Poslušanje glasbe

Cilj te metode je razvoj sposobnosti poslušanja in slišanja, kar pomeni, da zvočne zaznave prebudimo iz pasivnosti. V glasbi to pomeni preseči zgolj čutni odnos ugodja ali neugodja. Ker je glasba akustični fenomen, je poslušanje obvezni del vsake glasbene dejavnosti.

19

Poslušanje zahteva časovno in vsebinsko ustrezen izbor glasbene literature, kakor tudi premišljene terapevtske postopke, kar mora biti razvidno iz priprave na pomoč z glasbo.

S sistematičnimi in ustreznimi terapevtskimi pristopi poslušanja razvijamo pri uporabnikih ustvarjalno komunikacijo z glasbenim delom, kar pomeni, da poslušalec v svoji notranji predstavi podoživlja in oblikuje sebi dostopno celostno glasbeno podobo poslušanega glasbenega dela. To izkušnjo pozneje prenaša v življenjsko prakso (Slosar, 2011). Z drugimi besedami: poslušanje je sposobnost zbiranja zvočnih informacij, ki jih želimo slišati, tako da jih zaznamo v jasni in organizirani obliki (Madaule, 2007).

Poslušanje glasbe spada med tista človekova doživetja, ki nudijo največ zadovoljstva.

Glasba nima funkcionalne podobnosti z ostalimi prijetnimi doživetji, niti nima dokazanega (evolucijskega) biološkega pomena, pa vendar jo posamezniki kar naprej poslušamo za užitek. Pri raziskavi, v kateri so z uporabo metode visoke temporalne občutljivosti raziskovali, ali obstaja sistematična povezava med dinamičnim povečanjem stopnje užitka in fiziološkimi kazalci čustvenega vzburjenja, vključno s spremembami srčnega utripa, dihanja, prevodnosti kože in telesne temperature so rezultati pokazali močno pozitivno korelacijo med stopnjo užitka in čustvenim vzburjenjem. Pri udeležencih, ki med poslušanjem določenega glasbenega odlomka niso poročali o prijetnih občutkih, se niso pokazale bistvene spremembe psihofiziološkega vzburjenja, medtem ko se je pri tistih, ki so smatrali te iste odlomke za prijetne, pokazal izrazit profil povečanja dejavnosti simpatičnega živčnega sistema, ko je užitek naraščal.

Rezultati tega eksperimenta dajejo jasne dokaze za neposredno povezavo med čustvi in zadovoljstvom pri poslušanju glasbe. Te ugotovitve močno podpirajo teorijo, da so glasbena čustva osnova prijetnemu doživljanju poslušanja glasbe (Salimpoor, Benovoy, Longo, Cooperstock in Zatorre 2009).

Gangrade v preglednem članku povzema rezultate raziskav, ki dokazujejo vpliv glasbe na sproščanje prenašalnih molekul (živčni prenašalcev in hormonov) v človeškem organizmu. Razumevanje vpliva poslušanja glasbe na sproščanje teh molekul, ki služijo prenosu informacij, je ključno za razumevanje psiholoških mehanizmov, ki privedejo do sprememb v obnašanju poslušalca (Gangrade, 2012). Kot odziv na glasbo se dobesedno spremeni lastnost uma. Ritem lahko povzroči počasnejše dihanje, kar nadalje privede do umirjanja. Na določene vrste glasbe se odzivata tudi bitje srca in krvni tlak, srčni ritem se poveča ali zmanjša, odvisno od moči in hitrosti zvoka. Glasnejši in hitrejši zvoki

20

pogosto povečajo srčni utrip in krvni tlak; počasnejši, mehkejši in ponavljajoči se toni povzročajo nasprotne odzive. Glasba lahko ublaži mišično napetost, pa tudi okrepi motorične sposobnosti. Pogosto lahko v rehabilitacijskih ustanovah prav s pomočjo glasbe obnovimo vzorce telesnih sposobnosti. Ko usmerimo pozornost h glasbi, se nivo endorfinov (naravnih zniževalcev občutka nelagodja) poveča, nivo stresnih hormonov pa se zniža. Ta zadnji vpliv lahko deloma pojasni tudi zmožnost glasbe, da pri posameznikih izboljša imunske sposobnosti, pa tudi dejstvo, da lahko, glede na naravo zvoka, zbistri um ali pomaga pri sproščanju (Cammelli, 2015).

