Glasbenodidaktično igro tvorijo različni elementi oz. sestavni deli, ki jo povezujejo v smiselno celoto. Vsako glasbenodidaktično igro sestavlja pet elementov:
naloga;
pravila;
16
izvenglasbena vsebina;
zvok in glasba (Voglar, 1989; Borota, 2013).
Razmerje med posameznimi elementi je odvisno od starosti in razvojne stopnje učencev ter zahtevnosti igre (Borota, 2013). Poleg elementov glasbenodidaktične igre je potrebno upoštevati tudi vlogo odraslega in ustrezno izbran prostor, glasbila, zvočne posnetke in didaktične pripomočke.
5.2.1 Naloga, pravila in izvenglasbena vsebina
Osnoven element glasbenodidaktične igre je didaktična naloga, s katero učitelj uresničuje zastavljene učne cilje. Naloga otroka je, da v glasbi ali zvoku nekaj prepozna, razlikuje, posnema, si zapomni, ponovi ali ustvari na nov, drugačen način. Naloge so zasnovane tako, da so prilagojene starosti in razvojni stopnji otrok – s tem otroku omogočimo, da je pri reševanju naloge uspešen in motiviran, tako da igro večkrat ponovi sam (Voglar, 1989; Borota 2013).
S pravili v glasbenodidaktičnih igrah določamo, kako se v igri sodeluje, na kakšen način se reši naloga in kako se predstavijo rezultati. Pri pravilih je potrebno upoštevati zmernost in zahtevnost. Več kot tri pravila so prezahtevna, zato je bolj smiselno uporabljati priporočila.
Namesto pravila »Ko zaslišite tiho glasbo, plešite z majhnimi gibi rok, ko zaslišite glasno glasbo, plešite z večjimi gibi.« je bolj ustrezno uporabiti priporočilo »Zaplešite po prostoru, kot vas nagovori glasba.« (Borota, 2013, str. 145) Potrebno je upoštevati, da učitelj v želji, da ni pravilo pretežko, postavi prelahko pravilo. Ta lahko v otroku vzbudi nezanimanje za glasbenodidaktično igro (Voglar, 1989).
Z vidika pravil Storms loči dve vrsti glasbenodidaktičnih iger:
glasbenodidaktične igre »zaprtega« tipa (ang. closed games);
glasbenodidaktične igre »odprtega« tipa (ang. open games) (Storms, 1995).
Glasbenodidaktične igre »zaprtega tipa« (ang. closed games) imajo jasno določena pravila, ki jih ni mogoče spreminjati. Primerna so za učence, ki lažje funkcionirajo znotraj že vnaprej jasno določenih pravil. Glasbenodidaktične igre »odprtega tipa« (ang. open games) imajo malo pravil, ki so prilagodljiva. Ker je igra bolj spontana, je težja za izvajanje in hitreje pride do konfliktov med učenci (Storms, 1995).
Izvenglasbena vsebina v glasbenodidaktični igri je lahko krajša pripoved, uganka, krajši nagovor, predstavitev naloge in predstavitev pravil. Ključno je, da skozi izvenglasbeno vsebino pri otrocih vzbudimo radovednost, ustvarimo razpoloženje, jih nagovorimo za sodelovanje in jim približamo kraj in čas dogajanja (Borota, 2013). Vsebinski kontekst izhaja iz otrokovih interesov ter iz tistega, kar je otrokom blizu (Voglar, 1989).
17
M. Voglar na podlagi razmerij med nalogo, pravili in izvenglasbeno vsebino razlikuje tri vrste glasbenodidaktičnih iger:
glasbenodidaktične igre s poudarkom na vsebini;
glasbenodidaktične igre z vsebino in pravili;
glasbenodidaktične igre s pravili brez domišljijske vsebine (Voglar, 1989).
Glasbenodidaktične igre s poudarkom na vsebini so namenjene mlajšim otrokom, ki so težko pozorni na posebej izpostavljeno nalogo in pravila. Ta dva elementa sta v glasbenodidaktični igri prisotna, vendar izhajata iz same vsebine in nista posebej ločena. Pri glasbenodidaktičnih igrah z vsebino in pravili pravila ne izhajajo v celoti iz vsebine, pač pa so znotraj glasbenodidaktične igre posebej ločena kot dodatna pravila. Glasbenodidaktične igre s pravili brez domišljijske vsebine nimajo posebne pripovedi, ki bi v otrocih vzbudila zanimanje, pač pa vsa zanimivost igre izhaja iz naloge in pravil. Takšne igre so primerne za starejše otroke (Voglar, 1989).
