Za občino so značilne velike razlike v gostoti površinske vodne mreže, ki so posledica reliefnih in litoloških značilnosti. Površinski vodni odtok pokriva 40 % območja in se pojavlja zlasti na vododržnih kamninah. Najpomembnejša reka območja je reka Reka, ki ima 52 km površinskega toka, ponikne pa v Škocjanskih jamah. Ob reki se je skoncentrirala večina poselitve in industrije (Ravbar, 2011). Predstavlja najpomembnejšo vodno žilo in odmaka skoraj polovico ozemlja (Kovačič, 2005). Zaradi prevladujočega kraškega tipa površja je značilna odsotnost površinskih voda, najdemo večinoma podzemeljsko pretakanje (Ravbar, 2011). Poleg reke Reke, ki odmaka 47,1 % površja, odmakajo zahodne Brkine občasno tudi Osapska reka in izviri Are pri Mlinih v Istri. Snežniška planota predstavlja razvodnico med Črnomorskim in Jadranskim povodjem. Tako se vode s Podgrajskega in Jelšanskega podolja odmakajo v Kvarnerski zaliv ter v izvire Mirne in Bračane v Hrvaški Istri, prav tako pa se v Kvarnerski zaliv odmaka tudi JV del Snežniške planote. V Črnomorsko povodje se odmakata SZ del Snežniške planote in del Zgornje Pivke. Normalno razvito vodno mrežo imajo poleg doline reke Reke tudi Brkini. Gre za območje z medzrnsko in razpoklinsko poroznostjo, transmisivnost pa se spreminja od zelo slabe do srednje. Brkini so meja med porečjem Reke in potoki, ki v slepih dolinah ponikajo v Podgrajskem podolju
6
in se zopet pojavijo v izvirih Rižane, Osapske reke, Mirne, Bračane ter v obmorskih kraških izvirih pri Opatiji (Kovačič, 2005).
Najpomembnejša reka Reka ima v splošnem dežni režim, vendar kaže odtenke dežno- snežnega režima z mediteranskim poudarkom in z vplivi kraške retinence. Reka ima najvišji vodostaj od septembra do novembra, z viškom v novembru. Nizke vode se pojavijo od maja do septembra. Krajši pritoki se Reki priključijo z desne, daljši pa z leve in prihajajo iz Brkinov. Najpomembnejša desna pritoka sta kraška izvira Bistrica in Podstenjšek, ki sta zajeta za vodno oskrbo v občini Ilirska Bistrica (Kovačič, 2005) .
Naravnih jezer v občini ni. Zgrajena sta dva večja vodna zadrževalnika na potoku Klivnik, da zadržujeta poplavni val Reke in večata pretok reke v času suše ter s tem zmanjšata onesnaženost reke (Šebenik, 1996). Klivnik je akumulacijsko jezero, ki je nastalo za jezom na potoku Klivnik. Nahaja se v bližini vasi Tominje. Dolžina jezera je 1800 m, širina pa 250 m. Jezero je namenjeno predvsem namakanju okoliških sadovnjakov in vzreji rib ter ribolovu. Brežine jezera so blatne in neporaščene zaradi nihanja vodne gladine, tudi do 5 m (Firbas, 2001). Zgrajeno je bilo med letoma 1984 in 1987 (Šebenik, 1996). Jezero Mola se nahaja jugozahodno od Ilirske Bistrice, v bližini vasi Harije. Obseg jezera meri 10 km, je precej veliko in ima zelo razgibano obrežje. Dolžina jezera je 3000 m, širina pa 300 m. Ob nalivih zadržuje visoke vode, v času suše pa nizke vode. Uporablja se predvsem za ribogojstvo in ribolov. Vodna gladina niha tako pri Klivniku kot pri Moli. Plitvejše dele Mole prekriva trstičje (Firbas, 2001).
Zakrasela območja najdemo na Snežniški planoti, Zgornji Pivki in Javornikih. Ta veljajo za najbolj obsežne sklenjene in močno zakrasele dele. Njihovo napajanje je odvisno od padavinske vode, ki pronica skozi prepustno kamnino in odteka v podzemlje. Za oskrbo z vodo so na tem območju zlasti pomembni kraški vodonosniki. Prebivalstvo za oskrbo z vodo izrablja predvsem kraški izvir Bistrice, ki se po dobrem kilometru izliva v reko Reko.
