4 VREDNOTENJE ZNANJA
4.2 Spremljanje učenčevega napredka pri začetnem naravoslovju
4.2.3 Učitelj razišče lastno prakso spremljanja napredka učenca
Akcijsko raziskovanje bi naj bilo način delovanja vsakega učitelja, razmišljujočega praktika, ki deluje po načelu reflektiraj – načrtuj – izvajaj in zbiraj podatke. Na področju formativnega spremljanja je dobro beležiti prilagoditve, napredek, opažanja in obenem slediti temu, kako učenci usvajajo cilje. Vendar če to želimo početi za vse otroke v razredu, je treba poskrbeti za racionalno in tehnično sprejemljivo spremljanje in preverjanje vseh učencev. Učitelj razvija svoja orodja, instrumente in pripomočke, ki mu omogočajo usmerjeno spremljanje. Učitelj lahko tudi učence navaja, da sami spremljajo svoj napredek – vendar morajo nujno vedeti, kaj so cilji njihovega dela in kateri so kriteriji uspešnega dela. Tako lahko načrtujejo osebne cilje, opisujejo težave, uspehe, vrednotijo napredek, učitelj pa doda svoje komentarje oziroma po-vratno informacijo. Z aktivno vključitvijo otrok v proces sprotnega spremljanja prihranimo čas, učenci pa so tvorno vključeni v načrtovanje, spremljanje, evalviranje, razmišljanje o lastnem učenju, posledično pa pa so vključeni tudi starši.
Preglednica 1: Primer učenčevega sodelovanja pri načrtovanju nekaterih nalog
KAJ BOM NAREDIL?
(ta nabor pripravi učitelj glede cilje in dejavnosti v določenem obdobju) KNJIGA O
V sistemu izgrajevanja znanja pri učencu posamezniku upošteva predznanje, cilje in predhodne dosežke
Eno izmed temeljnih spoznanj učiteljev, ki so razvijali formativno spremljanje v svojih razredih, je, da če želimo spreminjati oziroma izboljševati proces ocenjevanja, moramo iskati različne poti preverjanja oziroma spremljati proces učenja in poučevanja. Proces učenja je preoblikova-nje, poglabljanje in razširjanje predznanja. Če želimo aktivirati proces učenja, moramo poznati znanja in izkušnje, ki so jih učenci pridobili o nekem pojavu pri pouku ali v vsakdanjem življenju, saj te predstavljajo izhodišče za načrtovanje učenja in poučevanja. Ugotavljamo tudi napačne predstave, vrzeli, presežke v pričakovanih znanjih in sposobnostih in vse to je učitelju v pomoč pri načrtovanju nadaljnjega procesa učenja in poučevanja, usmerjenem v učence. Pri tem je treba vedeti, da težko zberemo dovolj informacij o predznanju učencev, če nimamo tako orga-niziranih uvodnih dejavnosti, da lahko opazujemo (v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju učenci še težko zapišejo, kaj že znajo, kako bi se radi učili itd.), zato lahko uporabimo različne organizacijske oblike, da dobimo dovolj podatkov o izkušnjah in predznanju otrok. Na primer:
a) skupinski pogovor (učenci v skupini odgovorijo na tri vprašanja, ki se nanašajo na določen sklop, temo)
Kaj že vemo? Kaj bi želeli vedeti? Kako bi se radi učili?
Slika 1: Odgovori učencev v skupinskem pogovoru (avtorica fotografij Leonida Novak)
b) tabela trditev
ŽIVLJENJSKI PROSTOR
NAČIN GIBANJA
HRANA VRSTA VELIKOST
v vodi na kopnem leti plava se plazi meso ribe rastline plazilec sesalec žuželka kot
čebela kot slon
kot krava
Muha
Krokodil
Kit
Slika 2: Tabela trditev
Primer tabele trditev, kjer učenci, ki že berejo, pred učenjem pokažejo, kako poznajo posamezne živali (z znakom + označijo prisotnost značilnosti, z – nima značilnosti in z ? tisto mesto, kjer ne znajo odgovoriti. Po procesu učenja na enak način izpolnijo še drugo vrstico. Pri učencih, ki še ne berejo, lahko na enak način ugotavljamo predznanje s pomočjo sličic. Npr: gibanje – hitrost, pogon, vpliv na okolje.
