Gradniki sporazumevalne zmožnosti

Sporazumevalna zmožnost je, kot smo ugotovili že skozi predstavitev razlag nekaterih tujih jezikoslovcev, zelo kompleksen pojem, zato je za šolsko rabo potrebno, da predstavimo njene sestavine.

V učnem načrtu za slovenščino je sporazumevalna zmožnost poimenovana kot zmožnost sporazumevanja. Natančneje je to »zmožnost kritičnega sprejemanja besedil raznih vrst ter zmožnost tvorjenja ustreznih, razumljivih, pravilnih in učinkovitih besedil raznih vrst« (Bešter Turk, 2011, str. 121). To torej pomeni, da je učenec sposoben tvoriti ustrezno besedilo in sodelovati v dvogovornem in enogovornem sporazumevanju. Sporazumevalna zmožnost je torej kompleksna zmožnost, ki od uporabnika jezika zahteva, da se postavi tako v vlogo

16

prejemnika kot sporočevalca. Zaobsega tako tvorjenje ali sporočanje kot tudi sprejemanje besedil v obeh prenosnikih, zato je treba pozornost nameniti ne samo razvijanju pisanja, branja in govorjenja, temveč tudi razvijanju poslušanja (Vogel, 2001).

Ker je sporazumevalna zmožnost zelo kompleksno zasnovana, sestoji iz sestavin, ki jih drugače imenujemo tudi gradniki sporazumevalne zmožnosti. Oblikovani so tako, da omogočajo preprosto uporabo pri pouku oz. pri pedagoškem procesu (Bešter Turk, 2011).

Sestavljajo jo torej naslednji gradniki (Bešter Turk, 2011, str. 121):

- motiviranost za sprejemanje in sporočanje,

- stvarno/enciklopedično znanje prejemnika in sporočevalca, - jezikovna zmožnost prejemnika in sporočevalca,

- pragmatična/slogovna/empatična zmožnost prejemnika in sporočevalca, - nebesedno sporazumevanje prejemnika in sporočevalca,

- metajezikovna zmožnost prejemnika in sporočevalca.

V nadaljevanju bomo natančneje predstavili posamezne gradnike ter opredelili njihove pomene in vlogo posameznega gradnika pri pouku.

2.4.1. Motiviranost za sprejemanje in sporočanje

Sprejemanje in sporočanje sta temeljni dejavnosti pri vsakem pouku katerega koli šolskega predmeta na vseh stopnjah izobraževanja. Tudi če je komunikacija zgolj enogovorna (samo učitelj razlaga učencem neko snov), je uspešna šele, če v njej sodeluje tudi prejemnik, kar so večinoma učenci in dijaki.

Sporazumevanje tako temelji na sprejemanju in tvorjenju besedil (pisno in ustno) in je zavestno dejanje, kar pomeni, da se človek zanj odloči z določenim namenom (Bešter Turk, 2011).

Poznamo dve vrsti sprejemanja, in sicer branje in poslušanje (Bešter Turk, 2011), za sprejemanje besedila pa se – tako kot za tvorjenje – odločimo iz različnih namenov: zaradi učenja oz. pomnjena in uporabe določenih podatkov, vrednotenja, prepoznavanja zvokov ipd.

Ob opredeljevanju branja S. Pečjak (1995) loči več vrst branja, npr. selektivno branje, branje s preletom, kritično branje, podrobno branje ipd. (Pečjak, 1995). Branje se pogosto kombinira z vizualno predstavnostjo npr. ilustracijami, grafi, preglednicami (Vogel, 2001).

Podobno ločimo pa tudi več vrst poslušanja npr. razločujoče poslušanje, poslušanje z razumevanjem, kritično poslušanje (Bešter Turk, 2011). Omeniti moramo tudi poslušanje v dvogovornem sporazumevanju oz. v pogovorih, kjer morajo učenci v vlogi trenutnega poslušalca prepoznavati mesta, kjer lahko prevzamejo vlogo govorca – upoštevanje vnaprej določenih pravil poteka dvogovornega sporazumevanja, prepoznavanje tudi sogovorčevih čustev in njegovega sporazumevalnega namena (Vogel, 2001).

»Tudi sporočanje (govorjenje in pisanje) poteka z določenim namenom, npr. da bi vplivali na naslovnikovo vedenje, prepričanost, vrednotenje, doživljanje, ravnanje. Ločimo več vrst

17

sporočanja npr. prikazovanje, zagotavljanje, vrednotenje, pozivanje, poizvedovanje« (Bešter Turk 2011, str. 121).

