UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
PETRA STOPAR
Stanje okolja v občini Ilirska Bistrica
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
PETRA STOPAR
Stanje okolja v občini Ilirska Bistrica
Diplomsko delo
Mentorica: izr. prof. dr. Katja Vintar Mally Univerzitetni študijski program prve stopnje: Zgodovina in geografija
Ljubljana, 2021
ZAHVALA
Zahvalila bi se rada svoji mentorici izr. prof. dr. Katji Vintar Mally za strokovno svetovanje in priporočila pri izdelavi zaključne seminarske naloge.
Prav tako bi se rada zahvalila družini, ki mi je skozi celotno izobraževanje stala ob strani in me podpirala.
Izvleček
Stanje okolja v občini Ilirska Bistrica
Onesnaženost okolja je tema, ki je v današnjem času zelo pomembna. Občinska uprava občine Ilirska Bistrica si prizadeva za izboljšanje stanja okolja in skuša občanom in občankam približati okoljsko tematiko. V diplomskem delu sem najprej obravnavala fizičnogeografske in družbenogeografske elemente občine, nato pa sem okoljsko problematiko analizirala po DPSIR modelu. Posebej sem preučila gonilne sile in pritiske onesnaževanja okolja ter spreminjanje stanja okolja v obdobju 2008 ̶ 2018, opravila pa sem tudi raziskavo o mnenjih in odnosu občanov in občank do obravnavane problematike.
Ključne besede: stanje okolja, občina Ilirska Bistrica, DPSIR model
State of the environment in the municipality of Ilirska Bistrica
Environmental pollution is one of the most important topics that society addresses nowadays.
The administration of the municipality of Ilirska Bistrica strives to improve the state of the environment and tries to bring environmental issues closer to the citizens. This diploma thesis aims at discussing the state of environment in the municipality of Ilirska Bistrica. I first discussed the physical-geographical and socio-geographical elements of the municipality, and then I analyzed the environmental issues according to the DPSIR model.
I specifically studied the driving forces and pressures of environmental pollution and changes in the state of the environment in the period 2008 ̶ 2018, I also researched the opinion of citizens on the issue.
Key words: state of the environment, municipalitiy Ilirska Bistrica, DPSIR model
i
Kazalo vsebine
1 UVOD ... 1
1.1 METODE DELA ... 1
2 FIZIČNOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI OBČINE ILIRSKA BISTRICA ... 3
2.1 GEOLOŠKE IN RELIEFNE ZNAČILNOSTI ... 3
2.2 HIDROGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI ... 5
2.3 PODNEBNE ZNAČILNOSTI ... 7
2.4 PEDOGEOGRAFSKE IN BIOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI ... 8
3 DRUŽBENOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI OBČINE ILIRSKA BISTRICA ... 9
3.1 POSELITVENE ZNAČILNOSTI ... 9
3.2 ZNAČILNOSTI PREBIVALSTVA ... 10
3.3 GOSPODARSKE ZNAČILNOSTI OBČINE ... 11
4 GONILNE SILE ... 12
4.1 KMETIJSTVO ... 12
4.2 GOZDARSTVO ... 15
4.3 INDUSTRIJA ... 16
4.4 STORITVENE DEJAVNOSTI ... 18
4.4.1 Turizem ... 18
4.4.2 Promet ... 18
5 PRITISKI NA OKOLJE ... 20
5.1 HRUP ... 20
5.2 ODPADNE VODE ... 21
5.3 ODPADKI ... 22
5.4 EMISIJE V ZRAK ... 25
6 STANJE OKOLJA ... 27
6.1 KAKOVOST ZRAKA ... 29
6.2 ONESNAŽENOST VODNIH VIROV ... 31
6.2.1 Ekološko stanje vodnih virov v občini ... 32
6.2.2 Kemijsko stanje vodnih virov ... 34
6.2.3 Onesnaženost podzemnih vodonosnikov ... 34
6.3 STANJE PRSTI, RASTLINSTVA IN ŽIVALSTVA ... 36
7 ODZIVI ... 38
7.1 MNENJE OBČANOV IN OBČANK O STANJU OKOLJA V OBČINI ILIRSKA BISTRICA ... 40
ii
7.1.1 Predstavitev vzorca ... 40
7.1.2 Mnenje občanov in občank o stanju okolja v občini ... 42
8 SKLEP ... 49
9 SUMMARY ... 50
10 VIRI IN LITERATURA ... 52
11 PRILOGE ... 57
11.1 KAZALO SLIK... 57
11.2 KAZALO PREGLEDNIC ... 58
11.3 ANKETA: STANJE OKOLJA V OBČINI ILIRSKA BISTRICA ... 58
1
1 UVOD
Onesnaževanje je vrsta obremenjevanja okolja, ki ga je povzročil civilizacijski razvoj.
Vpliva na okolje in na zdravje ter počutje ljudi. Slovenija je okoljsko ozaveščena država in si prizadeva za trajnostni razvoj. Pri tem spodbuja tehnološke izboljšave za zmanjševanje negativnih posledic za okolje in tudi zakonsko omejuje ter nadzoruje količine škodljivih izpustov. Pri varovanju okolja je pomembno, da pozornost preusmerimo od omejevanja onesnaževanja k zagotavljanju trajnostnega razvoja, reorganizaciji gospodarstva, infrastrukturi, poselitvi in načinu delovanja ljudi znotraj nosilne sposobnosti okolja in naravnih virov (Onesnaževanje okolja, 2021).
Namen diplomske naloge je predstaviti stanje okolja v občini Ilirska Bistrica in se pri tem osredotočiti na desetletje med letoma 2008 in 2018, za katero so podatki dostopni. Uvodoma sem preučila fizičnogeografske in družbenogeografske značilnosti občine, in sicer zlasti z vidika njihovega vpliva na kakovost okolja v občini, v nadaljevanju pa sem raziskavo okolja opravila na podlagi modela DPSIR. Z delom želim med občani vzbuditi zanimanje za varstvo okolja. Obenem sem preučevala tudi usmerjenost občinske uprave v varovanje okolja in izvajanje ukrepov na tem področju v zadnjem desetletju.
Med pisanjem sem si postavila več ciljev, med katere sodijo predstavitev fizičnogeografskih in družbenogeografskih značilnosti občine, preučevanje gonilnih sil in pritiskov na okolje, analiza stanja posameznih pokrajinotvornih sestavin v občini, preučevanje odnosa anketirancev do stanja okolja v občini in raziskovanje ukrepov, ki jih je občina sprejela v zadnjem desetletju.
Z diplomskim delom želim preveriti hipotezo, da se je stanje okolja v občini v obdobju 2008 ̶ 2018 izboljšalo.
1.1 METODE DELA
Za potrebe izdelave diplomskega dela sem najprej analizirala literaturo in vire, dostopne v knjižnici in na spletu. Pri tem mi je bila v veliko pomoč Knjižnica Makse Samsa v Ilirski Bistrici, kjer sem našla veliko člankov z okoljsko tematiko, ki so se nanašali na občino Ilirska Bistrica. Da bi pridobila mnenje občanov in občank, sem izdelala anketo. V anketi je sodelovalo 73 anketirancev, med njimi 50 žensk in 23 moških. Razdeljeni so bili v štiri starostne kategorije, prevladovali so posamezniki, stari od 16 do 30 let. Anketa je bila sestavljena iz štirih sklopov: v prvem sklopu so se anketiranci opredelili do izpostavljenih trditev, ki so se nanašale na stanje okolja, v drugem sklopu so me zanimale njihove zdravstvene težave zaradi stanja okolja, v tretjem sklopu me je zanimalo njihovo mnenje o dobrih okoljskih praksah, ki so bile izvedene v občini, v zadnjem sklopu pa so anketiranci opisali, kako sami prispevajo k boljšemu stanju okolja. Anketo sem izdelala s spletnim portalom 1KA, občane in občanke pa sem k izpolnjevanju pozivala preko družbenih omrežij.
Raziskava o stanju okolja v občini je opravljena na podlagi modela DPSIR. Gre za okoljski model, ki prikazuje povezanost med okoljskim sistemom in sistemom človeštva. Razlaga, da socialni in gospodarski sistem povzročata pritiske na okolje in posledično tudi na njegovo spreminjanje – spreminjajo se lahko pogoji za zdravje ter kakovost in razpoložljivost virov.
2
Nenazadnje spreminjanje okolja vodi tudi do vplivov na zdravje ljudi in ekosistemov.
Celotno spreminjanje izzove odzive človeške družbe, ki se želi spremembam prilagoditi oziroma spremeniti delovanje gonilnih sil. To povezavo zaznamujejo tudi oznake v samem poimenovanju modela: D označuje gonilne sile (angl. driving forces), P pritiske (angl.
pressure), S stanje okolja (angl. state), I vplive (angl. impacts) in R odzive (angl. responses) (Smeets, Weterings, 1999). V nalogi sem lahko z razpoložljivimi podatki ovrednotila gonilne sile, pritiske, odzive in stanje okolja. Zaradi pomanjkanja podatkov sem vplive vrednotila zgolj v anketi z vprašanjem o zdravstvenih težavah anketirancev.
Slika 1: DPSIR model za občino Ilirska Bistrica
Avtorica: Petra Stopar.
V zadnjem delu naloge sem opravila še analizo ankete, s katero sem raziskala mnenja in odnos občanov in občank do stanja okolja v občini Ilirska Bistrica.
3
2 FIZIČNOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI OBČINE ILIRSKA BISTRICA
Občina Ilirska Bistrica je po velikosti druga največja občina v Sloveniji. Spada v primorsko- notranjsko statistično regijo (Statistični urad Republike Slovenije, 2021). Obsega 64 naselij (Občina in naselja…, 2021), ki so združena v 21 krajevnih skupnosti: Dolnja Bitnja, Dolnji Zemon, Harije, Hrušica, Ilirska Bistrica, Jasen, Knežak, Koseze, Kuteževo, Novokračine, Ostrožno Brdo, Podgrad, Pregarje, Prem, Rečica, Starod, Šembije, Topolc, Vrbovo in Zabiče (Uljan, 2005). Občina Ilirska Bistrica meji na štiri sosednje občine: Hrpelje-Kozina, Divača, Pivka, Loška dolina, na jugu pa meji na sosednjo Republiko Hrvaško. Povprečna nadmorska višina občine Ilirska Bistrica je 525,6 m (Šebenik, Kladnik, 2001).
