Da bi pojasnili nekatere ugotovitve in rezultate pri analizi tako učbenikov kot tudi delovnih zvezkov, smo se odločili narediti kratek intervju z urednikom vseh učbenikov ter delovnih zvezkov, ki smo jih uporabili pri analizi, ter glavnim avtorjem le-teh, dr. Jurjem Senegačnikom.
Za namen analize odgovorov intervjuvanca smo se poslužili deskriptivne metode.
Odločili smo za polstrukturiran intervju, ki smo ga izvedli v živo 11. junija 2021 v prostorih založbe Rokus Klett. Že prej smo se z dr. Senegačnikom v telefonskem pogovorili slišali ter pojasnili glavne točke intervjuva ter glavno temo našega magistrskega dela.
V intervjuju so bila vprašanja, ki so se nanašala na tri glavne točke, in sicer na ugotovitve glede delovnega zvezka, ugotovitve glede strukture ter prenove učbenikov.
Najprej smo mu postavili vprašanja, ki so se nanašala na delovni zvezek, predvsem na razporeditev in izbiro tipov nalog.
Najprej smo ga vprašali, kako to, da je za dijake narejen delovni zvezek, kaj je namen le-tega pri dijakih. Intervjuvanec meni, da je delovni zvezek pomembno orodje tako pri pouku kot tudi doma za utrjevanje snovi. Delovni zvezek ima po njegovem mnenju vlogo razvijanja veščin. A tukaj omeni še starše, ki se v šolski sistem velikokrat prevečkrat vtikajo in menijo, da delovni zvezek ni potreben, saj založbe veliko zaslužijo, so predragi ipd. Nato sva prišla do ugotovitve, da so pri nekaterih predmetih našli srednjo pot med delovnimi zvezki in učbeniki, in sicer so to samostojni delovni zvezki.
Nato smo ga natančneje vprašali po uporabi različnih tipov nalog v delovnih zvezkih, nekatere so kompleksnejše, nekatere manj. Z izbiro nalog so se ukvarjali že v 90. letih, ko so nekateri teoretiki na področju didaktike (npr. Malić) iz bivših republik Jugoslavije svetovali o izdelavi vsega didaktičnega instrumentarija, tudi tipov nalog v delovnem zvezku. Takrat se je svetovalo veliko nalog izbirnega in alternativnega tipa, a so to, kot pravi avtor, postale naloge ugibanja in niso več preverjala znanja dijakov oz. učencev – sčasoma pa je to upadalo. Zato je začel uporabljati nekatere druge tipe nalog, pri katerih je želel, da dijak pri le-teh razmišlja in se nalog izbirnega tipa in alternativne izbire ni več posluževal, zato so v vseh delovnih zvezkih uporabljene v manjšem številu. Pri tem smo se navezali na veliko število strukturiranih nalog, pri katerih je za uvodno informacijo uporabil v največji meri slikovno gradivo, zemljevid in pa grafikon. To izbiro pojasni tako: »Naloge ne smejo biti zastavljene tako, da dijak ugiba, ali pa da se preverja zgolj reprodukcijo znanja, ampak mora dijak razmišljati in nek proces razumeti.
