UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Marija Prelog
GLASBENA POMOČ PREDŠOLSKIMA OTROKOMA S TEŽAVAMI V GOVORNEM IN SOCIALNEM RAZVOJU
Specialistično delo
Ljutomer, 2016
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Marija Prelog
GLASBENA POMOČ PREDŠOLSKIMA OTROKOMA S TEŽAVAMI V GOVORNEM IN SOCIALNEM RAZVOJU
Specialistično delo
Mentor: izr. prof. dr. Mirko Slosar Somentorica: doc. dr. Mojca Lipec Stopar
Ljutomer, 2016
ZAHVALA:
Profesorju dr. Mirku Slosarju se iskreno zahvaljujem, da je bil pripravljen sprejeti izziv mentorstva »v zadnjem hipu« ter seveda za vse nasvete in spodbude pri snovanju in nastajanju specialističnega dela.
Somentorici dr. Mojci Lipec Stopar se še posebej zahvaljujem za natančen in strokovno utemeljen pregled besedila, s čimer je moje specialistično delo dobilo povsem nove obrise.
Bratu Vladu Žabotu se zahvaljujem za vse nevsiljive, a dovolj vztrajne usmeritve pri iskanju močnih področij v mojem življenju.
Posebno zahvalo dolgujem pred kratkim preminulemu prijatelju Nacetu Duhu, ki me je nekega majskega večera, v navdihu skupnega muziciranja, navdušil za specialistični študij pomoči z glasbo.
Zahvaljujem se vodstvu in sodelavkam Vrtca Ljutomer za pomoč in dobro voljo v času študija.
Zahvala gre tudi moji družini, predvsem možu, ki me je spremljal in spodbujal ter mnogokrat potrpel ob nastajanju in preoblikovanju pričujočega specialističnega dela.
IZVLEČEK:
Specialistično delo preučuje uspešnost pomoči z glasbo otrokom v predšolskem obdobju z lažjimi govorno-jezikovnimi motnjami, ki se kažejo kot težave pri izreki, razumevanju postavljenih vprašanj in preprostih navodil ter so običajno povezane z motnjami pozornosti in s težavami z motoriko.
Na primeru dveh otrok z lažjo govorno-jezikovno motnjo smo preučevali učinke pomoči z glasbo v daljšem časovnem obdobju. Pri pomoči z glasbo smo uporabili metode vezane in nevezane glasbene improvizacije, petja izbranih pesmi in poslušanja izbranega glasbenega programa. Pri otrocih smo preučevali spremembe v verbalni in neverbalni komunikaciji, v zmanjšanju strahu pri izvajanju dejavnosti, v psihosocialni odzivnosti, motivaciji in koncentraciji. Srečanja pomoči so potekala individualno, v dvojicah in skupinsko.
Rezultati raziskave kažejo, da je pomoč z glasbo pomembno prispevala k zmanjšanju strahu pred nekaterimi dejavnostmi, k izboljšanju neverbalne komunikacije in vzpostavljanju očesnega stika ter k samopodobi in samozavesti. Opazne so spremembe v psihosocialnem razvoju, pri pozornosti in koncentraciji ter pri motivaciji. Na področju govorno-jezikovnih sposobnosti in razumevanja besedil nismo opazili bistvenih sprememb.
Ključne besede:
predšolski otrok, psihosocialne težave, govorno-jezikovne motnje, pomoč z glasbeno umetnostjo, metode pomoči z glasbo.
ABSTRACT:
The specialist work studies the success of music therapy for children in their pre-school period with mild speech and language disorders, which are visible as problems in pronouncement and understanding of set questions and simple instructions and are usually associated with attention disorders and problems with motoric functions.
We studied the effects of musical aid throughout a longer period of time on two children with a mild speech disorder. In music therapy, we used methods of linked and unlinked musical improvisation, singing of selected songs and listening to selected music programmes. We studied the changes in verbal and non-verbal communication, in the reduction of fear during performance of activities, in psychosocial response, motivation and concentration. The meetings were held individually, in pairs and in groups.
The research results show that music therapy significantly contributed to the reduction of fear of certain activities, to the improvement of non-verbal communication, to the establishment of eye contact and to improvement of self-esteem and confidence. We found that there were noticeable changes in psychosocial development, the attention, concentration and motivation. We did not notice any significant changes in the field of speaking and understanding skills of texts.
Keywords:
preschool child, psychosocial problems, speech and language disorders, music art therapy, methods of music therapy.
KAZALO VSEBINE:
1 UVOD ... 1
2 TEORETIČNA IZHODIŠČA ... 3
2.1POMOČZUMETNOSTJO ... 3
2.1.1 Razvoj pomoči z umetnostjo ... 3
2.2PODROČJAPOMOČIZUMETNOSTJO ... 5
2.3POMOČZGLASBO ... 10
2.4POMOČZGLASBOOTROKOMSPOSEBNIMIPOTREBAMI ... 12
2.5GLASBENEDEJAVNOSTIPRIPOMOČIZGLASBO ... 14
2.5.1 Petje pesmi ... 14
2.5.2 Igranje na male inštrumente ... 15
2.5.3 Poslušanje glasbe ... 18
2.5.4 Ustvarjalnost ... 25
3 OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI ... 26
3.1OPREDELITEVOTROKSPOSEBNIMIPOTREBAMI ... 26
3.2OTROCIZGOVORNO-JEZIKOVNIMIMOTNJAMI ... 27
3.3SOCIALNEINČUSTVENETEŽAVEOTROK ... 31
4 EMPIRIČNI DEL ... 36
4.1OPREDELITEVRAZISKOVALNEGAPROBLEMA ... 36
4.2CILJRAZISKAVE ... 37
4.3RAZISKOVALNAVPRAŠANJA ... 38
4.4 METODOLOGIJA ... 38
4.4.1 Raziskovalna metoda in raziskovalni pristop ... 38
4.4.2 Opis vzorca ... 40
4.4.3 Pripomočki ... 42
4.4.4 Postopek zbiranja podatkov ... 43
4.4.5 Potek raziskovalnega dela ... 44
4.4.6 Podrobno načrtovanje pomoči z glasbo ... 45
5 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 88
5.1OBDELAVAPODATKOV ... 88
5.2REZULTATIZBRANISPOMOČJOOPAZOVALNIHLISTSREČANJ ... 88
5.2.1 Povzetek rezultatov opazovalnih list srečanj – Primer 1 ... 89
5.2.2 Povzetek rezultatov opazovalnih list srečanj – Primer 2 ... 96
5.3REZULTATIZBRANISPOMOČJOANKETNEGAVPRAŠALNIKA ... 103
5.3.1 Rezultati zbrani s pomočjo anketnega vprašalnika – Primer 1 ... 104
5.3.2 Rezultati zbrani s pomočjo anketnega vprašalnika – Primer 2 ... 109
5.4POVZETKINESTRUKTURIRANIHINTERVJUJEV ... 113
5.4.1 Povzetki nestrukturiranih intervjujev – Primer 1 ... 113
5.4.2 Povzetki nestrukturiranih intervjujev – Primer 2 ... 115
5.5PRIMERJAVAOBEHPRIMEROV ... 117
5.6POVZETEKUGOTOVITEV ... 119
5.6.1 Povzetek ugotovitev – Primer 1 ... 119
5.6.2 Povzetek ugotovitev – Primer 2 ... 126
6. SKLEPNE MISLI ... 131
7 VIRI ... 134
8 PRILOGE ... 143
KAZALO TABEL:
Tabela 1: Učinek zvoka določenih frekvenčnih območij na posamezne predele možganov in pripadajoče fiziološke funkcije ……… 23 Tabela 2: Tri največkrat izpostavljene diagnostične skupine v medicinski klasifikaciji socialnih in čustvenih bolezenskih stanj otrok ………. 32
KAZALO GRAFIKONOV:
Grafikon 1: Ocena relativne stopnje dinamike igranja deklice na inštrumente pri nevezani improvizaciji ………. 121
SEZNAM KRATIC:
AATA - American Art Therapy Association (Ameriško združenje likovnih umetnostnih terapevtov)
APD - Auditory Processing Disorders (motnje slušnega procesiranja)
BAAT - British Assocoation of Art Therapy (Britansko združenje likovnih umetnostnih terapevtov)
ECArTE - European Consortium for Arts Therapies Education (Evropsko združenje za poučevanje umetnostne terapije)
EEG - elektroencefalogram
fMRI - funkcionalna magnetna resonanca GIM - Guided Imagery in Music
NVCT - Nederlandse Verenging voor Creatieve Therapie (Nizozemsko združenje za kreativno terapijo)
NVEKT - Nederlandse Vereniging voor Expressieve en Kreatieve Therapie (Nizozemsko združenje za ekspresivno in kreativno terapijo)
SPD - Sensory Processing Disorder (motnja senzornega procesiranja) SZUT - Slovensko združenje umetnostnih terapevtov
TLP - The Listening Program (program poslušanja glasbe)
WFMT - The World Federation of Music Therapy (svetovno združenje glasbenih terapevtov)
1
1 UVOD
Pôjemo, ko pridemo na svet in smisel sveta doživljamo skozi petje.
Ne glede na našo starost je otrok v nas tisti, ki pôje, in tisti, katerega pesem moramo slišati.