Slika 3: Položaj občine Ilirska Bistrica
Avtorica: Petra Stopar. Vir: Geopedia, 2021.
2.1 GEOLOŠKE IN RELIEFNE ZNAČILNOSTI
Območje občine je kamninsko enotno, saj večji del območja prekrivajo sedimentne kamnine.
Te so nastale predvsem v morjih. Najstarejše kamnine so mezozojske in kenozojske starosti, pri katerih gre največkrat za apnenec. Te kamnine prekrivajo Snežniško planoto, Podgrajsko in Jelšansko podolje ter Koritniško kotlinico (Volk, 2009). Eocenske flišne kamnine najdemo na območju Brkinov. Na dnu ilirskobistriške kotline so gline, ki nakazujejo na nekdanjo ojezeritev ali vsaj občasno močvirje. Naplavine so prekrile tudi dno slepih dolin (Šebenik, Kladnik, 2001).
S tektonskim ugrezanjem, ki se je začelo v pliocenu, je nastala ilirskobistriška kotlina. Zanjo je še vedno značilna živahna tektonika, kar dokazujejo pogosti potresi. Najmočnejši potresi so bili v letih 1986, 1992 in 1995. Osrednji del kotline je raven, ob sotočju Reke, Molje in Bistrice pa nekoliko mokroten. Reko spremlja široka in ravna dolina Podgora, ki jo prekinjajo vršaji izpod strmega, narinjenega apneniškega roba. Ta del se imenuje Kočanska dolina (Šebenik, Kladnik, 2001).
Slika 2: Občina Ilirska Bistrica
4
Občina Ilirska Bistrica je razdeljena na šest reliefnih enot (Volk, 2009).
1. Snežniška planota predstavlja del velike planote na vzhodu med Notranjskim podoljem in Zgornjim Pokolpjem in na zahodu med Pivško kotlino, dolino reke Reke in Jelšansko-Brgudskim podoljem (Volk, 2009). Planota se dviguje od 600 do 700 m visoko, nad planoto pa je najvišja točka Snežnik, ki dosega 1796 m. Na podlagi višinskih pasov in izoblikovanosti lahko Snežniško planoto razdelimo na tri dele, in sicer na Javorniško enoto na severu, južno enoto, ki obsega podolje med Mašunom in Leskovo dolino, ter na jedro snežniškega pogorja, ki predstavlja najvišji del Snežniške planote (vrh Snežnik) (Klemenčič, 1959). Snežniška planota je iz apnenca, dolomita in apnenčevih ter dolomitnih breč. Jedro Snežniške planote, torej Snežnik sam, danes razlagamo kot tektonsko grudo, kjer na površju opazimo kredni dolomit, apnenec in brečo, pod njimi pa jurske apnence in dolomite. Območje je nastajalo na dinarski karbonatni platformi in je del Jadranske plošče (Pavlovec, Pleničar, 2000).
2. Koritniška kotlinica predstavlja del doline Zgornje Pivke, ki jo je izoblikovala reka Pivka. Reka je ustvarila obsežne terase, velik vršaj apneniškega grušča in proda pa je nasula v zgornjem delu doline. Površje je v velikem delu zakraselo (Melik, 1960).
3. Brkini so območje, kjer prevladuje fliš. Najverjetneje so ime dobili po značilnih zaobljenih kopah – brdinih. Veliko naselij v Brkinih ima že v imenu besedo Brdo (Brezovo Brdo, Janeževo Brdo, Ostrožno Brdo, Ratečevo Brdo in Veliko Brdo).
Brkine delimo na zahodne, osrednje in vzhodne, na jugovzhodu pa je še nižji flišni odrastek, ki ga od »pravih« Brkinov loči Jelšansko podolje. Najbolj hribovita sta zahodni in osrednji del Brkinov, ki sta tudi najvišja. Med prevladujočim flišem najdemo tudi kremenove prodnike (Šebenik, Kladnik, 2001). Zaradi tako razgibanega površja v Brkinih se občina še danes srečuje s težavami pri gradnji cest in poti, kmetje pa zlasti v velikih strminah selektivno opuščajo obdelovalne površine (Šebenik, 1996).
4. Dolina reke Reke leži na območju velike brkinske flišne sinklinale, pripadajo ji robni deli na severovzhodni strani. Izoblikovala jo je reka Reka, ki izvira v stičnem pasu med flišem in mezozojskim apnencem Snežniške planote. Reška dolina se razširi od Prema navzgor. Na današnji potek Reške doline je vplivala tektonska prelomnica ob vznožju apneniškega bloka. Ko se Reka približuje Ilirski Bistrici, postane dolina najprostornejša in ploska, tako da lahko govorimo o Bistriški kotlini. Danes je dno Reške doline od Prema navzgor prava ploska dolina. To nakazuje na rečno zasipavanje in naplavljanje v kvartarju. Reko spremlja aluvialna ravnina in dobro oblikovane kvartarne terase, ki dajejo dobro osnovo za kmetijstvo. Kvartarnim terasam sledijo pliocenske v eocenskem flišu (Melik, 1960).
5. Podgrajsko podolje je suha dolina, ki se dviguje od Kozine proti jugovzhodu do Staroda. Občini Ilirska Bistrica pripada le zgornji del podolja od Staroda do Hrušice.
Suho dolino je izoblikovala površinska reka. Tekla je od Staroda čez Podgrad, Markovščino in Materijo, nato naprej ob Rodiku proti Divači v Reko ali pa čez Kozino in Bazovico v Nabrežinsko suho dolino (Melik, 1960). Dno doline je ravno in obsežno in je posledica vodnih tokov iz Slavnika in Čičarije. Potoki, ki pritekajo iz Brkinov, ob stiku z dolino poniknejo (Volk, 2009).
6. Jelšansko podolje ali Brgudsko podolje je nižje ležeča pokrajina, ki sega od Snežnika do Reške doline. Imenuje se po naselju Jelšane. Predstavlja prehodno pokrajino.
Podolje se je oblikovalo pod vplivom tektonskih premikanj in je ugreznjeno ob prelomnici, ki poteka v smeri SZ–JV. Tako na vzhodu kot na zahodu je Jelšansko podolje obdano z zelo visokimi gorami. V splošnem lahko opazimo, da so tektonske sile površje Jelšanskega podolja dvigovale, vendar v osrednjem delu najdemo pas, ki se ni toliko dvignil in se je v južnem delu celo ugrezal. Podolje se nam kaže kot
5
ugreznjena gruda med višjimi apneniškimi planotami. Glavni del podolja je zakrasela planjava. Skrajni severni del Jelšanskega podolja spada v občino Ilirska Bistrica.
Predstavljata ga dve slepi dolini zgrajeni iz fliša, ki sta po legi in nastanku nadaljevanje slepih dolin Podgrajskega podolja. Kjer danes ležita naselji Jelšane in Dolenje na zahodu, je nastala slepa dolina Mržaklja, na vzhodu pa slepa dolina Sušačkega potoka, kjer sta danes naselji Novokračine in Sušak (Melik, 1960).
Zaradi zakraselosti v občini Ilirska Bistrica naletimo tudi na tipične kraške pojave, med katerimi so tudi kraške jame. Povprečno so globoke 28 m in dolge 51 m. Največ znanih jam je v katastrski občini Snežnik, kjer jih najdemo 173, številne pa so tudi v krajevnih enotah Podgrad in Račice. Jame lahko razvrstimo v več podtipov. Osem jam in brezen uvrščamo med jame, za katere je značilen stalen ali pa občasen vodni tok. V 43 jamah in breznih sta občasno prisotna sneg ali led. Največ je poševnih brezen in jam. Jame s stalnim snegom ali ledom so značilne za območje Snežnika. Ledena jama v Peklu je edina ledena jama. V Snežniškem pogorju najdemo najglobljo jamo – Brezno Bogumila Brinška. Najdaljša jama se nahaja v Novokračinah in se imenuje Novokrajska jama (Perne, Turk, 2011).
Povprečna nadmorska višina v občini Ilirska Bistrica je 780 m, pomembna je zaradi posrednega in neposrednega vpliva na prostorsko razporeditev naselij in kmetijstva. V občini ima najvišjo nadmorsko višino vrh Snežnika (1796 m). V splošnem je nadmorska višina v občini višja od slovenskega povprečja (557 m) (Šebenik, Kladnik, 2001).
Območje občine gradita predvsem apnenec in dolomit. Za območja iz nekarbonatnih kamnin je značilna srednja do majhna nosilnost tal. Ob obilnih padavinah prihaja do zemeljskih plazov, polzenja tal in erozije. Zaradi neprepustne podlage je nosilnost manjša, kar predstavlja omejitev za kmetovanje (Volk, 2009). Nadmorska višina občine je za slovenske razmere nadpovprečna. Površje je rahlo vzpeto, kar je z vidika poselitve in kmetovanja – predvsem sadjarstva – ugodno. Zaradi nizkega deleža območja nad snežno mejo občina ne more razvijati smučarskega turizma (Kovačič, 2005).
2.2 HIDROGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI
Za občino so značilne velike razlike v gostoti površinske vodne mreže, ki so posledica reliefnih in litoloških značilnosti. Površinski vodni odtok pokriva 40 % območja in se pojavlja zlasti na vododržnih kamninah. Najpomembnejša reka območja je reka Reka, ki ima 52 km površinskega toka, ponikne pa v Škocjanskih jamah. Ob reki se je skoncentrirala večina poselitve in industrije (Ravbar, 2011). Predstavlja najpomembnejšo vodno žilo in odmaka skoraj polovico ozemlja (Kovačič, 2005). Zaradi prevladujočega kraškega tipa površja je značilna odsotnost površinskih voda, najdemo večinoma podzemeljsko pretakanje (Ravbar, 2011). Poleg reke Reke, ki odmaka 47,1 % površja, odmakajo zahodne Brkine občasno tudi Osapska reka in izviri Are pri Mlinih v Istri. Snežniška planota predstavlja razvodnico med Črnomorskim in Jadranskim povodjem. Tako se vode s Podgrajskega in Jelšanskega podolja odmakajo v Kvarnerski zaliv ter v izvire Mirne in Bračane v Hrvaški Istri, prav tako pa se v Kvarnerski zaliv odmaka tudi JV del Snežniške planote. V Črnomorsko povodje se odmakata SZ del Snežniške planote in del Zgornje Pivke. Normalno razvito vodno mrežo imajo poleg doline reke Reke tudi Brkini. Gre za območje z medzrnsko in razpoklinsko poroznostjo, transmisivnost pa se spreminja od zelo slabe do srednje. Brkini so meja med porečjem Reke in potoki, ki v slepih dolinah ponikajo v Podgrajskem podolju
6
in se zopet pojavijo v izvirih Rižane, Osapske reke, Mirne, Bračane ter v obmorskih kraških izvirih pri Opatiji (Kovačič, 2005).
