Ob koncu 19. stoletja je bilo prebivalstvo na območju današnje občine Ilirska Bistrica še vedno izrazito kmečko. Zaradi zastarele kmetijske pridelave in nedonosnosti so si ljudje vir zaslužka začeli iskati drugod. Dodaten zaslužek je zagotavljalo delo v gozdu in v prevozništvu lesa. Vodno bogastvo je omogočalo razvoj žagarstva in mlinarstva, ki se je širilo predvsem v Ilirski Bistrici na potoku Bistrica in na njenih pritokih ter na reki Reki s pritoki. Trgovanje z lesom je segalo do Ljubljane in preko Trsta ter Reke v prekomorske dežele. K temu je najbolj pripomogla izgradnja kraka južne železnice do Reke leta 1873.
Žagarstvo je omogočilo tudi razvoj lesnopredelovalne industrije v Ilirski Bistrici in Zgornji Pivki. Z izgradnjo mlekarne so se postavili temelji za razvoj živilske predelovalne industrije.
Že ob koncu 19. stoletja je tako nastala tovarna testenin Pekatete, ki je bila prva tovarna testenin na Kranjskem (Simčič, 2011). Po vojni se je iz tovarne testenin razvilo lesnoindustrijsko podjetje Topol (Volk, 2009). Podjetje je upravljalo z večjim število obratov: delavnice vzdrževanja, proizvodnja slepega in plemenitega furnirja, žagarski obrat, galanetirjski obrat, proizvodnja pohištva (Simčič, 2011).
V obdobju med obema vojnama so se razvijale že prej omenjene gospodarske panoge.
Odpirali so se novi obrati, ki pa so bili v lasti italijanskega okupatorja. Po drugi svetovni vojni je nastala še danes pomembna tovarna lesovinskih plošč Fallersa. V času Jugoslavije se je gospodarstvo začelo počasi obnavljati. Ustanovljeno je bilo Lesno industrijsko podjetje Lip, ki je kasneje prešlo pod upravo podjetja Javor Pivka. Lesno kemična industrija Lesonit pa je bila ustanovljena leta 1946. Že takoj po vojni je v 20 letih obratovanja število zaposlenih naraslo s 100 na 550. S priključitvijo Topola pa se je število zaposlenih povzpelo na 1100. Poleg omenjenih tovarn je pomembno vlogo nosila tudi tovarna TOK, tovarna organskih kislin. Leta 1955 je začela obratovati Plama, ki se ukvarja s proizvodnjo in predelavo plastičnih mas. Aprila 1947 je bilo ustanovljeno podjetje TIB Transport Ilirska Bistrica. Ukvarjalo se je s prevozi težkih in lahkih naftnih derivatov, kemikalij, plina, praškastih tovorov, logistično podporo, vzdrževanjem gospodarskih vozil, pralnico vozil, tehničnimi pregledi … Pred osamosvojitvijo države je bilo zaposlenih 380 ljudi (Beltram, 2011). Danes podjetja ni več, opravljajo se samo tehnični pregledi in registracija vozil (TIB storitve, 2021).
17
Industrija je v večji meri omejena na Podgrad in Ilirsko Bistrico, kjer industrijska tradicija sega v 19. stoletje. Najpomembnejše je lesnopredelovalno podjetje Lesonit. Vzrokov za nadaljevanje izkoriščanja lesa kot najpomembnejše surovine je več. Med njimi so tradicija, značilna lega na robu območja snežniških gozdov in bližina večjih količin tekoče vode (Šebenik, 1996).
V industriji je v občini zaposlena večina prebivalstva. Še vedno prevladuje predelovalna industrija, znotraj nje pa obdelava in predelava lesa, izdelki iz gume in plastičnih mas in proizvodnja pohištva (Volk, 2009).
