Ela in Tobi imata s strani Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami opredeljeno enako vrsto in stopnjo primanjkljaja oziroma motnje: otrok z lažjimi govorno-jezikovnimi motnjami. Oba sta bila tudi usmerjena v program za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in z dodatno strokovno pomočjo. Oba imata tudi težave s pozornostjo, koncentracijo in motivacijo.
118
Med njima je tudi nekaj opaznih razlik. Deklica je izrazito neaktivna, deček zelo aktiven in nemiren. Deklica je vase zaprta, občutljiva in plašna, deček je odprt, radoveden in komunikativen. Deklica ne dojema in ne kaže svojih občutkov, deček občutke taji in jih skriva. Deček živi v zelo težkih in neurejenih socialnih razmerah, deklica živi v socialno urejenem in spodbudnem okolju.
Tudi glede sodelovanja v dejavnostih glasbene pomoči sta si bila otroka precej različna.
Deklica je rada pripevala in imela je relativno dobro razvit občutek za ritem. Deček je raje nevezano ustvarjal na inštrumente.
Vsak otrok je zato potreboval specifičen in prilagojen izbor tehnik znotraj posameznih metod pomoči z glasbo. Na podlagi zbranih podatkov sicer lahko ocenimo vpliv glasbene pomoči za vsakega otroka posebej, neposredna primerjava v raziskavi pridobljenih rezultatov pa ni smiselna.
119 5.6 POVZETEK UGOTOVITEV
5.6.1 Povzetek ugotovitev – Primer 1 Prvo raziskovalno vprašanje:
V kolikšni meri so metode vezane in nevezane glasbene improvizacije, petja načrtno izbranih pesmi ter poslušanja izbranega glasbenega programa po TLP modelu pri pomoči z glasbo ustrezne in pripomorejo k boljši verbalni in neverbalni komunikaciji predšolskega otroka z lažjo govorno-jezikovno motnjo in čustvenimi težavami?
Z deklico Elo sva se že poznali, saj sva se prej že dobri dve leti tedensko srečevali v okviru svetovalnega dela. Kljub temu je bilo najino prvo srečanje pomoči z umetnostjo (po počitnicah) ponovno tako, kot bi se srečali prvič. Deklica je bila zadržana in plašna in ni pokazala čustev. Že pri najmanjšem dotiku sem takoj začutila togost telesa in krč, ki se je le počasi in postopoma sprostil. Ko je kasneje neka dejavnost stekla, je izraz na njenem obrazu za nekaj hipov nekoliko oživel, ko pa sva prešli na drugo dejavnost, se je deklica ponovno zaprla in ni kazala čustev.
Na prvih srečanjih sem večkrat opazila, da se deklica ustraši zvoka posameznih inštrumentov. Izogibala se je predvsem inštrumentom, ki so zveneli prodorno in rezko (činele, palčke, bobni). Raje je imela na primer ropotuljice, ki imajo mehek in veliko tišji zvok. Tudi ko sem na srečanje prvič prinesla kitaro, se je njenega zvoka ustrašila, čeprav sem le nežno brenkala spremljavo pesmice. Nato sva nekaj naslednjih srečanj namesto kitare uporabljali veliko nežnejšo ukulelo in pri tem počasi stopnjevali dinamiko. Ko se je deklica z ukulelo dodobra »spoprijateljila«, sva lahko znova segli po kitari.
Pri individualnih srečanjih spontano igranje na inštrumente sprva ni steklo. Tudi sodelovanja ob nevezani improvizaciji ni bilo ali pa je bilo minimalno. Šele kasneje, približno v času, ki sovpada s pričetkom skupinskih srečanj, je prišlo najprej do minimalnega, po dvajsetem srečanju pa še do znatnejšega izboljšanja. V zadnjih srečanjih je deklica v glasbeni komunikaciji že dokaj spontano prevzemala vodilno vlogo. Pri delu v dvojicah je bila spontano improviziranje na inštrumente prisotno na vseh srečanjih. Sodelovanje je skozi srečanja variiralo, bilo pa je v veliki meri odvisno
120
od otroka v paru. Bolj aktivna je bila z deklico, ki je tudi sama bolj aktivna. Zanimivo je bilo opazovati kasnejša srečanja, kjer je bila v paru prisotna manj aktivna prijateljica.
Sprva jo je sama skušala pripraviti do večje aktivnosti. Ker ji to ni uspelo, je namero opustila in bila kasneje tudi sama manj aktivna. Pri delu v skupinah je bila spontana igra prisotna na vseh srečanjih. Otroci so drug drugega spodbujali, deklica pa jim je uspešno sledila. Pri skupinskih srečanjih je, po prvih pozitivnih izkušnjah, vodilno vlogo želela prevzemati skoraj ves čas in to je zelo nazorno povedala tudi s svojo telesno govorico.