Najpomembnejša reka Reka ima v splošnem dežni režim, vendar kaže odtenke dežno- snežnega režima z mediteranskim poudarkom in z vplivi kraške retinence. Reka ima najvišji vodostaj od septembra do novembra, z viškom v novembru. Nizke vode se pojavijo od maja do septembra. Krajši pritoki se Reki priključijo z desne, daljši pa z leve in prihajajo iz Brkinov. Najpomembnejša desna pritoka sta kraška izvira Bistrica in Podstenjšek, ki sta zajeta za vodno oskrbo v občini Ilirska Bistrica (Kovačič, 2005) .
Naravnih jezer v občini ni. Zgrajena sta dva večja vodna zadrževalnika na potoku Klivnik, da zadržujeta poplavni val Reke in večata pretok reke v času suše ter s tem zmanjšata onesnaženost reke (Šebenik, 1996). Klivnik je akumulacijsko jezero, ki je nastalo za jezom na potoku Klivnik. Nahaja se v bližini vasi Tominje. Dolžina jezera je 1800 m, širina pa 250 m. Jezero je namenjeno predvsem namakanju okoliških sadovnjakov in vzreji rib ter ribolovu. Brežine jezera so blatne in neporaščene zaradi nihanja vodne gladine, tudi do 5 m (Firbas, 2001). Zgrajeno je bilo med letoma 1984 in 1987 (Šebenik, 1996). Jezero Mola se nahaja jugozahodno od Ilirske Bistrice, v bližini vasi Harije. Obseg jezera meri 10 km, je precej veliko in ima zelo razgibano obrežje. Dolžina jezera je 3000 m, širina pa 300 m. Ob nalivih zadržuje visoke vode, v času suše pa nizke vode. Uporablja se predvsem za ribogojstvo in ribolov. Vodna gladina niha tako pri Klivniku kot pri Moli. Plitvejše dele Mole prekriva trstičje (Firbas, 2001).
Zakrasela območja najdemo na Snežniški planoti, Zgornji Pivki in Javornikih. Ta veljajo za najbolj obsežne sklenjene in močno zakrasele dele. Njihovo napajanje je odvisno od padavinske vode, ki pronica skozi prepustno kamnino in odteka v podzemlje. Za oskrbo z vodo so na tem območju zlasti pomembni kraški vodonosniki. Prebivalstvo za oskrbo z vodo izrablja predvsem kraški izvir Bistrice, ki se po dobrem kilometru izliva v reko Reko.
Bistrica tako oskrbuje več kot štiri petine prebivalcev mesta Ilirska Bistrica. Smeri in značilnosti pretakanja vode na kraških območjih občine so še neraziskani predvsem zaradi kompleksnih povezav podzemnih kraških vodnih poti (Ravbar, 2011).
Na območju občine Ilirska Bistrica je značilna velika količina podzemnih voda, ki so bolj občutljive na onesnaževanje. Ob reki Reki je površje grajeno iz gline in kvartarnih nanosov (Volk, 2009). Kraški vodonosniki so zaradi nizkih samočistilnih sposobnosti bolj občutljivi na onesnaževanje. Zaradi tanke zaščitne plasti prsti in skromne vegetacijske odeje je varovanje vode problematično. Ker so nam poti podzemne vode zaradi kompleksnih povezav neznane, se s težavami pri organizaciji varovanja kraških vodnih virov srečujemo še toliko pogosteje (Ravbar, 2011). Tako so vodni viri v občini visoko pokrajinsko občutljivi, saj prevladuje kraško-razpoklinska poroznost. Voda je ogrožena zlasti zaradi človekovih dejavnosti v njeni bližini. Te dejavnosti so povezane z industrijo, prometom, kmetijstvom in tudi z divjimi odlagališči kosovnih, gospodinjskih in gradbenih odpadkov (Kovačič, 2005).
7 2.3 PODNEBNE ZNAČILNOSTI
Lega občine na prehodu iz zmerno celinske v submediteransko Slovenijo pomembno vpliva na podnebje. Prav tako se pozna vpliv lege v zaledju Kvarnerskega in Tržaškega zaliva.
Pomembna sta tudi relief in nadmorska višina, ki povzročata podnebne razlike med posameznimi deli območja občine. Tako nižji deli nakazujejo bolj mediteranske, višji deli pa bolj celinske podnebne značilnosti (Šebenik, 1996).
Najvišje temperature dosegajo območje doline Reke, Jelšansko podolje in Brkini do 500 m nadmorske višine. Najnižje temperature namerimo na Snežniški planoti. Območje Ilirske Bistrice je zelo dobro namočeno. Največkrat je količina padavin odvisna od nadmorske višine in izpostavljenosti toplim in vlažnim zračnim masam, ki prihajajo z JZ. Povprečno v občini pade 1448 mm padavin letno (Volk, 2009). Najmanj padavin zajame ilirskobistriško kotlino s spodnjo dolino Reke in severno stran Brkinov. Zaradi orografske pregrade letne količine padavin naraščajo proti vzhodu. V splošnem je v občini Ilirska Bistrica hladna polovica leta bolj namočena od tople, sušnost pa se pojavlja tako pozimi kot poleti.
Največkrat je suša posledica pomanjkanja padavin, naglega odtoka vode in litološke podlage, ki je ponekod zelo propustna. Snežne padavine se pojavljajo povsod in sneg hitro skopni. Izstopa samo Snežniška planota, ki je s snegom prekrita v povprečju 100 dni na leto (Uljan, 2000).
Megla je značilna za hladno polovico leta in v depresijah s temperaturno inverzijo. Po Uljanu (2000) je največ dni z meglo v ilirskobistriški kotlini na delih Snežniške planote in v dolini Velike vode. K daljšemu trajanju meglenih dnih pripomoreta tudi vodna zadrževalnika Mola in Klivnik. Na tem območju je značilna velika vetrovnost – zlasti v hladni polovici leta.
Prevladujeta burja in jugo, pojavljajo pa se tudi maestral in pobočni vetrovi. Burja se v zimskem času spušča s Snežnika v Koritniško kotlinico, Podgoro in Ilirskobistriško kotlino.
Sunki burje lahko tudi presežejo 100 km/h. Posledice močnih sunkov so odkrivanje streh s hiš, ruvanje dreves in snežni zameti. Na vegetaciji se učinki burje kažejo s skrivenčenim in zakrnelim drevjem, ki mu burja onemogoča normalno rast. Jugo za občino Ilirska Bistrica pomeni poslabšanje vremena. Pogost je jeseni in prinese veliko padavin. Maestral se pojavlja v topli polovici leta in blaži poletno vročino. Posledica dnevnega segrevanja in nočnega ohlajanja površja ter razgibanega reliefa so pobočni vetrovi, ki so precej šibki in so bolj pogosti za Podgoro oziroma zgornji del doline Velike vode (Uljan, 2000).
Dobra namočenost občine pomembno vpliva na vodno oskrbo prebivalstva in kmetijstvo. V nižjih delih občine se nakazujejo mediteranske podnebne značilnosti, na višjih pa celinske značilnosti. Kmetijstvo v občini ogrožajo suše, ki se pojavljajo tako v hladni polovici leta kot tudi v topli. Za razvijanje turizma, zlasti zimskega, so pomembne tudi snežne padavine.
Teh v občini pade malo, snežnih dni je v povprečju 100 na leto. Prav zaradi tega je treba več pozornosti namenjati ostalim zimskim aktivnostim (plezanje, pohodništvo) in ne zgolj smučanju. Območje je dobro prevetreno, težave povzroča burja, ki onemogoča normalno rast vegetacije in ruva drevesa, na območju pogosto prihaja tudi do odkrivanja streh in snežnih zametov na cestah.
8
2.4 PEDOGEOGRAFSKE IN BIOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI
Na flišu so prisotna humozna silikatna ali kisla tla, ki jih pokrivajo rankerji s tankim slojem organskih snovi. Na strmejših delih pobočij sta distrična in evtrična rjava prst ter distrična sprana prst (Šebenik, 1996). Z večanjem strmine postajajo prsti vse bolj skeletne in tanjše (Volk, 2009). Gleji, oglejene prsti in obrečna tla so značilna za doline rek, kjer so osnova holocenski nanosi flišnih kamnin rek in potokov. Na območju kraškega roba so prisotne rendzina in pokarbonatne prsti (Šebenik, 1996). Težja, ilovnata plast prsti se je oblikovala v ožjem dolinskem dnu Reke v Podgori in v Ilirskobistriški kotlini (Volk, 2009). Povsem drugačne prsti so značilne za Brkine. Zanje so značilne debele plasti lahke peščene zemlje, ki ji domačini pravijo »puhlica« in je kmetijsko zelo primerna (Šebenik, 1996). Snežniška planota je pokrita z rahlo bazičnimi pokarbonatnimi prstmi in rendzinami. Ker je območje zakraselo, je debelina prsti zelo neenakomerna. Le redki vrhovi so povsem goli in skalnati.
Planota je v večjem delu prekrita s skromno preperelinsko plastjo. Plast prepereline se hitro izpira zaradi velike humidnosti (Volk, 2009).
V občini Ilirska Bistrica prevladujejo sklenjene gozdne površine. Največji delež gozda, kar 90 %, ima Snežniška planota, kjer prevladuje združba bukovega gozda z jelko. Ta je tudi visoko produktivna. Poleg bukve in jelke so prisotni še nekateri plemeniti listavci, kot so gorski javor, lipa, platanolistni javor in veliki jesen. Zaradi prebiralnega gospodarjenja, ki je bilo značilno ob prelomu stoletja, se je kakovost bukve in jelke poslabšala (Volk, 2009).