Alfred A. Tomatis, francoski zdravnik, specialist za ušesa nos in grlo, je v poznih štiridesetih letih prejšnjega stoletja izpeljal vrsto poskusov in ugotovil, da so vokalne in glasbene sposobnosti tesno povezane s slušnim zaznavanjem. Kasneje je Tomatis razvil elektronsko vadbeno napravo (danes jo imenujemo elektronsko uho), s katero je pomagal ljudem z jezikovnimi, učnimi in komunikacijskimi težavami. Na temelju njegovih kliničnih raziskav so različne skupine interdisciplinarnih strokovnjakov izdelale glasbene programe za pomoč osebam z različnimi težavami, ki so nastale zaradi zaostajanja v razvoju ali kot posledica kasnejše bolezni oziroma poškodbe. Pri uporabi teh programov poskušajo s poslušanjem vzpostaviti razvojne faze govora od trenutka, ko dojenček prične bebljati, preko razvoja govora, vse do branja (Thompson in Andrews, 2000; Madaule, 2007).

V programih poslušanja, ki temeljijo na odkritjih Alfreda Tomatisa, prevladujejo tri zvrsti glasbenih informacij: Mozartova glasba, gregorijanski koral in otroške pesmi (Madaule, 2007). Pri opazovanju učinkov glasbe različnih glasbenih obdobij so namreč ugotovili, da imajo le posamezni tipi glasbe želen terapevtskih učinek. Chopinova glasba ima na primer sproščujoč učinek, vendar v nekaterih primerih lahko okrepi sanjarjenje in pozabljivost; to so tudi težnje, ki jih pogosto najdemo pri otrocih, ki imajo težave v šoli. Druge vrste glasbe, kot so Paganinijeva, Wagnerjeva ali vojaške koračnice, imajo spodbuden učinek, ki pri posameznih otrocih lahko poveča hiperaktivne in agresivne težnje ter razdražljivost. Tudi to so lastnosti, ki jih prepoznamo pri otrocih, ki imajo težave s prilagajanjem. Pokazalo se je, da prav Mozartove skladbe dosežejo popolno ravnotežje med sproščujočimi in spodbujajočimi vplivi zvoka (Madaule, 2007).

21

Gregorijanski koral je glasbena zvrst, ki ima ritem skladen z dihanjem in srčnim utripom mirne sproščene osebe. Z drugimi besedami: ritem gregorijanskega korala je enak fiziološkemu ritmu osebe, ki ni pod stresom. Med programom poslušanja se gregorijansko petje uporablja za pomiritev impulzivnih, razdraženih, napetih ali tesnobnih otrok.

Frances H. Rauscher in sodelavci so leta 1993 v reviji Nature predstavili izsledke raziskave na šestindvajsetih študentih, pri katerih se je po desetih minutah poslušanja Mozartove Sonate za dva klavirja v D-duru (K448) pokazalo značilno, a kratkotrajno izboljšanje prostorsko-časovnih sposobnosti (Rauscher, Shaw in Ky, 1993). Kasneje, ob proučevanju možnih mehanizmov tega učinka, so zaznali tudi določene spremembe elektroencefalogramov (EEG) proučevanih oseb (Hughes, Daaboul, Fino in Shaw, 1998). Navedeni učinki se niso potrdili ob poslušanju glasbe drugih skladateljev (Hughes, 2002) in pri drugih starostnih skupinah (Carstens, Huskins in Hounshell, 1995), vendar pa ima glasba na človeka mnogo širši učinek, kot je bilo opisano v teh prvih poskusih z Mozartovo glasbo. Zato je bil fenomen, popularno poimenovan

»Mozartov učinek«, kasneje predmet proučevanja številnih raziskav, ki so ga te bodisi ovrgle (Steele, Brown in Stoecker, 1999; Carstens idr., 1995) bodisi potrdile (Jenkins, 2001; Mattar, 2013; Verrusio idr., 2015).