Danes v občini delujejo naslednja podjetja:
1. Lesonit d.d. je podjetje, ki se ukvarja z proizvodnjo MDF plošč. Te plošče uporabljajo za izdelavo vrat, laminata… V proizvodnji uporabljajo predvsem slovenski les, nekaj pa ga uvažajo iz Hrvaške. Za izdelavo plošč uporabljajo les najslabše kakovosti (Tomažinčič, 2021). Lesonit je sprva les obdeloval s tako imenovanim »mokrim postopkom« s katerim je prihajalo do hudega onesnaževanja reke Reke. Po osamosvojitvi Slovenije pa je podjetje prešlo na »suhi postopek« in se je onesnaževanje Reke zmanjšalo (Šebenik, 1996). V obratu je bilo v letu 2021 zaposleni 136 delavcev (Tomažinčič, 2021).
2. Plama-Pur, proizvodnja in predelava plastičnih mas d.d. se ukvarja s proizvodnjo in predelavo mehke poliuretanske pene. Ta se uporablja za izdelavo oblazinjenega pohištva, ležišč, polizdelke prodajajo tudi čevljarski industriji, industriji embalaže, tekstilni industriji in gradbeni industriji (Plama-Pur d.o.o., 2021).
3. Izoterm Plama d.d. se ukvarja s proizvodnjo izdelkov za toplotno in zvočno izolacijo ter proizvodnjo embalaže iz penjenega polietilena. Največ izdelkov izvozijo v republike nekdanje Jugoslavije (Volk, 2009).
4. Termoplasti - Plama d.o.o. se ukvarja s proizvodnjo tiskane in netiskane fleksibilne polietilenske embalaže (Termoplasti Plama d.o.o., 2021).
5. TIB Storitve d.d. je danes podjetje, ki se ukvarja z registracijo vozil in tehničnimi pregledi. Del podjetja, ki se je ukvarjal s prevozom nevarnega tovora, šel v stečaj (STA, 2014). V TIB Storitvah d.d. je zaposlenih 17 delavcev (TIB Storitve d.o.o., 2021).
Industrija je danes omejena na industrijske cone v Podgradu in Ilirski Bistrici. Prevladujejo lesnopredelovalni obrati. Najpomembnejši lesnopredelovalni obrat je Lesonit. Prav Lesonit je večkrat »krivec« za slabšanje stanja okolja v občini. Sprva so mu očitali onesnaževanje zraka in vode, s spremenjenim načinom obdelave lesa pa se prebivalci zaradi Lesonita spopadajo s hrupom. Veliko razprav je v občini povzročilo delovanje bioplinarne, ki je delovala do leta 2011. Prebivalci v bližnjih stanovanjskih naselij so se spopadali s smradom.
Nekoč je bila industrija v občini večji onesnaževalec okolja. Najbolj je bila onesnažena reka Reka, ki je predstavljala ponor industrijskih odpadnih vod iz Lesonita, Tovarne organskih kislin – TOK in TIB Transporta. Stanje okolja se je izboljšalo s propadom tovarne TOK in izgradnjo čistilne naprave. Kljub zmanjšanju pritiskov na okolje pa so se pojavile nove oblike obremenjevanja, zlasti hrup (Volk, 2009).
18 4.4 STORITVENE DEJAVNOSTI
Občina Ilirska Bistrica razvija oskrbne, storitvene in družbene dejavnosti na funkcionalno zaokrožena območja v mestu Ilirska Bistrica in drugih lokalnih središčih. V Brkinih se kot lokalno središče razvija naselje Pregarje, kjer se krepijo storitvene in oskrbne funkcije.
Druga oskrbna središča, ki razvijajo nekatere oskrbne in storitvene dejavnosti, so: Koseze, Zarečje, Zemonska Vaga – Dolnji Zemon, Harije, Prem in Ostrožno Brdo, Topolc, Dolnja Bitnja in Novokračine (Občinski prostorski načrt …, 2012).
4.4.1 Turizem
Turizem v občini Ilirska Bistrica ima veliko potencialnih možnosti za razvoj, vendar je njena turistična ponudba omejena zgolj na določene točke: Mašun, Sviščaki, Snežnik, grad Prem in rojstna hiša Dragotina Ketteja. Občina ima dober prometni položaj ob magistralnih cestah Postojna – Jelšane – Reka in Kozina – Starod. Tranzitni turizem zaživi zlasti v poletni sezoni.
