Osnova pomoči z likovno umetnostjo je uporaba likovnih dejavnosti, ki spodbujajo posameznike, da z uporabo likovnih umetniških medijev preko ustvarjalnega procesa in nastalega umetniškega dela raziščejo svoje občutke, uskladijo čustvene konflikte, spodbudijo samozavedanje ter obvladajo vedenje in odvisnosti. Hkrati si tudi razvijejo socialne spretnosti, izboljšajo usmerjenost k realnosti ter zmanjšajo strah in dvignejo samozavest. Uporaba pomoči z likovno umetnostjo zahteva od terapevta poznavanje vizualnih umetnosti (risbe, slikarstva, kiparstva) in poznavanje likovnega ustvarjalnega procesa. Nujno je tudi poznavanje razvojne psihologije ter svetovalnih teorij in tehnik (Van Lith in Veronin, 2016). Po podatkih Ameriškega združenja American Art Therapy Association (2013) se danes v svetu tovrstna pomoč z umetnostjo izvaja v različnih okoljih vključno z bolnišnicami ter psihiatričnimi in rehabilitacijskimi zavodi, pa tudi v šolah, kriznih centrih, skupnostih starejših, zasebnih praksah ter drugih kliničnih in družbenih okoljih.
Likovna umetnost je namenjena osebam, ki so zbolele ali se poškodovale, ki imajo težave z duševnim zdravjem in tudi za tiste, ki iščejo osebno rast, pridobljeno z umetniškim samo-izražanjem in refleksijo. Likovno izražanje je lahko tudi pot do razkritja težav, ki niso bile odkrite skozi govorjenje o njih. Risanje, slikarstvo, kolaž, ali preprosta skulptura so lahko način, kako otrok prvič izrazi izkušnjo zlorabe ali odrasli razkrije že pozabljeno travmo« (Malchiodi, 2003, str. XIII). »Gre za klinično uporabo umetnostnega izražanja in upodobitev pri posameznikih, ki imajo fiziološke bolezni, so doživeli telesne poškodbe ali so podvrženi invazivnim ali agresivnim medicinskim postopkom, kot so kirurški posegi ali kemoterapija« (Malchiodi, 2012, str. 4).
6
Marilys Guillemin (2004) je bila ena izmed prvih, ki je uporabila risanje risb z namenom razumevanja doživljanja izkušnje zdravja in bolezni. Gulleminova risbo (risanje) uporabi kot zanimiv in pronicljiv način za raziskovanje razumevanja težav.
Ugotavlja, da je lahko umetnost tudi zatočišče pred intenzivnimi čustvi, povezanimi z boleznijo (Stuckey in Nobel, 2010). Puig in sodelavci so v naključni kontrolirani študiji, pri kateri so kot likovno izrazno sredstvo uporabili risanje, slikanje z akvarelnimi in akrilnimi barvami ter za risanje prilagojene tablične računalnike, s pomočjo določanja psiholoških spremenljivk, ugotovili izboljšanje počutja ter zmanjšanje negativnih in povečanje pozitivnih čustev pri bolnicah z rakom na dojkah (Puig, Sang, Goodwin in Sherrard, 2006). Pri bolnikih s hudimi poškodbami so s pomočjo strukturiranih intervjujev ugotovili zmanjšanje stresa in simptomov utrujenosti, izboljšanje celjenja ran ter izboljšanje splošnega počutja in življenjskega smisla (Samoray, 2006).
Raziskava pri otrocih z astmo je pokazala, da pomoč z likovno umetnostjo zmanjšuje strah, izboljša občutek kakovosti življenja ter okrepi samopodobo (Beebe, Gelfand, Bender, 2010). V raziskavi otrok, obolelih za rakom, so ugotovili, da je ukvarjanje z risanjem in slikanjem učinkovito sredstvo za premagovanje bolečine in ostalih motečih simptomov bolezni in zdravljenja (Rollins, 2005).