Občina po Wrabrovi fitogeografski razdelitvi Slovenije spada k submediteranskemu območju. Zanj je značilna združba gabrovca in ojstrice. V Brkinih so zastopane še združba črnega gabra in jesenske vilovine ter bukov gozd z jesensko vilovino (Šebenik, 1996).
Zaradi obsežnih gozdov so prisotne tudi številne živalske vrste. Največ je srnjadi, jelenjadi, divjih prašičev, lisic, medvedov, volkov in risov. V povezavi s temi živalskimi vrstami sta pomembna tudi lov in lovni turizem. Srnjad in divjad velikokrat povzročata veliko škode v gozdu in na kmetijskih površinah. V dolini reke Reke najdemo divje race in kljunače. (Volk, 2009).
Zaradi večjih sklenjenih gozdnih površin v občini so prsti manj občutljive, vendar pritiske na prsti še vedno povzročata poselitev in kmetijstvo. Nižje regeneracijske sposobnosti imajo prsti na kraških območjih, ker so plitvejše (Špes, 2005).
9
3 DRUŽBENOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI OBČINE ILIRSKA BISTRICA
3.1 POSELITVENE ZNAČILNOSTI
Gradišča na območju občine Ilirska Bistrica dokazujejo, da je bila občina poseljena že pred antiko. O tem pričajo nekatera imena naselij, kot je Gradiščica v Brkinih. Največ arheoloških najdišč najdemo v okolici ponora Reke (Volk, 2009). Na ozemlju ilirskobistriške občine so pred prihodom Slovanov živeli Japodi, ki so se preživljali zlasti s poljedelstvom in živinorejo. Od 12. stoletja dalje so se krepili fevdalni odnosi pod taktirko oglejskih patriarhov, nato pa med 13. in 16. stoletjem pod goriško in devinsko fevdalno rodbino.
Območje občine so v 16. stoletju pestila turška ropanja in beneško-habsburške vojne. Na ozemlje so vpadali uskoki z ozemlja današnje Hrvaške. Ko sta se okrepili mesti Trst in Reka, se je povečala navezanost na ti dve mestni središči. Vse bolj so se prebivalci posluževali sezonskega zaposlovanja. Pri poselitvi obravnavanega območja je bila zelo pomembna bližina vode. Kasneje se je zaradi deagrarizacije in slabljenja gospodarstva v Trstu, začela tudi povezanost z njim manjšati. V obdobju pred prvo svetovno vojno sta razvoj industrije in pomanjkljiva infrastruktura prispevala k hitri rasti mesta Ilirska Bistrica. Poselitev današnjega območja občine je doživela višek leta 1910, ko je prostor štel 22.366 prebivalcev.
Vojna, ki je sledila, je število prebivalstva zmanjšala. Najhitreje se je število prebivalcev zmanjševalo v Brkinih (Šebenik, Kladnik, 2001).
V občini Ilirska Bistrica se je postopoma oblikovalo enaindvajset krajevnih skupnosti in 64 naselij. Značilno je, da se z dvigom nadmorske višine znižujeta gostota poselitve in število naselij. Na razmestitev in oblikovanje naselij je pomembno vplival relief. Ilirskobistriška kotlina je v osrednjem delu centralna za mnoga naselja (Šebenik, 1996). Kjer je dolina Reke najožja, se je na strateško pomembni legi oblikoval Prem. Drugod so se naselja izoblikovala v bližini kakovostnih kmetijskih površin in nepoplavnih območij. Med taka naselja spadajo Topolc, Koseze, Rečica, Vrbovo, Jablanica, Kuteževo in Podgraje. Naselja s slemensko lego so značilna za Brkine. Zaradi razgibanega reliefa so se brkinska naselja oblikovala na tistih mestih, kjer so slemena ožja in bolj strma. Tako so nastala naselja, kot so Pregarje, Huje, Tominje, Smrje, Prelože, Ostrožno Brdo. V vzhodnih Brkinih so naselja Podbeže, Sabonje in Veliko Brdo nastala na vrhu kopastih vzpetin. Na robu slepih dolin Podgrajskega in Jelšanskega podolja so se izoblikovala manjša naselja, kot so Novokračine, Male Loče (Šebenik, Kladnik, 2001).
Da bi ohranili čim več razpoložljivih kmetijskih površin, je za večino naselij značilna strnjena gručasta pozidava (Šebenik, Kladnik, 2001). Zaradi strnjene zazidave ta naselja dajejo videz utrjenih naselij (Šebenik, 1996). Večinoma so vasi podolgovate in razpotegnjene po slemenu. V nadaljevanju vaških jeder sledita še niza hiš, ki sta razpotegnjena vzdolž osrednje vaške prometnice. Danes lahko opazimo, da hiše v vaških jedrih propadajo, nekatere pa postajajo sekundarna ali počitniška prebivališča (Šebenik, Kladnik, 2001). Prav tako se je povečal način gradnje hiš, ki ni primerna za določene značilnosti pokrajine. Gradnja se je razširila tudi izven prvotnega tlorisa zaradi prostorske stiske (Šebenik, 1996). Tradicionalne hiše so v veliki meri zgrajene iz fliša, stavbe so enonadstropne in pod isto streho sta tako stanovanjski del kot hlev za živino. Za območje
10
občine Ilirska Bistrica je značilna burja, zato so bile strehe ponekod obložene s kamenjem (Šebenik, Kladnik, 2001).
Nekatera naselja imajo tudi suburbane značilnosti (Topolc, Koseze, Rečica, Zarečica, Jasen).
Zaradi porasta števila prebivalstva so se ta naselja v nekaj desetletjih močno prostorsko povečala, kmetijstvo je postalo zgolj še obrobna dejavnost, ljudje pa na delovna mesta večinoma migrirajo v Ilirsko Bistrico. Pri naselju Jasen lahko opazimo, da je že povsem prostorsko sklenjen z Ilirsko Bistrico (Šebenik, 1996).
Mesto Ilirska Bistrica je bilo nekoč razdeljeno na dva dela, in sicer na Ilirsko Bistrico in Trnovo. Ilirska Bistrica je bila prvič omenjena leta 1300 pod imenom Villa Wistris. Trnovo pa je bilo omenjeno že leta 1264. Skozi zgodovino vse do obdobja po drugi svetovni vojni je Bistrica veljala za bolj industrijsko in obrtniško, Trnovo pa bolj kmetijsko naselje. Ilirska Bistrica je pridobila status trga leta 1911, leta 1927 pa sta se oba dela združila v skupno naselje pod imenom Villa del Nevoso. Status občine je prejela 1933. Po koncu italijanske okupacije in po jugoslovanskem prevzemu oblasti nad tem območjem se je začel gospodarski vzpon mesta. Storitvene dejavnosti so se razširile zlasti v Bistrici, medtem ko se je Trnovo spreminjalo v industrijsko cono. Ilirska Bistrica je veljala za militarizirano mesto, saj je zaradi strateške lege odigrala pomembno vlogo v času vojne za Slovenijo. Prav zaradi tega je bila Ilirska Bistrica močno onesnažena (Volk, 2009).
3.2 ZNAČILNOSTI PREBIVALSTVA
Občina Ilirska Bistrica sodi med demografsko ogrožene občine Slovenije. Iz leta v leto se število prebivalcev občutno zmanjšuje, kar je posledica ekonomskih razlogov, saj se veliko staršev odloči za zgolj enega ali dva otroka (Uljan, 2005). Občina je obmejna in redko poseljena, zato je upadanje prebivalstva še toliko večji problem (Volk, 2009). Naselja so največja v kotlinah in dolinah, najmanjša pa na slemenih Brkinov in Brd, kar vpliva tudi na gostoto poselitve (Uljan, 2005).
Po osamosvojitvi Republike Slovenije leta 1991 je v občini Ilirska Bistrica živelo 14.624 prebivalcev oziroma, 30,5 prebivalca na km2. Že leta 2002 se je število prebivalcev zmanjšalo za približno 400 (Uljan, 2005). Po podatkih za leto 2008 je v občini živelo 14.110 prebivalcev, leta 2019 pa 13.329 prebivalcev (Statistični urad republike Slovenije, 2021).
Pri raziskovanju demografskih značilnosti sem se osredotočila na obdobje od 2008 do 2018.
Število prebivalcev občine se je v obdobju 2008 ̶ 2018 zmanjšalo za 781. Delež prebivalcev nad 65 let pa se je povečal za 4,2 % (Statistični urad Republike Slovenije, 2021). Opazimo, da se trend staranja prebivalstva nadaljuje, saj ga je pri svojem raziskovanju zaznal tudi Mile Uljan (2005), ki je ugotovil, da se je staranje prebivalstva začelo že v 80. letih 20. stoletja, in sicer zlasti kot posledica nižanja rodnosti. Ob osamosvojitvi Slovenije je indeks staranja znašal 77,7, leta 2002 pa 139,5 – takrat se je indeks zelo odmaknil od takratnega slovenskega povprečja, ki je znašalo 96,3 (Uljan, 2005). Podatki SURS-a kažejo, da je indeks staranja leta 2008 znašal 158,8, leta 2018 pa 170,9.
11
Slika 4: Indeks staranja prebivalstva za leta 1991, 2008 in 2018 v občini Ilirska Bistrica v primerjavi s Slovenijo
Vir: Statistični urad Republike Slovenije, 2021.
V letih 2008 in 2018 je bil največji delež prebivalcev v starostni kategoriji od 15 do 64 let.
Povprečna starost v desetletnem obdobju se je dvignila s 43 na 46 let. Tako kot Uljan (2005) sem tudi med svojim raziskovanjem odkrila v desetletnem obdobju negativen naravni prirastek (Statistični urad Republike Slovenije, 2021). Uljan (2005) je ugotavljal, »/…/ da je padec rodnosti povezan s pojavom »stričevstva« oziroma pojavom, ko ostane moški samski«. Za obdobje od 2008 do 2018 tega ni mogoče trditi, saj ni bilo večjih razlik v številu moških in žensk.
Leta 2018 je delež prebivalstva, starejšega od 15 let in brez izobrazbe ali pa z nepopolno osnovnošolsko izobrazbo znašal 4,6 %, osnovnošolsko izobrazbo pa je imelo 22,8 % prebivalstva. Največji delež prebivalstva je imel dokončano srednjo šolo – 53,7 % vseh.