Vezano improvizacijo sem v srečanja vpeljala kasneje, saj sva z deklico najprej morali vzpostaviti stik in navezati vsaj minimalno komunikacijo. To je bilo tudi obdobje, ko se je deklica privajala na inštrumente in sva raziskali, kateri inštrumenti bi bili sploh primerni za uporabo pri vezani glasbeni improvizaciji. Izkazalo se je, da ima deklica najraje melodične inštrumente, ki imajo nežen zvok (ksilofon, metalofonske ploščice).
Pri srečanjih v dvojicah je bilo sodelovanje pri vezani improvizaciji na vseh srečanjih sorazmerno dobro in boljše kot na individualnih ali skupinskih srečanjih. Srečanja v dvojicah so se torej pokazala kot odlična izbira za razvijanje sodelovalne igre. Pri skupinskih srečanjih je bilo sodelovanje pri vezani improvizaciji nekoliko slabše.
Težava je bila največkrat v tem, da ni povsem razumela navodil, zaradi skupine pa jih nisem mogla dovoljkrat ponoviti oziroma v tolikšni meri sproti prilagajati, kot na individualnih srečanjih ali na srečanjih v dvojicah.
Dinamika igranja na inštrumente je bila ves čas najinih individualnih srečanj relativno tiha. Razvila se je šele po uvedbi skupinskih srečanj in srečanj v dvojicah. Skupinska dinamika je očitno prinesla velik premik na področju toleriranja posameznih zvokov in s tem pripomogla k izgubi strahu pred določenimi zvoki. Hkrati je deklico tudi opogumila, da je pričela tudi sama ustvarjati v večjem dinamičnem razponu in na zadnjih srečanjih je igrala tako glasno kot ostali otroci v skupini. Kljub temu, da je dinamika igranja na inštrumente tudi na individualnih srečanjih postopno rasla, ni nikoli dosegla dinamike, ki smo jo dosegali na skupinskih srečanjih in – kar je še bolj zanimivo – že na prvih srečanjih v dvojicah (Grafikon 1). Sploh zadnja srečanja so bila bistveno bolj pestra in dinamična. Deklica je prevzemala pobudo, bila je ves čas odprta in tudi ustvarjalna.
121
Grafikon 1: Ocena relativne stopnje dinamike igranja deklice na inštrumente pri nevezani improvizaciji po uvedbi sočasnega izvajanja skupinskih srečanj in srečanj
v dvojicah
Na individualnih srečanjih je deklica pri nevezani glasbeni improvizaciji le v zadnjih srečanjih spontano prevzemala vodilno vlogo v komunikaciji. Nekoliko prej je bila pripravljena prevzemati ponujeno aktivno vlogo pri dejavnostih vezane improvizacije.
Pri srečanjih v dvojicah se je odzivala na tri različne načine. Pri bolj aktivni deklici je skušala prevzemati vodilno vlogo, a ji ni uspevalo. Pri manj aktivni deklici je vodilno vlogo prevzemala, vendar je ta želja upadla, ko je upadla tudi dinamika srečanj. Ko pa so bili v paru dečki je prisotna tekmovalnost vplivala tudi na to, da je deklica v večji meri prevzemala vodilno vlogo. S prevzemanjem vodilne vloge v svoji skupini deklica prej ni imela prav veliko izkušenj ali pa so bile te izkušnje negativne. Začeli sva skupaj in previdno, po prvih uspehih je postala zelo motivirana in je v preostalih skupinskih srečanjih dajala vse od sebe. Deklica je torej v dvojicah, v skupini, pa tudi na najinih zadnjih individualnih srečanjih sproščeno sodelovala v igri in prevzemala vodilno vlogo, kar kaže na to, da se je stopnja njenih bojazni in tesnob zmanjšala.
individualno v dvojicah skupinsko
zaporedno srečanje
dinamična stopnja igranja
122 2. raziskovalno vprašanje
V kolikšni meri so metode vezane in nevezane glasbene improvizacije, petja načrtno izbranih pesmi ter poslušanja izbranega glasbenega programa po TLP modelu pri pomoči z glasbo ustrezne in pripomorejo k zmanjšanju bojazni in tesnobe pred določenimi dejavnostmi pri predšolskem otroku z lažjo govorno-jezikovno motnjo in čustvenimi težavami?