Področje dramskih umetnosti
Pomoč z dramsko umetnostjo je dinamična in aktivna terapevtska dejavnost, ki dramski ustvarjalni proces (metode, tehnike, sredstva in rezultate) uporablja kot sredstvo za izboljšanje psihosocialnega stanja posameznika in družbe. Značilnosti tega pristopa so tako aktivna udeležba posameznika v dramskem ustvarjalnem procesu, kot njegova osebna izkušnja pri tem (izkustveno učenje) (www.szut.si, 1.9.2014). Odnos do telesa, kot sredstva in vira izraznosti, ki izhaja iz dramskih umetniških modelov, se uporablja tudi pri pomoči z umetnostjo. Zanimiv pristop ponuja improvizirana drama, ki omogoča zavedanje telesne prisotnosti in daje možnost fizičnega gibanja. »Med telesom, čuti, čustvi in mentalnim stanjem je prisotna tesna povezava, ki se vzpostavlja skozi akcijo«
(Jones, 2007, str. 115). »Pri tem varnost dramskega prizora, ki se odigrava znotraj izkustvene skupine, omogoča oblikovanje igrivega odnosa z realnostjo« (Jones, 2007, str. 88).
7
Že v sami otroški kreativni igri je potencial, ki omogoča njeno uporabo pri pomoči z umetnostjo in v socialno integracijskih procesih. Ko se otroci igrajo gledališče, se poistovetijo z drugimi osebami, resničnimi ali namišljenimi, ter odkrivajo in dramatizirajo zgodbe s pomočjo domišljije, imitacije in refleksije. Otroška igra ima torej več funkcij, kot so na primer: samozavedanje, socialna interakcija, odkrivanje ritma, gibanje, kreativni govor, integracija različnih vidikov realnosti ter igranje vlog (Landy, 1994). Igra vlog ima, po mnenju večine dramskih terapevtov, pri tem največji potencial.
»Za doseganje čim boljših in trajnih rezultatov moramo pomoč z dramo povezati z drugimi terapevtskimi tehnikami, ki vključujejo umetnost, v prvi vrsti je to pomoč z glasbo« (Coroiu, 2015, str. 279).
Carol Gray (2010) je razvila tehniko socialne zgodbe, ki se uporablja za učenje ustreznega socialnega vedenja. Dokazala je, da lahko z uporabo socialnih zgodb dosežemo minimalno izboljšanje spretnosti v socialnih interakcijah. Raziskava, ki temelji na analizi odzivov staršev in učiteljev dvainštiridesetih otrok in mladostnikov z motnjo avtističnega spektra, je pokazala, da so se s pomočjo uporabe dramskih umetnosti izboljšale socialne veščine teh otrok (Godfrey in Haythorne, 2013). Alenka Vidrih (2015) je v specialističnem delu s pomočjo strukturiranih intervjujev na petih udeležencih raziskovala vpliv ene izmed oblik dramske dejavnosti na izboljšanje komunikacijskih spretnosti. Znotraj dramskega prostora so udeleženci igrali različne življenjske situacije ter se vživljali v različne življenjske vloge. Ugotovila je, da se je pri udeležencih poleg komunikacijskih spretnosti izboljšalo tudi njihovo osebno zadovoljstvo. Pokazalo se je tudi, da je imelo pri tem za udeležence raziskave največji pomen prepoznavanje lastnih vedenjskih vzorcev ter prepoznavanje ovir v sporazumevanju.
Področje glasbenih umetnosti
Bruscia, eden izmed pionirjev raziskovanja in prvi ameriški doktorand glasbene terapije, je pred skoraj 30 leti zapisal, da je glasbena terapija »k cilju usmerjen proces, v katerem terapevt z uporabo glasbenih dejavnosti in odnosa, ki se skozi ta proces razvija, pomaga uporabniku pri izboljšanju, vzdrževanju ali obnavljanju stanja dobrega počutja«
(Bruscia, 1987, str. 5).