Slika 3: Tabela trditve s sličicami (fotografija Leonida Novak)
c) Delo v centrih aktivnosti, kotičkih, igra vlog
Učenci dobijo zadolžitev po kotičkih in z opazovanjem njihovega ravnanja dobimo informacije o predznanju, strategijah reševanja itd.
č) Odgovori na vprašanja, ki se začenjajo z vprašalnico Zakaj
Po razredu izobesimo več listov z vprašalnico Zakaj. In učenci krožijo od vprašanja do vpra-šanja ter zapišejo odgovor. Ko pridejo do lista, kjer so odgovori sošolcev že zapisani, le-te preberejo, in če se z odgovorom strinjajo, napišejo znak +, če se ne strinjajo, pa odgovor označijo z – in dopišejo svoj odgovor. Učitelj tako dobi informacije o vsebinskem znanju otrok, o napačnih predstavah, načinu razmišljanja otrok itd.
Slika 4: Primer odgovorov otrok v fazi preverjanja predznanja pri temi Življenjska okolja živih bitij v drugem razred
Na temelju diagnoze lahko učitelji načrtujemo strategije (učna orodja, ki se uporabljajo za siste-matično urejanje miselnega procesa), metode (poti za izostritev misli in izboljšanje stabilnosti znanja) in oblike dela.
Samo diagnosticiranje predznanja pa ne pove nič, če ne vemo, kako se učenec najlaže uči, v kakšnih situacijah najbolje funkcionira, kako čim bolj optimalno izkazuje svoj napredek, in tako sem se začela ukvarjati z ugotavljanjem učnih stilov mojih učencev, saj ti opredeljujejo različne poti učenja in pristope poučevanja. Učni stili so kvalitativno različni, razmeroma stalni, dosledni, za posameznika značilni načini spoznavnega funkcioniranja, sprejemanja, organiziranja informacij, reševanja problemov. Odvisni so od izkušenj, osebnosti itd. Vsako kakovostno učenje vsebuje vse štiri. Učenec jih v procesu učenja menja. Pogosto je tako, da pouk oblikujemo učitelji glede na svoj učni stil in ne upoštevamo učnih stilov učencev, ki jim je pouk namenjen. Z upoštevanjem učnega stila izboljšamo odziv učencev in pomagamo postati učencu boljši učenec. Tudi v pouk naravoslovja je treba vnesti aktivnosti, pripomočke in tehnike, ki zadovoljijo vse učne stile:
• igre vlog (dramatiziraj situacijo v vesolju, reši problemsko situacijo – poosebitev Sonca in Lune, prepričaj sošolca, da se bo gibal tako, kot velevajo naravne zakonitosti),
• skupinsko delo (v krogu si podajajmo nalogo in dopolnjujemo misli in ideje drugih),
• papirni material (naslikaj, nariši, skiciraj, izreži, gubaj, barvaj, s sliko prikaži gibanje Zemlje)
• predavanja (pripoveduj sošolcem, razredu o pojavu, ki si ga raziskal, pokaži zbrano gradivo, pripravi računalniško predstavitev) itd.