Pomemben je tudi lovni turizem, ki so ga razvili v snežniških in brkinskih gozdovih, ob akumulacijskih jezerih je prisoten ribiški turizem. Brkini so pomembni tudi zaradi turizma na kmetijah (Volk, 2009).
Leta 2018 je občino obiskalo 6. 684 turistov, tako domačih kot tujih, ki so opravili 18.143 nočitev. Največ turistov in nočitev je bilo v mesecu avgustu. Domačih turistov je bilo leta 2018 1.486, nočitev pa 2.910. Domači turisti so občino obiskali ali pa v njej prenočili predvsem v mesecu juniju. Tujih turistov je bilo v letu 2018 5.198, opravili so 15.233 nočitev. Nočitve in prehodi tujih turistov so prevladovali v mesecu avgustu. Zadnji dostopni podatki o prenočitvenih zmogljivostih občine Ilirska Bistrica, so za leto 2019, ko je bilo v občini na razpolago 478 ležišč (Statistični urad Republike Slovenije, 2021).
Preglednica 2: Prenočitvene zmogljivosti, prihodi in prenočitve turistov v občini Ilirska Bistrica leta 2018
2018
ZMOGLIVOSTI PRIHODI TURSTOV PRENOČITVE
ležišča (2019) domači tuji domači tuji
478 1 486 5 198 2 910 15 233
Vir: Statistični urad Republike Slovenije, 2021.
4.4.2 Promet
Zaradi lege občina gravitira proti sosednji Hrvaški, predvsem proti mestu Reka, prav tako pa tudi proti Trstu in Ljubljani. Tudi Strategija prostorskega razvoja Slovenije narekuje enakovreden razvoj slovenskih območij, s čimer spodbuja na območju občine izgradnjo odcepa od Postojne/Divače preko Pivke in Ilirske Bistrice proti sosednji Hrvaški. Preko občine poteka tudi glavna železniška proga E 65, ki povezuje Pivko in Ilirsko Bistrico (Celostna prometna strategija…, 2017). V občini je 243,818 km občinskih cest in 112,997 km lokalnih, 7,196 km krajevnih in 123,625 km javnih cest. Železniška proga pa je dolga 17 km (Volk, 2009).
Osi povezovanja središč in prometne povezave potekajo v smeri S ̶ J(Knežak/Bač ̶ Ilirska Bistrica ̶Jelšane/Zabiče) ter zahodno, proti Podgradu in Hrušici. Glavne koridorje predstavljajo ceste: G1-6 (Postojna ̶ Jelšane), G1-7 (Kozina ̶ Starod) in R2-404 (Knežak ̶ Ilirska Bistrica ̶ Podgrad) (Celostna prometna strategija…, 2017). Največja prometna
19
obremenitev se je v letu 2018 izkazala na cesti Ilirska Bistrica ̶ Dolnji Zemon, ko je cesto prevozilo 8.147 PLDP vozil, od tega je bilo osebnih vozil 6.982 PLDP (Prometne obremenitve, 2018).
Preglednica 3: Prometne obremenitve leta 2018 v občini Ilirska Bistrica v PLDP
PROMETNI ODSEK VSA
Za občino je značilna slaba povezanost z javnim potniškim prometom znotraj občine in z regijskimi središči. Avtobusnih prevozov je največ na relaciji Podgrad ̶ Obrov in mejni prehod Starod ̶ Podgrad (preglednica 3) (Prometne obremenitve, 2018).
V občini je prevoz v veliki meri vezan na uporabo osebnega avtomobila. Ta prevladuje za delovne migracije znotraj in zunaj občine ter tudi za ostale dejavnosti in potrebe občanov.