Bistrica tako oskrbuje več kot štiri petine prebivalcev mesta Ilirska Bistrica. Smeri in značilnosti pretakanja vode na kraških območjih občine so še neraziskani predvsem zaradi kompleksnih povezav podzemnih kraških vodnih poti (Ravbar, 2011).
Na območju občine Ilirska Bistrica je značilna velika količina podzemnih voda, ki so bolj občutljive na onesnaževanje. Ob reki Reki je površje grajeno iz gline in kvartarnih nanosov (Volk, 2009). Kraški vodonosniki so zaradi nizkih samočistilnih sposobnosti bolj občutljivi na onesnaževanje. Zaradi tanke zaščitne plasti prsti in skromne vegetacijske odeje je varovanje vode problematično. Ker so nam poti podzemne vode zaradi kompleksnih povezav neznane, se s težavami pri organizaciji varovanja kraških vodnih virov srečujemo še toliko pogosteje (Ravbar, 2011). Tako so vodni viri v občini visoko pokrajinsko občutljivi, saj prevladuje kraško-razpoklinska poroznost. Voda je ogrožena zlasti zaradi človekovih dejavnosti v njeni bližini. Te dejavnosti so povezane z industrijo, prometom, kmetijstvom in tudi z divjimi odlagališči kosovnih, gospodinjskih in gradbenih odpadkov (Kovačič, 2005).
7 2.3 PODNEBNE ZNAČILNOSTI
Lega občine na prehodu iz zmerno celinske v submediteransko Slovenijo pomembno vpliva na podnebje. Prav tako se pozna vpliv lege v zaledju Kvarnerskega in Tržaškega zaliva.
Pomembna sta tudi relief in nadmorska višina, ki povzročata podnebne razlike med posameznimi deli območja občine. Tako nižji deli nakazujejo bolj mediteranske, višji deli pa bolj celinske podnebne značilnosti (Šebenik, 1996).
Najvišje temperature dosegajo območje doline Reke, Jelšansko podolje in Brkini do 500 m nadmorske višine. Najnižje temperature namerimo na Snežniški planoti. Območje Ilirske Bistrice je zelo dobro namočeno. Največkrat je količina padavin odvisna od nadmorske višine in izpostavljenosti toplim in vlažnim zračnim masam, ki prihajajo z JZ. Povprečno v občini pade 1448 mm padavin letno (Volk, 2009). Najmanj padavin zajame ilirskobistriško kotlino s spodnjo dolino Reke in severno stran Brkinov. Zaradi orografske pregrade letne količine padavin naraščajo proti vzhodu. V splošnem je v občini Ilirska Bistrica hladna polovica leta bolj namočena od tople, sušnost pa se pojavlja tako pozimi kot poleti.
Največkrat je suša posledica pomanjkanja padavin, naglega odtoka vode in litološke podlage, ki je ponekod zelo propustna. Snežne padavine se pojavljajo povsod in sneg hitro skopni. Izstopa samo Snežniška planota, ki je s snegom prekrita v povprečju 100 dni na leto (Uljan, 2000).
Megla je značilna za hladno polovico leta in v depresijah s temperaturno inverzijo. Po Uljanu (2000) je največ dni z meglo v ilirskobistriški kotlini na delih Snežniške planote in v dolini Velike vode. K daljšemu trajanju meglenih dnih pripomoreta tudi vodna zadrževalnika Mola in Klivnik. Na tem območju je značilna velika vetrovnost – zlasti v hladni polovici leta.
Prevladujeta burja in jugo, pojavljajo pa se tudi maestral in pobočni vetrovi. Burja se v zimskem času spušča s Snežnika v Koritniško kotlinico, Podgoro in Ilirskobistriško kotlino.
Sunki burje lahko tudi presežejo 100 km/h. Posledice močnih sunkov so odkrivanje streh s hiš, ruvanje dreves in snežni zameti. Na vegetaciji se učinki burje kažejo s skrivenčenim in zakrnelim drevjem, ki mu burja onemogoča normalno rast. Jugo za občino Ilirska Bistrica pomeni poslabšanje vremena. Pogost je jeseni in prinese veliko padavin. Maestral se pojavlja v topli polovici leta in blaži poletno vročino. Posledica dnevnega segrevanja in nočnega ohlajanja površja ter razgibanega reliefa so pobočni vetrovi, ki so precej šibki in so bolj pogosti za Podgoro oziroma zgornji del doline Velike vode (Uljan, 2000).