Med njimi je imelo nižjo poklicno in srednjo poklicno izobrazbo 26,9 % prebivalcev, srednjo strokovno in srednjo splošno izobrazbo pa 26,7 % prebivalcev. Višješolsko ali visokošolsko izobrazbo ima 18,9 % prebivalstva, starejšega od 15 let. Visokošolsko izobrazbo prve stopnje je doseglo 10 % prebivalcev, visokošolsko izobrazbo druge stopnje 8 %, tretjo stopnjo visokošolske izobrazbe pa ima 0,9 % prebivalstva (Statistični urad Republike Slovenije, 2021).
3.3 GOSPODARSKE ZNAČILNOSTI OBČINE
Občina Ilirska Bistrica je v svoji okolici ena izmed manj gospodarsko razvitih občin. Leta 2018 je bilo v občini registriranih 1.088 podjetij. Med njimi je bilo največ mikro podjetij, ki v poslovnem letu povprečno zaposlujejo do 10 delavcev. Leta 2018 je bilo na območju občine 67 % delovno aktivnega prebivalstva, od tega je bilo več delovno aktivnih moških.
Stopnja brezposelnosti je istega leta znašala 7,8 % in je bila višja med ženskami. Na podlagi podatkov o delovnih migracijah zaposlenega prebivalstva leta 2018 ugotovimo, da je polovica (50,1 %) prebivalstva zaposlenega v občini bivanja, druga polovica (49,9 %) pa se
12
na delovno mesto vozi izven občine bivanja. Povprečni bruto prejeti dohodek na prebivalca je leta 2018 znašal 11.731,38 €, povprečna mesečna bruto plača pa 1.535,67 € (Statistični urad Republike Slovenije, 2021).
V anketi sem deloma raziskala, kakšne so možnosti zaposlitve in kje je večinoma zaposleno delovno aktivno prebivalstvo v občini. Na vprašanje o nekdanji ali sedanji zaposlitvi je odgovorilo 47 anketirancev, ki so izbirali med enajstimi področji dela. Največ anketirancev (18 %) je bilo zaposlenih ali pa so še vedno zaposleni v izobraževanju in zdravstvu. To lahko pripisujemo večjemu številu delovnih mest na teh področjih, saj je v občini enajst izobraževalnih ustanov in tri ustanove, namenjene zdravstvu. Več o gospodarskih značilnostih občine Ilirska Bistrica sledi v poglavju 4.
4 GONILNE SILE
4.1 KMETIJSTVO
Kmetijstvo je vedno pomembno vplivalo na razvoj občine Ilirska Bistrica. Še posebej je pomemben pečat v kmetijstvu pustila osamosvojitev države Slovenije in sprememba družbeno-ekonomskih razmer. Zaradi preoblikovanja kmetijskih zadrug, izgube jugoslovanskega tržišča, denacionalizacije in vse večje zahteve po kmetijskih tržnih viških so kmetije na območju občine začele po letu 1991 hitro nazadovati, kar se je zlasti kazalo v opuščanju intenzivne kmetijske pridelave. Večina kmetijstva je usmerjenega v živinorejo, razvoj sadjarstva in vrtnarstva. Poljedelska proizvodnja se je v zadnjih dvajsetih letih zmanjšala in prestrukturirala. Danes je namenjena proizvodnji krme oziroma samooskrbi prebivalcev. Zaradi močne zakraselosti in pomanjkanja vodnih virov za namakanje celotno območje občine Ilirske Bistrice uvrščamo med območja z omejenimi dejavniki za kmetijstvo (Razvojni program podeželja …, 2006).
V 19. stoletju je kmečko prebivalstvo predstavljalo 48 % vsega prebivalstva. Kmetijstvo je bilo omejeno na odročna območja v občini, kot so Brkini in Podgrajsko podolje. V mestu Ilirska Bistrica je bilo zgolj 10 % kmetov (Klemenčič, 1959). Od 19. stoletja naprej se je postopoma začelo razvijati tudi sadjarstvo. Nasajali so jablane, hruške in češplje. Za to je zaslužen predvsem premski kaplan Peter Aleš, ki je na Premu in v Jelšanah ustanovil drevesnico in kmetom omogočil brezplačne sadike. Ta panoga se je razširila tudi v druga naselja, vendar pa večjega gospodarskega pomena sadjarstvo ni imelo (Ščuka, 1998).
Pomembna v občini je bila mlekarna, ki je bila ustanovljena 1896 v Trnovem. Sodila je med največje mlekarske objekte na Slovenskem. Proizvodnja se je hitro večala, vendar pa se je pred prvo svetovno vojno delovanje prekinilo zaradi pomanjkanja živil. Zadrugo so ponovno obudili po vojni (Valenčič, 2014). Danes je objekt mlekarne vpisan v register kulturne dediščine. V prostorskem načrtu stanovanjskega naselja »TOK« leta 2007 je bila načrtovana rekonstrukcija objekta, ki bi bil namenjen izobraževanju, promociji in ureditvi prostorov družbene infrastrukture, vendar se načrt ni uresničil (Občinski podrobni …, 2007).
13
Druga svetovna vojna je močno prizadela kmetijstvo, najbolj govedorejo. Zaradi vojaškega vpoklica je začelo primanjkovati moške delovne sile, kmetijske stroje pa so si lahko privoščili le redki. Ko se je začela razvijati industrija, se je vse več ljudi selilo v mesta in postopoma opuščalo kmetijstvo (Volk, 2009).
Kmetijstvo je predstavljalo najpomembnejšo panogo vse do konca petdesetih let 20. stoletja, v Brkinih pa se je kot najpomembnejša panoga obdržalo do sedemdesetih let. Do zaslužka so prebivalci prišli predvsem s prodajo živine, mleka, drv in sadja. Pridelovali so predvsem pšenico, rž in oves ter krompir, fižol in zelje za domačo prehrano. V okolici Prema, Ilirske Bistrice in Trnovega je bila razširjena tudi trta, vendar so ti vinogradi dajali manj kakovostno grozdje (Šebenik, Kladnik, 2001).
Danes so glavne značilnosti kmetijstva podobne kot v ostalih deli Slovenije. Prevladujejo majhne kmetije, velika razdrobljenost kmetijskih zemljišč in nizek delež prebivalcev v vaseh, ki se ukvarjajo s kmetijstvom. Problem predstavlja tudi pomanjkanje finančnih sredstev (Razvojni program podeželja …, 2005). Kmetije so v povprečju manjše od povprečne slovenske kmetije, ki je po popisu kmetijstva iz leta 2010 obsegala 6,4 ha kmetijskih zemljišč v uporabi na kmetijsko gospodarstvo (Popis kmetijstva 2010 …, 2012).
K opuščanju kmetijstva prispeva tudi starostna struktura kmetov (Razvojni program podeželja …, 2005). Večina mladih se po šolanju zaposli izven kmetijstva in za kmetijo skrbijo starejše generacije. Zaradi velike prostorske razpršenosti kmetijske zemlje so stroški obdelave toliko večji in zmanjšujejo konkurenčnost kmetij v boju za preživetje. Kljub upadanju deleža kmetijstva v skupnem dohodku, narašča njegov ekološki pomen (Razvojni program podeželja …, 2005).
V občini Ilirska Bistrica je bilo po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije leta 2010 zabeleženih 5.446 ha kmetijskih zemljišč v uporabi. Glede na celotno površino občine je tako delež kmetijskih zemljišč v istem letu znašal 11,3 %. Na obravnavanem območju prevladujejo površine trajnih travnikov in pašnikov ter njive (Statistični urad Republike Slovenije, 2021). Značilno je, da se nekdanji travniki in pašniki z opuščanjem, počasi zaraščajo. Le 13,7 % kmetijskih gospodarstev v občini ima 10 ali več hektarjev kmetijskih zemljišč v uporabi. Opuščanje kmetijske pridelave je tudi posledica razgibanega reliefa, ki otežuje kmetovanje (Razvojni program podeželja …, 2005). Leta 2010 je bilo opazno zmanjšanje kmetijske pridelave za prodajo. Od 794 družinskih kmetij v občini je bil le v 219 družinskih kmetijah pretežni namen kmetijske pridelave namenjen prodaji (Statistični urad Republike Slovenije, 2021).
Preglednica 1: Raba kmetijskih zemljišč leta 2010
LETO KMETIJSKA
ZEMLJIŠČA V UPORABI
NJIVE TRAVNIKI IN
PAŠINIKI
TRAJNI NASADI
SLOVENIJA 23,4 % 35,9 % 58,5 % 5,6 %
ILIRSKA BISTRICA
11,3 % 8,5 % 87,4 % 4,2 %
Vir: Statistični urad Republike Slovenije, 2021.
14
Avtorica: Petra Stopar.
Za izris rabe tal v občini Ilirska Bistrica je izjemoma prikazano obdobje 2009 ̶ 2021. Pri izrisu rabe tal (slika 5) za obe leti lahko opazimo, da največji delež občine prerašča gozd, katerega delež je bil večji leta 2009, znašal je 75,5 %. Gozdu sledijo travniki, katerih delež se je v obdobju 2009 ̶ 2021 zmanjšal z 18 % (leta 2009) na 15 % (leta 2021). Z opuščanjem kmetijstva se je leta 2021 zmanjšal tudi delež njivskih površin, in sicer z 1,2 % na 0,7 %. Se je pa v letu 2021 povečal delež sadovnjakov z 0,9 % na 1,1 %. Kljub temu, da razlika med letoma ni velika, pa se opaža ponovno oživljanje sadjarstva, ki mu je vzpeto površje občine naklonjeno. Delež zaraslih zemljišč se je povečal v letu 2021 skoraj za dober odstotek, prav tako se je povečal delež neobdelanih površin in površin v zaraščanju. Delež pozidanih površin je v obeh letih ostal enak in znašal 2 % površine celotne občine. Zaradi prevladujočega kraškega površja in s tem povezanim manjšim deležem površinskih voda ter prevladujočim podzemnim pretakanjem, vode zavzemajo 0,3 % površine občine.
Živinoreja z gozdarstvom je značilna zlasti za območja kmetijsko manj primerne kraške prsti, v Brkinih sta razširjena sadjarstvo in živinoreja, ob reki Reki pa je značilna kombinacija živinorejskih kmetij z dopolnilno vrtnarsko usmeritvijo (Volk, 2009).