Na prvih nekaj srečanjih sva z deklico predvsem navezovali stik. Dokler nevezana improvizacija ni stekla, so bile pesmice najino edino orodje, s katerim sva se počasi zbliževali. Sprva je bila to le ritmična izgovarjava kratkih besedil, ki sva jih spremljali s skupnim »ploskanjem«, tako da sem z rokami usmerjala gibe njenih rok. Nekoliko dejavneje sva pričeli razvijati komunikacijo približno po desetem srečanju, in sicer najprej preko inštrumentov. Pričeli sva se uglaševati.
Nebesedno komunikacijo je Ela sprva uporabljala večinoma za to, da mi je nazorno pokazala, da si določenih dejavnosti ali inštrumentov ne želi. Na prvih srečanjih je imela deklica večino časa pogled usmerjen v tla. Očesnemu stiku se je povsem nehala izogibati šele po dveh mesecih najinih rednih individualnih srečanj. Povsem drugače je bilo pri delu v dvojicah. Že na prvem srečanju je deklica zrcalila telesno držo in gibe svojih prijateljic ali prijateljev. Komunicirala je s pomočjo inštrumentov ter s svojim telesom in obrazno mimiko kazala tudi več čustev. V dvojicah je veliko pogosteje vzpostavljala očesni stik, vendar sem opazila razliko, glede na siceršnji prijateljski odnos s posameznim otrokom. Zanimivo mi je bilo spoznanje, da na srečanjih v dvojicah, ki so tekla vzporedno z individualnimi srečanji, tudi z mano vzpostavlja boljši očesni stik in neverbalno komunikacijo kot na najinih individualnih srečanjih.
Izvajanje vaj govoril nama sprva na individualnih srečanjih ni steklo, vendar se je kasneje, približno na polovici raziskave, nekoliko izboljšalo. Vaje govoril sva izvajali s pomočjo posebej izbranih pesmic (Priloge 7–10), v katerih je Ela sicer uživala in jih je, še posebej v parih s prijateljicami, zelo rada izvajala. Tako lahko izvajanje vaj govoril v dvojicah in tudi v skupini v splošnem ocenim kot dobro.
Pri ritmični izreki pesmic je Ela skozi celoten potek srečanj le počasi napredovala.
Nekoliko bolje ji je šlo na srečanjih v dvojicah, a je bilo odvisno od tega, koliko je
123
deklica posamezno pesmico poznala, v veliki meri pa tudi od njene trenutne pripravljenosti na sodelovanje.
Za samostojno petje pesmic Ela še ni pripravljena, je pa iz srečanja v srečanje vedno več pripevala. Tudi tukaj sva začeli tako rekoč iz nič, približno po petnajstem srečanju se je njeno pripevanje znatno izboljšalo in potem postopoma še napredovalo. Na najinem zadnjem srečanju je pesmicam pripevala sproščeno in brez strahu, brez večjih težav jih je tudi spremljala na ritmične inštrumente. Na srečanjih dvojic me je Ela nekajkrat prijetno presenetila, saj je pokazala več, kot sem bila vajena iz individualnih srečanj. Pesmice, ki jih je poznala, je želela predstaviti tudi svojim prijateljem in se je zelo potrudila. Pri skupinskih srečanjih pa je bilo ravno nasprotno: njeno pripevanje je bilo v veliki meri odvisno od tega, koliko so znali pripevati ostali otroci.
Najina verbalna komunikacija je bila na prvih srečanjih omejena na ponavljanje mojih vprašanj in na zelo kratke enobesedne odgovore. Ti odgovori tudi niso bili vedno smiselni glede na situacijo. Zelo dobro je komunicirala z deklico, ki je bila v pogovoru tudi sama aktivna in je bila tudi sicer njena prijateljica, vendar sem ugotovila, da so bile besede, ki sta jih pri tem izmenjevali, nekakšna rutina, torej zgolj izmenjava besed.
Poslovilni pesmici, izmišljariji, je na koncu vsakega srečanja sledilo pospravljanje. Pri tem me je Ela sprva le stoje nemo opazovala, kasneje pa je bil ravno to del srečanja, ko sva izmenjali največ besed. Najin pogovor je bil čedalje bolj sproščen in deklica je veliko spraševala ter pri tem opisovala predmete in dogajanje okrog naju.
Tudi v osrednjem delu individualnih srečanj se je spontan pogovor zlagoma krepil.
Nikoli pa ni dosegel stopnje, ki sem jo opazila med vrstniki v srečanju dvojic, čeprav je bil tudi tu odvisen od otroka v paru.