Ključen izziv občine je zmanjšati število prevozov z motornimi vozili, še posebej tam, kjer so razdalje krajše in obstajajo možnosti za spremembo navad (Celostna prometna strategija
…, 2017). Leta 2018 je bilo v občini registriranih 8.475 osebnih avtomobilov oziroma, 635 avtomobilov na 1.000 prebivalcev, s čimer občina Ilirska Bistrica presega slovensko povprečje 549 osebnih avtomobilov na 1.000 prebivalcev (Statistični urad Republike Slovenije, 2021). Malo ljudi se odloči za pešačenje ali kolesarjenje, ki ostajata kot način rekreacije.
Površin za parkiranje je v občini dovolj. Parkiranje motornih vozil na urejenih parkirnih prostorih je brezplačno. Občinska uprava načrtuje tudi izgradnjo garažne hiše med železniško in avtobusno postajo (Celostna prometna strategija …, 2017).
Občina Ilirska Bistrica daje podobo industrijske občine in ni toliko usmerjena v razvijanje turizma. Kljub temu se v poletnem delu leta sooča z gnečo turistov, ki se vozijo zlasti na Hrvaško. V tem delu leta je promet eden večjih pritiskov na okolje. Gneča turistov in njihovi postanki povečajo tudi količino odpadkov, ki je večkrat odvržena tudi v naravo. Problem postaja tudi velika uporaba osebnega avtomobila. Občina je skozi mesto zgradila kolesarske poti, ki pa so večinoma neuporabljene. Povečan prometni pritisk na okolje je tudi posledica slabo vzpostavljenega javnega prevoza. Poleg tranzitnega turizma problem predstavlja tudi lovni turizem, ki vpliva na biotsko raznovrstnost občine.
20
5 PRITISKI NA OKOLJE
5.1 HRUP
Kot vir hrupa sta v občini Ilirska Bistrica največkrat izpostavljena industrija in promet. Z izgradnjo obvoznice se je vpliv prometa zmanjšal, zlasti v predelih, ki jih prometni tok zaradi obvoznice zaobide. Pred obvoznico so se predvsem poleti pojavljale gneče turistov, ki so se skozi Ilirsko Bistrico vozili proti Hrvaški. Šlo je za cesto od Ribnice do Ilirske Bistrice in cesto od Pivke do Ilirske Bistrice ter odsek od Ilirske Bistrice do mejnega prehoda Jelšane.
Z izgradnjo obvoznice se je promet preusmeril na obrobje mesta. Poleg potujočih turistov hrup povzročajo tudi tovorna vozila (Ženko, 2018).
Slika 6: Načrt za potek obvoznice skozi mesto Ilirska Bistrica
Prebivalci Jelšan in Dolenj so leta 2018 izvedli tudi protest. Ker gre za obmejni vasi, se vaščani srečujejo z gnečami turistov in ropotanjem tovornih vozil. Prav tako so opozarjali na poslabšanje stanja zraka zaradi povečanja izpušnih plinov. Kot edino rešitev so navedli izgradnjo avtoceste, ki bi turiste in tovornjake preusmerila iz naselij (Ženko, 2018).
Poleg cestnega prometa hrup povzroča tudi železniška proga Pivka–Ilirska Bistrica–mejni prehod. Ob železniški progi se nahaja približno pet objektov s hišnimi številkami, v samem naselju Ilirska Bistrica je objektov 20, še 10 objektov pa je do meje s Hrvaško. Tako lahko ocenimo, da pomeni hrup železniškega prometa bistveno obremenitev za vsaj 75 prebivalcev (Okoljsko poročilo …, 2011).
Drug vir hrupa predstavlja Tovarna Lesonit. Z izgradnjo nove tovarne leta 2006 in z novim načinom obdelave lesa, naj bi se hrup tovarne zmanjšal, a so kmalu po izgradnji nove tovarne občani, ki živijo v bližini Lesonita, začeli opozarjati na povečanje hrupa in prašnih delcev (Šajn, 2008). Benigar (2008) je zapisal, da sta moteča predvsem nizkofrekvenčni hrup in ultrazvok. Ta povzroča motnje v delovanju človekovih organov (iskrenje pred očmi, neugodje v predelu želodca, vrtoglavico, glavobol, nespečnost, tesnobo ...). Leta 2008 je tudi sam izmeril nizkofrekvenčni hrup z merilnim mikrofonom in ugotovil, da hrup ob tovarni za več kot sedemkrat presega maksimalne dovoljene meje. Lastnik tovarne meni, da je izvor težave v dejstvu, da so stanovanjske hiše zgrajene preblizu tovarne (Benigar, 2008).
