DPSIR model za občino Ilirska Bistrica - Stanje okolja v občini Ilirska Bistrica Diplomsko delo

Avtorica: Petra Stopar.

V zadnjem delu naloge sem opravila še analizo ankete, s katero sem raziskala mnenja in odnos občanov in občank do stanja okolja v občini Ilirska Bistrica.

2 FIZIČNOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI OBČINE ILIRSKA BISTRICA

Občina Ilirska Bistrica je po velikosti druga največja občina v Sloveniji. Spada v primorsko-notranjsko statistično regijo (Statistični urad Republike Slovenije, 2021). Obsega 64 naselij (Občina in naselja…, 2021), ki so združena v 21 krajevnih skupnosti: Dolnja Bitnja, Dolnji Zemon, Harije, Hrušica, Ilirska Bistrica, Jasen, Knežak, Koseze, Kuteževo, Novokračine, Ostrožno Brdo, Podgrad, Pregarje, Prem, Rečica, Starod, Šembije, Topolc, Vrbovo in Zabiče (Uljan, 2005). Občina Ilirska Bistrica meji na štiri sosednje občine: Hrpelje-Kozina, Divača, Pivka, Loška dolina, na jugu pa meji na sosednjo Republiko Hrvaško. Povprečna nadmorska višina občine Ilirska Bistrica je 525,6 m (Šebenik, Kladnik, 2001).

Slika 3: Položaj občine Ilirska Bistrica

Avtorica: Petra Stopar. Vir: Geopedia, 2021.

2.1 GEOLOŠKE IN RELIEFNE ZNAČILNOSTI

Območje občine je kamninsko enotno, saj večji del območja prekrivajo sedimentne kamnine.

Te so nastale predvsem v morjih. Najstarejše kamnine so mezozojske in kenozojske starosti, pri katerih gre največkrat za apnenec. Te kamnine prekrivajo Snežniško planoto, Podgrajsko in Jelšansko podolje ter Koritniško kotlinico (Volk, 2009). Eocenske flišne kamnine najdemo na območju Brkinov. Na dnu ilirskobistriške kotline so gline, ki nakazujejo na nekdanjo ojezeritev ali vsaj občasno močvirje. Naplavine so prekrile tudi dno slepih dolin (Šebenik, Kladnik, 2001).

S tektonskim ugrezanjem, ki se je začelo v pliocenu, je nastala ilirskobistriška kotlina. Zanjo je še vedno značilna živahna tektonika, kar dokazujejo pogosti potresi. Najmočnejši potresi so bili v letih 1986, 1992 in 1995. Osrednji del kotline je raven, ob sotočju Reke, Molje in Bistrice pa nekoliko mokroten. Reko spremlja široka in ravna dolina Podgora, ki jo prekinjajo vršaji izpod strmega, narinjenega apneniškega roba. Ta del se imenuje Kočanska dolina (Šebenik, Kladnik, 2001).

Slika 2: Občina Ilirska Bistrica

Občina Ilirska Bistrica je razdeljena na šest reliefnih enot (Volk, 2009).

1. Snežniška planota predstavlja del velike planote na vzhodu med Notranjskim podoljem in Zgornjim Pokolpjem in na zahodu med Pivško kotlino, dolino reke Reke in Jelšansko-Brgudskim podoljem (Volk, 2009). Planota se dviguje od 600 do 700 m visoko, nad planoto pa je najvišja točka Snežnik, ki dosega 1796 m. Na podlagi višinskih pasov in izoblikovanosti lahko Snežniško planoto razdelimo na tri dele, in sicer na Javorniško enoto na severu, južno enoto, ki obsega podolje med Mašunom in Leskovo dolino, ter na jedro snežniškega pogorja, ki predstavlja najvišji del Snežniške planote (vrh Snežnik) (Klemenčič, 1959). Snežniška planota je iz apnenca, dolomita in apnenčevih ter dolomitnih breč. Jedro Snežniške planote, torej Snežnik sam, danes razlagamo kot tektonsko grudo, kjer na površju opazimo kredni dolomit, apnenec in brečo, pod njimi pa jurske apnence in dolomite. Območje je nastajalo na dinarski karbonatni platformi in je del Jadranske plošče (Pavlovec, Pleničar, 2000).