Pri razumevanju navodil je imela deklica ves čas izrazite težave in na tem področju skozi celoten potek raziskave nisem ugotovila bistvene razlike. Praviloma sem ji morala tudi preprosta navodila večkrat ponoviti. Pri delu v dvojicah v nekaterih primerih nisem mogla razločiti, ali je posamezno navodilo tudi dejansko razumela ali je le posnemala aktivnosti soigralcev. Glede na izkušnje iz individualnih srečanj je bolj verjetno, da je šlo za posnemanje.
124 3. raziskovalno vprašanje
V kolikšni meri so metode vezane in nevezane glasbene improvizacije, petja načrtno izbranih pesmi ter poslušanja izbranega glasbenega programa po TLP modelu pri pomoči z glasbo ustrezne in pripomorejo k izboljšanju motoričnih sposobnosti, pozornosti in koncentracije, ter k razvoju psihosocialnih sposobnosti (odnosi z vrstniki in odraslimi) pri predšolskem otroku z lažjo govorno-jezikovno motnjo in čustvenimi težavami?
Motorične sposobnosti
V okviru spremljanja otrokovih motoričnih sposobnosti smo v anketnem vprašalniku (Kontrolna lista poslušanja, Priloga 5), ki so ga poleg mene izpolnili tudi starši, vzgojiteljica, logopedinja ter specialna pedagoginja, zajeli: neobičajen odziv na gibanje in/ali dotik, neusklajeno gibanje telesa, nemirnost, nestabilno hojo in spotikanje, zmedenost glede lokacije in smeri, občutek za ritem in grafomotorične spretnosti ter težave z organiziranostjo in strukturo.
Na področju motoričnih sposobnosti sem zaznala znatno izboljšanje pri občutku za ritem in minimalno izboljšanje pri odzivih na dotik. Tudi vzgojiteljica in specialna pedagoginja sta zaznali minimalno izboljšanje pri občutku za ritem, starši in logopedinja pa na motoričnem področju, glede na odgovore v anketnem vprašalniku, niso zaznali razlik.
Občutki
Eline občutke sem lahko spremljala predvsem preko njene neverbalne govorice. Izražala jih je z nevezano in vezano improvizacijo, kjer sem jih lahko posredno spremljala preko spontanosti in dinamike njenega igranja na inštrumente. Na posameznih srečanjih, predvsem v dvojicah, sem opazila, da Ela ne more v zadostni meri izraziti svojih občutij, zato sem ji skušala pomagati, da jih je lahko ubesedila. V primeru, da svojih občutij v določeni situaciji ni mogla ali zmogla pravočasno zadovoljivo izraziti, se je le obrnila stran in otrpnila. Določena dejavnost je bila s tem zanjo zaključena.
125 Pozornost in vztrajanje v dejavnostih
Iz anketnega vprašalnika lahko razberemo, da ima Ela izrazite težave tako na področju kratkotrajne pozornosti in vztrajanja v dejavnostih, kot tudi na področju priklica novih vsebin. Na področju pozornosti in vztrajanja v dejavnostih so starši opazili minimalno izboljšanje pri vztrajanju v dejavnostih, vzgojiteljica in logopedinja pa pri usmerjeni pozornosti. S specialno pedagoginjo na tem področju nisva zaznali bistvenih sprememb.
Vztrajanje v dejavnostih otrok smo spremljali tudi na vseh srečanjih pomoči z vezano in nevezano improvizacijo, petjem pesmi in poslušanjem glasbe. Elino vztrajanje v dejavnostih se skozi celoten potek srečanj ni bistveno izboljšalo in je nihalo glede na dekličino razpoloženje. Nekoliko bolj stabilno je bilo pri zadnjih petih srečanjih. Pri delu v dvojicah je bilo vztrajanje v dejavnostih odvisno tudi od otroka v paru. V družbi deklice, ki je bila manj aktivna, je bila tudi Ela na zadnjem srečanju manj vztrajna. Pri srečanjih v skupini je bilo vztrajanje v dejavnostih boljše kot pri individualnih dejavnostih in dejavnostih v dvojicah. Dinamika v skupini in doživljanje uspeha sta ji očitno prinesla dodatno motivacijo.