Torej za obe temeljni sporazumevalni dejavnosti (sprejemanje in tvorjenje) je potrebna zavestna odločitev in mora biti zanju govorec/poslušalec motiviran; pri pouku je to učenec oz.

v našem primeru dijak. Zato je pomembna motiviranost za obe dejavnosti.

2.4.2. Stvarno ali enciklopedično znanje prejemnika in sporočevalca

Tvorjena besedila, ki jih sprejemamo, imajo neko vsebino. Pri pouku je to učna vsebina, ki je podana v učenem načrtu v obliki učnih ciljev, npr. pri pouku geografije v 3. letniku gimnazije je to podnebje Evrope; npr. »dijaki imenujejo in opišejo različne tipe podnebij v Evropi« (UN, 2008, str. 26). Dijaki o tej vsebini že nekaj vedo iz prvega letnika, ko so govorili o podnebju vsega sveta, in zato lažje in učinkoviteje sprejemajo oz. tvorijo novo besedilo o temi podnebja Evrope.

To je tako imenovano enciklopedično znanje, ki ga ima tako prejemnik kot sporočevalec. Skozi osnovnošolsko izobraževanje usvajajo učenci to znanje in imajo razčlenjeno sliko predmetnosti, kot to imenuje Bešter Turk. To je znanje o bitjih, predmetih, pojavih, procesih ipd. »To je rezultat prejemnikovih oz. sporočevalčevih izkušenj, njegovih interesov, njegove spoznavne zmožnosti (zmožnost opazovanja, pomnjenja, sklepanja) ter je v tesni povezavi z razvijanjem jezikovne zmožnosti« (2011, str. 122).

2.4.3. Jezikovna zmožnost prejemnika in sporočevalca

Jezikovna zmožnost pomeni obvladovanje danega besednega jezika, kar je pomembna sposobnost človeka in omogoča sporazumevanje. Besedni jezik sestavljajo besede in jezikovna pravila, ki opredeljujejo njihovo povezovanje v višje enote (povedi, besedila), ter slušno oz.

vidno oblikovanje. Zaradi teh pravil je »človekova jezikovna zmožnost zgrajena iz poimenovalne/besedne/slovarske, upovedovalne/skladenjske/slovnične, pravorečne in pravopisne zmožnosti« (Bešter Turk, 2011, str. 122).

Poimenovalna (tudi besedna ali slovarska) zmožnost je zmožnost, pri kateri sporočevalec izraža poimenovanje prvin predmetnosti, njihovih lastnosti, njihove vrste, njihove količine, njihovega dejanja/stanja, sporočevalčevih miselnih procesov (vrednotenja, hotenja, prepričanja, doživljanja) z uporabo besed in stalnih besednih zvez. Prejemnik pa pri tem razume te besede in besedne zveze in pri njem vzbudijo pravilno predstavo določenih prvin predmetnosti (Bešter Turk, 2011).

Ob govorjenju oz. pisanju sporočevalec poimenuje posamezne prvine predmetnosti in tudi sporoča o izsekih predmetnosti (o dejanjih, stanjih …) ter o njihovi logični povezanosti, sporoča o prvotnih govornih dogodkih, izraža svoje mnenje o čem in ga pojasnjuje. Tako torej besede sklada v višje enote, torej v povedi oz. v replike (dvogovorna besedila), le-te pa v besedilo (Bešter Turk, 2011). Pri skladenjski oz. slovnični zmožnosti je torej za sporočevalca pomembno, da zna tvoriti besedne zveze, povedi, zveze poved in zveze replik (tj. v enogovornih in dvogovornih besedilih). Za prejemnika pa je pomembna zmožnost razumevanja besednih zvez, povedi, zvez povedi (v enogovornih besedilih) in zvez replik (v dvogovornih besedilih) (prim.

Križaj Ortar idr. 2001).

18

Pravorečna zmožnost pomeni, da govorec obvlada zborno knjižno izgovarjavo, to pomeni njene prvine in pravila. Sporočevalec ima torej zmožnost, da govori knjižno, prejemnik pa ima zmožnost sprejemati govorjena besedila v knjižnem jeziku. To pomeni, da morata oba obvladati knjižne glasnike in prozodične prvine besede, povedi in besedila (Bešter Turk, 2011).