8
Prvi rezultati raziskav s področja pomoči z glasbo so bili objavljeni v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja (Alvin, 1965 in 1978; Nordoff in Robbins, 1971, 1975, 1977). Strokovnjaki iz različnih področij, ki so za uporabo pomoči z glasbo nujno potrebovali teoretske osnove, izoblikovane na podlagi rezultatov raziskovalnega dela, so kmalu za tem prispevali še nekaj dodatnih raziskav. Med drugim so proučevali različne primere pomoči z glasbo otrokom s čustvenimi težavami, gluhim otrokom ter otrokom z motnjami avtističnega spektra. Pri raziskovanju so večinoma uporabili metodo kvalitativnega raziskovanja, deskriptivno študijo primera (Bunt in Hoskins, 1987).
Po trenutno veljavni definiciji Svetovnega združenja glasbenih terapevtov (The World Federation of Music Therapy, WFMT) predstavlja pomoč z glasbo »profesionalno uporabo glasbe in njenih elementov kot intervencije v medicinskem, izobraževalnem in vsakodnevnem okolju, pri delu s posamezniki, skupinami, družinami ali skupnostmi, ki želijo ustvariti optimalno kakovost življenja in izboljšati fizično, socialno, komunikacijsko, čustveno, spoznavno in duhovno zdravje ter dobro počutje« (Wagner, 2015, str. 93). Pri otrocih se pomoč z glasbo lahko izvaja aktivno ali receptivno, na način, ki vključuje petje, inštrumentalno izvajanje ali samo poslušanje posameznih delov glasbe, pri čemer opazujemo otrokove odzive v različnih situacijah in spremljamo izboljšanje stanja (Coroiu, 2015, str. 279).
Lin in Yang v preglednem članku povzemata rezultate dosedanjih raziskav tudi o uspešni uporabi glasbe pri zdravljenju epilepsije. Njune raziskave, ki zajemajo procesiranje glasbe v človeških možganih in pozitivne učinke glasbe na nevrološke funkcije, potrjujejo kratkoročne in dolgoročne pozitivne učinke na pojavnost epileptičnih napadov. Navajata tudi vlogo posameznih glasbenih elementov in možne mehanizme teh učinkov (Lin in Yang, 2013).
Področje gibno-plesnih umetnosti
Gibno-plesna oblika pomoči z umetnostjo se je formalno, med danes uveljavljenimi oblikami, pojavila kot zadnja. Kljub temu ima že vrsto let, podobno kot ostale smeri, lastne validirane programe usposabljanja, utečen sistem nadzora in certificiranja strokovnjakov ter tudi lastno raziskovalno dejavnost (Payne, 1992).
9
V praktično vseh znanih kulturah je obstajal ples kot oblika komunikacije, ritualov in praznovanj. Vendar vse do tridesetih let prejšnjega stoletja ples ni bil uradno priznan za uporabo v terapevtske namene. Takrat je bil, predvsem kot sredstvo komunikacije, uporabljen pri delu z duševno obolelimi in gibalno oviranimi osebami (Levy, 1988).
Kasneje je bil ples postopoma uveden tudi v izobraževanje otrok s posebnimi potrebami in v družinsko terapijo, pa tudi kot pomoč otrokom z učnimi težavami ter pri delu z ostarelimi osebami (Payne, 1992). Pri gibno/plesni pomoči z umetnostjo se terapevti raje kot le na verbalno komunikacijo osredotočijo na govorico telesa. Značilnost, ki jih loči od ostalih tipov pomoči z umetnostjo, je torej poudarjena gibno-plesna dejavnost (Berrol, 2012).