Družinske kmetije v občini se večinoma ukvarjajo z mešano rastlinsko pridelavo in živinorejo, nekaj se jih ukvarja tudi z mešano živinorejo in vzrejo pašne živine. Zaradi naravnih danosti, manjših kmetij in zemljiške razdrobljenosti se večina družinskih kmetij ukvarja s polikulturnim kmetovanjem (Popis kmetijskih gospodarstev …, 2002).
Pomanjkanje oz. premalo sredstev za zagon dejavnosti povzroča, da mlad kmet nima ustreznih možnosti, da bi se začel ukvarjati s kmetijstvom, če ni predhodne generacije.
Najbolj se opuščanje oziroma zmanjševanje obsega kmetovanja kaže v zmanjševanju tržne proizvodnje in hitrem zaraščanju (Razvojni program podeželja ..., 2005).
Naravne razmere na tem območju dovoljujejo zlasti živinorejo. V preteklosti so kmetje redili precej ovac, med obema vojnama pa se je močno razvila govedoreja, predvsem mlečna. Leta 2010 je bilo na 545 kmetijskih gospodarstvih, ki redijo živino, 2840 glav velike živine, od tega je bilo največ glav pašne živine. V povprečju na hektar kmetijskih zemljišč v uporabi pade 0,52 glave velike živine (Statistični urad Republike Slovenije, 2021).
Slika 5: Primerjava rabe tal v občini Ilirska Bistrica med letoma 2009 in 2021
15
Na kraških in na višjih travnatih območjih je primernejša reja drobnice. Povečalo se je tudi število mesnih ovc. Panoga je manj intenzivna in primerna za dopolnilne dejavnosti na kmetijah, ki predstavljajo dodaten vira zaslužka (Razvojni program podeželja …, 2005).
Ponovno se oživlja sadjarstvo, ki je bilo nekoč zelo pomembna gospodarska panoga.
Zastopane so predvsem nove in hitro zoreče sorte. Na robovih teras najdemo nasade sliv.
Najugodnejši višinski pas je med 500 in 650 m, kjer je tudi več slane. Sadjarstvo je v občini najbolj značilno za zahodni del Brkinov, kjer uspevajo tudi češnje (Šebenik, Kladnik, 2001).
Na izbiro vrste sadja in njihovo razporeditev so pomembno vplivale podnebne, kamninske in druge naravne razmere. O pomembnosti te panoge pričajo zapuščeni sadovnjaki. Ponekod se sadjarstvo oživlja (Šebenik, 1996), o čemer pričajo tudi podatki analize dejanske rabe tal.
Kmetijstvo v občini se počasi opušča, k temu prispeva predvsem razdrobljenost kmetijskih zemljišč in upadanja deleža prebivalstva, ki se s kmetijstvom ukvarja. Pogosti sta zlasti polikulturna usmerjenost kmetij in ekstenzivna pridelava, ki povzročata manjše pritiske na okolje. Za to je značilna manjša uporaba umetnih gnojil in fitofarmacevtskih sredstev, kar prispeva tudi k ohranjanju biotske raznovrstnosti. Zaradi takšnega načina kmetovanja je tudi lažji prehod na ekološko ali pa integrirano pridelavo (Volk, 2009). K zmanjšani kmetijski obdelavi močno prispeva tudi razgiban relief, ki otežuje kmetovanje. Težavo predstavlja tudi kraško površje in s tem kraško-razpoklinska poroznost. Zaradi večje občutljivosti in slabših samočistilnih sposobnosti vodnih virov prihaja zaradi kmetijstva do onesnaževanja podzemnih voda.
4.2 GOZDARSTVO
Les je pomemben vir, ki je prispeval k razvoju različnih dejavnosti v občini. Sprva so se razvijali mlini in žage, kasneje pa še lesna industrija (Volk, 2009).
V okviru Zavoda za gozdove Slovenije sodi občina v dve območni enoti, in sicer v Območno enoto Postojna, kamor spada Krajevna enota Knežak, in v Območno enoto Sežana, kamor spada Krajevna enota Ilirska Bistrica (Zavod za gozdove Slovenije, 2021).
Občina Ilirska Bistrica spada med bolj gozdnata območja Slovenije. Leta 2008 je bilo skoraj 70 % površin občine poraščene z gozdom. Skupna površina gozdov v občini je istega leta znašala 33.563 ha. Na enem hektarju gozda je v Sloveniji v povprečju shranjenih 240 m3 lesa, letni prirast gozdov v Sloveniji pa znaša 6,2 m3/ha. Letni možni posek na območju občine znaša 134.250 m3, realizacija največjega možnega poseka pa je zgolj 60 %.
Prevladujejo zasebni gozdovi (Energetski koncept …, 2008). Po analizi podatkov o rabi tal, pridobljenih s portala Ministrstva za kmetijstvo, gospodarstvo in prehrano, leta 2021 porašča gozd že 73 % površine občine.
Po podatkih iz leta 2002 je bilo v občini veliko število ljudi, ki se je ogrevalo z lesom in lesnimi ostanki. S tem energentom se je ogrevalo okrog 59 % vseh stanovanj oziroma 64 % individualno ogrevanih stanovanj. Slovensko povprečje kaže, da se je z lesom in lesnimi ostanki ogrevalo 30 % vseh stanovanj in 39 % individualno ogrevanih stanovanj. Opaziti je bilo možno, da se je z lesom ogrevalo največ ljudi, ki živijo izven mesta Ilirska Bistrica (Energetski koncept …, 2008).
16
Gozdovi v občini so razdeljeni v 3 gospodarske kategorije, in sicer na večnamenske gozdove, gozdove z varovalnim namenom z načrtovanim posekom in na varovalne gozdove. Poudariti je treba lesnopredelovalno funkcijo teh gozdov, ki prevladuje, poleg nje pa je pomembna tudi funkcija varovanja gozdnih zemljišč in sestojev. Med socialnimi funkcijami prevladujeta obrambna funkcija in higiensko zdravstvena funkcija (Gozdnogospodarski načrt …, 2015).
Les je od nekdaj pomembna surovina, ki je pripomogla k razvijanju industrije v občini. Sprva so les potrebovali za delovanje mlinov in žag, kasneje pa je pripomogel tudi k razvoju prevozništva. Trgovanje z bistriškim lesom je segalo tudi do Ljubljane, Trsta in morja. Danes les igra pomembno vlogo pri obratovanju lesnopredelovalnega obrata Lesonit. Večje izsekavanje dreves lahko pušča negativne sledi v okolju. Zmanjšuje biotsko raznovrstnost in povečuje erozijo.
4.3 INDUSTRIJA
Ob koncu 19. stoletja je bilo prebivalstvo na območju današnje občine Ilirska Bistrica še vedno izrazito kmečko. Zaradi zastarele kmetijske pridelave in nedonosnosti so si ljudje vir zaslužka začeli iskati drugod. Dodaten zaslužek je zagotavljalo delo v gozdu in v prevozništvu lesa. Vodno bogastvo je omogočalo razvoj žagarstva in mlinarstva, ki se je širilo predvsem v Ilirski Bistrici na potoku Bistrica in na njenih pritokih ter na reki Reki s pritoki. Trgovanje z lesom je segalo do Ljubljane in preko Trsta ter Reke v prekomorske dežele. K temu je najbolj pripomogla izgradnja kraka južne železnice do Reke leta 1873.
Žagarstvo je omogočilo tudi razvoj lesnopredelovalne industrije v Ilirski Bistrici in Zgornji Pivki. Z izgradnjo mlekarne so se postavili temelji za razvoj živilske predelovalne industrije.
Že ob koncu 19. stoletja je tako nastala tovarna testenin Pekatete, ki je bila prva tovarna testenin na Kranjskem (Simčič, 2011). Po vojni se je iz tovarne testenin razvilo lesnoindustrijsko podjetje Topol (Volk, 2009). Podjetje je upravljalo z večjim število obratov: delavnice vzdrževanja, proizvodnja slepega in plemenitega furnirja, žagarski obrat, galanetirjski obrat, proizvodnja pohištva (Simčič, 2011).
V obdobju med obema vojnama so se razvijale že prej omenjene gospodarske panoge.
Odpirali so se novi obrati, ki pa so bili v lasti italijanskega okupatorja. Po drugi svetovni vojni je nastala še danes pomembna tovarna lesovinskih plošč Fallersa. V času Jugoslavije se je gospodarstvo začelo počasi obnavljati. Ustanovljeno je bilo Lesno industrijsko podjetje Lip, ki je kasneje prešlo pod upravo podjetja Javor Pivka. Lesno kemična industrija Lesonit pa je bila ustanovljena leta 1946. Že takoj po vojni je v 20 letih obratovanja število zaposlenih naraslo s 100 na 550. S priključitvijo Topola pa se je število zaposlenih povzpelo na 1100. Poleg omenjenih tovarn je pomembno vlogo nosila tudi tovarna TOK, tovarna organskih kislin. Leta 1955 je začela obratovati Plama, ki se ukvarja s proizvodnjo in predelavo plastičnih mas. Aprila 1947 je bilo ustanovljeno podjetje TIB Transport Ilirska Bistrica. Ukvarjalo se je s prevozi težkih in lahkih naftnih derivatov, kemikalij, plina, praškastih tovorov, logistično podporo, vzdrževanjem gospodarskih vozil, pralnico vozil, tehničnimi pregledi … Pred osamosvojitvijo države je bilo zaposlenih 380 ljudi (Beltram, 2011). Danes podjetja ni več, opravljajo se samo tehnični pregledi in registracija vozil (TIB storitve, 2021).
17
Industrija je v večji meri omejena na Podgrad in Ilirsko Bistrico, kjer industrijska tradicija sega v 19. stoletje. Najpomembnejše je lesnopredelovalno podjetje Lesonit. Vzrokov za nadaljevanje izkoriščanja lesa kot najpomembnejše surovine je več. Med njimi so tradicija, značilna lega na robu območja snežniških gozdov in bližina večjih količin tekoče vode (Šebenik, 1996).
V industriji je v občini zaposlena večina prebivalstva. Še vedno prevladuje predelovalna industrija, znotraj nje pa obdelava in predelava lesa, izdelki iz gume in plastičnih mas in proizvodnja pohištva (Volk, 2009).