Vir: STA, 2014.
21
Določeno mero hrupa povzroča tudi industrijska cona v Podgradu (Hrušica), kjer so locirana podjetja Plama pur, Izoterm Plama in Termoplasti-Plama. Cona je umeščena stran od poselitvenih območij, zato prebivalci nimajo težav s hrupom (Okoljsko poročilo …, 2011).
5.2 ODPADNE VODE
Osrednji upravljalec vodovoda v občini je Komunalno podjetje Ilirska Bistrica, ki s pitno vodo oskrbuje večino prebivalcev občine. Upravlja tri vodovodne sisteme: vodovodni sistem Ilirska Bistrica, vodovodni sistem Knežak in vodovodni sistem Podstenjšek. Komunalno podjetje opravlja tudi obvezno gospodarsko javno službo odvajanja in čiščenja komunalnih in padavinskih odpadnih voda na območju občine Ilirska Bistrica (Komunalno podjetje …, 2021). V občini je še 12 lokalnih vodovodov. Ti v posameznih naseljih oskrbujejo od najmanj 10 do največ 330 prebivalcev, skupno pa 1.890 prebivalcev občine (Volk, 2009).
Občina je izdelala tudi Operativni program odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda v občini Ilirska Bistrica, s katerim so določena območja naselij, ki morajo biti opremljena z javno kanalizacijo, načrtovati in izvesti je treba tudi investicije ali investicijsko vzdrževanje objektov javne kanalizacije. Gre za naselja, ki imajo več kot 50 prebivalcev in gostoto, večjo od 20 oseb/ha oziroma 10 oseb/ha na občutljivih in vodovarstvenih območjih. V občini je 37 takih naselij (Volk, 2009).
Komunalno podjetje Ilirska Bistrica upravlja približno 60 km dolg kanalizacijski sistem. Ta je pretežno mešanega tipa, v Jasenu, na Jasenski pili in v delu Topolca pa gre za ločene sisteme. Podjetje upravlja še kanalizacijo v naseljih Bač, Knežak, Podgrad, Hrušica in Šembije, kjer so locirane male komunalne čistilne naprave. Centralna čistilna naprava z zmogljivostjo 9500 PE je postavljena na obrobju mesta. Odpadna voda priteče v kanal z grabljami, ki očistijo trde delce; ti so večji od 6 mm. Ta voda nato odteče v vhodno črpališče, od tu pa v peskolov z lovilnikom maščob. Ko je voda mehansko očiščena, odteče v razdelilni jašek in se nato izmenično pretaka v prvi ali drugi bazen SBR reaktorja oziroma biološkega bazena. Tukaj poteka še biološko čiščenje vode. Na centralno čistilno napravo so priključeni še industrijska podjetja Lesonit in Transport Ilirska Bistrica ter približno 4500 prebivalcev (Komunalno podjetje …, 2021).
V občini deluje ena centralna čistilna naprava in pet malih komunalnih naprav, ki se nahajajo v naseljih Bač, Podgrad, Hrušica, Knežak in Šembije. Centralna čistilna naprava ima zmogljivost 9.500 PE in oskrbuje približno 4500 prebivalcev (Komunalno podjetje …, 2021). Kanalizacijski sistem je vzpostavljen v mestu Ilirska Bistrica, na katerega so priključeni še Jasen in Topolc, svoj kanalizacijski sistem imajo naselja Hrušica, Podgrad, Bač in Knežak. Kanalizacijsko omrežje je grajeno v ločenem in mešanem sistemu (Obravnava Dopolnjenega programa …, 2020). Stopnja priključenosti na javno kanalizacijsko omrežje v mestu Ilirska Bistrica je 55,4 % (Koeficient razvitosti …, 2021). V naselju Hrušica so izvedeni vsi kraki fekalne kanalizacije, a veliko gospodinjstev še vedno ni priklopljenih nanjo. Gospodinjstva, ki niso priključena na javno fekalno kanalizacijo, imajo svoje greznice (Obravnava Dopolnjenega programa …, 2020). Kjer urejenega odvajanja in čiščenja odpadne vode ni, morajo lastniki novih objektov obvezno zgraditi malo komunalno čistilno napravo ali pa nepretočne greznice. Blato in komunalne odpadne vode
22
iz pretočnih greznic ter malih čistilnih naprav se morajo odvažati v Centralno čistilno napravo Ilirska Bistrica (Odlok o odvajanju …, 2019).
