Govor je osnovni način komunikacije med ljudmi. Za njegov skladen razvoj so potrebni pravilno razviti govorni organi, pravilno razvit sluh, ustrezen intelektualni razvoj in spodbudno okolje (Andrešić, 2010). Osnova za sporazumevanje so govorne sposobnosti oziroma zmožnosti komuniciranja. Sporazumevanje tvorita dva procesa: sporočanje in razumevanje. Sporočanje ima nevrološko osnovo v Brocovem predelu možganske skorje, kjer se oblikujejo besedni zaklad in slovnična pravila in kjer poteka tudi oblikovanje stavkov. Sporočila lahko posredujemo na različne načine: z govorom, s pisavo ali z znamenji (z rokami). Razumevanje ima svojo nevrološko osnovo v
28
Wernickejevem področju možganske skorje. Sporočila (slišana ali prebrana) se tukaj razčlenjujejo in primerjajo z informacijami v spominu, kar omogoča »izluščenje«
njihovega pomena. V osnovi ločimo otroke z upočasnjenim govorno-jezikovnim razvojem in otroke z govorno-jezikovnimi motnjami. Do upočasnjenega razvoja govorno-jezikovnega delovanja oziroma sporazumevanja lahko prihaja pri otrocih iz različnih vzrokov, kot so izguba sluha, pomanjkanje stimulacije ali čustvene motnje.
Posledica tega je upočasnjen razvoj pri razumevanju govora ter tudi počasnejša rast besednega zaklada in stavčne zgradbe (Opara, 2005). Otroci z zaustavljenim ali nepopolnim razvojem govora imajo lahko težave na enem ali več področjih: pri usmerjeni pozornosti in poslušanju, pri jezikovnem izražanju in razumevanju pomena, pri simbolnih in socialnih igrah ter pri tekočem govornem izražanju (Pullen in Hulme, 2012).
Pri otrocih z govorno-jezikovnimi motnjami so prisotna neskladja med nebesednimi in besednimi sposobnostmi izražanja. Praviloma so nebesedne sposobnosti teh otrok boljše od besednih. Motnje se pojavljajo na področjih pragmatike, semantike, sintakse, fonologije, artikulacije ter fluentnosti govora. Glede na postavljene strokovne standarde razlikujemo otroke z lažjimi, zmernimi, težjimi in težkimi govorno-jezikovnimi motnjami. Pri opredelitvi je ključnega pomena tudi ugotovitev, da govorno-jezikovna motnja pomembno vpliva na otrokovo delovanje v vzgojno-izobraževalnem procesu. Pri otrocih z lažjimi jezikovnimi motnjami otrokova govorno-jezikovna komunikacija odstopa od povprečja vrstnikov vsaj na enem od naštetih področij. Samo razumevanje jezika je pri teh otrocih skladno z njihovo kronološko starostjo, zmanjšana je lahko razumljivost govora, kar je lahko posledica popačenja in izpuščanja glasov ter neustreznega ritma, tempa in hitrosti govora. Pri tem otrok s pomočjo govora večinoma učinkovito prenaša informacije, potrebuje pa več pomoči in spodbud, kot njegovi vrstniki. Predšolski otrok z lažjo govorno-jezikovno motnjo potrebuje predvsem čim več pomoči in spodbud pri vključevanju v socialne interakcije. V šolskem obdobju pa potrebuje prilagoditve pri učenju zahtevnejših jezikovnih vsebin, pri usvajanju učnih vsebin ter pri izkazovanju znanja (Skamlič, Dular Kolar, Korošec, Ocepek in Kovač, 2015).
American Speech Language Hearing Association (ASHA, 2005) opredeljuje govorno motnjo kot težavo posameznika s tvorjenjem govornih glasov, fonacijo ter s hitrostjo in
29
ritmom govora. Govorne motnje se pojavijo, ko oseba govorjenih zvokov ne more tvoriti pravilno in tekoče ali ima težave s samim tvorjenjem glasov. Jezikovno motnjo pa definira kot okrnjeno razumevanje in/ali uporabo govorjenega, pisnega ali drugega simbolnega sistema. Jezikovne motnje se pojavijo, ko ima oseba težave z razumevanjem drugih (receptivni jezik) ali izmenjavo svojih misli, idej in občutkov v celoti (ekspresivni jezik) (ASHA, 2005). Če pogledamo razvojno normativni vidik, je receptivna jezikovna motnja opredeljena kot specifična razvojna motnja, pri kateri je otrokovo razumevanje jezikovnega izražanja pod ustrezno ravnjo glede na njegovo mentalno starost. Podobno je tudi ekspresivna jezikovna motnja specifična razvojna motnja, kjer je otrokova sposobnost uporabe pomenskega govornega jezikovnega izražanja znatno pod nivojem, ki je primeren njegovi mentalni starosti, vendar pa razumevanje jezikovnega izražanja ni bistveno okrnjeno. Skoraj v vseh teh primerih je bistveno prizadeto pomensko jezikovno izražanje. Pojavljajo se tudi nepravilnosti pri tvorbi glasov in besed (Vizjak Kure, 2010, str. 14).