(N. Bannan)
Glasba je v vseh svojih pojavnih oblikah pomembno povezana s celostnim otrokovim razvojem in učinkovito sredstvo pomoči otrokom z različnimi psihičnimi ali fizičnimi težavami, kar dokazujejo rezultati številnih dosedanjih raziskav s tega področja. V kontekstu našega specialističnega dela nas je zanimala predvsem pomoč z glasbo otrokoma s posebnimi potrebami v predšolskem obdobju. Gross, Linden in Ostermann (2010) ter Slosar (2011) navajajo, da z ustrezno izbrano glasbo in različnimi glasbenimi dejavnostmi ter s poslušanjem izbranega glasbenega programa pri procesu pomoči z glasbo pripomoremo k izboljšanju otrokovih psihičnih in fizičnih sposobnosti, k lajšanju in premagovanju različnih težav ali vsaj k vzdrževanju otrokovih doseženih ravni psihičnih in fizičnih sposobnosti in pozitivnih stanj. Po definiciji mednarodnega združenja World federation of music therapy (WFMT) je pomoč z glasbo
»profesionalna uporaba glasbe in njenih elementov kot intervencije v medicinskem, izobraževalnem in vsakodnevnem okolju, pri delu s posamezniki, skupinami, družinami ali skupnostmi, ki želijo ustvariti optimalno kakovost življenja in izboljšati fizično, socialno, komunikacijsko, čustveno, spoznavno in duhovno zdravje ter dobro počutje«
(Haase, 2012, str. 194; Wagner, 2015, str. 93).
V predhodnih raziskavah so strokovnjaki iz različnih področij ugotovili, da je za uspešnost pomoči z glasbo pomembna tudi pravilna in ustrezna izbira metod glede na otrokove potrebe. Strokovnjaki ugotavljajo, da z ustrezno izbranimi metodami izboljšamo vedenjske navade (Montello in Coons, 1999), komunikacijo in socialne veščine (Duffy in Fuller, 2000), pospešimo govorni razvoj otrok (Gross, Linden in Ostermann, 2010) ter ublažimo agresivnost (Wetherick, 2014).
2
Večina dosedanjih raziskav je preučevala vprašanja pomoči z glasbo otrokom v osnovnošolskem obdobju, le redke pa obravnavajo pomoč otrokom v predšolski dobi (Vargas in Lucker, 2016).
V naši raziskavi smo preučevali problem pomoči z glasbo otrokoma v predšolskem obdobju. V raziskavi sta sodelovala deklica in deček z lažjo govorno-jezikovno motnjo, motnjami pozornosti in koncentracije, čustvenimi in vedenjskimi težavami ter s težavami z vključevanjem v oddelek.
Pomoč z glasbo je potekala po predhodno načrtovanemu programu z uporabo kombiniranih metod: vezana in nevezana zvočna improvizacija, petje izbranih pesmi in poslušanje izbranega glasbenega programa.
V teoretičnih izhodiščih specialističnega dela so zajete pomembne vsebine raziskave, urejene v vsebinsko zaokrožena poglavja, ki so podprta z relevantno in aktualno znanstveno literaturo. Empirični del je vsebinsko in metodološko razdeljen na temeljna raziskovalna poglavja.
Raziskava je potekala po modelu akcijskega raziskovanja po metodi kvalitativne raziskave študije primera. Rezultati raziskave so sistematično tematsko-kronološko urejeni in analizirani. Predstavljeni so v besedilni in tabelarični obliki. Vsi podatki raziskave so kvalitativno obdelani (kodiranje, kategoriziranje) in analizirani ter interpretirani (Vogrinc, 2008).
3
2 TEORETIČNA IZHODIŠČA
2.1 POMOČ Z UMETNOSTJO
Pomoč z umetnostjo je stara toliko, kot je stara človeška družba (Malchiodi, 2003).
Pečjaku (1987) pomeni pomoč z umetnostjo sodobno obliko psihosocialne pomoči, na katero so v preteklem stoletju vplivale predvsem humanistična psihologija ter gestalt in vedenjska terapija. V svetu jo najpogosteje označujejo kot »arts therapies«. V slovenskem prostoru se je v zadnjem času uveljavil izraz »pomoč z umetnostjo«
(Scoble, 2015). V mednarodnem prostoru sicer izraz »art therapy« v ožjem smislu pomeni pomoč z vizualnimi umetnostmi, v širšem pa izraz »arts therapies« zajema tudi gibno-plesno, dramsko in glasbeno področje.
2.1.1 Razvoj pomoči z umetnostjo
Pomoč z umetnostjo se je sistematično in organizirano pričela razvijati v drugi polovici 20. stoletja. Zanimanje za terapevtske učinke umetniškega ustvarjanja je postalo intenzivno proti koncu druge svetovne vojne, ko se je svet soočal s psihičnimi težavami in travmami ljudi kot posledicami vojne in nacističnih koncentracijskih taborišč (umetniška dela otrok) (Rutten-Saris, 2002).
Prva formalna organizirana oblika združevanja na področju pomoči z umetnostjo je bilo v letu 1962 ustanovljeno Nizozemsko združenje za kreativno terapijo (Nederlandse Vereniging voor Expressieve en Kreatieve Therapie – NVEKT), ki se je v letu 1984, preimenovalo v Nederlandse Vereniging voor Creatieve Therapie (NVCT). Dve leti pozneje, v letu 1964, je bilo ustanovljeno Britansko združenje likovnih umetnostnih terapevtov (British Assocoation of Art Therapy – BAAT), v letu 1969 pa je nastalo podobno združenje še v Združenih državah (American Art Therapy Association – AATA) (Gussak in Rosal, 2016).
Evropsko združenje za edukacijo umetnostne terapije (European Consortium for Arts Therapies Education – ECArTE) je bilo kot združenje univerz ustanovljeno leta 1991.
Danes ima združenje 34 polnopravnih članic iz 13 evropskih držav, med katerimi je tudi Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani. Osnovni namen združenja je popularizacija in spodbujanje razvoja umetnostne terapije na znanstvenih osnovah in izobraževanje umetnostnih terapevtov po programih, ki so mednarodno primerljivi, nacionalno potrjeni in strokovno priznani. Združenje si prizadeva za medsebojno priznavanje in
4
združljivost v izobraževalnem in poklicnem usposabljanju umetnostnih terapevtov v Evropski skupnosti (Scoble, 2015).
Slovensko združenje umetnostnih terapevtov (SZUT) je bilo ustanovljeno v letu 2004 in združuje umetnostne terapevte, študente in specialiste pomoči z umetnostjo ter druge strokovne delavce s področja pomoči z umetnostjo. Osnovni namen združenja je
»razvijati, opravljati in spodbujati pomoč z umetnostjo – umetnostno terapijo na področju vzgoje in izobraževanja, zdravstva, sociale, kulture in svetovanja« (Statut SZUT, 2003, str. 2). Strokovni namen društva je povezovanje, sodelovanje in nadaljnji razvoj vseh znanstveno utemeljenih umetnostno terapevtskih dejavnosti v Sloveniji, Evropi in širše (Statut SZUT, 2003).
V letu 1985 je bilo v Genovi ustanovljeno tudi svetovno združenje glasbenih terapevtov (The World Federation of Music Therapy – WFMT). Osnovni namen združenja je razvoj in spodbujanje glasbene terapije kot umetnosti in znanosti po vsem svetu, pri čemer poudarja predvsem pomen in razvoj izobraževalnih programov in raziskav (www.musictherapyworld.net).
V svetu je pomoč z umetnostjo že več desetletij priznana in uveljavljena oblika pomoči nekaterim najbolj ranljivim skupinam, kot so na primer psihiatrični bolniki, ki so daljši čas hospitalizirani v ustanovah za duševne bolezni (Killick in Schaverien,1997).
Umetniško »ustvarjanje« je namreč sredstvo za izražanju čustvenih stanj (Liebmann, 2008). Pomoč z umetnostjo je lahko primarna oblika terapije ali kot podpora drugim vrstam terapij (Malchiodi, 2003).
Pomoč z umetnostjo se danes vse bolj uveljavlja pri delu z mladimi. Služi kot orodje za ustvarjalno reševanje življenjske problematike najstnikov, za pomoč zanemarjenim in razvajenim otrokom, pa tudi za izboljšanje socialnih veščin otrok in njihove samopodobe (Garvas, 2006). Za primere, ko z otrokom ne moremo vzpostaviti verbalne komunikacije (avtizem, primanjkljaji v verbalnem izražanju, majhni otroci), iščejo terapevti v okviru pomoči z umetnostjo nove metode. Z namenom vzpostavitve komunikacije je na primer Marijke Rutten-Saris (1992) pri delu z avtističnimi otroki in dojenčki razvila pristop, ki ga je poimenovala »Porajajoča se umetnostna terapija«
(angleško Emerging Interactive Art Therapy). Pri tem se je osredotočila na gibanje
5
telesa (otroka, matere, terapevta) in ob tem razvila še pristop »Porajajoči se jezik telesa«
(angleško Emerging Body Language – EBL) (Rutten-Saris, 1992).
Tudi sodobnejši avtorji soglašajo, da je predvsem pri majhnih otrocih pri komunikaciji izjemnega pomena predvsem skladnost govorice telesa in besedne govorice (James, 2009).
2.2 PODROČJA POMOČI Z UMETNOSTJO Področje likovnih umetnosti
Osnova pomoči z likovno umetnostjo je uporaba likovnih dejavnosti, ki spodbujajo posameznike, da z uporabo likovnih umetniških medijev preko ustvarjalnega procesa in nastalega umetniškega dela raziščejo svoje občutke, uskladijo čustvene konflikte, spodbudijo samozavedanje ter obvladajo vedenje in odvisnosti. Hkrati si tudi razvijejo socialne spretnosti, izboljšajo usmerjenost k realnosti ter zmanjšajo strah in dvignejo samozavest. Uporaba pomoči z likovno umetnostjo zahteva od terapevta poznavanje vizualnih umetnosti (risbe, slikarstva, kiparstva) in poznavanje likovnega ustvarjalnega procesa. Nujno je tudi poznavanje razvojne psihologije ter svetovalnih teorij in tehnik (Van Lith in Veronin, 2016). Po podatkih Ameriškega združenja American Art Therapy Association (2013) se danes v svetu tovrstna pomoč z umetnostjo izvaja v različnih okoljih vključno z bolnišnicami ter psihiatričnimi in rehabilitacijskimi zavodi, pa tudi v šolah, kriznih centrih, skupnostih starejših, zasebnih praksah ter drugih kliničnih in družbenih okoljih.