2. Koritniška kotlinica predstavlja del doline Zgornje Pivke, ki jo je izoblikovala reka Pivka. Reka je ustvarila obsežne terase, velik vršaj apneniškega grušča in proda pa je nasula v zgornjem delu doline. Površje je v velikem delu zakraselo (Melik, 1960).

3. Brkini so območje, kjer prevladuje fliš. Najverjetneje so ime dobili po značilnih zaobljenih kopah – brdinih. Veliko naselij v Brkinih ima že v imenu besedo Brdo (Brezovo Brdo, Janeževo Brdo, Ostrožno Brdo, Ratečevo Brdo in Veliko Brdo).

Brkine delimo na zahodne, osrednje in vzhodne, na jugovzhodu pa je še nižji flišni odrastek, ki ga od »pravih« Brkinov loči Jelšansko podolje. Najbolj hribovita sta zahodni in osrednji del Brkinov, ki sta tudi najvišja. Med prevladujočim flišem najdemo tudi kremenove prodnike (Šebenik, Kladnik, 2001). Zaradi tako razgibanega površja v Brkinih se občina še danes srečuje s težavami pri gradnji cest in poti, kmetje pa zlasti v velikih strminah selektivno opuščajo obdelovalne površine (Šebenik, 1996).

4. Dolina reke Reke leži na območju velike brkinske flišne sinklinale, pripadajo ji robni deli na severovzhodni strani. Izoblikovala jo je reka Reka, ki izvira v stičnem pasu med flišem in mezozojskim apnencem Snežniške planote. Reška dolina se razširi od Prema navzgor. Na današnji potek Reške doline je vplivala tektonska prelomnica ob vznožju apneniškega bloka. Ko se Reka približuje Ilirski Bistrici, postane dolina najprostornejša in ploska, tako da lahko govorimo o Bistriški kotlini. Danes je dno Reške doline od Prema navzgor prava ploska dolina. To nakazuje na rečno zasipavanje in naplavljanje v kvartarju. Reko spremlja aluvialna ravnina in dobro oblikovane kvartarne terase, ki dajejo dobro osnovo za kmetijstvo. Kvartarnim terasam sledijo pliocenske v eocenskem flišu (Melik, 1960).

5. Podgrajsko podolje je suha dolina, ki se dviguje od Kozine proti jugovzhodu do Staroda. Občini Ilirska Bistrica pripada le zgornji del podolja od Staroda do Hrušice.

Suho dolino je izoblikovala površinska reka. Tekla je od Staroda čez Podgrad, Markovščino in Materijo, nato naprej ob Rodiku proti Divači v Reko ali pa čez Kozino in Bazovico v Nabrežinsko suho dolino (Melik, 1960). Dno doline je ravno in obsežno in je posledica vodnih tokov iz Slavnika in Čičarije. Potoki, ki pritekajo iz Brkinov, ob stiku z dolino poniknejo (Volk, 2009).

6. Jelšansko podolje ali Brgudsko podolje je nižje ležeča pokrajina, ki sega od Snežnika do Reške doline. Imenuje se po naselju Jelšane. Predstavlja prehodno pokrajino.

Podolje se je oblikovalo pod vplivom tektonskih premikanj in je ugreznjeno ob prelomnici, ki poteka v smeri SZ–JV. Tako na vzhodu kot na zahodu je Jelšansko podolje obdano z zelo visokimi gorami. V splošnem lahko opazimo, da so tektonske sile površje Jelšanskega podolja dvigovale, vendar v osrednjem delu najdemo pas, ki se ni toliko dvignil in se je v južnem delu celo ugrezal. Podolje se nam kaže kot

ugreznjena gruda med višjimi apneniškimi planotami. Glavni del podolja je zakrasela planjava. Skrajni severni del Jelšanskega podolja spada v občino Ilirska Bistrica.