Pri otrocih ustvarjanje s telesom in gibanjem lahko predstavlja komunikacijo ali učno metodo, lahko pa predstavlja tudi preventivo in terapijo, ki zadovoljuje njihove osnovne potrebe po gibanju, hkrati pa jim omogoča samouresničevanje v socialni interakciji (Zagorc, Šifrar, Jarc Zaletel, Pepelnak in Lovše Šimenc, 2011). V splošnem s plesom razvijamo in spodbujamo razvoj koordinacije gibov, motorike, orientacije v prostoru in času, hitrost, natančnost, vzdržljivost ter gibljivost. Ples oziroma izražanje skozi gib ima pomembno vlogo tudi pri oblikovanju otrokove samopodobe. Ustvarjanje z gibom poteka skozi igro, kjer otrok ustvarja, komunicira, se sprošča ter bogati svoja znanja skozi različne didaktične plesne, gibalne in rajalne igre. Svojo ustvarjalnost otrok izraža tudi skozi socialne in domišljijske igre ter igre umiritve. S pomočjo plesnega oziroma ustvarjalnega giba otrokom omogočamo celostni razvoj (Kroflič in Gobec, 1995).
Ples je bil že ob koncu prejšnjega stoletja uporabljen pri zdravljenju anksioznih motenj (Leste in Rust, 1990), motenj hranjenja (Wise, 1984), Parkinsonove bolezni (Westbrook in McKibben, 1989), odvisnosti (Murray-Lane, 1995; Rose, 1995), poškodb glave (Berrol in Katz, 1985) ter pri zlorabljenih otrocih (Goodill, 1987), trpinčenih ženskah (Chang, 1995), ostarelih osebah (Sandel, 1995), slabovidnih (Fried, 1995), osebah z učnimi težavami (Macdonald in Wilson, 1992) ter pri osebah, ki so doživele spolne zlorabe (B. Bernstein, 1995); (Povzeto po Mills in Daniluk, 2002). Nina Zorko (2012) je v okviru specialistične naloge ugotovila, da je bil pri dečku s sumom motnje avtističnega spektra, ob pomoči uporabe metod plesno-gibalne pomoči z umetnostjo, dosežen napredek v socialnem in čustvenem razvoju.
10 2.3 POMOČ Z GLASBO
Glasba je bila od nekdaj tesno povezana s človeško družbo. V praskupnosti so imeli glasbo za magično sredstvo. Bila je sestavni del različnih obredov, preko nje so komunicirali z božanstvi, umrlimi, nadnaravnimi in naravnimi silami. Z njo so tudi zdravili bolezni ali premagovali težave ter lajšali bolečine. Bojevnikom je vlivala pogum, lovcem dajala moč, plesalce spravljala v trans ter usklajevala delo v skupinah.
Glasba je bila torej vedno sestavni del človeške družbe. Že iz starega veka sta znani zgodbi, kako je David s svojo harfo lajšal duševne stiske kralju Savlu in kako je Aleksandru Velikemu lajšal duševne stiske zvok lire. Kasneje, v času med 16. in 18.
stoletjem, so glasbo pojmovali kot sredstvo za ohranjanje dobrega počutja duha in telesa (Pepelnak Arnerić, 1997).
Glasba, glede na svoje antropološko izhodišče, zadovoljuje človekovo potrebo po estetskem doživljanju, sprejemanju in izražanju. Ukvarjanje z glasbo spodbuja duševni in telesni razvoj, čustvovanje in smisel za lepoto. Glasba kot celota zajame posameznika celostno ter tako podpira otrokov čustveni, socialni, duhovni, telesni in estetski razvoj (Sicherl-Kafol, 2001). Glasba nam lahko pomaga, da zaznamo svoja občutja in čustva, da jih spoznamo in se jih naučimo nadzorovati, da se jih zavemo, jih usmerjamo ter jim damo ustrezen pomen. K izraznosti glasbe največ prispeva prav podobnost med časovno razčlenjeno dinamično strukturo glasbe (spremembe ritma, metruma, premori) in strukturo človeškega vedenja, ki je povezano z izražanjem čustev (Davies, 2006).
Osnovni elementi glasbe, ki pomembno vplivajo na človeka, so: ritem, tempo, melodija, harmonija, barva zvoka, dinamika ter oblika. Glasba v vseh pojavnih oblikah pomaga osebam pri premagovanju različnih psihičnih ali fizičnih težav, te težave blaži ali delno odpravlja, ohranja pozitivna stanja in razpoloženja, spodbuja spremembe, razvija stabilnost in občutljivost ter voljnost sprejemanja sprememb na čustveni, kognitivni, psihosocialni in fizični ravni; skratka pomembno prispeva k celostnemu razvoju osebnosti (Slosar, 2011).
