Igranje na male inštrumente

Pri pomoči z glasbo uporabljamo ritmične in melodične inštrumente, lastne in improvizirane inštrumente ter Orffov instrumentarij. Inštrumentalna igra razvija pri otrocih številne telesne spretnosti in jih spodbuja h gibanju. Zvočna barvitost različnih inštrumentov poglablja glasbena doživetja. Inštrumenti omogočajo nove zvočne dimenzije in možnosti »izpovedovanja« različnih čustvenih razpoloženj in stanj ter vsebin. Pogosto dodamo inštrumentalno spremljavo tudi petju, s čimer dosežemo večjo učinkovitost pomoči zaradi pestrega zvočnega dogajanja. Glasbeni elementi vsak po svoje omogočajo globlja doživetja in širšo paleto čustvenih izpovedi.

16

Preprosti ritmični in melodični inštrumenti omogočajo, da v terapevtski proces vključimo tudi metode improvizacije. Improvizacija omogoča eksperimentiranje z zvoki, samostojno izbiro inštrumentov za slikanje različnih razpoloženj, izmišljanje in ponavljanje melodičnih in ritmičnih motivov, pa tudi razvijanje fine motorike (natančnost, skladnost, zanesljivost) ter skupinsko muziciranje (razvoj socialnih spretnosti).

V proces pomoči lahko poleg tolkal uspešno vključimo tudi klavir, ki ga za ta namen uporabimo kot tolkalo, saj njegovo delovaje v osnovi temelji na udarjanju kladivc po strunah. Primeren je tudi za otroke s posebnimi potrebami, ker je enostaven za rokovanje. Ritem glasbe, naj ga izvajamo ali poslušamo, lahko namreč uravnoteži biološki ritem človeka (ki ga sicer določa trenutno zdravstveno stanje, temperament in dedni dejavniki), ki nadalje vpliva na harmonijo celotnega bivanja. Ritem je element, ki je najbolj vezan na podedovani del posameznika in hkrati na množico fizioloških ritmov, ki jih najdemo globoko v sebi (Coroiu, 2015).

Metodo improvizacije, kot temeljno terapevtsko metodo, poimenuje Bruscia tudi

»improvizacijska glasbena terapija« (Bruscia, 1987, str. 5). Improvizacija je v osnovi pojem, ki označuje spontano ustvarjanje, predvsem na umetniškem področju.

Definiramo jo lahko tudi kot ustvarjanje trenutka brez predhodnega dogovora ali načrtovanja. Improvizacija je hkrati igra, zato so dosežene sposobnosti lahko večje, kot pričakujemo. V procesu improvizacije skušamo obiti mehanizme nadzora, ki se nahajajo v korteksu in v dani situaciji odreagirati čim bolj intuitivno in neposredno (Zagorc idr., 2011).

V svoji knjigi z naslovom Improvizacijski modeli glasbene terapije Bruscia razlaga, da je v kontekstu glasbene terapije improvizacija inventivna, spontana in sprotna.

Kreativnost in izvajanje glasbe potekata hkrati. Poudarja, da improvizacija ni vedno umetnost in njen cilj ni vedno glasba kot taka, temveč gre za proces, ki običajno privede do zelo preprostih zvočnih oblik. Trdi, da je sicer prav, da si glasbeni terapevti prizadevajo improvizirati glasbo najvišje umetniške kakovosti in lepote, vendar pa morajo nujno vedno sprejeti uporabnikovo improvizacijo, ne glede na to, na kateri ravni jo ta izvaja in ne glede na njeno umetniško ali estetsko vrednost (Bruscia, 1987). V glasbeni improvizaciji glasbeni zvoki torej nimajo zgolj glasbene funkcije, temveč predvsem psihološko in komunikacijsko. Primarni namen glasbene improvizacije je

17

osebnostni, saj skozi zvoke izražamo, kakšni smo in kako v danem okolju delujemo. Pri pomoči z umetnostjo si glasba in čustva delijo nekaj bistvenih potez. Glasbo lahko dojemamo tudi kot niz dinamičnih čustvenih stanj. Pri tem glasbena interakcija razkriva kakovost komunikacijske interakcije, velja pa tudi obratno. Zato glasbo in čustva lahko dojemamo tudi kot en sam fenomen z dvojno naravo (Pavlicevic, 1997).