Predstavljata ga dve slepi dolini zgrajeni iz fliša, ki sta po legi in nastanku nadaljevanje slepih dolin Podgrajskega podolja. Kjer danes ležita naselji Jelšane in Dolenje na zahodu, je nastala slepa dolina Mržaklja, na vzhodu pa slepa dolina Sušačkega potoka, kjer sta danes naselji Novokračine in Sušak (Melik, 1960).

Zaradi zakraselosti v občini Ilirska Bistrica naletimo tudi na tipične kraške pojave, med katerimi so tudi kraške jame. Povprečno so globoke 28 m in dolge 51 m. Največ znanih jam je v katastrski občini Snežnik, kjer jih najdemo 173, številne pa so tudi v krajevnih enotah Podgrad in Račice. Jame lahko razvrstimo v več podtipov. Osem jam in brezen uvrščamo med jame, za katere je značilen stalen ali pa občasen vodni tok. V 43 jamah in breznih sta občasno prisotna sneg ali led. Največ je poševnih brezen in jam. Jame s stalnim snegom ali ledom so značilne za območje Snežnika. Ledena jama v Peklu je edina ledena jama. V Snežniškem pogorju najdemo najglobljo jamo – Brezno Bogumila Brinška. Najdaljša jama se nahaja v Novokračinah in se imenuje Novokrajska jama (Perne, Turk, 2011).

Povprečna nadmorska višina v občini Ilirska Bistrica je 780 m, pomembna je zaradi posrednega in neposrednega vpliva na prostorsko razporeditev naselij in kmetijstva. V občini ima najvišjo nadmorsko višino vrh Snežnika (1796 m). V splošnem je nadmorska višina v občini višja od slovenskega povprečja (557 m) (Šebenik, Kladnik, 2001).

Območje občine gradita predvsem apnenec in dolomit. Za območja iz nekarbonatnih kamnin je značilna srednja do majhna nosilnost tal. Ob obilnih padavinah prihaja do zemeljskih plazov, polzenja tal in erozije. Zaradi neprepustne podlage je nosilnost manjša, kar predstavlja omejitev za kmetovanje (Volk, 2009). Nadmorska višina občine je za slovenske razmere nadpovprečna. Površje je rahlo vzpeto, kar je z vidika poselitve in kmetovanja – predvsem sadjarstva – ugodno. Zaradi nizkega deleža območja nad snežno mejo občina ne more razvijati smučarskega turizma (Kovačič, 2005).

2.2 HIDROGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI

Za občino so značilne velike razlike v gostoti površinske vodne mreže, ki so posledica reliefnih in litoloških značilnosti. Površinski vodni odtok pokriva 40 % območja in se pojavlja zlasti na vododržnih kamninah. Najpomembnejša reka območja je reka Reka, ki ima 52 km površinskega toka, ponikne pa v Škocjanskih jamah. Ob reki se je skoncentrirala večina poselitve in industrije (Ravbar, 2011). Predstavlja najpomembnejšo vodno žilo in odmaka skoraj polovico ozemlja (Kovačič, 2005). Zaradi prevladujočega kraškega tipa površja je značilna odsotnost površinskih voda, najdemo večinoma podzemeljsko pretakanje (Ravbar, 2011). Poleg reke Reke, ki odmaka 47,1 % površja, odmakajo zahodne Brkine občasno tudi Osapska reka in izviri Are pri Mlinih v Istri. Snežniška planota predstavlja razvodnico med Črnomorskim in Jadranskim povodjem. Tako se vode s Podgrajskega in Jelšanskega podolja odmakajo v Kvarnerski zaliv ter v izvire Mirne in Bračane v Hrvaški Istri, prav tako pa se v Kvarnerski zaliv odmaka tudi JV del Snežniške planote. V Črnomorsko povodje se odmakata SZ del Snežniške planote in del Zgornje Pivke. Normalno razvito vodno mrežo imajo poleg doline reke Reke tudi Brkini. Gre za območje z medzrnsko in razpoklinsko poroznostjo, transmisivnost pa se spreminja od zelo slabe do srednje. Brkini so meja med porečjem Reke in potoki, ki v slepih dolinah ponikajo v Podgrajskem podolju

in se zopet pojavijo v izvirih Rižane, Osapske reke, Mirne, Bračane ter v obmorskih kraških izvirih pri Opatiji (Kovačič, 2005).