Take naloge so zastavljene na višjih taksonomskih ravneh. Naloge pa morajo biti zastavljene tako, da jih zna dijak rešiti. Strukturirana naloga ti daje veliko možnosti npr. dobra je primerjava dveh slik, saj lahko pri tem ugotavljaš, kaj je dijak razumel in kaj ne.« Omenili smo tudi, da je veliko nalog s kratkim odgovorom. Opozoril je na to, da ni nujno, da so te naloge lahke in da bo dijak nanje hitro odgovoril. »Naloga je lahko zahtevna, tudi, če je predviden odgovor da ali ne. Pri tem pa je pomembno omeniti to, da zastavljanje vprašanj ni enostavno, saj je lahko odgovor nanj čisto drug, kot smo ga pričakovali.«
Nato smo povprašali še po esejskem tipu naloge, ki je v delovnih zvezkih zastopan v manjšem številu, a ga vseeno nismo pričakovali. Intervjuvanec to pojasni z besedami: »Esejski tip naloge smo uporabili in tudi v nekaterih novih izdajah izločili, saj ni bil nikoli rešen.« Izpostavil je tudi problem, kaj je esej v geografiji in kaj v slovenščini. Učitelji geografije o »geografskem eseju«
nimajo ustreznih znanj in niso kompetentni za ocenjevanje le-teh. Podaja možnost, da se ga
117
sicer lahko uporabi pri ustnem ocenjevanju (simuliranje, abstrakcija), a je vseeno še subjektivno, kar je lahko problematično. Vmesno varianto med esejskim in izbirnim tipom naloge vidi strukturirano nalogo.
Intervju smo nadaljevali v smeri učbenika in njegove strukture. Prvo, kar pri učbeniku opazimo, je veliko veliko slik. Pri tem nas je zanimalo, kako so uspeli slikovno gradivo ter besedilo uskladiti in kako ga pri tem »ovira« oz. vodi učni načrt. Intervjuvanec je zanikal, da bi ga učni načrt pri nastajanju učbenikov oviral, saj so nekateri cilji splošni, pri nekaterih pa nekatere tematike niso več aktualne npr. kisel dež v Skandinaviji, zato so take vsebine nekoliko omejili in dali prednost drugim temam, ki so aktualnejše, a jih zaradi zastarelosti učnega načrta (je iz leta 2008) v le-tem ni zapisanih. »Za vsako temo poskušamo najti najboljše gradivo za ponazoritev, največkrat je to slika, ki je najbolje, da je lastna. Je pa težko najti dobre slike oz.
vire, predvsem pri podatkih, saj ne moremo vseh primerjati, ker niso kompatibilne npr. v Mongoliji svoje podatke neprikrito idealizirajo.« Omeni nam, da je veliko prepotoval po Evropi, pa tudi po Afriki in Aziji.
Pri izdelavi vso izbrano slikovno, grafično gradivo, pa tudi zemljevide najprej postavi, nato pa temu prilagodi besedilo. Če ostane še prostor na strani, na naslednji pa se začne novo poglavje, nekatere slike povečajo. Vedno pa uporabi najboljše gradivo, ki ga ima, da lahko z njim čim bolj približa določeno vsebino dijakom. Opozarja na to, da je pomemben končni uporabnik učbenika, to je dijak in ne učitelj. Povprašali smo ga še o velikem številu skic, predvsem v učbeniku Obča geografija. »Skica je super in zelo uporabna predvsem za razlago pojmov iz fizične geografije, saj lahko z njo predstaviš svojo idejo in abstraktne pojme, ki jih s sliko zelo težko.«
Glede strukture je še omenil, da je po teoriji najboljše 1/3 besedila, 1/3 vprašanj ter 1/3 vzgojnih ciljev, a opozarja, da je to težko upoštevati in to včasih ni dobro. Pri tem smo ga vprašali, zakaj je tako malo (3 vprašanja po vsakem podpoglavju) vprašanj za ponovitev. Na to nam je odgovoril, da velikokrat niso bila uporabna oz. dijaki nanje niso odgovarjali, zato so se odločili, da jih bodo dali manj in ta tista ključna na različnih ravneh. Na začetku pa je postavil neko motivacijsko besedilo, s katero so poskušali dijaka motivirati ter uvesti v novo poglavje.
Pri tem pa so dodali tudi uvodna vprašanja za motivacijo, katerih namen je, da dijaka motivira za usvajanje vsebine, ki prihaja v nadaljevanju.
Podali smo mu opažanje, da je veliko grafičnih prikazov v učbeniku za 3. letnik, ter ga povprašali po namenu tega. Odgovoril nam je, da vedno izberejo »najboljše od najboljšega«.