Likovna umetnost je namenjena osebam, ki so zbolele ali se poškodovale, ki imajo težave z duševnim zdravjem in tudi za tiste, ki iščejo osebno rast, pridobljeno z umetniškim samo-izražanjem in refleksijo. Likovno izražanje je lahko tudi pot do razkritja težav, ki niso bile odkrite skozi govorjenje o njih. Risanje, slikarstvo, kolaž, ali preprosta skulptura so lahko način, kako otrok prvič izrazi izkušnjo zlorabe ali odrasli razkrije že pozabljeno travmo« (Malchiodi, 2003, str. XIII). »Gre za klinično uporabo umetnostnega izražanja in upodobitev pri posameznikih, ki imajo fiziološke bolezni, so doživeli telesne poškodbe ali so podvrženi invazivnim ali agresivnim medicinskim postopkom, kot so kirurški posegi ali kemoterapija« (Malchiodi, 2012, str. 4).
6
Marilys Guillemin (2004) je bila ena izmed prvih, ki je uporabila risanje risb z namenom razumevanja doživljanja izkušnje zdravja in bolezni. Gulleminova risbo (risanje) uporabi kot zanimiv in pronicljiv način za raziskovanje razumevanja težav.
Ugotavlja, da je lahko umetnost tudi zatočišče pred intenzivnimi čustvi, povezanimi z boleznijo (Stuckey in Nobel, 2010). Puig in sodelavci so v naključni kontrolirani študiji, pri kateri so kot likovno izrazno sredstvo uporabili risanje, slikanje z akvarelnimi in akrilnimi barvami ter za risanje prilagojene tablične računalnike, s pomočjo določanja psiholoških spremenljivk, ugotovili izboljšanje počutja ter zmanjšanje negativnih in povečanje pozitivnih čustev pri bolnicah z rakom na dojkah (Puig, Sang, Goodwin in Sherrard, 2006). Pri bolnikih s hudimi poškodbami so s pomočjo strukturiranih intervjujev ugotovili zmanjšanje stresa in simptomov utrujenosti, izboljšanje celjenja ran ter izboljšanje splošnega počutja in življenjskega smisla (Samoray, 2006).
Raziskava pri otrocih z astmo je pokazala, da pomoč z likovno umetnostjo zmanjšuje strah, izboljša občutek kakovosti življenja ter okrepi samopodobo (Beebe, Gelfand, Bender, 2010). V raziskavi otrok, obolelih za rakom, so ugotovili, da je ukvarjanje z risanjem in slikanjem učinkovito sredstvo za premagovanje bolečine in ostalih motečih simptomov bolezni in zdravljenja (Rollins, 2005).
Področje dramskih umetnosti
Pomoč z dramsko umetnostjo je dinamična in aktivna terapevtska dejavnost, ki dramski ustvarjalni proces (metode, tehnike, sredstva in rezultate) uporablja kot sredstvo za izboljšanje psihosocialnega stanja posameznika in družbe. Značilnosti tega pristopa so tako aktivna udeležba posameznika v dramskem ustvarjalnem procesu, kot njegova osebna izkušnja pri tem (izkustveno učenje) (www.szut.si, 1.9.2014). Odnos do telesa, kot sredstva in vira izraznosti, ki izhaja iz dramskih umetniških modelov, se uporablja tudi pri pomoči z umetnostjo. Zanimiv pristop ponuja improvizirana drama, ki omogoča zavedanje telesne prisotnosti in daje možnost fizičnega gibanja. »Med telesom, čuti, čustvi in mentalnim stanjem je prisotna tesna povezava, ki se vzpostavlja skozi akcijo«
(Jones, 2007, str. 115). »Pri tem varnost dramskega prizora, ki se odigrava znotraj izkustvene skupine, omogoča oblikovanje igrivega odnosa z realnostjo« (Jones, 2007, str. 88).
7
Že v sami otroški kreativni igri je potencial, ki omogoča njeno uporabo pri pomoči z umetnostjo in v socialno integracijskih procesih. Ko se otroci igrajo gledališče, se poistovetijo z drugimi osebami, resničnimi ali namišljenimi, ter odkrivajo in dramatizirajo zgodbe s pomočjo domišljije, imitacije in refleksije. Otroška igra ima torej več funkcij, kot so na primer: samozavedanje, socialna interakcija, odkrivanje ritma, gibanje, kreativni govor, integracija različnih vidikov realnosti ter igranje vlog (Landy, 1994). Igra vlog ima, po mnenju večine dramskih terapevtov, pri tem največji potencial.
»Za doseganje čim boljših in trajnih rezultatov moramo pomoč z dramo povezati z drugimi terapevtskimi tehnikami, ki vključujejo umetnost, v prvi vrsti je to pomoč z glasbo« (Coroiu, 2015, str. 279).
Carol Gray (2010) je razvila tehniko socialne zgodbe, ki se uporablja za učenje ustreznega socialnega vedenja. Dokazala je, da lahko z uporabo socialnih zgodb dosežemo minimalno izboljšanje spretnosti v socialnih interakcijah. Raziskava, ki temelji na analizi odzivov staršev in učiteljev dvainštiridesetih otrok in mladostnikov z motnjo avtističnega spektra, je pokazala, da so se s pomočjo uporabe dramskih umetnosti izboljšale socialne veščine teh otrok (Godfrey in Haythorne, 2013). Alenka Vidrih (2015) je v specialističnem delu s pomočjo strukturiranih intervjujev na petih udeležencih raziskovala vpliv ene izmed oblik dramske dejavnosti na izboljšanje komunikacijskih spretnosti. Znotraj dramskega prostora so udeleženci igrali različne življenjske situacije ter se vživljali v različne življenjske vloge. Ugotovila je, da se je pri udeležencih poleg komunikacijskih spretnosti izboljšalo tudi njihovo osebno zadovoljstvo. Pokazalo se je tudi, da je imelo pri tem za udeležence raziskave največji pomen prepoznavanje lastnih vedenjskih vzorcev ter prepoznavanje ovir v sporazumevanju.
Področje glasbenih umetnosti
Bruscia, eden izmed pionirjev raziskovanja in prvi ameriški doktorand glasbene terapije, je pred skoraj 30 leti zapisal, da je glasbena terapija »k cilju usmerjen proces, v katerem terapevt z uporabo glasbenih dejavnosti in odnosa, ki se skozi ta proces razvija, pomaga uporabniku pri izboljšanju, vzdrževanju ali obnavljanju stanja dobrega počutja«
(Bruscia, 1987, str. 5).
8
Prvi rezultati raziskav s področja pomoči z glasbo so bili objavljeni v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja (Alvin, 1965 in 1978; Nordoff in Robbins, 1971, 1975, 1977). Strokovnjaki iz različnih področij, ki so za uporabo pomoči z glasbo nujno potrebovali teoretske osnove, izoblikovane na podlagi rezultatov raziskovalnega dela, so kmalu za tem prispevali še nekaj dodatnih raziskav. Med drugim so proučevali različne primere pomoči z glasbo otrokom s čustvenimi težavami, gluhim otrokom ter otrokom z motnjami avtističnega spektra. Pri raziskovanju so večinoma uporabili metodo kvalitativnega raziskovanja, deskriptivno študijo primera (Bunt in Hoskins, 1987).
Po trenutno veljavni definiciji Svetovnega združenja glasbenih terapevtov (The World Federation of Music Therapy, WFMT) predstavlja pomoč z glasbo »profesionalno uporabo glasbe in njenih elementov kot intervencije v medicinskem, izobraževalnem in vsakodnevnem okolju, pri delu s posamezniki, skupinami, družinami ali skupnostmi, ki želijo ustvariti optimalno kakovost življenja in izboljšati fizično, socialno, komunikacijsko, čustveno, spoznavno in duhovno zdravje ter dobro počutje« (Wagner, 2015, str. 93). Pri otrocih se pomoč z glasbo lahko izvaja aktivno ali receptivno, na način, ki vključuje petje, inštrumentalno izvajanje ali samo poslušanje posameznih delov glasbe, pri čemer opazujemo otrokove odzive v različnih situacijah in spremljamo izboljšanje stanja (Coroiu, 2015, str. 279).
Lin in Yang v preglednem članku povzemata rezultate dosedanjih raziskav tudi o uspešni uporabi glasbe pri zdravljenju epilepsije. Njune raziskave, ki zajemajo procesiranje glasbe v človeških možganih in pozitivne učinke glasbe na nevrološke funkcije, potrjujejo kratkoročne in dolgoročne pozitivne učinke na pojavnost epileptičnih napadov. Navajata tudi vlogo posameznih glasbenih elementov in možne mehanizme teh učinkov (Lin in Yang, 2013).
Področje gibno-plesnih umetnosti
Gibno-plesna oblika pomoči z umetnostjo se je formalno, med danes uveljavljenimi oblikami, pojavila kot zadnja. Kljub temu ima že vrsto let, podobno kot ostale smeri, lastne validirane programe usposabljanja, utečen sistem nadzora in certificiranja strokovnjakov ter tudi lastno raziskovalno dejavnost (Payne, 1992).