Obnašanje v okolju in psihosocialne sposobnosti
Na področju odnosov z vrstniki in odraslimi smo v vprašalnik vključili naslednje psihosocialne sposobnosti otrok: nizko toleranco za frustracije, šibko samopodobo oziroma samozavest, težave pri sklepanju prijateljstev, izogibanje socialnim stikom, pretirano utrujenost ob koncu dejavnosti, nizko motivacijo za sodelovanje, občutek živosti, dokončanje nalog in nagnjenost k utrujenosti. Vzgojiteljica je zaznala minimalno spremembo pri izogibanju socialnim stikom in pri nizki motivaciji za sodelovanje. Minimalno spremembo v smislu izboljšanja motivacije za sodelovanje je zaznala tudi specialna pedagoginja. Logopedinja na področju obnašanja in psihosocialnih sposobnost večine odgovorov ni podala, s komentarjem, da z otrokom dela le individualno in prekratek čas, da bi lahko to področje ustrezno ocenila. Starši pa tudi na tem področju niso opazili bistvenih razlik. Sama sem opazila minimalno pozitivno spremembo pri šibki samopodobi in samozavesti, pri izogibanju socialnim stikom in pri motivaciji. Opazila sem tudi, da je deklica sedaj bolj odprta in sproščena v odnosih ter bistveno lažje navezuje stik, tako z otroki kot z odraslimi.
126 5.6.2 Povzetek ugotovitev – Primer 2
Prvo raziskovalno vprašanje:
V kolikšni meri so metode vezane in nevezane glasbene improvizacije, petja načrtno izbranih pesmi ter poslušanja izbranega glasbenega programa po TLP modelu pri pomoči z glasbo ustrezne in pripomorejo k boljši verbalni in neverbalni komunikaciji predšolskega otroka z lažjo govorno-jezikovno motnjo in čustvenimi težavami?
Deček Tobi je nekaj tednov pred pričetkom raziskave doživel nenačrtovano in nenadno selitev. Poleg dodatnih spodbud, ki jih je potreboval kot otrok z lažjo govorno-jezikovno motnjo, je zato potreboval tudi čustveno podporo in pomoč.
Že pri najinem prvem spoznavnem srečanju sem opazila, da je deček izrazito nemiren, radoveden in neučakan. Vsak predmet, vsak inštrument, ki mu je bil na dosegu, je prijel v roko, ga za trenutek preizkusil, zatem pa odvrgel in že iskal naslednjega, bolj zanimivega in bolj glasnega. Pri tem je brez premora glasno in nerazumljivo spraševal in komentiral svoje početje.
Spontano nevezano ustvarjanje je pri Tobiju steklo brez težav, vendar sva se pri tako hitri menjavi inštrumentov s težavo medsebojno uglaševala in vzpostavljala stik.
Nekoliko več prilagajanja in sodelovanja sem opazila le na zadnjih štirih srečanjih, pa še takrat le za kratek čas. Sodelovanje pri nevezanem ustvarjanju je bilo veliko boljše na srečanjih v dvojicah. Pri tem je še posebej dobro sodeloval z dečki, ki so drug drugega posnemali in izbirali enake (glasne) inštrumente. Menjave inštrumentov so bile tudi tukaj hitre, vendar pa se je z igranjem dečkom tudi delno prilagajal. Pri skupinski nevezani improvizaciji se je Tobi večkrat uglaševal s kakšnim od prijateljev, potem pa naprej ustvarjal po svoje. Pri tem je inštrumente menjaval bistveno manj pogosto kot pri srečanjih v dvojicah.
Izogibanja posameznim inštrumentov pri Tobiju na individualnih srečanjih nisem opazila, je pa raje izbiral inštrumente, kot so na primer bobni, palčke in činele, ki imajo močnejši in bolj prodoren zvok. Zato je bila dinamika igranja tudi na individualnih srečanjih ves čas zelo glasna. Na srečanjih v dvojicah se je Tobi, ko so bili v paru dečki, izogibal nežnim in melodičnim inštrumentom, s komentarjem, da je to bolj za punčke.
V dvojicah z deklicami se je Tobi deklicam zelo prilagodil in tega izogibanja nisem
127
opazila. Dinamika igranja pa je bila najmočnejša na skupinskih srečanjih. Ko se je uglaševal s katerim izmed prijateljev, sta se zelo trudila preglasiti celotno skupino.
Na individualnih srečanjih pri nevezani improvizaciji nisem opazila Tobijeve želje po prevzemanju vodilne vloge. V dvojicah in v skupini pa je bila ta težnja ves čas prisotna.
Pri tem se je na skupinskih srečanjih moral večkrat prilagoditi bolj prodornim fantom v skupini ali pa je poiskal skupino fantov, s katerimi so skupaj ustvarjali in se jim prilagajal. Na srečanjih v dvojicah se je bolj prilagajal tistim otrokom, ki so se bili pripravljeni prilagajati tudi njemu.
Z vezano improvizacijo sva s Tobijem lahko začela že na najinem prvem srečanju.
Z vezano improvizacijo sva s Tobijem lahko začela že na najinem prvem srečanju.