Loti Knoll (2011) navaja, da ima pomoč z glasbo dve glavni smeri, in sicer aktivno in receptivno. Aktivna smer temelji na aktivnem izvajanju glasbe, ki ima sporočilno, podzavestno vrednost. Glasbene izkušnje omogočajo izražanje čustev in pogovor o težavah osebe, ki se pokažejo skozi njeno glasbeno ustvarjanje. Receptivna smer pa
11
temelji na poslušanju glasbe, ki na poslušalca učinkuje kot umetniško izrazno sredstvo, z namenom spodbujanja in doživljanja različnih čustvenih vsebin in razpoloženj, asociacij in usmerjanja pozornosti na lastno čustveno odzivnost.
Raziskovanje, usposabljanje in klinična praksa pri pomoči z glasbo v svetu temeljijo na strokovnih standardih, ki so postavljeni glede na kulturno, socialno ter geopolitično okolje. Študijski programi pomoči z glasbeno umetnostjo zajemajo praviloma učne vsebine iz glasbene zgodovine, teorije glasbe, psihologije glasbe, razvojne psihologije in psihopatologije. Vsebujejo tudi pregled tehnik igranja na inštrumente, vokalnih tehnik ter pristopov in metod pomoči.
Protokol pomoči z glasbo delimo na pet nivojev (Pepelnak Arnerić, 1997):
definiranje uporabnikove težave ali odkrivanje področja primanjkljajev,
določanje ciljev pomoči,
izbira (glasbenih in ostalih) aktivnosti glede na postavljene cilje in uporabnikove zmožnosti,
iskanje sredstev in postopkov ter
evalvacija uporabnikovega odziva.
Pri tem je zelo pomembno, na kakšen način pri pomoči z glasbo opredelimo cilje in posamezne dejavnosti (Berger, 2009). Vsaka aktivnost na glasbenem področju ni glasbeno-terapevtska dejavnost. Ločiti moramo glasbene dejavnosti v smislu glasbenega učenja, umetniškega ustvarjanja ali poustvarjanja od glasbenih dejavnosti, usmerjenih v pomoč z glasbo. Razlika je v namenu, ciljih in načinu uporabe glasbenih sredstev. V prvem primeru je glasba sredstvo za glasbeno učenje ali umetniško izražanje, v drugem primeru pa je glasba sredstvo pomoči osebam (otrokom) z različnimi psihičnimi ali fizičnimi težavami in motnjami. Gre torej za načrtovano pomoč z metodami in tehnikami pomoči z glasbo pri premagovanju različnih težav ali ohranjanju pozitivnih stanj ali razpoloženj (Slosar, 2011).
12
2.4 POMOČ Z GLASBO OTROKOM S POSEBNIMI POTREBAMI
Med pomembnejše v svetu uveljavljene pristope v glasbeni terapiji, ki se uporabljajo pri delu z otroki, sodijo Nordoff-Robbinsov pristop, Orffov glasbeno terapevtski pristop ter GIM (Guided Imagery in Music).
Metode in tehnike glasbene terapije so se pokazale kot učinkovito orodje za izboljšanje vedenja in uspešnejše izvajanje nalog pri otrocih različnih starostnih skupin, vključenih v izobraževalne programe otrok s posebnimi potrebami (Montello in Coons, 1999).