Najpomembnejša reka Reka ima v splošnem dežni režim, vendar kaže odtenke dežno- snežnega režima z mediteranskim poudarkom in z vplivi kraške retinence. Reka ima najvišji vodostaj od septembra do novembra, z viškom v novembru. Nizke vode se pojavijo od maja do septembra. Krajši pritoki se Reki priključijo z desne, daljši pa z leve in prihajajo iz Brkinov. Najpomembnejša desna pritoka sta kraška izvira Bistrica in Podstenjšek, ki sta zajeta za vodno oskrbo v občini Ilirska Bistrica (Kovačič, 2005) .

Naravnih jezer v občini ni. Zgrajena sta dva večja vodna zadrževalnika na potoku Klivnik, da zadržujeta poplavni val Reke in večata pretok reke v času suše ter s tem zmanjšata onesnaženost reke (Šebenik, 1996). Klivnik je akumulacijsko jezero, ki je nastalo za jezom na potoku Klivnik. Nahaja se v bližini vasi Tominje. Dolžina jezera je 1800 m, širina pa 250 m. Jezero je namenjeno predvsem namakanju okoliških sadovnjakov in vzreji rib ter ribolovu. Brežine jezera so blatne in neporaščene zaradi nihanja vodne gladine, tudi do 5 m (Firbas, 2001). Zgrajeno je bilo med letoma 1984 in 1987 (Šebenik, 1996). Jezero Mola se nahaja jugozahodno od Ilirske Bistrice, v bližini vasi Harije. Obseg jezera meri 10 km, je precej veliko in ima zelo razgibano obrežje. Dolžina jezera je 3000 m, širina pa 300 m. Ob nalivih zadržuje visoke vode, v času suše pa nizke vode. Uporablja se predvsem za ribogojstvo in ribolov. Vodna gladina niha tako pri Klivniku kot pri Moli. Plitvejše dele Mole prekriva trstičje (Firbas, 2001).

Zakrasela območja najdemo na Snežniški planoti, Zgornji Pivki in Javornikih. Ta veljajo za najbolj obsežne sklenjene in močno zakrasele dele. Njihovo napajanje je odvisno od padavinske vode, ki pronica skozi prepustno kamnino in odteka v podzemlje. Za oskrbo z vodo so na tem območju zlasti pomembni kraški vodonosniki. Prebivalstvo za oskrbo z vodo izrablja predvsem kraški izvir Bistrice, ki se po dobrem kilometru izliva v reko Reko.

Bistrica tako oskrbuje več kot štiri petine prebivalcev mesta Ilirska Bistrica. Smeri in značilnosti pretakanja vode na kraških območjih občine so še neraziskani predvsem zaradi kompleksnih povezav podzemnih kraških vodnih poti (Ravbar, 2011).

Na območju občine Ilirska Bistrica je značilna velika količina podzemnih voda, ki so bolj občutljive na onesnaževanje. Ob reki Reki je površje grajeno iz gline in kvartarnih nanosov (Volk, 2009). Kraški vodonosniki so zaradi nizkih samočistilnih sposobnosti bolj občutljivi na onesnaževanje. Zaradi tanke zaščitne plasti prsti in skromne vegetacijske odeje je varovanje vode problematično. Ker so nam poti podzemne vode zaradi kompleksnih povezav neznane, se s težavami pri organizaciji varovanja kraških vodnih virov srečujemo še toliko pogosteje (Ravbar, 2011). Tako so vodni viri v občini visoko pokrajinsko občutljivi, saj prevladuje kraško-razpoklinska poroznost. Voda je ogrožena zlasti zaradi človekovih dejavnosti v njeni bližini. Te dejavnosti so povezane z industrijo, prometom, kmetijstvom in tudi z divjimi odlagališči kosovnih, gospodinjskih in gradbenih odpadkov (Kovačič, 2005).