Učencem že v uvodnem delu, pri načrtovanju, dajmo možnost izbire. Izbira dejavnosti nam bo nakazovala njegov učni stil – večkrat bo izbral tisto nalogo, pri kateri se bolje počuti, pri kateri bo laže izkazoval svoje znanje. Različni avtorji opredeljujejo učne stile različno, če se opremo na Kolba (Marentič - Požarnik idr., 1995: 81–82), jih delimo na:
a) konvergentni učni stil – misli s sklepanjem – ima rad eksperimentiranje, spra-ševanje, reševanje logičnih problemov, reševanje ugank, računanje; za učenje potrebuje delo z gradivi, priložnosti za raziskovanje, naravoslovne delavnice, eks-perimente;
b) divergentni učni stil – je kombinacija konkretne izkušnje in razmišljujočega opa-zovanja. Oseba, pri kateri prevladuje ta stil, zna gledati na konkretne situacije z različnih zornih kotov in številne odnose povezovati v smiselno celoto;
c) asimilativni učni stil – gradi na kombinaciji abstraktnega razmišljanja in premi-šljenega opazovanja. Asimilativni posamezniki idej in teorij ne presojajo z vidika praktične uporabnosti tako kot ljudje s konvergentnim učnim stilom, ampak glede na logično zgradbo in točnost;
č) akomodativni učni stil – poudarrja konkretno izkušnjo in aktivno preizkušanje idej. Ljudje s tem učnim stilom iščejo priložnosti za tveganje in za akcijo.
Kolb meni, da različnim stilom ustrezajo različna ‘študijska okolja’. To so lahko: čustveno, per-ceptivno, simbolično ali vedenjsko bogato okolje. Poučevanje in učenje morata vključevati vsa
nem delu v razredu. Potem ko ugotovi začetno stanje pri učencih, usmeri svoj način spremlja-nja na točno določen cilj. Ob načrtovanju aktivnosti v razredu za realizacijo ciljev naj učitelj ne pozabi načrtovati tudi spremljanja, in sicer z dveh vidikov: Kako bom spremljal učence? Kdaj bom lahko spremljal? Katere informacije o učenju učenca želim in potrebujem? Katera opaža-nja so pomembna? Bom uspel opazovati vse učence ali bom pri tej enoti opazoval le določe-nega učenca? Kateri del učne ure oziroma dejavnosti je bistven za spremljavo? Ko si ogovori na ta vprašanja, si lahko pripravi orodje, ki mu je v pomoč pri spremljanju. Vse te podatke učitelj zbira z namenom, da učencem poda ustrezno in učinkovito povratno informacijo in da ima dokaze o napredku učenja pri učencu. V tretjem razredu je spremljanje bistveno lažje kot pri mlajših učencih, ki potrebujejo več osebnega stika, več dodatne razlage, več vodenja in so manj samostojni. Vendar pa ob sistematičnem vpeljevanju spremljanja in navajanju učencev na aktivne in samostojne oblike dela učitelj hitro opazi premike, in sicer v samostojnosti učen-cev, ko pridobijo določene spretnosti in veščine in ko jim sistem postane domač. Učitelj posta-ja pri učnih urah organizator, usmerjevalec in ne edini vir informacij in rešitelj vseh problemov.
Primer: Sprotna priprava na vzgojno-izobraževalno delo pri spoznavanju okolja, kjer učitelj načrtuje spremljanje znanja učencev
Sprotna priprava na vzgojno-izobraževalno delo SPOZNAVANJE OKOLJA
Razred: 3.
Tematski sklop Živa bitja
Učna enota ponavljanje, preverjanje – Življenje rastlin in živali, živa bitja potrebujejo hrano, živa in neživa narava
Tipa učne ure ponavljanje, preverjanje Medpredmetne
povezave
likovna vzgoja, slovenski jezik
Učni cilji Učenci znajo:
• na primerih prikazati, kako so živali, rastline in ljudje povezani med seboj in z neživo naravo;
• s primeri ponazoriti dejstvo, da živa bitja potrebujejo za življenje hrano, vodo in zrak;
• utemeljiti, da hrana oskrbuje telo z energijo in snovmi za rast in vzdrževanje telesnih delov;
• povedati, kaj potrebujejo živa bitja za življenje;
• primerjati živali glede na življenjsko dobo;
• znajo poiskati informacije;
• poimenovati življenjski prostor živali;
• sestaviti preproste prehranjevalne verige;
• postavljati vprašanja.