Dobra namočenost občine pomembno vpliva na vodno oskrbo prebivalstva in kmetijstvo. V nižjih delih občine se nakazujejo mediteranske podnebne značilnosti, na višjih pa celinske značilnosti. Kmetijstvo v občini ogrožajo suše, ki se pojavljajo tako v hladni polovici leta kot tudi v topli. Za razvijanje turizma, zlasti zimskega, so pomembne tudi snežne padavine.
Teh v občini pade malo, snežnih dni je v povprečju 100 na leto. Prav zaradi tega je treba več pozornosti namenjati ostalim zimskim aktivnostim (plezanje, pohodništvo) in ne zgolj smučanju. Območje je dobro prevetreno, težave povzroča burja, ki onemogoča normalno rast vegetacije in ruva drevesa, na območju pogosto prihaja tudi do odkrivanja streh in snežnih zametov na cestah.
8
2.4 PEDOGEOGRAFSKE IN BIOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI
Na flišu so prisotna humozna silikatna ali kisla tla, ki jih pokrivajo rankerji s tankim slojem organskih snovi. Na strmejših delih pobočij sta distrična in evtrična rjava prst ter distrična sprana prst (Šebenik, 1996). Z večanjem strmine postajajo prsti vse bolj skeletne in tanjše (Volk, 2009). Gleji, oglejene prsti in obrečna tla so značilna za doline rek, kjer so osnova holocenski nanosi flišnih kamnin rek in potokov. Na območju kraškega roba so prisotne rendzina in pokarbonatne prsti (Šebenik, 1996). Težja, ilovnata plast prsti se je oblikovala v ožjem dolinskem dnu Reke v Podgori in v Ilirskobistriški kotlini (Volk, 2009). Povsem drugačne prsti so značilne za Brkine. Zanje so značilne debele plasti lahke peščene zemlje, ki ji domačini pravijo »puhlica« in je kmetijsko zelo primerna (Šebenik, 1996). Snežniška planota je pokrita z rahlo bazičnimi pokarbonatnimi prstmi in rendzinami. Ker je območje zakraselo, je debelina prsti zelo neenakomerna. Le redki vrhovi so povsem goli in skalnati.
Planota je v večjem delu prekrita s skromno preperelinsko plastjo. Plast prepereline se hitro izpira zaradi velike humidnosti (Volk, 2009).
V občini Ilirska Bistrica prevladujejo sklenjene gozdne površine. Največji delež gozda, kar 90 %, ima Snežniška planota, kjer prevladuje združba bukovega gozda z jelko. Ta je tudi visoko produktivna. Poleg bukve in jelke so prisotni še nekateri plemeniti listavci, kot so gorski javor, lipa, platanolistni javor in veliki jesen. Zaradi prebiralnega gospodarjenja, ki je bilo značilno ob prelomu stoletja, se je kakovost bukve in jelke poslabšala (Volk, 2009).
Občina po Wrabrovi fitogeografski razdelitvi Slovenije spada k submediteranskemu območju. Zanj je značilna združba gabrovca in ojstrice. V Brkinih so zastopane še združba črnega gabra in jesenske vilovine ter bukov gozd z jesensko vilovino (Šebenik, 1996).
Zaradi obsežnih gozdov so prisotne tudi številne živalske vrste. Največ je srnjadi, jelenjadi, divjih prašičev, lisic, medvedov, volkov in risov. V povezavi s temi živalskimi vrstami sta pomembna tudi lov in lovni turizem. Srnjad in divjad velikokrat povzročata veliko škode v gozdu in na kmetijskih površinah. V dolini reke Reke najdemo divje race in kljunače. (Volk, 2009).
Zaradi večjih sklenjenih gozdnih površin v občini so prsti manj občutljive, vendar pritiske na prsti še vedno povzročata poselitev in kmetijstvo. Nižje regeneracijske sposobnosti imajo prsti na kraških območjih, ker so plitvejše (Špes, 2005).