Slika 7: Centralna komunalna čistilna naprava Ilirska Bistrica
Avtorica: Petra Stopar.
Slika 8: Mala komunalna čistilna naprava Knežak
Avtorica: Petra Stopar.
5.3 ODPADKI
Ločevanje odpadkov se je v občini Ilirska Bistrica začelo leta 2005. Postavljeni so bili ekološki otoki, na katerih se je ločeno zbiralo papir, steklo, plastenke, pločevinaste izdelke in biološko razgradljive odpadke. Leta 2006 je bil zgrajen zbirni center za ločeno zbrane frakcije Globovnik. V preteklosti je na območju občine delovalo tudi odlagališče nenevarnih odpadkov v Jelšanah, vendar se je v letu 2013 začel postopek zapiranja deponije in danes ne deluje več (Stanič, 2018).
23
Komunalno podjetje Ilirska Bistrica ob ravnanju z odpadnimi vodami opravlja tudi storitev ravnanja s komunalnimi odpadki na celotnem območju občine Ilirska Bistrica. Čez leto zberejo več kot 4000 ton komunalnih odpadkov, 60 % le-teh so ločeno zbrani odpadki.
Poskrbljeno je za odvoz gospodinjskih in vseh drugih odpadkov. Gospodinjstva so opremljena z zabojniki za ločevanje mešane embalaže in ostanka komunalnih odpadkov. V mestu Ilirska Bistrica so gospodinjstva opremljena tudi z zabojniki za ločevanje biorazgradljivih odpadkov. Ostala gospodinjstva s temi zabojniki niso opremljena, saj imajo možnost lastnega kompostiranja, le v vaseh Podgrad in Knežak je na ekološkem otoku tudi možnost zbiranja biorazgradljivih odpadkov (Komunalno podjetje …, 2021). Odvoz je organiziran v vseh 64 naseljih, ki imajo skupno 14.056 prijavljenih uporabnikov storitev gospodarske javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki (Okoljsko poročilo …, 2011).
V občini je urejenih 84 ekoloških otokov, od tega jih je 19 v Ilirski Bistrici, 65 pa po ostalih naseljih. Otoki so urejeni ob javnih cestah ter dostopni vsem prebivalcem ter obiskovalcem.
Večji zbirni center je Globovnik, kjer se zbirajo ločene frakcije, kot so embalažni les, kosovni odpadki, trda plastika, bela tehnika, odpadni elektro aparati in elektronika, odpadna oblačila in tekstil, odpadne gume, stanovanjski gradbeni material, odpadna olja, barve in laki ter nevarne odpadke iz gospodinjstva. V okviru projekta LIFE Gospodarjenje z e-odpadki je komunalno podjetje prejelo v uporabo 10 uličnih zbiralnikov za tako imenovane e-odpadke in odpadne baterije. Postavljeni so na ekoloških otokih na Cankarjevi ulici, Gregorčičevi cesti, Gubčevi ulici, Jasenski pili, Kidričevi ulici, Prešernovi ulici, v Rečici, na Rozmanovi ulici in na Vilharjevi cesti (Komunalno podjetje …, 2021). Zbiranje nevarnih odpadkov se v občini vrši enkrat letno, občani pa lahko tudi sproti odvažajo nevarne odpadke v Zbirni center Ilirska Bistrica (Globovnik). Pojavljajo se tudi neurejena odlagališča (Okoljsko poročilo …, 2011).