»Nekatere vsebine je težko podati z zemljevidom, s sliko. Na primer, kako boš z zemljevidom prikazal trajnostno mobilnost? S preglednico ali pa z grafom.« Dodaja še, da je potrebno vsako idejo, trditev podkrepiti z ustreznimi statističnimi podatki, največkrat pa je uporabil grafikon.
Ravno geografija Evrope je takšna tema, ki dopušča oz. napeljuje k uporabi grafičnega prikaza.
Za konec intervjuva pa smo ga vprašali po prenovi učbenikov. Seveda je bilo prvo vprašanje, zakaj ni nobene posodobitve obeh učbenikov Slovenija 1 in 2. Avtor razloži, da je znatno manj naslovnikov oz. uporabnikov teh dveh učbenikov, saj sta predvidena za 4. letnik oz. za maturante in se zato ne splača obnavljati. Je pa zagotovil, da se pripravljata tudi posodobljena učbenika Slovenija 1 in Slovenija 2, saj je posodobljena izdaja, ki se bistveno razlikuje od prve, iz leta 2016.
Pri prenovi vseh treh učbenikov je intervjuvanec poskušal le-te nadgraditi ter so več pozornosti namenili novim problemom oz. temam in jim dati prednost pred že omenjenimi npr. ribiškim
118
vojnam je v prenovljeni izdaji učbenika za 3. letnik dal manj pozornosti. Pri izbiri slik so bili pozorni na njihovo pravilno sporočilnost ter usklajenost z besedilom. Intervjuvanec je dal primer propad Sovjetske zveze in spremembo režima v Moldaviji, Ukrajini, Belorusiji. Pri teh državah se je spreminjanje režima kazalo v barvi blokov, prej sivi, postajali pa so barvasti, pa tudi v miselnosti, ki se je odražala v skrbi za okolje, manj težke industrije.
Pozorni so bili tudi na zanimivo in predvsem razumljivo razlago s konkretnimi primeri in ponazoritvijo s slikami. Dodaja še, da je bilo potrebno tekst prilagoditi vsebini ter priti do kompromisa med slikami in besedilom.
S pomočjo metode polstrukturiranega intervjuva smo poskušali pojasniti nekatere izbire in ugotovitve, do katerih smo prišli skozi analizo učbenikov ter delovnih zvezkov. Intervjuvanec je (v vlogi avtorja) pri vajah v delovnih zvezkih sledili temu, da bo dijak pri reševanju razmišljal ter pokazal razumevanje preverjane vsebine, za kar so se velikokrat poslužili strukturiranih nalog z različnimi uvodnimi informacijami, ki po mnenju enega izmed avtorjev obsega vse omenjeno. Pri nalogah so se želeli izogniti temu, da bi dijak ugibal, zato je manj nalog alternativnega tipa in izbirnega tipa.
Pri učbeniku so sledili učnemu načrtu, ki pa ni bil ovira, ter nekaterim standardom, ki so za učbenik predvideni, a niso nujni. Uporabo slik in drugega nebesednega sporazumevanja pojasnjujejo s tem, da želijo na tak način dijaku najbolje prikazati pojav oz. proces – za dano vsebino izbero najboljše od najboljšega. Na tak način npr. tudi s prikazom statističnih podatkov pa podkrepijo ideje oz. teorije
Pri sami prenovi učbenika so bili pozorni na nove procese, ideje teme, konflikte npr. Brexit, referendum od cepitve Katalonije ipd. in nekaterim drugim, ki niso več toliko v ospredju npr.
kisli dež v Skandinaviji, ribiške vojne, dali manj pozornosti, čeprav so v učnem načrtu zapisane – le-ta pa je iz leta 2008. Učbenike so želeli nadgraditi na višjo raven ter seveda posodobiti podatke in slikovno gradivo.
119