Pripomočki kartice, delovni listi, literatura, barvice, plakati
Učni viri 1 Aljančič, M. (1993). Živali 2 – znane in neznane. Ljubljana: Založba Mladika.
2 Bampton, J. (1996). Živali – poiščimo prave, Na robu gozda. Mur-ska Sobota: PomurMur-ska založba.
3 Cisin, M. (1995). Skrivno življenje živali, V gozdovih in po drevju.
Ljubljana: Založba Mladinska knjiga.
4 Fichaux, C. (1999). Gozdne živali. Maribor: Založba Obzorja.
5 Krnel, D. (2004). Pojmi in postopki pri spoznavanju okolja, priročnik za učitelje. Ljubljana: Modrijan.
Posebnosti (diferenciacija)
• pomoč učencem pri branju in pisanju (T., I.)
• IP-Ž. (prilagoditev pri pisanju – pomoč)
• pisna navodila za delo, izbira izvedbe naloge Metode dela
Ponovitev pojmov – sodelovalne kartice (priloga)
Učenci so razdeljeni v pare. Eden od učencev prevzame vlogo učitelja. Pred sabo imata učenca kartice z zapisanim imenom živali. Na drugo stran učenec »učitelj« po nareku učenca zapiše bivališče (npr: žaba – mlaka). Nato sledi učenje v paru. Učenec »učitelj« pokaže sošolcu vse kartice s pojmi. Nato jih spravi v kupček in pokaže posamezno kartico s pojmom, sošolec pa mora povedati ime bivališča na drugi strani. Če je ne pozna, mu jo pokaže.
Opomba: Učitelj opazuje, usmerja delo otrok in poskrbi za sprotne prilagoditve ter pohvali napredek.
V zadnji fazi mora učenec povedati odgovor brez pomoči. Nato učenca v paru zamenjata vlogi.
Učenec si ob koncu napiše komentar:
• Kaj znam?
• Kaj moram še utrditi?
Učitelj mu poda povratno informacijo.
2. Osrednji del Navodila za delo
Učitelj učencem pove, da bodo delali v skupinah in izkazovali znanje, ki so ga pridobili v dveh tednih, ko smo se pogovarjali o živi in neživi naravi. Dva učenca poiščeta navodilo v razrednem nabiralniku (priloga).
Vse skupine prejmejo kuverto z gradivom in navodili ter zapisanimi nalogami posameznih učen-cev. Kriteriji za posamezno obliko so izobešeni v razredu (plakat, miselni vzorec, kviz).
Delo v skupinah
1. skupina: Izdela iz slikovnega gradiva prehranjevalne verige.
2. skupina: Plakat o življenjski dobi živali 3. skupina: Zapis o življenju živali
4. skupina: Plakat o mesojedcih, rastlinojedcih
5. skupina: Izdelava kviza o živalih s pomočjo enciklopedij (učenca, ki izkazujeta visoke sposobnosti) Opomba: Učitelj opazuje delo otrok in poskrbi za sprotne prilagoditve, povratno informacijo in pohvali napredek.
3. Zaključni del
Predstavitev plakatov s tehniko obhod razstave:
• Skupine nalepijo svoje plakate na panoje na štirih straneh učilnice.
• Na znak učiteljice se skupine premaknejo po učilnici in s snopičem samolepljivih listkov pregle-dajo izdelke drugih skupin ter na lističe zapišejo pripombe.
• Skupine se vrnejo k svojim izdelkom in pregledajo pripombe.
Sledi igranje kviza, ki sta ga v času učne ure pripravila učenca.
Učenca, ki sta pripravila kviz, le-tega namestita na računalnik in izvedeta kviz za sošolce.
Opomba: Učitelj opazuje delo otrok, poskrbi za sprotne prilagoditve in pohvali napredek, na zbirni list zapiše komentarje, ki jih izroči učencem, da si jih preberejo in dodajo svoje mnenje.