Danes v občini delujejo naslednja podjetja:
1. Lesonit d.d. je podjetje, ki se ukvarja z proizvodnjo MDF plošč. Te plošče uporabljajo za izdelavo vrat, laminata… V proizvodnji uporabljajo predvsem slovenski les, nekaj pa ga uvažajo iz Hrvaške. Za izdelavo plošč uporabljajo les najslabše kakovosti (Tomažinčič, 2021). Lesonit je sprva les obdeloval s tako imenovanim »mokrim postopkom« s katerim je prihajalo do hudega onesnaževanja reke Reke. Po osamosvojitvi Slovenije pa je podjetje prešlo na »suhi postopek« in se je onesnaževanje Reke zmanjšalo (Šebenik, 1996). V obratu je bilo v letu 2021 zaposleni 136 delavcev (Tomažinčič, 2021).
2. Plama-Pur, proizvodnja in predelava plastičnih mas d.d. se ukvarja s proizvodnjo in predelavo mehke poliuretanske pene. Ta se uporablja za izdelavo oblazinjenega pohištva, ležišč, polizdelke prodajajo tudi čevljarski industriji, industriji embalaže, tekstilni industriji in gradbeni industriji (Plama-Pur d.o.o., 2021).
3. Izoterm Plama d.d. se ukvarja s proizvodnjo izdelkov za toplotno in zvočno izolacijo ter proizvodnjo embalaže iz penjenega polietilena. Največ izdelkov izvozijo v republike nekdanje Jugoslavije (Volk, 2009).
4. Termoplasti - Plama d.o.o. se ukvarja s proizvodnjo tiskane in netiskane fleksibilne polietilenske embalaže (Termoplasti Plama d.o.o., 2021).
5. TIB Storitve d.d. je danes podjetje, ki se ukvarja z registracijo vozil in tehničnimi pregledi. Del podjetja, ki se je ukvarjal s prevozom nevarnega tovora, šel v stečaj (STA, 2014). V TIB Storitvah d.d. je zaposlenih 17 delavcev (TIB Storitve d.o.o., 2021).
Industrija je danes omejena na industrijske cone v Podgradu in Ilirski Bistrici. Prevladujejo lesnopredelovalni obrati. Najpomembnejši lesnopredelovalni obrat je Lesonit. Prav Lesonit je večkrat »krivec« za slabšanje stanja okolja v občini. Sprva so mu očitali onesnaževanje zraka in vode, s spremenjenim načinom obdelave lesa pa se prebivalci zaradi Lesonita spopadajo s hrupom. Veliko razprav je v občini povzročilo delovanje bioplinarne, ki je delovala do leta 2011. Prebivalci v bližnjih stanovanjskih naselij so se spopadali s smradom.
Nekoč je bila industrija v občini večji onesnaževalec okolja. Najbolj je bila onesnažena reka Reka, ki je predstavljala ponor industrijskih odpadnih vod iz Lesonita, Tovarne organskih kislin – TOK in TIB Transporta. Stanje okolja se je izboljšalo s propadom tovarne TOK in izgradnjo čistilne naprave. Kljub zmanjšanju pritiskov na okolje pa so se pojavile nove oblike obremenjevanja, zlasti hrup (Volk, 2009).
18 4.4 STORITVENE DEJAVNOSTI
Občina Ilirska Bistrica razvija oskrbne, storitvene in družbene dejavnosti na funkcionalno zaokrožena območja v mestu Ilirska Bistrica in drugih lokalnih središčih. V Brkinih se kot lokalno središče razvija naselje Pregarje, kjer se krepijo storitvene in oskrbne funkcije.
Druga oskrbna središča, ki razvijajo nekatere oskrbne in storitvene dejavnosti, so: Koseze, Zarečje, Zemonska Vaga – Dolnji Zemon, Harije, Prem in Ostrožno Brdo, Topolc, Dolnja Bitnja in Novokračine (Občinski prostorski načrt …, 2012).
4.4.1 Turizem
Turizem v občini Ilirska Bistrica ima veliko potencialnih možnosti za razvoj, vendar je njena turistična ponudba omejena zgolj na določene točke: Mašun, Sviščaki, Snežnik, grad Prem in rojstna hiša Dragotina Ketteja. Občina ima dober prometni položaj ob magistralnih cestah Postojna – Jelšane – Reka in Kozina – Starod. Tranzitni turizem zaživi zlasti v poletni sezoni.
Pomemben je tudi lovni turizem, ki so ga razvili v snežniških in brkinskih gozdovih, ob akumulacijskih jezerih je prisoten ribiški turizem. Brkini so pomembni tudi zaradi turizma na kmetijah (Volk, 2009).
Leta 2018 je občino obiskalo 6. 684 turistov, tako domačih kot tujih, ki so opravili 18.143 nočitev. Največ turistov in nočitev je bilo v mesecu avgustu. Domačih turistov je bilo leta 2018 1.486, nočitev pa 2.910. Domači turisti so občino obiskali ali pa v njej prenočili predvsem v mesecu juniju. Tujih turistov je bilo v letu 2018 5.198, opravili so 15.233 nočitev. Nočitve in prehodi tujih turistov so prevladovali v mesecu avgustu. Zadnji dostopni podatki o prenočitvenih zmogljivostih občine Ilirska Bistrica, so za leto 2019, ko je bilo v občini na razpolago 478 ležišč (Statistični urad Republike Slovenije, 2021).
Preglednica 2: Prenočitvene zmogljivosti, prihodi in prenočitve turistov v občini Ilirska Bistrica leta 2018
2018
ZMOGLIVOSTI PRIHODI TURSTOV PRENOČITVE
ležišča (2019) domači tuji domači tuji
478 1 486 5 198 2 910 15 233
Vir: Statistični urad Republike Slovenije, 2021.
4.4.2 Promet
Zaradi lege občina gravitira proti sosednji Hrvaški, predvsem proti mestu Reka, prav tako pa tudi proti Trstu in Ljubljani. Tudi Strategija prostorskega razvoja Slovenije narekuje enakovreden razvoj slovenskih območij, s čimer spodbuja na območju občine izgradnjo odcepa od Postojne/Divače preko Pivke in Ilirske Bistrice proti sosednji Hrvaški. Preko občine poteka tudi glavna železniška proga E 65, ki povezuje Pivko in Ilirsko Bistrico (Celostna prometna strategija…, 2017). V občini je 243,818 km občinskih cest in 112,997 km lokalnih, 7,196 km krajevnih in 123,625 km javnih cest. Železniška proga pa je dolga 17 km (Volk, 2009).
Osi povezovanja središč in prometne povezave potekajo v smeri S ̶ J(Knežak/Bač ̶ Ilirska Bistrica ̶Jelšane/Zabiče) ter zahodno, proti Podgradu in Hrušici. Glavne koridorje predstavljajo ceste: G1-6 (Postojna ̶ Jelšane), G1-7 (Kozina ̶ Starod) in R2-404 (Knežak ̶ Ilirska Bistrica ̶ Podgrad) (Celostna prometna strategija…, 2017). Največja prometna
19
obremenitev se je v letu 2018 izkazala na cesti Ilirska Bistrica ̶ Dolnji Zemon, ko je cesto prevozilo 8.147 PLDP vozil, od tega je bilo osebnih vozil 6.982 PLDP (Prometne obremenitve, 2018).
Preglednica 3: Prometne obremenitve leta 2018 v občini Ilirska Bistrica v PLDP
PROMETNI ODSEK VSA
VOZILA
MOTORJI OSEBNA VOZILA
AVTOBUSI
PREM ̶ ILIRSKA BISTRICA 5 000 90 3 980 50
ULICA NIKOLA TESLA 5 405 70 4 406 44
ILIRSKA BISTRICA ̶ DOLNJI ZEMON
8 147 124 6 982 56
DOLNJI ZEMON ̶ MP JELŠANE 5 000 100 4 015 60
MP STAROD ̶ PODGRAD 5 003 106 3 606 74
PODGRAD ̶ OBROV 7 050 121 5 367 78
Vir: Prometne obremenitve, 2018.
Za občino je značilna slaba povezanost z javnim potniškim prometom znotraj občine in z regijskimi središči. Avtobusnih prevozov je največ na relaciji Podgrad ̶ Obrov in mejni prehod Starod ̶ Podgrad (preglednica 3) (Prometne obremenitve, 2018).
V občini je prevoz v veliki meri vezan na uporabo osebnega avtomobila. Ta prevladuje za delovne migracije znotraj in zunaj občine ter tudi za ostale dejavnosti in potrebe občanov.
Ključen izziv občine je zmanjšati število prevozov z motornimi vozili, še posebej tam, kjer so razdalje krajše in obstajajo možnosti za spremembo navad (Celostna prometna strategija
…, 2017). Leta 2018 je bilo v občini registriranih 8.475 osebnih avtomobilov oziroma, 635 avtomobilov na 1.000 prebivalcev, s čimer občina Ilirska Bistrica presega slovensko povprečje 549 osebnih avtomobilov na 1.000 prebivalcev (Statistični urad Republike Slovenije, 2021). Malo ljudi se odloči za pešačenje ali kolesarjenje, ki ostajata kot način rekreacije.
Površin za parkiranje je v občini dovolj. Parkiranje motornih vozil na urejenih parkirnih prostorih je brezplačno. Občinska uprava načrtuje tudi izgradnjo garažne hiše med železniško in avtobusno postajo (Celostna prometna strategija …, 2017).
Občina Ilirska Bistrica daje podobo industrijske občine in ni toliko usmerjena v razvijanje turizma. Kljub temu se v poletnem delu leta sooča z gnečo turistov, ki se vozijo zlasti na Hrvaško. V tem delu leta je promet eden večjih pritiskov na okolje. Gneča turistov in njihovi postanki povečajo tudi količino odpadkov, ki je večkrat odvržena tudi v naravo. Problem postaja tudi velika uporaba osebnega avtomobila. Občina je skozi mesto zgradila kolesarske poti, ki pa so večinoma neuporabljene. Povečan prometni pritisk na okolje je tudi posledica slabo vzpostavljenega javnega prevoza. Poleg tranzitnega turizma problem predstavlja tudi lovni turizem, ki vpliva na biotsko raznovrstnost občine.