9
V praktično vseh znanih kulturah je obstajal ples kot oblika komunikacije, ritualov in praznovanj. Vendar vse do tridesetih let prejšnjega stoletja ples ni bil uradno priznan za uporabo v terapevtske namene. Takrat je bil, predvsem kot sredstvo komunikacije, uporabljen pri delu z duševno obolelimi in gibalno oviranimi osebami (Levy, 1988).
Kasneje je bil ples postopoma uveden tudi v izobraževanje otrok s posebnimi potrebami in v družinsko terapijo, pa tudi kot pomoč otrokom z učnimi težavami ter pri delu z ostarelimi osebami (Payne, 1992). Pri gibno/plesni pomoči z umetnostjo se terapevti raje kot le na verbalno komunikacijo osredotočijo na govorico telesa. Značilnost, ki jih loči od ostalih tipov pomoči z umetnostjo, je torej poudarjena gibno-plesna dejavnost (Berrol, 2012).
Pri otrocih ustvarjanje s telesom in gibanjem lahko predstavlja komunikacijo ali učno metodo, lahko pa predstavlja tudi preventivo in terapijo, ki zadovoljuje njihove osnovne potrebe po gibanju, hkrati pa jim omogoča samouresničevanje v socialni interakciji (Zagorc, Šifrar, Jarc Zaletel, Pepelnak in Lovše Šimenc, 2011). V splošnem s plesom razvijamo in spodbujamo razvoj koordinacije gibov, motorike, orientacije v prostoru in času, hitrost, natančnost, vzdržljivost ter gibljivost. Ples oziroma izražanje skozi gib ima pomembno vlogo tudi pri oblikovanju otrokove samopodobe. Ustvarjanje z gibom poteka skozi igro, kjer otrok ustvarja, komunicira, se sprošča ter bogati svoja znanja skozi različne didaktične plesne, gibalne in rajalne igre. Svojo ustvarjalnost otrok izraža tudi skozi socialne in domišljijske igre ter igre umiritve. S pomočjo plesnega oziroma ustvarjalnega giba otrokom omogočamo celostni razvoj (Kroflič in Gobec, 1995).
Ples je bil že ob koncu prejšnjega stoletja uporabljen pri zdravljenju anksioznih motenj (Leste in Rust, 1990), motenj hranjenja (Wise, 1984), Parkinsonove bolezni (Westbrook in McKibben, 1989), odvisnosti (Murray-Lane, 1995; Rose, 1995), poškodb glave (Berrol in Katz, 1985) ter pri zlorabljenih otrocih (Goodill, 1987), trpinčenih ženskah (Chang, 1995), ostarelih osebah (Sandel, 1995), slabovidnih (Fried, 1995), osebah z učnimi težavami (Macdonald in Wilson, 1992) ter pri osebah, ki so doživele spolne zlorabe (B. Bernstein, 1995); (Povzeto po Mills in Daniluk, 2002). Nina Zorko (2012) je v okviru specialistične naloge ugotovila, da je bil pri dečku s sumom motnje avtističnega spektra, ob pomoči uporabe metod plesno-gibalne pomoči z umetnostjo, dosežen napredek v socialnem in čustvenem razvoju.
10 2.3 POMOČ Z GLASBO
Glasba je bila od nekdaj tesno povezana s človeško družbo. V praskupnosti so imeli glasbo za magično sredstvo. Bila je sestavni del različnih obredov, preko nje so komunicirali z božanstvi, umrlimi, nadnaravnimi in naravnimi silami. Z njo so tudi zdravili bolezni ali premagovali težave ter lajšali bolečine. Bojevnikom je vlivala pogum, lovcem dajala moč, plesalce spravljala v trans ter usklajevala delo v skupinah.
Glasba je bila torej vedno sestavni del človeške družbe. Že iz starega veka sta znani zgodbi, kako je David s svojo harfo lajšal duševne stiske kralju Savlu in kako je Aleksandru Velikemu lajšal duševne stiske zvok lire. Kasneje, v času med 16. in 18.
stoletjem, so glasbo pojmovali kot sredstvo za ohranjanje dobrega počutja duha in telesa (Pepelnak Arnerić, 1997).
Glasba, glede na svoje antropološko izhodišče, zadovoljuje človekovo potrebo po estetskem doživljanju, sprejemanju in izražanju. Ukvarjanje z glasbo spodbuja duševni in telesni razvoj, čustvovanje in smisel za lepoto. Glasba kot celota zajame posameznika celostno ter tako podpira otrokov čustveni, socialni, duhovni, telesni in estetski razvoj (Sicherl-Kafol, 2001). Glasba nam lahko pomaga, da zaznamo svoja občutja in čustva, da jih spoznamo in se jih naučimo nadzorovati, da se jih zavemo, jih usmerjamo ter jim damo ustrezen pomen. K izraznosti glasbe največ prispeva prav podobnost med časovno razčlenjeno dinamično strukturo glasbe (spremembe ritma, metruma, premori) in strukturo človeškega vedenja, ki je povezano z izražanjem čustev (Davies, 2006).
Osnovni elementi glasbe, ki pomembno vplivajo na človeka, so: ritem, tempo, melodija, harmonija, barva zvoka, dinamika ter oblika. Glasba v vseh pojavnih oblikah pomaga osebam pri premagovanju različnih psihičnih ali fizičnih težav, te težave blaži ali delno odpravlja, ohranja pozitivna stanja in razpoloženja, spodbuja spremembe, razvija stabilnost in občutljivost ter voljnost sprejemanja sprememb na čustveni, kognitivni, psihosocialni in fizični ravni; skratka pomembno prispeva k celostnemu razvoju osebnosti (Slosar, 2011).
Loti Knoll (2011) navaja, da ima pomoč z glasbo dve glavni smeri, in sicer aktivno in receptivno. Aktivna smer temelji na aktivnem izvajanju glasbe, ki ima sporočilno, podzavestno vrednost. Glasbene izkušnje omogočajo izražanje čustev in pogovor o težavah osebe, ki se pokažejo skozi njeno glasbeno ustvarjanje. Receptivna smer pa
11
temelji na poslušanju glasbe, ki na poslušalca učinkuje kot umetniško izrazno sredstvo, z namenom spodbujanja in doživljanja različnih čustvenih vsebin in razpoloženj, asociacij in usmerjanja pozornosti na lastno čustveno odzivnost.
Raziskovanje, usposabljanje in klinična praksa pri pomoči z glasbo v svetu temeljijo na strokovnih standardih, ki so postavljeni glede na kulturno, socialno ter geopolitično okolje. Študijski programi pomoči z glasbeno umetnostjo zajemajo praviloma učne vsebine iz glasbene zgodovine, teorije glasbe, psihologije glasbe, razvojne psihologije in psihopatologije. Vsebujejo tudi pregled tehnik igranja na inštrumente, vokalnih tehnik ter pristopov in metod pomoči.
Protokol pomoči z glasbo delimo na pet nivojev (Pepelnak Arnerić, 1997):
definiranje uporabnikove težave ali odkrivanje področja primanjkljajev,
določanje ciljev pomoči,
izbira (glasbenih in ostalih) aktivnosti glede na postavljene cilje in uporabnikove zmožnosti,
iskanje sredstev in postopkov ter
evalvacija uporabnikovega odziva.
Pri tem je zelo pomembno, na kakšen način pri pomoči z glasbo opredelimo cilje in posamezne dejavnosti (Berger, 2009). Vsaka aktivnost na glasbenem področju ni glasbeno-terapevtska dejavnost. Ločiti moramo glasbene dejavnosti v smislu glasbenega učenja, umetniškega ustvarjanja ali poustvarjanja od glasbenih dejavnosti, usmerjenih v pomoč z glasbo. Razlika je v namenu, ciljih in načinu uporabe glasbenih sredstev. V prvem primeru je glasba sredstvo za glasbeno učenje ali umetniško izražanje, v drugem primeru pa je glasba sredstvo pomoči osebam (otrokom) z različnimi psihičnimi ali fizičnimi težavami in motnjami. Gre torej za načrtovano pomoč z metodami in tehnikami pomoči z glasbo pri premagovanju različnih težav ali ohranjanju pozitivnih stanj ali razpoloženj (Slosar, 2011).
12
2.4 POMOČ Z GLASBO OTROKOM S POSEBNIMI POTREBAMI
Med pomembnejše v svetu uveljavljene pristope v glasbeni terapiji, ki se uporabljajo pri delu z otroki, sodijo Nordoff-Robbinsov pristop, Orffov glasbeno terapevtski pristop ter GIM (Guided Imagery in Music).
Metode in tehnike glasbene terapije so se pokazale kot učinkovito orodje za izboljšanje vedenja in uspešnejše izvajanje nalog pri otrocih različnih starostnih skupin, vključenih v izobraževalne programe otrok s posebnimi potrebami (Montello in Coons, 1999).
Rezultati raziskav kažejo tudi, da program glasbene terapije lahko izboljša učne sposobnosti težje učečih otrok. V raziskavi, v katero je bilo vključenih dvajset otrok z učnimi težavami, je bilo po dveh mesecih poslušanja izbrane glasbe (45 minut dnevno, 5 dni v tednu), ugotovljeno statistično izboljšanje učnih sposobnosti na področju branja, pisanja in matematičnih veščin. Pri tem je otroke pred začetkom in po končani raziskavi testirala skupina neodvisnih ocenjevalcev, rezultati pa so bili potrjeni z ustrezno statistično metodo (Sharma, 2012). Program glasbene terapije značilno izboljša tudi socialne veščine, kot so: posnemanje (mimična komunikacija), vzpostavljanje očesnega stika, tvorjenje glasov, vzpostavitev komunikacije ter čakanje na vrsto (turn taking) pri otrocih z zmerno motnjo v duševnem razvoju (Duffy in Fuller, 2000). Pri petletnih otrocih z jezikovnimi motnjami se je ob uporabi tehnik pomoči z glasbo zmanjšala intenzivnost tekmovalno/agresivne igre in pogostnost otrokovega »kričanja« (kot posledice frustracij pri neuspešnem vzpostavljanju komunikacije). Povečal se je delež sodelovalne igre in tudi pogostnost poskusov vzpostavitve verbalne komunikacije (Wetherick, 2014).