9
3 DRUŽBENOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI OBČINE ILIRSKA BISTRICA
3.1 POSELITVENE ZNAČILNOSTI
Gradišča na območju občine Ilirska Bistrica dokazujejo, da je bila občina poseljena že pred antiko. O tem pričajo nekatera imena naselij, kot je Gradiščica v Brkinih. Največ arheoloških najdišč najdemo v okolici ponora Reke (Volk, 2009). Na ozemlju ilirskobistriške občine so pred prihodom Slovanov živeli Japodi, ki so se preživljali zlasti s poljedelstvom in živinorejo. Od 12. stoletja dalje so se krepili fevdalni odnosi pod taktirko oglejskih patriarhov, nato pa med 13. in 16. stoletjem pod goriško in devinsko fevdalno rodbino.
Območje občine so v 16. stoletju pestila turška ropanja in beneško-habsburške vojne. Na ozemlje so vpadali uskoki z ozemlja današnje Hrvaške. Ko sta se okrepili mesti Trst in Reka, se je povečala navezanost na ti dve mestni središči. Vse bolj so se prebivalci posluževali sezonskega zaposlovanja. Pri poselitvi obravnavanega območja je bila zelo pomembna bližina vode. Kasneje se je zaradi deagrarizacije in slabljenja gospodarstva v Trstu, začela tudi povezanost z njim manjšati. V obdobju pred prvo svetovno vojno sta razvoj industrije in pomanjkljiva infrastruktura prispevala k hitri rasti mesta Ilirska Bistrica. Poselitev današnjega območja občine je doživela višek leta 1910, ko je prostor štel 22.366 prebivalcev.
Vojna, ki je sledila, je število prebivalstva zmanjšala. Najhitreje se je število prebivalcev zmanjševalo v Brkinih (Šebenik, Kladnik, 2001).
V občini Ilirska Bistrica se je postopoma oblikovalo enaindvajset krajevnih skupnosti in 64 naselij. Značilno je, da se z dvigom nadmorske višine znižujeta gostota poselitve in število naselij. Na razmestitev in oblikovanje naselij je pomembno vplival relief. Ilirskobistriška kotlina je v osrednjem delu centralna za mnoga naselja (Šebenik, 1996). Kjer je dolina Reke najožja, se je na strateško pomembni legi oblikoval Prem. Drugod so se naselja izoblikovala v bližini kakovostnih kmetijskih površin in nepoplavnih območij. Med taka naselja spadajo Topolc, Koseze, Rečica, Vrbovo, Jablanica, Kuteževo in Podgraje. Naselja s slemensko lego so značilna za Brkine. Zaradi razgibanega reliefa so se brkinska naselja oblikovala na tistih mestih, kjer so slemena ožja in bolj strma. Tako so nastala naselja, kot so Pregarje, Huje, Tominje, Smrje, Prelože, Ostrožno Brdo. V vzhodnih Brkinih so naselja Podbeže, Sabonje in Veliko Brdo nastala na vrhu kopastih vzpetin. Na robu slepih dolin Podgrajskega in Jelšanskega podolja so se izoblikovala manjša naselja, kot so Novokračine, Male Loče (Šebenik, Kladnik, 2001).
Da bi ohranili čim več razpoložljivih kmetijskih površin, je za večino naselij značilna strnjena gručasta pozidava (Šebenik, Kladnik, 2001). Zaradi strnjene zazidave ta naselja dajejo videz utrjenih naselij (Šebenik, 1996). Večinoma so vasi podolgovate in razpotegnjene po slemenu. V nadaljevanju vaških jeder sledita še niza hiš, ki sta razpotegnjena vzdolž osrednje vaške prometnice. Danes lahko opazimo, da hiše v vaških jedrih propadajo, nekatere pa postajajo sekundarna ali počitniška prebivališča (Šebenik, Kladnik, 2001). Prav tako se je povečal način gradnje hiš, ki ni primerna za določene značilnosti pokrajine. Gradnja se je razširila tudi izven prvotnega tlorisa zaradi prostorske stiske (Šebenik, 1996). Tradicionalne hiše so v veliki meri zgrajene iz fliša, stavbe so enonadstropne in pod isto streho sta tako stanovanjski del kot hlev za živino. Za območje
10
občine Ilirska Bistrica je značilna burja, zato so bile strehe ponekod obložene s kamenjem (Šebenik, Kladnik, 2001).