5.2.2 Cilji
Cilji glasbenodidaktičnih iger so zapisani konkretno in vsebinsko. Z njimi določimo, kaj želimo z izbrano glasbenodidaktično igro doseči. Z isto glasbenodidaktično igro lahko dosegamo različne cilje – odvisno od tega, na kaj damo večji poudarek znotraj vsebine posamezne glasbenodidaktične igre (Borota, 2013). Iz ciljev izhajajo naloge glasbenodidaktičnih iger (Voglar, 1989). Če slednje nimajo določenih ciljev, le-te poskuša učitelj ugotoviti iz same vsebine oz. jih načrtuje glede na ostale cilje osrednje dejavnosti (Borota, 2013). Cilji glasbenodidaktičnih iger izhajajo iz spoznavnega (kognitivnega), čustveno-motivacijskega (afektivnega) in telesno-gibalnega (psihomotoričnega) področja glasbenega razvoja ter s področij socialnega in moralnega razvoja.
1. Cilji glasbenodidaktičnih iger na kognitivnem (spoznavnem) področju razvoja (Borota, 2013, str. 147):
razvijanje čutil, zaznave in slušne občutljivosti;
razvijanje pozornosti na zvok;
razvijanje sposobnosti slušnega prepoznavanja, razlikovanja in primerjanja;
izgrajevanje in širjenje elementarnih glasbenih predstav (zvočna barva, trajanje zvoka, višina tona, melodični obrisi, manjši glasbeno-oblikovni deli in celote);
širjenje in utrjevanje glasbenega spomina (usvajanje glasbenih vzorcev);
uporaba strokovnih glasbenih izrazov;
razvijanje ustvarjalnosti.
2. Cilji glasbenodidaktičnih iger na čustveno-motivacijskem (afektivnem) področju glasbenega razvoja (Borota, 2013, str. 147):
doživljanje in izražanje doživetij;
prepoznavanje razpoloženj;
sproščeno in samoiniciativno sodelovanje;
18
razvijanje radovednosti in ohranjanje zanimanja.
3. Cilji glasbenodidaktičnih iger na telesno-gibalnem (psihomotoričnem) področju glasbenega razvoja (Borota, 2013, str. 147):
petje in igranje na glasbila;
usklajevanje gibanja in dihanja z glasbenim potekom.
4. Cilji glasbenodidaktičnih iger na področju socialnega in moralnega razvoja (Borota, 2013, str. 147):
upoštevanje pravil in prilagajanje skupinski dinamiki;
razvijanje empatičnosti;
vzpostavljanje interakcije z drugimi.
Glasbenodidaktične igre zajemajo cilje z vseh štirih področij, vendar pa je od vsebine igre odvisno, kateri cilj z določenega področja je v ospredju (Storms, 2001).
5.2.3 Zvok in glasba
Zvok in glasba sta v glasbenodidaktično igro vključena kot pesem, izštevanka, instrumentalna skladba, zvočni vzorec ali krajša ritmično-melodična celota, različni zvoki iz narave in življenja, združeni v zvočno sliko.
Glasbila, ki jih uporabljamo, imajo jasno zvočno barvo, so varna, trpežna in ustrezajo razvojni stopnji otrok. Najpogosteje se uporabljajo kljunasta flavta, Orffova glasbila in zvočila.
Melodična glasbila morajo biti uglašena, zvočila pa primerno glasna in ne pretiha (Borota, 2013). Uporabljajo se lahko tudi doma narejena improvizirana zvočila in glasbila –
ropotulja (marakas), boben itn. (Storms, 1995). Pri izvajanju glasbenodidaktičnih iger se redkeje uporabljajo zvočni posnetki in drugi didaktični pripomočki. Produkcija zvoka pri zvočnih posnetkih naj bo kakovostna, drugih didaktičnih pripomočkov pa naj ne bo preveč.
Uporablja se samo tisto, kar je nujno potrebno za izvajanje določene glasbenodidaktične igre (Borota, 2013).
5.3 Izvajanje glasbenodidaktičnih iger