Za pomoč otrokom s posebnimi potrebami (pri doseganju učnih rezultatov) mora terapevt uporabiti glasbo in ostale umetnosti ter vse svoje znanje, sposobnosti in veščine (fizične, čustvene, duševne, socialne in estetske). Pri tem mora metode in tehnike, prilagoditi posameznemu otroku, glede na vrsto in stopnjo primanjkljajev. Metode, ki jih uporabi, so lahko izključno iz področja glasbe ali pa so kombinirane s terapijo skozi igro (ludo terapija) ter dramsko in likovno pomočjo z umetnostjo. Metode se, smiselno glede na namen in postavljene cilje, uporabljajo sočasno. Srečanja pomoči so pripravljena in organizirana glede na starost in razvojno stopnjo otrok ter potekajo pod stalnim in neposrednim nadzorom usposobljenih terapevtov (Coroiu, 2015).
13
Pri majhnih otrocih je nadvse pomembno tudi sodelovanje s starši. Julie Wylie in Susan Foster-Cohen (2013) sta v članku predstavili štiri študije primera, pri katerih so bile, kot podpora osnovnemu medicinskemu zdravljenju, uporabljene dejavnosti glasbene pomoči z umetnostjo, razvite na podlagi dvajsetletnih izkušenj v enem izmed novozelandskih zdravstvenih centrov. Rezultati študij so med drugim pokazali, da se, kadar glasbeni terapevt sledi otrokovim vzgibom in hkrati v interakcijo aktivno vključi tudi starše, izboljšata tako otrokovo počutje kot tudi doseg in učinkovitost osnovne terapije (Wylie in Foster-Cohen, 2013). V pilotni študiji, katere cilj je bil raziskati učinke glasbene terapije pri otrocih z zapoznelim razvojem govora, so Wibke Gross in sodelavci ugotovili, da ima lahko glasbena terapija merljiv učinek na govorno-jezikovni razvoj otrok, vključno s sposobnostjo vzpostavljanja in ohranjanja medsebojnih odnosov. Glasbena terapija lahko na ta način zagotavlja tako osnovno kot podporno terapijo pri otrocih z zapoznelim razvojem govora (Gross idr., 2010).
Pomoč z glasbo predstavlja učinkovito pomoč tudi pri zdravih otrocih: ima opazne pozitivne učinke na izboljšanje komunikacijskih veščin, izražanje čustev, razvoj čustvene zrelosti in samostojnosti ter pri integraciji v skupino, s katero deli podobne interese (Coroiu, 2015).
Osnovne značilnosti glasbe – višino tona, barvo, intenziteto in ritem – najdemo tudi v govorjenem jeziku. Zato lahko poslušanje glasbe pripravi otrokovo uho, glas in celotno telo, da posluša, integrira in proizvaja jezikovne zvoke. Poleg tega glasba šteje za
»pred-jezikovni« jezik, saj ima, razen semantičnega pomena, vse značilnosti govora (Madaule, 2007).
Kunert (2015) je z uporabo funkcionalne magnetne resonance (fMRI) uspešno testiral hipotezo, da glasba in jezik delita skupna področja nevronov za sintaktične procese v možganih. Rezultati te raziskave predstavljajo prvi neposredni dokaz, ki kaže na interakcijo sintaktičnih procesov glasbe in jezika v Brocovem območju.
Senzorno procesiranje je nevrološki proces urejanja informacij. Motnje slušnega procesiranja (Auditory Processing Disorders – APD) predstavljajo težave v zaznavi in predelavi zvočnih informacij v centralnem živčnem sistemu. Pri tem je okrnjena otrokova sposobnost sprejemanja, pomnjenja in razumevanja slušnih informacij, ki ovira obdelavo govora in otroku predstavlja težave pri obdelavi jezikovnih navodil
14
(Blaži, Balažinec in Obučina, 2014). Ker je razvoj govora in jezika eden izmed najbolj značilnih procesov zgodnjega razvojnega obdobja otroka, pri otrocih z zakasnelim govorno-jezikovnim razvojem obstaja večje tveganje tudi za razvoj ostalih kognitivnih, socialnih, čustvenih ter kasneje učnih težav (Gross idr., 2010). Prav otrokom s tovrstnimi težavami lahko uspešno pomagamo s poslušanjem psiho-akustično spremenjene glasbe.
2.5 GLASBENE DEJAVNOSTI PRI POMOČI Z GLASBO
Pomoč z glasbo temelji na štirih osnovnih dejavnostih: petje pesmi, igranje na male inštrumente, poslušanje glasbe in glasbeno ustvarjanje. Vsaka izmed njih ima svojo specifičnost, v glasbeno terapevtskem procesu pa delujejo v medsebojni interakciji.
2.5.1 Petje pesmi
Pri pomoči z glasbo izstopa petje kot elementarna glasbena dejavnost, ki zadovoljuje potrebo po samostojnem ali po skupinskem delu (skupinska dinamika).
S petjem pesmi uresničujemo mnoge cilje, vključno z izboljšanjem ali ponovno vzpostavitvijo komunikacije, podaljšanjem časa koncentracije, uspehom v šoli in povečanjem motoričnih spretnosti (Cammelli, 2015). Pozitivni učinki petja se pokažejo pri preutrujenosti, razdražljivosti, težavah ohranjanja pozornosti in koncentracije ter pri obvladovanju stresnih situacij ter pri različnih komunikacijskih težavah (Madaule, 2007).
Pri načrtovanju petja pesmic v okviru pomoči z umetnostjo moramo upoštevati nekatera osnovna načela, ki tudi sicer veljajo na področju glasbene vzgoje. Izbrati moramo uporabniku primerno pesem, pri čemer dajemo prednost pesmim z nezapletenimi, razumljivimi besedili, ki imajo umetniško, pa tudi ciljem ustrezno vsebinsko vrednost.
Ob besedilu pesmi moramo biti pri izbiri pozorni tudi na njene glasbene posebnosti (melodija, ritem, tempo, dinamika). Zagotoviti moramo tudi, da je obseg melodije pesmi primeren glasovnemu obsegu otroka (Denac, 2002).
Korak naprej v kreativnem procesu pomoči z glasbo predstavlja ustvarjalno petje ali pevsko izmišljanje. To največkrat pride še posebej v ospredje, ko iniciativo v kreativnem terapevtskem dialogu prepustimo otroku (Darnley-Smith in Patey, 2003).
15
Ustvarjalno petje je vsako ne-naučeno, samoniklo petje, ne glede na to, ali je hoteno ali povsem nehoteno in če z njim izražamo kakšno vsebino ali ne. Otrok si lahko sočasno izmišlja besedilo in melodijo ali pa si izmišlja le melodijo za dano besedilo oziroma besedilo za dano melodijo. Ni bistveno ali je tisto, kar nastaja, oblikovno zaključeno, razčlenjeno ali povsem brezoblično. Tudi ni pomembno, kako dolgo izmišljarija traja (Voglar, 1989). Ustvarjalno petje ima širši pomen v čustvenem in socialnem razvoju otroka. Ob njem se otroku razvija ustvarjalna domišljija in ko otrok ustvarjalno izraža svoj odnos do okolja, s tem sprošča napetosti ter izraža svoja čustva. Ustvarjalno petje je lahko tudi pomembno sredstvo za poglabljanje medsebojnih odnosov, a le v primeru, če poslušalci (vzgojitelj, starši) otrokove izmišljarije sprejemajo. Ob ustreznem vrednotenju izmišljarij se namreč razvija otrokova samozavest, z glasbenim ustvarjanjem pa lahko vplivamo tudi na oblikovanje ustvarjalnosti kot osebnostne lastnosti (Voglar, 1980).
Petje lahko s pridom uporabimo tudi za spodbujanje jezikovnih sposobnosti.
Artikulacija in ponavljanje zvokov in besed znotraj pesmic lahko pospeši, spodbuja in bogati govor. Petje z odmevom, ko otrok ponavlja frazo pesmice ali melodične motive, pomaga pri razvoju slušnih in spominskih sposobnosti, sposobnosti ponavljanja zvokov in pri razvoju pasivnega besedišča. Petje z vstavljanjem posameznih besed (zadnja beseda v rimi) pripomore k razvoju aktivnega besedišča. Uporaba ponavljajočih se verzov in refrenov pesmi pa pomaga pri razvoju poslušanja, spomina ter priklica in obnovitve besed (Šmit, 2001). Petje tudi blagodejno vpliva na razvoj otrokovega slušno- zvočnega nadzora ali samo-poslušanja; gre za sposobnost prisluhniti sebi, ko ustvarjamo lastne zvoke (Madaule, 2007).
2.5.2 Igranje na male inštrumente
Pri pomoči z glasbo uporabljamo ritmične in melodične inštrumente, lastne in improvizirane inštrumente ter Orffov instrumentarij. Inštrumentalna igra razvija pri otrocih številne telesne spretnosti in jih spodbuja h gibanju. Zvočna barvitost različnih inštrumentov poglablja glasbena doživetja. Inštrumenti omogočajo nove zvočne dimenzije in možnosti »izpovedovanja« različnih čustvenih razpoloženj in stanj ter vsebin. Pogosto dodamo inštrumentalno spremljavo tudi petju, s čimer dosežemo večjo učinkovitost pomoči zaradi pestrega zvočnega dogajanja. Glasbeni elementi vsak po svoje omogočajo globlja doživetja in širšo paleto čustvenih izpovedi.