V primeru, da gre le za okvaro živcev, ki oživljajo mišice govornih organov (grlo, usta, ustnice) ali za okvare posameznih delov možganov, govorimo o motnjah izreke – dizartiji (Opara, 2005). Motnje izreke se pojavljajo v treh oblikah: izpuščanje ali neslišna realizacija glasu, zamenjava glasu ter nepravilna izreka glasu ali skupine glasov (distorzija). Motnje izreke so najpogostejše govorno-jezikovne motnje v splošni populaciji predšolskih otrok, še pogosteje pa so izražene pri otrocih s posebnimi potrebami in razvojnimi težavami. Občasne motnje, posebej pri otrocih do četrtega leta starosti, so lahko del običajnega govorno-jezikovnega razvoja in kmalu izzvenijo. Če pa so motnje stalne in trajajo dlje časa, je potrebno poiskati pomoč logopeda. Mnogi starši so sicer prepričani, da se bodo tovrstne »napake« popravile same od sebe v dobi odraščanja, vendar pa se v večini primerov to ne zgodi, saj so mehanizmi motenj preveč kompleksni (Benc Štuka, 2010).
Med govorno-jezikovne motnje prištevamo: upočasnjen ali zaostali razvoj govora (do 4.
leta starosti), manj razvit govor (po 4. letu starosti), nerazvit govor ter posebne jezikovne težave. Gre za motnje, pri katerih otrok kasneje od vrstnikov usvaja besedišče in osnovna slovnična pravila in ima poleg težav pri izreki, tudi težave pri razumevanju postavljenih vprašanj in preprostih navodil. Pri otrocih z upočasnjenim ali zaostalim razvojem govora so včasih prisotne še težave pri razvoju motorike in motnje pozornosti.
30
Pri otrocih z manj razvitim govorom pa se pojavljajo še težave pri usvajanju pred-bralnih veščin in veščin pisanja. Najtežja oblika govorno-jezikovnih motenj je nerazvit govor, kjer gre za popolno odsotnost govora ali izrazito okrnjeno besedno in slovnično izražanje, v najtežjih primerih tudi za nerazumevanje govora drugih. Takšna oblika je pogosto le simptom splošnega odstopanja v razvoju otroka. Najpogostejši vzroki za govorno-jezikovne motnje so: težave s sluhom (sprejemanje in razlikovanje glasov), slabše razvite motorične sposobnosti, okrnjen intelektualni razvoj in razvoj višjih kognitivnih funkcij (pozornost, spomin), pa tudi slabše psihosocialne zmožnosti oziroma odsotnost motivacije posameznika za vzpostavljanje komunikacije (Benc Štuka, 2010).
Med motnje ritma in tempa govora štejemo jecljanje, brbotanje (prehitra izreka in zatikanje govora) ter upočasnjeni govor (bradilalija). Med drugim in petim letom starosti se pri otrocih lahko pojavi tako imenovano fiziološko jecljanje, ki v primeru, da se okolica neustrezno odziva, otrok pa ta zatikanja izreke ozavesti in se jim skuša izogibati, lahko prerastejo v trajno jecljanje. Pri otrocih, ki imajo motnjo brbotanja, običajno sprva opazimo le nemir, šibko koncentracijo ter motnje izreke in zatikanje govora. Pogosto se jecljanje in brbotanje prepletata, je pa pomembno, da njune simptome razlikujemo ter da ugotovimo, kateri pri določenem otroku prevladuje, saj le tako lahko otroku na ustrezen način pomagamo. Upočasnjen govor je po navadi posledica resnih obolenj centralnega živčnega sistema in psihičnih obolenj. Gre za podaljševanje vseh glasov, posebej samoglasnikov, upočasnjena sta tako ritem kot tempo. Takšni otroci so običajno počasni tudi pri vseh ostalih aktivnostih, zato je tudi pomoč usmerjena v izvajanje vaj za motoriko celotnega telesa in preko nje postopoma tudi na motoriko govornih organov (Andrešić, 2010).
Med motnje pri tvorjenju glasu prištevamo vse, kar zmanjšuje učinek komunikacije tako da dela glas manj prijeten za poslušanje ali pa govornik za ustrezno močan ali prijeten glas potrebuje prevelik napor (Bolfan-Stošić, 1994, v Mance, 2010). Motnje pri tvorbi glasov so hripavost, rezkost, neprimerna višina ali glasnost ter nepravilna nosna resonanca (Opara, 2005).
Specifičnim razvojnim motnjam pri govorjenju in jezikovnem izražanju pogosto sledijo še pridruženi problemi, kot so težave pri branju in pisanju, težave v medosebnih odnosih ter čustvene in vedenjske motnje. Po drugi strani pa pri otrocih, pri katerih so prisotne
31
motnje zaradi primanjkljajev oziroma okvar določenih sposobnosti, tudi razvoj govora in ustvarjanje jezika ne poteka spontano in po naravni poti. »Določene sposobnosti so pomanjkljive ali se sploh ne razvijejo. Zato otroci s posebnimi potrebami, pri katerih se pojavijo govorno-jezikovne motnje, potrebujejo ustrezno strokovno pomoč pri nabiranju stimulacij, ki jim omogočajo optimalni razvoj. Ne zadostujejo jim spontane, naravne stimulacije, ker jih zaradi motnje ne morejo ustrezno selekcionirati in uporabiti za razvoj svojih sposobnosti« (Vizjak Kure, 2010, str. 13).
Razlikujemo otroke z lažjimi, zmernimi, težjimi in težkimi govorno-jezikovnimi motnjami. Otroci z lažjimi govorno-jezikovnimi motnjami odstopajo od vrstnikov na enem od naslednjih področij: izreka, struktura ali semantika. Za premostitev težav lahko uporabljajo multimodalno in dopolnilno komunikacijo, kar jim pomaga, da se lahko uspešno sporazumevajo ter pridobivajo in izražajo pridobljeno znanje. Z ustreznimi prilagoditvami se lahko naučijo tudi pisne komunikacije (Opara, 2005).