7 2.3 PODNEBNE ZNAČILNOSTI

Lega občine na prehodu iz zmerno celinske v submediteransko Slovenijo pomembno vpliva na podnebje. Prav tako se pozna vpliv lege v zaledju Kvarnerskega in Tržaškega zaliva.

Pomembna sta tudi relief in nadmorska višina, ki povzročata podnebne razlike med posameznimi deli območja občine. Tako nižji deli nakazujejo bolj mediteranske, višji deli pa bolj celinske podnebne značilnosti (Šebenik, 1996).

Najvišje temperature dosegajo območje doline Reke, Jelšansko podolje in Brkini do 500 m nadmorske višine. Najnižje temperature namerimo na Snežniški planoti. Območje Ilirske Bistrice je zelo dobro namočeno. Največkrat je količina padavin odvisna od nadmorske višine in izpostavljenosti toplim in vlažnim zračnim masam, ki prihajajo z JZ. Povprečno v občini pade 1448 mm padavin letno (Volk, 2009). Najmanj padavin zajame ilirskobistriško kotlino s spodnjo dolino Reke in severno stran Brkinov. Zaradi orografske pregrade letne količine padavin naraščajo proti vzhodu. V splošnem je v občini Ilirska Bistrica hladna polovica leta bolj namočena od tople, sušnost pa se pojavlja tako pozimi kot poleti.

Največkrat je suša posledica pomanjkanja padavin, naglega odtoka vode in litološke podlage, ki je ponekod zelo propustna. Snežne padavine se pojavljajo povsod in sneg hitro skopni. Izstopa samo Snežniška planota, ki je s snegom prekrita v povprečju 100 dni na leto (Uljan, 2000).

Megla je značilna za hladno polovico leta in v depresijah s temperaturno inverzijo. Po Uljanu (2000) je največ dni z meglo v ilirskobistriški kotlini na delih Snežniške planote in v dolini Velike vode. K daljšemu trajanju meglenih dnih pripomoreta tudi vodna zadrževalnika Mola in Klivnik. Na tem območju je značilna velika vetrovnost – zlasti v hladni polovici leta.

Prevladujeta burja in jugo, pojavljajo pa se tudi maestral in pobočni vetrovi. Burja se v zimskem času spušča s Snežnika v Koritniško kotlinico, Podgoro in Ilirskobistriško kotlino.

Sunki burje lahko tudi presežejo 100 km/h. Posledice močnih sunkov so odkrivanje streh s hiš, ruvanje dreves in snežni zameti. Na vegetaciji se učinki burje kažejo s skrivenčenim in zakrnelim drevjem, ki mu burja onemogoča normalno rast. Jugo za občino Ilirska Bistrica pomeni poslabšanje vremena. Pogost je jeseni in prinese veliko padavin. Maestral se pojavlja v topli polovici leta in blaži poletno vročino. Posledica dnevnega segrevanja in nočnega ohlajanja površja ter razgibanega reliefa so pobočni vetrovi, ki so precej šibki in so bolj pogosti za Podgoro oziroma zgornji del doline Velike vode (Uljan, 2000).

Dobra namočenost občine pomembno vpliva na vodno oskrbo prebivalstva in kmetijstvo. V nižjih delih občine se nakazujejo mediteranske podnebne značilnosti, na višjih pa celinske značilnosti. Kmetijstvo v občini ogrožajo suše, ki se pojavljajo tako v hladni polovici leta kot tudi v topli. Za razvijanje turizma, zlasti zimskega, so pomembne tudi snežne padavine.

Teh v občini pade malo, snežnih dni je v povprečju 100 na leto. Prav zaradi tega je treba več pozornosti namenjati ostalim zimskim aktivnostim (plezanje, pohodništvo) in ne zgolj smučanju. Območje je dobro prevetreno, težave povzroča burja, ki onemogoča normalno rast vegetacije in ruva drevesa, na območju pogosto prihaja tudi do odkrivanja streh in snežnih zametov na cestah.