16
Preprosti ritmični in melodični inštrumenti omogočajo, da v terapevtski proces vključimo tudi metode improvizacije. Improvizacija omogoča eksperimentiranje z zvoki, samostojno izbiro inštrumentov za slikanje različnih razpoloženj, izmišljanje in ponavljanje melodičnih in ritmičnih motivov, pa tudi razvijanje fine motorike (natančnost, skladnost, zanesljivost) ter skupinsko muziciranje (razvoj socialnih spretnosti).
V proces pomoči lahko poleg tolkal uspešno vključimo tudi klavir, ki ga za ta namen uporabimo kot tolkalo, saj njegovo delovaje v osnovi temelji na udarjanju kladivc po strunah. Primeren je tudi za otroke s posebnimi potrebami, ker je enostaven za rokovanje. Ritem glasbe, naj ga izvajamo ali poslušamo, lahko namreč uravnoteži biološki ritem človeka (ki ga sicer določa trenutno zdravstveno stanje, temperament in dedni dejavniki), ki nadalje vpliva na harmonijo celotnega bivanja. Ritem je element, ki je najbolj vezan na podedovani del posameznika in hkrati na množico fizioloških ritmov, ki jih najdemo globoko v sebi (Coroiu, 2015).
Metodo improvizacije, kot temeljno terapevtsko metodo, poimenuje Bruscia tudi
»improvizacijska glasbena terapija« (Bruscia, 1987, str. 5). Improvizacija je v osnovi pojem, ki označuje spontano ustvarjanje, predvsem na umetniškem področju.
Definiramo jo lahko tudi kot ustvarjanje trenutka brez predhodnega dogovora ali načrtovanja. Improvizacija je hkrati igra, zato so dosežene sposobnosti lahko večje, kot pričakujemo. V procesu improvizacije skušamo obiti mehanizme nadzora, ki se nahajajo v korteksu in v dani situaciji odreagirati čim bolj intuitivno in neposredno (Zagorc idr., 2011).
V svoji knjigi z naslovom Improvizacijski modeli glasbene terapije Bruscia razlaga, da je v kontekstu glasbene terapije improvizacija inventivna, spontana in sprotna.
Kreativnost in izvajanje glasbe potekata hkrati. Poudarja, da improvizacija ni vedno umetnost in njen cilj ni vedno glasba kot taka, temveč gre za proces, ki običajno privede do zelo preprostih zvočnih oblik. Trdi, da je sicer prav, da si glasbeni terapevti prizadevajo improvizirati glasbo najvišje umetniške kakovosti in lepote, vendar pa morajo nujno vedno sprejeti uporabnikovo improvizacijo, ne glede na to, na kateri ravni jo ta izvaja in ne glede na njeno umetniško ali estetsko vrednost (Bruscia, 1987). V glasbeni improvizaciji glasbeni zvoki torej nimajo zgolj glasbene funkcije, temveč predvsem psihološko in komunikacijsko. Primarni namen glasbene improvizacije je
17
osebnostni, saj skozi zvoke izražamo, kakšni smo in kako v danem okolju delujemo. Pri pomoči z umetnostjo si glasba in čustva delijo nekaj bistvenih potez. Glasbo lahko dojemamo tudi kot niz dinamičnih čustvenih stanj. Pri tem glasbena interakcija razkriva kakovost komunikacijske interakcije, velja pa tudi obratno. Zato glasbo in čustva lahko dojemamo tudi kot en sam fenomen z dvojno naravo (Pavlicevic, 1997).
Pimmer (1992) glede na vnaprej predpisani glasbeni predmet (npr. določena melodija) deli glasbeno improvizacijo na vezano in nevezano, v smislu prisotnosti ali odsotnost vodenja dogajanja pa jo deli na nadzorovano in prosto. Nadalje deli improvizacijo glede na vrsto glasbene snovi (zvok, ritem, melodija), kjer loči zvočno, ritmično, melodično, harmonsko ter grafično improvizacijo, pa tudi improvizacijo pri obravnavi zapetih pesmic. Pri izmišljarijah, ki spadajo med tehnike improviziranega ustvarjanja, ločimo pevsko izmišljanje na dano besedilo, izmišljanje besedila na dano melodijo, izmišljanje melodije in besedila, izmišljanje inštrumentalnih vsebin, izmišljanje ritmičnih besedil ter ritmizacijo besedila (Sicherl-Kafol, 2001). Globokar (2002) pa pravi, da o improvizaciji (kot nezavestno izvršenem dejanju) govorimo tudi takrat, ko nekdo nezavedno udarja po tipkah, brunda ali pa ure in ure ustvarja glasbo in si sproti izmišlja, ne da bi pri tem veliko razmišljal.
»Improvizacija je proces sprotnega ustvarjanja. Živi v naših vsakdanjih spontanih interakcijah in konverzaciji… Proces improvizacije je preprost, kot je preprost proces igre.« (Pierse, 1995, str. 3). Otrokom moramo dovoliti, da izumljajo lastne načine improvizacije, ali drugače; biti moramo voljni prevzeti tveganje in negovati kreativnost, ki obstaja v vsakomer(Burnard, 2000).
Raziskovanje nevroloških osnov ustvarjalnosti in glasbene improvizacije je zanimiva tema z močnim vplivom na klinično glasbeno terapijo. Glasbeni terapevti so usposobljeni, da glasbeno improvizacijo uporabljajo kot sredstvo, s katerim svoje uporabnike pripeljejo v globlji terapevtski odnos in jih osvobodijo kakršnihkoli zadržkov ali omejitev, ki bi lahko ovirale njihovo okrevanje (Tomaino, 2013). Bruscia (1987) podaja kar 64 improvizacijskih tehnik, ki so uporabne v terapiji. Deli jih na tehnike sočutja, strukturne tehnike, tehnike zaupanja, prilagajanja, preusmeritve, čustvenega raziskovanja in diskusije. V bistvu gre za skupino glasbenih in verbalnih tehnik, ki se uporabljajo pri procesih pomoči z glasbo.
18
Vsi pristopi pomoči z glasbo ne vključujejo improvizacije, ima pa zagotovo osrednji pomen pri Nordoff-Robinsonovem in Psihodinamičnem pristopu. V praksi se največkrat uporablja pri individualni terapiji, ki poteka skozi daljše časovno obdobje. Pri tem v večini primerov terapevt in uporabnik skupaj in spontano ustvarjata glasbo. Aktivnosti, ki jih terapevt uporablja v okviru metode improvizacije, lahko razvrstimo v naslednje stopnje (MacDonald in Wilson, 2014, str. 4–5):
Zrcaljenje; pri tem terapevt simultano in čim bolj natančno igra to, kar igra uporabnik, s čimer mu daje jasen znak, da ga sprejema na povsem enakem nivoju in da njegovo početje odobrava.
Ujemanje; terapevt ustvarja glasbo, ki ni povsem identična uporabnikovi, je pa z njo skladna, ima enak tempo in podobno dinamiko.
Empatično improviziranje in refleksija; terapevt igra uporabniku ali sledi njegovi igri na način, ki izraža uporabnikovo trenutno čustveno stanje. S tem mu daje podporo in empatično potrditev.
Tehnike stabilizacije; pri tem gre za zagotavljanje stabilnega stanja s pomočjo enakomernega ali ponavljajočega se ritma ali tonov.
Dialog; gre za komunikacijo s pomočjo glasbe, podobno pogovoru, pri čemer se udeleženca lahko izmenjujeta, si »vpadata v besedo« ali igrata sočasno.
Modeliranje; terapevt ponudi glasbeno idejo ali temo, ki jo nato uporabnik razvije ali se na njo odzove, na kar mu terapevt nudi podporo in empatijo.
2.5.3 Poslušanje glasbe
Cilj te metode je razvoj sposobnosti poslušanja in slišanja, kar pomeni, da zvočne zaznave prebudimo iz pasivnosti. V glasbi to pomeni preseči zgolj čutni odnos ugodja ali neugodja. Ker je glasba akustični fenomen, je poslušanje obvezni del vsake glasbene dejavnosti.
19
Poslušanje zahteva časovno in vsebinsko ustrezen izbor glasbene literature, kakor tudi premišljene terapevtske postopke, kar mora biti razvidno iz priprave na pomoč z glasbo.
S sistematičnimi in ustreznimi terapevtskimi pristopi poslušanja razvijamo pri uporabnikih ustvarjalno komunikacijo z glasbenim delom, kar pomeni, da poslušalec v svoji notranji predstavi podoživlja in oblikuje sebi dostopno celostno glasbeno podobo poslušanega glasbenega dela. To izkušnjo pozneje prenaša v življenjsko prakso (Slosar, 2011). Z drugimi besedami: poslušanje je sposobnost zbiranja zvočnih informacij, ki jih želimo slišati, tako da jih zaznamo v jasni in organizirani obliki (Madaule, 2007).
Poslušanje glasbe spada med tista človekova doživetja, ki nudijo največ zadovoljstva.
Glasba nima funkcionalne podobnosti z ostalimi prijetnimi doživetji, niti nima dokazanega (evolucijskega) biološkega pomena, pa vendar jo posamezniki kar naprej poslušamo za užitek. Pri raziskavi, v kateri so z uporabo metode visoke temporalne občutljivosti raziskovali, ali obstaja sistematična povezava med dinamičnim povečanjem stopnje užitka in fiziološkimi kazalci čustvenega vzburjenja, vključno s spremembami srčnega utripa, dihanja, prevodnosti kože in telesne temperature so rezultati pokazali močno pozitivno korelacijo med stopnjo užitka in čustvenim vzburjenjem. Pri udeležencih, ki med poslušanjem določenega glasbenega odlomka niso poročali o prijetnih občutkih, se niso pokazale bistvene spremembe psihofiziološkega vzburjenja, medtem ko se je pri tistih, ki so smatrali te iste odlomke za prijetne, pokazal izrazit profil povečanja dejavnosti simpatičnega živčnega sistema, ko je užitek naraščal.