20
5 PRITISKI NA OKOLJE
5.1 HRUP
Kot vir hrupa sta v občini Ilirska Bistrica največkrat izpostavljena industrija in promet. Z izgradnjo obvoznice se je vpliv prometa zmanjšal, zlasti v predelih, ki jih prometni tok zaradi obvoznice zaobide. Pred obvoznico so se predvsem poleti pojavljale gneče turistov, ki so se skozi Ilirsko Bistrico vozili proti Hrvaški. Šlo je za cesto od Ribnice do Ilirske Bistrice in cesto od Pivke do Ilirske Bistrice ter odsek od Ilirske Bistrice do mejnega prehoda Jelšane.
Z izgradnjo obvoznice se je promet preusmeril na obrobje mesta. Poleg potujočih turistov hrup povzročajo tudi tovorna vozila (Ženko, 2018).
Slika 6: Načrt za potek obvoznice skozi mesto Ilirska Bistrica
Prebivalci Jelšan in Dolenj so leta 2018 izvedli tudi protest. Ker gre za obmejni vasi, se vaščani srečujejo z gnečami turistov in ropotanjem tovornih vozil. Prav tako so opozarjali na poslabšanje stanja zraka zaradi povečanja izpušnih plinov. Kot edino rešitev so navedli izgradnjo avtoceste, ki bi turiste in tovornjake preusmerila iz naselij (Ženko, 2018).
Poleg cestnega prometa hrup povzroča tudi železniška proga Pivka–Ilirska Bistrica–mejni prehod. Ob železniški progi se nahaja približno pet objektov s hišnimi številkami, v samem naselju Ilirska Bistrica je objektov 20, še 10 objektov pa je do meje s Hrvaško. Tako lahko ocenimo, da pomeni hrup železniškega prometa bistveno obremenitev za vsaj 75 prebivalcev (Okoljsko poročilo …, 2011).
Drug vir hrupa predstavlja Tovarna Lesonit. Z izgradnjo nove tovarne leta 2006 in z novim načinom obdelave lesa, naj bi se hrup tovarne zmanjšal, a so kmalu po izgradnji nove tovarne občani, ki živijo v bližini Lesonita, začeli opozarjati na povečanje hrupa in prašnih delcev (Šajn, 2008). Benigar (2008) je zapisal, da sta moteča predvsem nizkofrekvenčni hrup in ultrazvok. Ta povzroča motnje v delovanju človekovih organov (iskrenje pred očmi, neugodje v predelu želodca, vrtoglavico, glavobol, nespečnost, tesnobo ...). Leta 2008 je tudi sam izmeril nizkofrekvenčni hrup z merilnim mikrofonom in ugotovil, da hrup ob tovarni za več kot sedemkrat presega maksimalne dovoljene meje. Lastnik tovarne meni, da je izvor težave v dejstvu, da so stanovanjske hiše zgrajene preblizu tovarne (Benigar, 2008).
Vir: STA, 2014.
21
Določeno mero hrupa povzroča tudi industrijska cona v Podgradu (Hrušica), kjer so locirana podjetja Plama pur, Izoterm Plama in Termoplasti-Plama. Cona je umeščena stran od poselitvenih območij, zato prebivalci nimajo težav s hrupom (Okoljsko poročilo …, 2011).
5.2 ODPADNE VODE
Osrednji upravljalec vodovoda v občini je Komunalno podjetje Ilirska Bistrica, ki s pitno vodo oskrbuje večino prebivalcev občine. Upravlja tri vodovodne sisteme: vodovodni sistem Ilirska Bistrica, vodovodni sistem Knežak in vodovodni sistem Podstenjšek. Komunalno podjetje opravlja tudi obvezno gospodarsko javno službo odvajanja in čiščenja komunalnih in padavinskih odpadnih voda na območju občine Ilirska Bistrica (Komunalno podjetje …, 2021). V občini je še 12 lokalnih vodovodov. Ti v posameznih naseljih oskrbujejo od najmanj 10 do največ 330 prebivalcev, skupno pa 1.890 prebivalcev občine (Volk, 2009).
Občina je izdelala tudi Operativni program odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda v občini Ilirska Bistrica, s katerim so določena območja naselij, ki morajo biti opremljena z javno kanalizacijo, načrtovati in izvesti je treba tudi investicije ali investicijsko vzdrževanje objektov javne kanalizacije. Gre za naselja, ki imajo več kot 50 prebivalcev in gostoto, večjo od 20 oseb/ha oziroma 10 oseb/ha na občutljivih in vodovarstvenih območjih. V občini je 37 takih naselij (Volk, 2009).
Komunalno podjetje Ilirska Bistrica upravlja približno 60 km dolg kanalizacijski sistem. Ta je pretežno mešanega tipa, v Jasenu, na Jasenski pili in v delu Topolca pa gre za ločene sisteme. Podjetje upravlja še kanalizacijo v naseljih Bač, Knežak, Podgrad, Hrušica in Šembije, kjer so locirane male komunalne čistilne naprave. Centralna čistilna naprava z zmogljivostjo 9500 PE je postavljena na obrobju mesta. Odpadna voda priteče v kanal z grabljami, ki očistijo trde delce; ti so večji od 6 mm. Ta voda nato odteče v vhodno črpališče, od tu pa v peskolov z lovilnikom maščob. Ko je voda mehansko očiščena, odteče v razdelilni jašek in se nato izmenično pretaka v prvi ali drugi bazen SBR reaktorja oziroma biološkega bazena. Tukaj poteka še biološko čiščenje vode. Na centralno čistilno napravo so priključeni še industrijska podjetja Lesonit in Transport Ilirska Bistrica ter približno 4500 prebivalcev (Komunalno podjetje …, 2021).
V občini deluje ena centralna čistilna naprava in pet malih komunalnih naprav, ki se nahajajo v naseljih Bač, Podgrad, Hrušica, Knežak in Šembije. Centralna čistilna naprava ima zmogljivost 9.500 PE in oskrbuje približno 4500 prebivalcev (Komunalno podjetje …, 2021). Kanalizacijski sistem je vzpostavljen v mestu Ilirska Bistrica, na katerega so priključeni še Jasen in Topolc, svoj kanalizacijski sistem imajo naselja Hrušica, Podgrad, Bač in Knežak. Kanalizacijsko omrežje je grajeno v ločenem in mešanem sistemu (Obravnava Dopolnjenega programa …, 2020). Stopnja priključenosti na javno kanalizacijsko omrežje v mestu Ilirska Bistrica je 55,4 % (Koeficient razvitosti …, 2021). V naselju Hrušica so izvedeni vsi kraki fekalne kanalizacije, a veliko gospodinjstev še vedno ni priklopljenih nanjo. Gospodinjstva, ki niso priključena na javno fekalno kanalizacijo, imajo svoje greznice (Obravnava Dopolnjenega programa …, 2020). Kjer urejenega odvajanja in čiščenja odpadne vode ni, morajo lastniki novih objektov obvezno zgraditi malo komunalno čistilno napravo ali pa nepretočne greznice. Blato in komunalne odpadne vode
22
iz pretočnih greznic ter malih čistilnih naprav se morajo odvažati v Centralno čistilno napravo Ilirska Bistrica (Odlok o odvajanju …, 2019).
Slika 7: Centralna komunalna čistilna naprava Ilirska Bistrica
Avtorica: Petra Stopar.
Slika 8: Mala komunalna čistilna naprava Knežak
Avtorica: Petra Stopar.
5.3 ODPADKI
Ločevanje odpadkov se je v občini Ilirska Bistrica začelo leta 2005. Postavljeni so bili ekološki otoki, na katerih se je ločeno zbiralo papir, steklo, plastenke, pločevinaste izdelke in biološko razgradljive odpadke. Leta 2006 je bil zgrajen zbirni center za ločeno zbrane frakcije Globovnik. V preteklosti je na območju občine delovalo tudi odlagališče nenevarnih odpadkov v Jelšanah, vendar se je v letu 2013 začel postopek zapiranja deponije in danes ne deluje več (Stanič, 2018).
23
Komunalno podjetje Ilirska Bistrica ob ravnanju z odpadnimi vodami opravlja tudi storitev ravnanja s komunalnimi odpadki na celotnem območju občine Ilirska Bistrica. Čez leto zberejo več kot 4000 ton komunalnih odpadkov, 60 % le-teh so ločeno zbrani odpadki.
Poskrbljeno je za odvoz gospodinjskih in vseh drugih odpadkov. Gospodinjstva so opremljena z zabojniki za ločevanje mešane embalaže in ostanka komunalnih odpadkov. V mestu Ilirska Bistrica so gospodinjstva opremljena tudi z zabojniki za ločevanje biorazgradljivih odpadkov. Ostala gospodinjstva s temi zabojniki niso opremljena, saj imajo možnost lastnega kompostiranja, le v vaseh Podgrad in Knežak je na ekološkem otoku tudi možnost zbiranja biorazgradljivih odpadkov (Komunalno podjetje …, 2021). Odvoz je organiziran v vseh 64 naseljih, ki imajo skupno 14.056 prijavljenih uporabnikov storitev gospodarske javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki (Okoljsko poročilo …, 2011).
V občini je urejenih 84 ekoloških otokov, od tega jih je 19 v Ilirski Bistrici, 65 pa po ostalih naseljih. Otoki so urejeni ob javnih cestah ter dostopni vsem prebivalcem ter obiskovalcem.
Večji zbirni center je Globovnik, kjer se zbirajo ločene frakcije, kot so embalažni les, kosovni odpadki, trda plastika, bela tehnika, odpadni elektro aparati in elektronika, odpadna oblačila in tekstil, odpadne gume, stanovanjski gradbeni material, odpadna olja, barve in laki ter nevarne odpadke iz gospodinjstva. V okviru projekta LIFE Gospodarjenje z e-odpadki je komunalno podjetje prejelo v uporabo 10 uličnih zbiralnikov za tako imenovane e-odpadke in odpadne baterije. Postavljeni so na ekoloških otokih na Cankarjevi ulici, Gregorčičevi cesti, Gubčevi ulici, Jasenski pili, Kidričevi ulici, Prešernovi ulici, v Rečici, na Rozmanovi ulici in na Vilharjevi cesti (Komunalno podjetje …, 2021). Zbiranje nevarnih odpadkov se v občini vrši enkrat letno, občani pa lahko tudi sproti odvažajo nevarne odpadke v Zbirni center Ilirska Bistrica (Globovnik). Pojavljajo se tudi neurejena odlagališča (Okoljsko poročilo …, 2011).
Slika 9: Zabojnik za električne odpadke
Avtorica: Petra Stopar.