Slika 9: Zabojnik za električne odpadke
Avtorica: Petra Stopar.
24
Direktor komunalnega podjetja opaža, da se odnos občanov in občank do ločenega zbiranja odpadkov izboljšuje, vendar potrošništvo povzroča vse večje količine in tudi nove vrste odpadkov. Delež ločeno zbranih odpadkov ostaja med 60 in 62 %. Direktor je omenil da se pojavlja problem, ko prebivalci na otoke, ki so skriti očem, odlagajo vse vrste gradbenih odpadkov, kosovnih odpadkov … Tako nastajajo večji stroški pri čiščenju. Nepravilno ločevanje se pojavlja tudi v stanovanjskih naseljih, čeprav so zabojniki urejeni in označeni (Trček, 2021).
Slika 10: Divja odlagališča v občini Ilirska Bistrica
Vir: Komunalno podjetje Ilirska Bistrica, 2021.
V letu 2008 je bilo v občini z javnim odvozom zbranih 5574 ton komunalnih odpadkov, oziroma 400 kg komunalnih odpadkov na prebivalca. Leta 2018 je bilo odpadkov 4245 ton oziroma 319 kg na prebivalca (Statistični urad Republike Slovenije, 2021).
Glavni zbirni center odpadkov Globovnik se nahaja ob glavni cesti Ilirska Bistrica–Knežak.
Območje Globovnika se razteza na približno 3,6 ha površine. Sprva je bilo na območju današnjega zbirnega centra postavljeno odlagališče odpadnega materiala tovarne TOK. Šlo je za tovarno organskih kislin, ki je na tem območju od prve polovice 60. let 20. stoletja odlagala tehnološki odpadek – sadro. Odloženih naj bi bilo od 120.000 do 150.000 m3 odpadkov skupno z zasipnim materialom. Problem odlagališča je bila predvsem njegova lega, saj se je nahajalo ob potoku Trnovšček in se je onesnažena voda iztekala vanj (Študija o vplivu …, 2018). Globovnik je bil kot zbirni center urejen leta 2007. Danes je jabolko spora, saj domačini že več let govorijo o smradu, ki ga povzročajo sadra (ostanek nekdanjega odlagališča tovarne TOK), blato flokulantov in modra barvila. Ostanki obojega vsebujejo sestavine, ki reagirajo s sadro in z vodo, proizvod pa je vodikov sulfid, strupen in koroziven plin z značilnim neprijetnim vonjem po gnilih jajcih (Valenčič, 2011). Načrtov za sanacijo zbirnega centra je bilo že kar nekaj, prve analize so bile opravljene že leta 1992. Leta 2019
Območje Globovnika se razteza na približno 3,6 ha površine. Sprva je bilo na območju današnjega zbirnega centra postavljeno odlagališče odpadnega materiala tovarne TOK. Šlo je za tovarno organskih kislin, ki je na tem območju od prve polovice 60. let 20. stoletja odlagala tehnološki odpadek – sadro. Odloženih naj bi bilo od 120.000 do 150.000 m3 odpadkov skupno z zasipnim materialom. Problem odlagališča je bila predvsem njegova lega, saj se je nahajalo ob potoku Trnovšček in se je onesnažena voda iztekala vanj (Študija o vplivu …, 2018). Globovnik je bil kot zbirni center urejen leta 2007. Danes je jabolko spora, saj domačini že več let govorijo o smradu, ki ga povzročajo sadra (ostanek nekdanjega odlagališča tovarne TOK), blato flokulantov in modra barvila. Ostanki obojega vsebujejo sestavine, ki reagirajo s sadro in z vodo, proizvod pa je vodikov sulfid, strupen in koroziven plin z značilnim neprijetnim vonjem po gnilih jajcih (Valenčič, 2011). Načrtov za sanacijo zbirnega centra je bilo že kar nekaj, prve analize so bile opravljene že leta 1992. Leta 2019