Obstajajo tri glavna področja raziskav Mozartovega učinka, in sicer raziskave o delovanju trionskega modela organizacije možganske skorje, raziskave o vplivu poslušanja Mozartove glasbe na prostorsko-časovno sklepanje in raziskave o vplivu vadbe klavirja na prostorsko-časovno sklepanje (Vizjak Pavšič, 2006).

V raziskavi, ki je bila opravljena v slovenskem prostoru, je Katarina Habe (2006) pri uporabi Mozartove Sonate za dva klavirja v D-duru K.448 ugotovila, da ima ta odlomek v primerjavi z drugimi izbranimi glasbenimi odlomki večji vpliv na posameznikovo pozornost, na stopnjo budnosti in vzburjenja. Ugotovljeno je bilo tudi, da Mozartova sonata povečuje sodelovanje določenih možganskih področij tako, da olajša izbor in povezovanje primernih vidikov senzornih dražljajev v zaznano celoto. V tej raziskavi je bil na izbranem vzorcu potrjen »Mozartov učinek« pri reševanju testa prostorsko-časovnega sklepanja. Pokazalo se je tudi, da učinek ni odvisen od spola, predhodne glasbene izobrazbe in študijske smeri študentov, udeležencev raziskave. Prav tako nanj ne vplivajo posameznikove osebnostne in čustvene značilnosti. Pokazal pa se je vpliv

22

intelektualnih značilnosti posameznika, njegovega zaznavnega stila (avditivni/vizualni) ter vpliv celostnega oziroma analitičnega načina predelovanja informacij (Habe in Vizjak Pavšič, 2006; Habe, 2006).

The Listening Program (Program poslušanja glasbe, v nadaljevanju TLP) je tehnika avditorne oziroma slušne stimulacije (auditory stimulation), ki temelji na glasbi različnih frekvenčnih območij. Program se uporablja kot varna in učinkovita tehnika, s katero postopoma urimo sluh, da procesira zvoke tako, da se pri poslušalcu izboljšajo poslušanje, učenje, pozornost in komunikacija. Program se uporablja tudi kot sodoben način urjenju sluha s pomočjo sistematične uporabe psiho-akustično spremenjene glasbe, s katero lahko vplivamo na: pozornost in koncentracijo, poslušanje in zvočno obdelavo, govor in jezik, spomin, socialne veščine, branje, senzorno procesiranje, ravnotežje in koordinacijo v prostoru, ustvarjanje zvoka, pa tudi na glasbene sposobnosti, spretnost organizacije in načrtovanja, samozavest in motivacijo (Esteves, Stein-Blum, Cohen in Tischler, 2010).

Prvi program TLP je bil na voljo že v letu 1999, ko je bilo na Univerzi v Cambridgeu izvedeno tudi prvo usposabljanje terapevtov »Authorized Training Provider«. Že štiri leta kasneje ga je pri svojem delu uporabljalo več kot 1.200 strokovnjakov s področij zdravstva, izobraževanja, terapije in glasbenega izobraževanja (Doman, 2003). Snovalci programa tudi danes neprenehoma pridobivajo povratne informacije s strani poslušalcev, individualnih in skupinskih trenerjev, svetovalcev in raziskovalcev iz področij umetnosti in znanosti. Tako pridobljeni podatki in dostop do novih tehnologij jim služijo za ustvarjanje novih orodij, s katerimi pomagajo ljudem.

Za učinkovito poslušanje programa TLP je ključnega pomena uporaba ustrezne zvočne opreme. TLP zgoščenke namreč vsebujejo visoko kakovostne akustične posnetke z bogato harmonsko vsebino in širokim frekvenčnim razponom. Ti posnetki so nato obdelani in spremenjeni s pomočjo sodobnih zvočnih tehnologij. Zato se v primeru, da oprema ni dovolj kakovostna, elementi, ki ustvarjajo slušne in kognitivne spremembe, izgubijo. Poleg izbire ustreznega predvajalnika glasbe je pomembna tudi kakovost slušalk, ki morajo biti izdelane tako, da reproducirajo kar najširši spekter zvokov.