Rezultati raziskav kažejo tudi, da program glasbene terapije lahko izboljša učne sposobnosti težje učečih otrok. V raziskavi, v katero je bilo vključenih dvajset otrok z učnimi težavami, je bilo po dveh mesecih poslušanja izbrane glasbe (45 minut dnevno, 5 dni v tednu), ugotovljeno statistično izboljšanje učnih sposobnosti na področju branja, pisanja in matematičnih veščin. Pri tem je otroke pred začetkom in po končani raziskavi testirala skupina neodvisnih ocenjevalcev, rezultati pa so bili potrjeni z ustrezno statistično metodo (Sharma, 2012). Program glasbene terapije značilno izboljša tudi socialne veščine, kot so: posnemanje (mimična komunikacija), vzpostavljanje očesnega stika, tvorjenje glasov, vzpostavitev komunikacije ter čakanje na vrsto (turn taking) pri otrocih z zmerno motnjo v duševnem razvoju (Duffy in Fuller, 2000). Pri petletnih otrocih z jezikovnimi motnjami se je ob uporabi tehnik pomoči z glasbo zmanjšala intenzivnost tekmovalno/agresivne igre in pogostnost otrokovega »kričanja« (kot posledice frustracij pri neuspešnem vzpostavljanju komunikacije). Povečal se je delež sodelovalne igre in tudi pogostnost poskusov vzpostavitve verbalne komunikacije (Wetherick, 2014).
Za pomoč otrokom s posebnimi potrebami (pri doseganju učnih rezultatov) mora terapevt uporabiti glasbo in ostale umetnosti ter vse svoje znanje, sposobnosti in veščine (fizične, čustvene, duševne, socialne in estetske). Pri tem mora metode in tehnike, prilagoditi posameznemu otroku, glede na vrsto in stopnjo primanjkljajev. Metode, ki jih uporabi, so lahko izključno iz področja glasbe ali pa so kombinirane s terapijo skozi igro (ludo terapija) ter dramsko in likovno pomočjo z umetnostjo. Metode se, smiselno glede na namen in postavljene cilje, uporabljajo sočasno. Srečanja pomoči so pripravljena in organizirana glede na starost in razvojno stopnjo otrok ter potekajo pod stalnim in neposrednim nadzorom usposobljenih terapevtov (Coroiu, 2015).
13
Pri majhnih otrocih je nadvse pomembno tudi sodelovanje s starši. Julie Wylie in Susan Foster-Cohen (2013) sta v članku predstavili štiri študije primera, pri katerih so bile, kot podpora osnovnemu medicinskemu zdravljenju, uporabljene dejavnosti glasbene pomoči z umetnostjo, razvite na podlagi dvajsetletnih izkušenj v enem izmed novozelandskih zdravstvenih centrov. Rezultati študij so med drugim pokazali, da se, kadar glasbeni terapevt sledi otrokovim vzgibom in hkrati v interakcijo aktivno vključi tudi starše, izboljšata tako otrokovo počutje kot tudi doseg in učinkovitost osnovne terapije (Wylie in Foster-Cohen, 2013). V pilotni študiji, katere cilj je bil raziskati učinke glasbene terapije pri otrocih z zapoznelim razvojem govora, so Wibke Gross in sodelavci ugotovili, da ima lahko glasbena terapija merljiv učinek na govorno-jezikovni razvoj otrok, vključno s sposobnostjo vzpostavljanja in ohranjanja medsebojnih odnosov. Glasbena terapija lahko na ta način zagotavlja tako osnovno kot podporno terapijo pri otrocih z zapoznelim razvojem govora (Gross idr., 2010).
Pomoč z glasbo predstavlja učinkovito pomoč tudi pri zdravih otrocih: ima opazne pozitivne učinke na izboljšanje komunikacijskih veščin, izražanje čustev, razvoj čustvene zrelosti in samostojnosti ter pri integraciji v skupino, s katero deli podobne interese (Coroiu, 2015).
Osnovne značilnosti glasbe – višino tona, barvo, intenziteto in ritem – najdemo tudi v govorjenem jeziku. Zato lahko poslušanje glasbe pripravi otrokovo uho, glas in celotno telo, da posluša, integrira in proizvaja jezikovne zvoke. Poleg tega glasba šteje za
»pred-jezikovni« jezik, saj ima, razen semantičnega pomena, vse značilnosti govora (Madaule, 2007).