Zadnja delna zmožnost, ki po Bešter Turk (2011) gradi jezikovno zmožnost, je pravopisna zmožnost. Že samo ime nam pove, da mora pri le-tej sporočevalec obvladati pravopisna pravila slovenskega jezika. To je »zmožnost pisca, da pretvarja glasove, besede, povedi … iz slušnega v vidni prenosnik, in zmožnost bralca, da obvlada branje besed/povedi/besedil, tj. da pretvarja črke, besede, povedi … iz vidnega v slušni prenosnik« (Bešter Turk, 2011, str. 123). Pisec besedil v slovenščini mora znati zapisovati črke in razumeti njihovo vlogo v glasovni pisavi (predvsem zapisovanje glasov s črkami v slovenskem knjižnem jeziku), vedeti, kje so meje besed, ter jih zaznamovati s presledki. Obvladovati mora tudi pravilno orientacijo na papirju (pisanje od leve proti desni in od zgoraj navzdol) ter poznati in znati uporabljati pravopisna pravila knjižnega jezika pri pisanju. Bralec besedil v slovenščini pa mora poznati smer branja oz. pisanja, vlogo črk v le-teh, glasovno vrednost črk, vlogo presledkov, vlogo (končnih in nekončnih) ločil, vlogo velike začetnice, vlogo odstavkov itd.

2.4.4. Pragmatična zmožnost prejemnika in sporočevalca

Pragmatično zmožnost lahko po Bešter Turk (2011) poimenujemo tudi slogovna in empatična zmožnost. Nanaša se na upoštevanje okoliščin, v katerih poteka sprejemanje in tvorjenje besedil, zato je pomemben gradnik sporazumevalne zmožnosti. Tako prejemnik kot sporočevalec morata biti pri sprejemanju oz. tvorjenju besedila pozorna tudi na okoliščine, v katerih je nastalo besedilo oz. v katerih bo besedilo sprejeto. Na le-te se morata ustrezno odzvati, le tako bo prejemnik besedilo ustrezno razumel, sporočevalec pa tvoril ustrezno besedilo.

»Sporočevalec mora obvladati npr. sopomenske načine izrekanja istega sporočevalčevega namena, sopomenske besede/besedne zveze/stavčne vzorce, socialne zvrsti … in poznati njihovo slogovno vrednost. Prejemnik mora imeti čim več sporazumevalnih izkušenj in mora poznati vlogo okoliščin pri tvorjenju/ sprejemanju besedila« (Bešter Turk, 2011, str. 123).

2.4.5. Zmožnost nebesednega sporazumevanja prejemnika in sporočevalca

Zelo pomembno je tudi, da imata tako prejemnik kot sporočevalec razvito zmožnost nebesednega sporazumevanja, kar pomeni, da razumeta oz. prepoznata različna nebesedna sporočila in nebesedne spremljevalce govorjenja in pisanja ter jih znata smiselno uporabiti (Bešter Turk, 2011). To je npr. pri govorjenju hitrejši oz. počasnejši in glasnejši oz. tišji govor, saj pomembnejše dele besedila govorec po navadi prebere počasneje in glasneje, dela daljše premore. Pri pisanju in tudi pri govorjenju (predvsem pri kakšni predstavitvi) pa si pomaga tudi s slikami, prosojnicami, zemljevidi (Vogel, 2001). Sporočevalec in prejemnik naj bi obvladala vse te prvine nebesednega sporazumevanja.

2.4.6. Metajezikovna zmožnost prejemnika in sporočevalca

Zadnji gradnik po M. Bešter Turk (2011) pa je metajezikovna zmožnost. To je zmožnost, pri kateri govorec razmišlja o jeziku samem, za kar je podlaga teoretično znanje o le-tem.

Prejemnik oz. sporočevalec imata znanje o sprejemanju/sporočanju (npr. o njunih dejavnikih,

19

vrstah, načelih, poteku oz. fazah), o besedilnih vrstah, o jeziku (npr. o vrstah in lastnostih besed, povedi in besedil, o slovničnih pravilih), o slogu (npr. o slogovni vrednosti besed, povedi in besedil) ipd. (Bešter Turk, 2011). To je zmožnost jezikoslovnega poimenovanja vrst sporazumevanja, besedil, besed in povedi, zmožnost navajanja lastnosti in sestave sporazumevanja, besedil, besed in povedi, zmožnost navajanja slovničnih, pravorečnih, pravopisnih in slogovnih pravil danega jezika ipd. Metajezikovna zmožnost je torej sestavina sporazumevalne zmožnosti oz. je »v službi« sporazumevanja – omogoča namreč učinkovitejše sporazumevanje. Ker je za razvijanje metajezikovne zmožnosti potrebno razvito abstraktno mišljenje, jo je treba razvijati bolj diferencirano kot preostale gradnike sporazumevalne zmožnosti (prim. Križaj Ortar 2001).