Rezultati tega eksperimenta dajejo jasne dokaze za neposredno povezavo med čustvi in zadovoljstvom pri poslušanju glasbe. Te ugotovitve močno podpirajo teorijo, da so glasbena čustva osnova prijetnemu doživljanju poslušanja glasbe (Salimpoor, Benovoy, Longo, Cooperstock in Zatorre 2009).
Gangrade v preglednem članku povzema rezultate raziskav, ki dokazujejo vpliv glasbe na sproščanje prenašalnih molekul (živčni prenašalcev in hormonov) v človeškem organizmu. Razumevanje vpliva poslušanja glasbe na sproščanje teh molekul, ki služijo prenosu informacij, je ključno za razumevanje psiholoških mehanizmov, ki privedejo do sprememb v obnašanju poslušalca (Gangrade, 2012). Kot odziv na glasbo se dobesedno spremeni lastnost uma. Ritem lahko povzroči počasnejše dihanje, kar nadalje privede do umirjanja. Na določene vrste glasbe se odzivata tudi bitje srca in krvni tlak, srčni ritem se poveča ali zmanjša, odvisno od moči in hitrosti zvoka. Glasnejši in hitrejši zvoki
20
pogosto povečajo srčni utrip in krvni tlak; počasnejši, mehkejši in ponavljajoči se toni povzročajo nasprotne odzive. Glasba lahko ublaži mišično napetost, pa tudi okrepi motorične sposobnosti. Pogosto lahko v rehabilitacijskih ustanovah prav s pomočjo glasbe obnovimo vzorce telesnih sposobnosti. Ko usmerimo pozornost h glasbi, se nivo endorfinov (naravnih zniževalcev občutka nelagodja) poveča, nivo stresnih hormonov pa se zniža. Ta zadnji vpliv lahko deloma pojasni tudi zmožnost glasbe, da pri posameznikih izboljša imunske sposobnosti, pa tudi dejstvo, da lahko, glede na naravo zvoka, zbistri um ali pomaga pri sproščanju (Cammelli, 2015).
Alfred A. Tomatis, francoski zdravnik, specialist za ušesa nos in grlo, je v poznih štiridesetih letih prejšnjega stoletja izpeljal vrsto poskusov in ugotovil, da so vokalne in glasbene sposobnosti tesno povezane s slušnim zaznavanjem. Kasneje je Tomatis razvil elektronsko vadbeno napravo (danes jo imenujemo elektronsko uho), s katero je pomagal ljudem z jezikovnimi, učnimi in komunikacijskimi težavami. Na temelju njegovih kliničnih raziskav so različne skupine interdisciplinarnih strokovnjakov izdelale glasbene programe za pomoč osebam z različnimi težavami, ki so nastale zaradi zaostajanja v razvoju ali kot posledica kasnejše bolezni oziroma poškodbe. Pri uporabi teh programov poskušajo s poslušanjem vzpostaviti razvojne faze govora od trenutka, ko dojenček prične bebljati, preko razvoja govora, vse do branja (Thompson in Andrews, 2000; Madaule, 2007).
V programih poslušanja, ki temeljijo na odkritjih Alfreda Tomatisa, prevladujejo tri zvrsti glasbenih informacij: Mozartova glasba, gregorijanski koral in otroške pesmi (Madaule, 2007). Pri opazovanju učinkov glasbe različnih glasbenih obdobij so namreč ugotovili, da imajo le posamezni tipi glasbe želen terapevtskih učinek. Chopinova glasba ima na primer sproščujoč učinek, vendar v nekaterih primerih lahko okrepi sanjarjenje in pozabljivost; to so tudi težnje, ki jih pogosto najdemo pri otrocih, ki imajo težave v šoli. Druge vrste glasbe, kot so Paganinijeva, Wagnerjeva ali vojaške koračnice, imajo spodbuden učinek, ki pri posameznih otrocih lahko poveča hiperaktivne in agresivne težnje ter razdražljivost. Tudi to so lastnosti, ki jih prepoznamo pri otrocih, ki imajo težave s prilagajanjem. Pokazalo se je, da prav Mozartove skladbe dosežejo popolno ravnotežje med sproščujočimi in spodbujajočimi vplivi zvoka (Madaule, 2007).
21
Gregorijanski koral je glasbena zvrst, ki ima ritem skladen z dihanjem in srčnim utripom mirne sproščene osebe. Z drugimi besedami: ritem gregorijanskega korala je enak fiziološkemu ritmu osebe, ki ni pod stresom. Med programom poslušanja se gregorijansko petje uporablja za pomiritev impulzivnih, razdraženih, napetih ali tesnobnih otrok.
Frances H. Rauscher in sodelavci so leta 1993 v reviji Nature predstavili izsledke raziskave na šestindvajsetih študentih, pri katerih se je po desetih minutah poslušanja Mozartove Sonate za dva klavirja v D-duru (K448) pokazalo značilno, a kratkotrajno izboljšanje prostorsko-časovnih sposobnosti (Rauscher, Shaw in Ky, 1993). Kasneje, ob proučevanju možnih mehanizmov tega učinka, so zaznali tudi določene spremembe elektroencefalogramov (EEG) proučevanih oseb (Hughes, Daaboul, Fino in Shaw, 1998). Navedeni učinki se niso potrdili ob poslušanju glasbe drugih skladateljev (Hughes, 2002) in pri drugih starostnih skupinah (Carstens, Huskins in Hounshell, 1995), vendar pa ima glasba na človeka mnogo širši učinek, kot je bilo opisano v teh prvih poskusih z Mozartovo glasbo. Zato je bil fenomen, popularno poimenovan
»Mozartov učinek«, kasneje predmet proučevanja številnih raziskav, ki so ga te bodisi ovrgle (Steele, Brown in Stoecker, 1999; Carstens idr., 1995) bodisi potrdile (Jenkins, 2001; Mattar, 2013; Verrusio idr., 2015).
Obstajajo tri glavna področja raziskav Mozartovega učinka, in sicer raziskave o delovanju trionskega modela organizacije možganske skorje, raziskave o vplivu poslušanja Mozartove glasbe na prostorsko-časovno sklepanje in raziskave o vplivu vadbe klavirja na prostorsko-časovno sklepanje (Vizjak Pavšič, 2006).
V raziskavi, ki je bila opravljena v slovenskem prostoru, je Katarina Habe (2006) pri uporabi Mozartove Sonate za dva klavirja v D-duru K.448 ugotovila, da ima ta odlomek v primerjavi z drugimi izbranimi glasbenimi odlomki večji vpliv na posameznikovo pozornost, na stopnjo budnosti in vzburjenja. Ugotovljeno je bilo tudi, da Mozartova sonata povečuje sodelovanje določenih možganskih področij tako, da olajša izbor in povezovanje primernih vidikov senzornih dražljajev v zaznano celoto. V tej raziskavi je bil na izbranem vzorcu potrjen »Mozartov učinek« pri reševanju testa prostorsko- časovnega sklepanja. Pokazalo se je tudi, da učinek ni odvisen od spola, predhodne glasbene izobrazbe in študijske smeri študentov, udeležencev raziskave. Prav tako nanj ne vplivajo posameznikove osebnostne in čustvene značilnosti. Pokazal pa se je vpliv
22
intelektualnih značilnosti posameznika, njegovega zaznavnega stila (avditivni/vizualni) ter vpliv celostnega oziroma analitičnega načina predelovanja informacij (Habe in Vizjak Pavšič, 2006; Habe, 2006).
The Listening Program (Program poslušanja glasbe, v nadaljevanju TLP) je tehnika avditorne oziroma slušne stimulacije (auditory stimulation), ki temelji na glasbi različnih frekvenčnih območij. Program se uporablja kot varna in učinkovita tehnika, s katero postopoma urimo sluh, da procesira zvoke tako, da se pri poslušalcu izboljšajo poslušanje, učenje, pozornost in komunikacija. Program se uporablja tudi kot sodoben način urjenju sluha s pomočjo sistematične uporabe psiho-akustično spremenjene glasbe, s katero lahko vplivamo na: pozornost in koncentracijo, poslušanje in zvočno obdelavo, govor in jezik, spomin, socialne veščine, branje, senzorno procesiranje, ravnotežje in koordinacijo v prostoru, ustvarjanje zvoka, pa tudi na glasbene sposobnosti, spretnost organizacije in načrtovanja, samozavest in motivacijo (Esteves, Stein-Blum, Cohen in Tischler, 2010).
Prvi program TLP je bil na voljo že v letu 1999, ko je bilo na Univerzi v Cambridgeu izvedeno tudi prvo usposabljanje terapevtov »Authorized Training Provider«. Že štiri leta kasneje ga je pri svojem delu uporabljalo več kot 1.200 strokovnjakov s področij zdravstva, izobraževanja, terapije in glasbenega izobraževanja (Doman, 2003). Snovalci programa tudi danes neprenehoma pridobivajo povratne informacije s strani poslušalcev, individualnih in skupinskih trenerjev, svetovalcev in raziskovalcev iz področij umetnosti in znanosti. Tako pridobljeni podatki in dostop do novih tehnologij jim služijo za ustvarjanje novih orodij, s katerimi pomagajo ljudem.