Glasnost poslušanja ne sme biti niti previsoka, niti prenizka, v mnogih primerih pa jo je potrebno še dodatno prilagoditi slušnim sposobnostim poslušalca. Zato morajo imeti

23

slušalke gumb za nastavitev glasnosti, hkrati pa se morajo tesno prilegati poslušalčevim ušesom (Doman, 2003).

Pri pripravi programa poslušanja TLP so strokovnjaki uporabili različne tehnike obdelave zvoka, med katerimi so za doseganje želenih učinkov poslušanja najbolj pomembne: filtriranje zvoka, audio bursting (modulacije frekvenc) ter spreminjanje prostorske dinamike (Doman, 2003).

S postopkom filtriranja zvoka iz celotnega zvočnega spektra odstranimo določene frekvence, z namenom, da pri poslušalcu usmerimo pozornost na dojemanje ostalih zvočnih frekvenc. S tem mu omogočimo, da zaznava in razločuje zvoke, ki jih sicer ne bi zaznal ali nanje ne bi bil dovolj pozoren. Pri pripravi posameznih zvočnih posnetkov TLP so uporabljeni trije filtri: nizko, srednje in visoko-pasovni filter. Ti filtri so prilagojeni frekvenčnim pasovom in njihovim vplivom na posamezne predele možganov in pripadajoče fiziološke funkcije, ki jih je na podlagi raziskav in izkušenj postavil že Tomatis. Filtriranje zvoka v območju nizkih frekvenc (območje senzorne integracije) usmeri pozornost poslušalca na nizke tone, s čimer se poveča zavedanje telesa in nekaterih osnovnih funkcij. Rezultat filtracije zvoka v območju srednjih frekvenc pa je prijeten naraven zvok, prilagojen frekvencam človeškega govora.

Tabela 1: Učinek zvoka določenih frekvenčnih območij na posamezne predele možganov in pripadajoče fiziološke funkcije

Senzorna integracija

zvoki srednjih in višjih frekvenc 500–4.000 Hz

24

Program je zasnovan tako, da je na posameznih zgoščenkah zajeta le po ena kategorija filtrirane glasbe. Audio bursting je uporabljen za urjenje mišic srednjega ušesa (ki služijo za premikanje slušnih koščic in membrane bobniča), da okrepijo »mehke« zvoke in s tem izboljšajo razločevanje posameznih zvokov. Učinek spreminjanja prostorske dinamike (Spatial Dynamics) simulira premikanje zvokov (inštrumentov) v prostoru med levim in desnim ušesom. S tem učinkom se poveča prostorsko zavedanje in poslušalčeva slušna pozornost, pomaga pa tudi pri sinhronizaciji leve in desne poloble možganov s premikanjem zvoka naprej in nazaj skozi možganski gredelj (corpus callosum) (Doman, 2003).

Cilji poslušanja se pri programu poslušanja lahko nanašajo na sledeča področja:

 koncentracija, pozornost in spomin,

 govor in jezik, komunikacija,

 poslušanje, slušno procesiranje,

 razpoloženje, vedenje, obvladovanje čustev,

 telesne in motorične funkcije,

 socialne veščine,

 spanje, energijski nivo,

 učenje, kariera,

 kreativnost.

Po izvedenem programu v rezultatih poslušanja zapišemo, ali smo in v kolikšni meri smo dosegli izboljšanje glede na specifične cilje, ki smo si jih zastavili.

Dnevnik poslušanja (listening journal) je dokument, kjer sprotno (dnevno) spremljamo napredek in vpisujemo opažanja glede na zastavljen »načrt poslušanja«. V ta dokument se vpisujejo tudi vse morebitne dodatne aktivnosti med poslušanjem in opombe.

Opazovalna lista (observations checklist) je strukturiran kontrolni seznam, v katerega zapisujemo spremembe vedenja, ki jih opazimo pri poslušalcu in so ključni pokazatelj sprememb pri doseganju zastavljenih ciljev. Namenjena je redni ali občasni uporabi