Kunert (2015) je z uporabo funkcionalne magnetne resonance (fMRI) uspešno testiral hipotezo, da glasba in jezik delita skupna področja nevronov za sintaktične procese v možganih. Rezultati te raziskave predstavljajo prvi neposredni dokaz, ki kaže na interakcijo sintaktičnih procesov glasbe in jezika v Brocovem območju.
Senzorno procesiranje je nevrološki proces urejanja informacij. Motnje slušnega procesiranja (Auditory Processing Disorders – APD) predstavljajo težave v zaznavi in predelavi zvočnih informacij v centralnem živčnem sistemu. Pri tem je okrnjena otrokova sposobnost sprejemanja, pomnjenja in razumevanja slušnih informacij, ki ovira obdelavo govora in otroku predstavlja težave pri obdelavi jezikovnih navodil
14
(Blaži, Balažinec in Obučina, 2014). Ker je razvoj govora in jezika eden izmed najbolj značilnih procesov zgodnjega razvojnega obdobja otroka, pri otrocih z zakasnelim govorno-jezikovnim razvojem obstaja večje tveganje tudi za razvoj ostalih kognitivnih, socialnih, čustvenih ter kasneje učnih težav (Gross idr., 2010). Prav otrokom s tovrstnimi težavami lahko uspešno pomagamo s poslušanjem psiho-akustično spremenjene glasbe.
2.5 GLASBENE DEJAVNOSTI PRI POMOČI Z GLASBO
Pomoč z glasbo temelji na štirih osnovnih dejavnostih: petje pesmi, igranje na male inštrumente, poslušanje glasbe in glasbeno ustvarjanje. Vsaka izmed njih ima svojo specifičnost, v glasbeno terapevtskem procesu pa delujejo v medsebojni interakciji.
2.5.1 Petje pesmi
Pri pomoči z glasbo izstopa petje kot elementarna glasbena dejavnost, ki zadovoljuje potrebo po samostojnem ali po skupinskem delu (skupinska dinamika).
S petjem pesmi uresničujemo mnoge cilje, vključno z izboljšanjem ali ponovno vzpostavitvijo komunikacije, podaljšanjem časa koncentracije, uspehom v šoli in povečanjem motoričnih spretnosti (Cammelli, 2015). Pozitivni učinki petja se pokažejo pri preutrujenosti, razdražljivosti, težavah ohranjanja pozornosti in koncentracije ter pri obvladovanju stresnih situacij ter pri različnih komunikacijskih težavah (Madaule, 2007).
Pri načrtovanju petja pesmic v okviru pomoči z umetnostjo moramo upoštevati nekatera osnovna načela, ki tudi sicer veljajo na področju glasbene vzgoje. Izbrati moramo uporabniku primerno pesem, pri čemer dajemo prednost pesmim z nezapletenimi, razumljivimi besedili, ki imajo umetniško, pa tudi ciljem ustrezno vsebinsko vrednost.
Ob besedilu pesmi moramo biti pri izbiri pozorni tudi na njene glasbene posebnosti (melodija, ritem, tempo, dinamika). Zagotoviti moramo tudi, da je obseg melodije pesmi primeren glasovnemu obsegu otroka (Denac, 2002).
Korak naprej v kreativnem procesu pomoči z glasbo predstavlja ustvarjalno petje ali pevsko izmišljanje. To največkrat pride še posebej v ospredje, ko iniciativo v kreativnem terapevtskem dialogu prepustimo otroku (Darnley-Smith in Patey, 2003).
15
Ustvarjalno petje je vsako ne-naučeno, samoniklo petje, ne glede na to, ali je hoteno ali povsem nehoteno in če z njim izražamo kakšno vsebino ali ne. Otrok si lahko sočasno
Ustvarjalno petje je vsako ne-naučeno, samoniklo petje, ne glede na to, ali je hoteno ali povsem nehoteno in če z njim izražamo kakšno vsebino ali ne. Otrok si lahko sočasno