Za učinkovito poslušanje programa TLP je ključnega pomena uporaba ustrezne zvočne opreme. TLP zgoščenke namreč vsebujejo visoko kakovostne akustične posnetke z bogato harmonsko vsebino in širokim frekvenčnim razponom. Ti posnetki so nato obdelani in spremenjeni s pomočjo sodobnih zvočnih tehnologij. Zato se v primeru, da oprema ni dovolj kakovostna, elementi, ki ustvarjajo slušne in kognitivne spremembe, izgubijo. Poleg izbire ustreznega predvajalnika glasbe je pomembna tudi kakovost slušalk, ki morajo biti izdelane tako, da reproducirajo kar najširši spekter zvokov.
Glasnost poslušanja ne sme biti niti previsoka, niti prenizka, v mnogih primerih pa jo je potrebno še dodatno prilagoditi slušnim sposobnostim poslušalca. Zato morajo imeti
23
slušalke gumb za nastavitev glasnosti, hkrati pa se morajo tesno prilegati poslušalčevim ušesom (Doman, 2003).
Pri pripravi programa poslušanja TLP so strokovnjaki uporabili različne tehnike obdelave zvoka, med katerimi so za doseganje želenih učinkov poslušanja najbolj pomembne: filtriranje zvoka, audio bursting (modulacije frekvenc) ter spreminjanje prostorske dinamike (Doman, 2003).
S postopkom filtriranja zvoka iz celotnega zvočnega spektra odstranimo določene frekvence, z namenom, da pri poslušalcu usmerimo pozornost na dojemanje ostalih zvočnih frekvenc. S tem mu omogočimo, da zaznava in razločuje zvoke, ki jih sicer ne bi zaznal ali nanje ne bi bil dovolj pozoren. Pri pripravi posameznih zvočnih posnetkov TLP so uporabljeni trije filtri: nizko, srednje in visoko-pasovni filter. Ti filtri so prilagojeni frekvenčnim pasovom in njihovim vplivom na posamezne predele možganov in pripadajoče fiziološke funkcije, ki jih je na podlagi raziskav in izkušenj postavil že Tomatis. Filtriranje zvoka v območju nizkih frekvenc (območje senzorne integracije) usmeri pozornost poslušalca na nizke tone, s čimer se poveča zavedanje telesa in nekaterih osnovnih funkcij. Rezultat filtracije zvoka v območju srednjih frekvenc pa je prijeten naraven zvok, prilagojen frekvencam človeškega govora.
Tabela 1: Učinek zvoka določenih frekvenčnih območij na posamezne predele možganov in pripadajoče fiziološke funkcije
Senzorna integracija Frekvenčni pas 1 zvoki nižjih frekvenc 16–750 Hz
ravnotežje ritem
koordinacija mišični tonus
zavedanje telesa občutek za smer lateralnost
razlikovanje levo/desno Govor in Jezik
Frekvenčni pas 2
zvoki srednjih in višjih frekvenc 500–4.000 Hz
spomin koncentracija pozornost
govor jezik
kontroliranje glasu Visok spekter
Frekvenčni pas 3 zvoki visokih frekvenc 4.000–20.000(+) Hz
energija intuicija ideje
duhovnost kreativnost
avditorna kohezija
24
Program je zasnovan tako, da je na posameznih zgoščenkah zajeta le po ena kategorija filtrirane glasbe. Audio bursting je uporabljen za urjenje mišic srednjega ušesa (ki služijo za premikanje slušnih koščic in membrane bobniča), da okrepijo »mehke« zvoke in s tem izboljšajo razločevanje posameznih zvokov. Učinek spreminjanja prostorske dinamike (Spatial Dynamics) simulira premikanje zvokov (inštrumentov) v prostoru med levim in desnim ušesom. S tem učinkom se poveča prostorsko zavedanje in poslušalčeva slušna pozornost, pomaga pa tudi pri sinhronizaciji leve in desne poloble možganov s premikanjem zvoka naprej in nazaj skozi možganski gredelj (corpus callosum) (Doman, 2003).
Cilji poslušanja se pri programu poslušanja lahko nanašajo na sledeča področja:
koncentracija, pozornost in spomin,
govor in jezik, komunikacija,
poslušanje, slušno procesiranje,
razpoloženje, vedenje, obvladovanje čustev,
telesne in motorične funkcije,
socialne veščine,
spanje, energijski nivo,
učenje, kariera,
kreativnost.
Po izvedenem programu v rezultatih poslušanja zapišemo, ali smo in v kolikšni meri smo dosegli izboljšanje glede na specifične cilje, ki smo si jih zastavili.
Dnevnik poslušanja (listening journal) je dokument, kjer sprotno (dnevno) spremljamo napredek in vpisujemo opažanja glede na zastavljen »načrt poslušanja«. V ta dokument se vpisujejo tudi vse morebitne dodatne aktivnosti med poslušanjem in opombe.
Opazovalna lista (observations checklist) je strukturiran kontrolni seznam, v katerega zapisujemo spremembe vedenja, ki jih opazimo pri poslušalcu in so ključni pokazatelj sprememb pri doseganju zastavljenih ciljev. Namenjena je redni ali občasni uporabi
25
(kontrolne točke programa poslušanja). Izpolni jo oseba, ki je stalno v stiku s poslušalcem in ga opazuje, lahko pa tudi poslušalec sam (Doman, 2003).
Esteves in sodelavci so proučevali učinkovitosti uporabe programa poslušanja glasbe (TLP) kot dopolnilne terapije pri delovni terapiji, fizioterapiji in govorno-jezikovni terapiji tri do osem let starih otrok, z motnjo senzornega procesiranja (Sensory Processing Disorder, SPD) in težavami v slušnem procesiranju (auditory processing concerns). S pilotno študijo so ugotovili, da lahko izbrani program poslušanja glasbe dodatno prispeva k povečanju funkcionalnih sposobnosti pri otrocih s senzornimi in slušnimi težavami, kadar se uporablja skupaj z že uveljavljenimi terapijami, ki pomagajo otroku doseči njegov maksimalni potencial in neodvisnost pri vsakodnevnih opravilih (Esteves idr., 2010).
Zaznani so bili tudi pozitivni učinki uporabe TLP na razpoloženje in koncentracijo ter pri vključevanju v komunikacijo. Učinek je bil največji prav pri udeležencih s poudarjenimi senzoričnimi težavami (Francis, 2011).
Večina raziskav, ki raziskujejo in dokazujejo pozitivne učinke TLP, je bila izvedena na relativno majhnem številu udeležencev, rezultati pa so večinoma objavljeni na spletni strani firme Advanced Brain Technologies, ki je proizvajalec TLP glasbenih zgoščenk.
To dejstvo lahko predstavlja določeno tveganje za nepristranskost, še posebej če so posamezni rezultati uporabljeni v smislu posplošitve učinkov na celotno populacijo. V preglednem članku sta Sadako Vargas in Lucker (2016) zbrala in ovrednotila rezultate devetih že objavljenih študij uporabe TLP pri otrocih in mladostnikih z različnimi primanjkljaji (starih med štiri in šestnajst let), pri katerih so prevladovale motnje sluha in govorno-jezikovne motnje. Študije so bile izvedene v Združenih državah, v Veliki Britaniji, na Irskem in v Avstraliji, število vključenih otrok v posamezni študiji je bilo med pet in osemintrideset. V članku je podana kritična analiza raziskovalnih pristopov in posameznih izsledkov, narejena je sinteza ter kvantitativno ovrednoten učinek poslušanja glasbe na posameznem področju otrokovih primanjkljajev.
2.5.4 Ustvarjalnost
Namen ustvarjalnosti v procesu pomoči z umetnostjo je, da otrokom ohranjamo spontana ustvarjalna hotenja, jih spodbujamo in razvijamo, torej, da jih usmerjamo v ustvarjalnost v vseh življenjskih trenutkih in situacijah. Pomemben je ustvarjalni
26
proces, ki ga zasledujemo pri vseh glasbenih aktivnostih. Otroke s tem motiviramo in spodbujamo h kreativnemu mišljenju in izražanju. Ponujajo se bogate možnosti povezav z drugimi dejavnostmi in življenjskimi situacijami, ki se lahko medsebojno bogatijo, kar prispeva h kakovosti izkušenj in integraciji zaznavanja (Slosar, 2011).
3 OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI
3.1 OPREDELITEV OTROK S POSEBNIMI POTREBAMI
V dokumentu »Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami« (Vovk-Ornik, 2015), ki je bil izdelan na podlagi Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2011) so opredeljeni:
otroci z motnjami v duševnem razvoju,
slepi in slabovidni otroci,
gluhi in naglušni otroci,
otroci z govorno-jezikovnimi motnjami,
gibalno ovirani otroci,
dolgotrajno bolni otroci,
otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja,
otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami ter
otroci z avtističnimi motnjami.
Ti otroci praviloma potrebujejo prilagojeno izvajanje programov z dodatno strokovno pomočjo, nekateri pa tudi posebne oziroma individualizirane programe vzgoje in izobraževanja. Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2011) poleg interdisciplinarne obravnave ter individualiziranega pristopa, kjer se natančno opredelijo potrebe otroka, prilagoditve predšolskega oziroma šolskega okolja ter cilji, prilagojeni otrokovi ravni znanja in funkcioniranja, poudarja še čim hitrejšo usmeritev otroka v ustrezen program v povezavi z možnostjo prehajanja med programi. Tendenca zakona je, da se z vstopom otroka v vrtčevski ali šolski sistem njegove posebne potrebe obravnavajo uravnoteženo, z vidika otrokovih primanjkljajev, potreb ter ustrezne adaptacije na okolje (Bela knjiga, 2011).