2.4 PEDOGEOGRAFSKE IN BIOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI

Na flišu so prisotna humozna silikatna ali kisla tla, ki jih pokrivajo rankerji s tankim slojem organskih snovi. Na strmejših delih pobočij sta distrična in evtrična rjava prst ter distrična sprana prst (Šebenik, 1996). Z večanjem strmine postajajo prsti vse bolj skeletne in tanjše (Volk, 2009). Gleji, oglejene prsti in obrečna tla so značilna za doline rek, kjer so osnova holocenski nanosi flišnih kamnin rek in potokov. Na območju kraškega roba so prisotne rendzina in pokarbonatne prsti (Šebenik, 1996). Težja, ilovnata plast prsti se je oblikovala v ožjem dolinskem dnu Reke v Podgori in v Ilirskobistriški kotlini (Volk, 2009). Povsem drugačne prsti so značilne za Brkine. Zanje so značilne debele plasti lahke peščene zemlje, ki ji domačini pravijo »puhlica« in je kmetijsko zelo primerna (Šebenik, 1996). Snežniška planota je pokrita z rahlo bazičnimi pokarbonatnimi prstmi in rendzinami. Ker je območje zakraselo, je debelina prsti zelo neenakomerna. Le redki vrhovi so povsem goli in skalnati.

Planota je v večjem delu prekrita s skromno preperelinsko plastjo. Plast prepereline se hitro izpira zaradi velike humidnosti (Volk, 2009).

V občini Ilirska Bistrica prevladujejo sklenjene gozdne površine. Največji delež gozda, kar 90 %, ima Snežniška planota, kjer prevladuje združba bukovega gozda z jelko. Ta je tudi visoko produktivna. Poleg bukve in jelke so prisotni še nekateri plemeniti listavci, kot so gorski javor, lipa, platanolistni javor in veliki jesen. Zaradi prebiralnega gospodarjenja, ki je bilo značilno ob prelomu stoletja, se je kakovost bukve in jelke poslabšala (Volk, 2009).

Občina po Wrabrovi fitogeografski razdelitvi Slovenije spada k submediteranskemu območju. Zanj je značilna združba gabrovca in ojstrice. V Brkinih so zastopane še združba črnega gabra in jesenske vilovine ter bukov gozd z jesensko vilovino (Šebenik, 1996).

Zaradi obsežnih gozdov so prisotne tudi številne živalske vrste. Največ je srnjadi, jelenjadi, divjih prašičev, lisic, medvedov, volkov in risov. V povezavi s temi živalskimi vrstami sta pomembna tudi lov in lovni turizem. Srnjad in divjad velikokrat povzročata veliko škode v gozdu in na kmetijskih površinah. V dolini reke Reke najdemo divje race in kljunače. (Volk, 2009).

Zaradi večjih sklenjenih gozdnih površin v občini so prsti manj občutljive, vendar pritiske na prsti še vedno povzročata poselitev in kmetijstvo. Nižje regeneracijske sposobnosti imajo prsti na kraških območjih, ker so plitvejše (Špes, 2005).

3 DRUŽBENOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI OBČINE ILIRSKA BISTRICA

3.1 POSELITVENE ZNAČILNOSTI

Gradišča na območju občine Ilirska Bistrica dokazujejo, da je bila občina poseljena že pred antiko. O tem pričajo nekatera imena naselij, kot je Gradiščica v Brkinih. Največ arheoloških najdišč najdemo v okolici ponora Reke (Volk, 2009). Na ozemlju ilirskobistriške občine so pred prihodom Slovanov živeli Japodi, ki so se preživljali zlasti s poljedelstvom in živinorejo. Od 12. stoletja dalje so se krepili fevdalni odnosi pod taktirko oglejskih patriarhov, nato pa med 13. in 16. stoletjem pod goriško in devinsko fevdalno rodbino.

Območje občine so v 16. stoletju pestila turška ropanja in beneško-habsburške vojne. Na ozemlje so vpadali uskoki z ozemlja današnje Hrvaške. Ko sta se okrepili mesti Trst in Reka,

In document Stanje okolja v občini Ilirska Bistrica Diplomsko delo Ljubljana, 2021 (Strani 8-0)