil npr. izdelava rož iz krep papirja v petem razredu. To je zmotno razmišljanje. Tak izbor podcenjuje sposobnosti učencev in za njih predstavlja dril, ki je sprva morda privlačen, vendar ob ponavljanju podobnih predmetov postane odbijajoč. Predmeti morajo biti izbrani tako, da