Nekatera naselja imajo tudi suburbane značilnosti (Topolc, Koseze, Rečica, Zarečica, Jasen).
Zaradi porasta števila prebivalstva so se ta naselja v nekaj desetletjih močno prostorsko povečala, kmetijstvo je postalo zgolj še obrobna dejavnost, ljudje pa na delovna mesta večinoma migrirajo v Ilirsko Bistrico. Pri naselju Jasen lahko opazimo, da je že povsem prostorsko sklenjen z Ilirsko Bistrico (Šebenik, 1996).
Mesto Ilirska Bistrica je bilo nekoč razdeljeno na dva dela, in sicer na Ilirsko Bistrico in Trnovo. Ilirska Bistrica je bila prvič omenjena leta 1300 pod imenom Villa Wistris. Trnovo pa je bilo omenjeno že leta 1264. Skozi zgodovino vse do obdobja po drugi svetovni vojni je Bistrica veljala za bolj industrijsko in obrtniško, Trnovo pa bolj kmetijsko naselje. Ilirska Bistrica je pridobila status trga leta 1911, leta 1927 pa sta se oba dela združila v skupno naselje pod imenom Villa del Nevoso. Status občine je prejela 1933. Po koncu italijanske okupacije in po jugoslovanskem prevzemu oblasti nad tem območjem se je začel gospodarski vzpon mesta. Storitvene dejavnosti so se razširile zlasti v Bistrici, medtem ko se je Trnovo spreminjalo v industrijsko cono. Ilirska Bistrica je veljala za militarizirano mesto, saj je zaradi strateške lege odigrala pomembno vlogo v času vojne za Slovenijo. Prav zaradi tega je bila Ilirska Bistrica močno onesnažena (Volk, 2009).
3.2 ZNAČILNOSTI PREBIVALSTVA
Občina Ilirska Bistrica sodi med demografsko ogrožene občine Slovenije. Iz leta v leto se število prebivalcev občutno zmanjšuje, kar je posledica ekonomskih razlogov, saj se veliko staršev odloči za zgolj enega ali dva otroka (Uljan, 2005). Občina je obmejna in redko poseljena, zato je upadanje prebivalstva še toliko večji problem (Volk, 2009). Naselja so največja v kotlinah in dolinah, najmanjša pa na slemenih Brkinov in Brd, kar vpliva tudi na gostoto poselitve (Uljan, 2005).
Po osamosvojitvi Republike Slovenije leta 1991 je v občini Ilirska Bistrica živelo 14.624 prebivalcev oziroma, 30,5 prebivalca na km2. Že leta 2002 se je število prebivalcev zmanjšalo za približno 400 (Uljan, 2005). Po podatkih za leto 2008 je v občini živelo 14.110 prebivalcev, leta 2019 pa 13.329 prebivalcev (Statistični urad republike Slovenije, 2021).
Pri raziskovanju demografskih značilnosti sem se osredotočila na obdobje od 2008 do 2018.
Število prebivalcev občine se je v obdobju 2008 ̶ 2018 zmanjšalo za 781. Delež prebivalcev nad 65 let pa se je povečal za 4,2 % (Statistični urad Republike Slovenije, 2021). Opazimo, da se trend staranja prebivalstva nadaljuje, saj ga je pri svojem raziskovanju zaznal tudi Mile Uljan (2005), ki je ugotovil, da se je staranje prebivalstva začelo že v 80. letih 20. stoletja, in sicer zlasti kot posledica nižanja rodnosti. Ob osamosvojitvi Slovenije je indeks staranja znašal 77,7, leta 2002 pa 139,5 – takrat se je indeks zelo odmaknil od takratnega slovenskega povprečja, ki je znašalo 96,3 (Uljan, 2005). Podatki SURS-a kažejo, da je indeks staranja leta 2008 znašal 158,8, leta 2018 pa 170,9.
11
Slika 4: Indeks staranja prebivalstva za leta 1991, 2008 in 2018 v občini Ilirska Bistrica v primerjavi s Slovenijo
Vir: Statistični urad Republike Slovenije, 2021.