Pimmer (1992) glede na vnaprej predpisani glasbeni predmet (npr. določena melodija) deli glasbeno improvizacijo na vezano in nevezano, v smislu prisotnosti ali odsotnost vodenja dogajanja pa jo deli na nadzorovano in prosto. Nadalje deli improvizacijo glede na vrsto glasbene snovi (zvok, ritem, melodija), kjer loči zvočno, ritmično, melodično, harmonsko ter grafično improvizacijo, pa tudi improvizacijo pri obravnavi zapetih pesmic. Pri izmišljarijah, ki spadajo med tehnike improviziranega ustvarjanja, ločimo pevsko izmišljanje na dano besedilo, izmišljanje besedila na dano melodijo, izmišljanje melodije in besedila, izmišljanje inštrumentalnih vsebin, izmišljanje ritmičnih besedil ter ritmizacijo besedila (Sicherl-Kafol, 2001). Globokar (2002) pa pravi, da o improvizaciji (kot nezavestno izvršenem dejanju) govorimo tudi takrat, ko nekdo nezavedno udarja po tipkah, brunda ali pa ure in ure ustvarja glasbo in si sproti izmišlja, ne da bi pri tem veliko razmišljal.

»Improvizacija je proces sprotnega ustvarjanja. Živi v naših vsakdanjih spontanih interakcijah in konverzaciji… Proces improvizacije je preprost, kot je preprost proces igre.« (Pierse, 1995, str. 3). Otrokom moramo dovoliti, da izumljajo lastne načine improvizacije, ali drugače; biti moramo voljni prevzeti tveganje in negovati kreativnost, ki obstaja v vsakomer(Burnard, 2000).

Raziskovanje nevroloških osnov ustvarjalnosti in glasbene improvizacije je zanimiva tema z močnim vplivom na klinično glasbeno terapijo. Glasbeni terapevti so usposobljeni, da glasbeno improvizacijo uporabljajo kot sredstvo, s katerim svoje uporabnike pripeljejo v globlji terapevtski odnos in jih osvobodijo kakršnihkoli zadržkov ali omejitev, ki bi lahko ovirale njihovo okrevanje (Tomaino, 2013). Bruscia (1987) podaja kar 64 improvizacijskih tehnik, ki so uporabne v terapiji. Deli jih na tehnike sočutja, strukturne tehnike, tehnike zaupanja, prilagajanja, preusmeritve, čustvenega raziskovanja in diskusije. V bistvu gre za skupino glasbenih in verbalnih tehnik, ki se uporabljajo pri procesih pomoči z glasbo.

18

Vsi pristopi pomoči z glasbo ne vključujejo improvizacije, ima pa zagotovo osrednji pomen pri Nordoff-Robinsonovem in Psihodinamičnem pristopu. V praksi se največkrat uporablja pri individualni terapiji, ki poteka skozi daljše časovno obdobje. Pri tem v večini primerov terapevt in uporabnik skupaj in spontano ustvarjata glasbo. Aktivnosti, ki jih terapevt uporablja v okviru metode improvizacije, lahko razvrstimo v naslednje stopnje (MacDonald in Wilson, 2014, str. 4–5):

 Zrcaljenje; pri tem terapevt simultano in čim bolj natančno igra to, kar igra uporabnik, s čimer mu daje jasen znak, da ga sprejema na povsem enakem nivoju in da njegovo početje odobrava.

 Ujemanje; terapevt ustvarja glasbo, ki ni povsem identična uporabnikovi, je pa z njo skladna, ima enak tempo in podobno dinamiko.

 Empatično improviziranje in refleksija; terapevt igra uporabniku ali sledi njegovi igri na način, ki izraža uporabnikovo trenutno čustveno stanje. S tem mu daje podporo in empatično potrditev.

 Tehnike stabilizacije; pri tem gre za zagotavljanje stabilnega stanja s pomočjo enakomernega ali ponavljajočega se ritma ali tonov.

 Dialog; gre za komunikacijo s pomočjo glasbe, podobno pogovoru, pri čemer se udeleženca lahko izmenjujeta, si »vpadata v besedo« ali igrata sočasno.

 Modeliranje; terapevt ponudi glasbeno idejo ali temo, ki jo nato uporabnik razvije ali se na njo odzove, na kar mu terapevt nudi podporo in empatijo.