V letih 2008 in 2018 je bil največji delež prebivalcev v starostni kategoriji od 15 do 64 let.
Povprečna starost v desetletnem obdobju se je dvignila s 43 na 46 let. Tako kot Uljan (2005) sem tudi med svojim raziskovanjem odkrila v desetletnem obdobju negativen naravni prirastek (Statistični urad Republike Slovenije, 2021). Uljan (2005) je ugotavljal, »/…/ da je padec rodnosti povezan s pojavom »stričevstva« oziroma pojavom, ko ostane moški samski«. Za obdobje od 2008 do 2018 tega ni mogoče trditi, saj ni bilo večjih razlik v številu moških in žensk.
Leta 2018 je delež prebivalstva, starejšega od 15 let in brez izobrazbe ali pa z nepopolno osnovnošolsko izobrazbo znašal 4,6 %, osnovnošolsko izobrazbo pa je imelo 22,8 % prebivalstva. Največji delež prebivalstva je imel dokončano srednjo šolo – 53,7 % vseh.
Med njimi je imelo nižjo poklicno in srednjo poklicno izobrazbo 26,9 % prebivalcev, srednjo strokovno in srednjo splošno izobrazbo pa 26,7 % prebivalcev. Višješolsko ali visokošolsko izobrazbo ima 18,9 % prebivalstva, starejšega od 15 let. Visokošolsko izobrazbo prve stopnje je doseglo 10 % prebivalcev, visokošolsko izobrazbo druge stopnje 8 %, tretjo stopnjo visokošolske izobrazbe pa ima 0,9 % prebivalstva (Statistični urad Republike Slovenije, 2021).
3.3 GOSPODARSKE ZNAČILNOSTI OBČINE
Občina Ilirska Bistrica je v svoji okolici ena izmed manj gospodarsko razvitih občin. Leta 2018 je bilo v občini registriranih 1.088 podjetij. Med njimi je bilo največ mikro podjetij, ki v poslovnem letu povprečno zaposlujejo do 10 delavcev. Leta 2018 je bilo na območju občine 67 % delovno aktivnega prebivalstva, od tega je bilo več delovno aktivnih moških.
Stopnja brezposelnosti je istega leta znašala 7,8 % in je bila višja med ženskami. Na podlagi podatkov o delovnih migracijah zaposlenega prebivalstva leta 2018 ugotovimo, da je polovica (50,1 %) prebivalstva zaposlenega v občini bivanja, druga polovica (49,9 %) pa se
12
na delovno mesto vozi izven občine bivanja. Povprečni bruto prejeti dohodek na prebivalca je leta 2018 znašal 11.731,38 €, povprečna mesečna bruto plača pa 1.535,67 € (Statistični urad Republike Slovenije, 2021).
V anketi sem deloma raziskala, kakšne so možnosti zaposlitve in kje je večinoma zaposleno delovno aktivno prebivalstvo v občini. Na vprašanje o nekdanji ali sedanji zaposlitvi je odgovorilo 47 anketirancev, ki so izbirali med enajstimi področji dela. Največ anketirancev (18 %) je bilo zaposlenih ali pa so še vedno zaposleni v izobraževanju in zdravstvu. To lahko pripisujemo večjemu številu delovnih mest na teh področjih, saj je v občini enajst izobraževalnih ustanov in tri ustanove, namenjene zdravstvu. Več o gospodarskih značilnostih občine Ilirska Bistrica sledi v poglavju 4.
4 GONILNE SILE
4.1 KMETIJSTVO
Kmetijstvo je vedno pomembno vplivalo na razvoj občine Ilirska Bistrica. Še posebej je pomemben pečat v kmetijstvu pustila osamosvojitev države Slovenije in sprememba družbeno-ekonomskih razmer. Zaradi preoblikovanja kmetijskih zadrug, izgube
Kmetijstvo je vedno pomembno vplivalo na razvoj občine Ilirska Bistrica. Še posebej je pomemben pečat v kmetijstvu pustila osamosvojitev države Slovenije in sprememba družbeno-ekonomskih razmer. Zaradi preoblikovanja kmetijskih zadrug, izgube