Od samega začetka delovanja Reggio Emilia vzgojnega koncepta je bil poudarjen sodelovalni odnos med vsemi udeleženci v vzgojno-izobraževalnem procesu – otroki, starši, pedagogi in lokalno skupnostjo, kjer pride v ospredje kakovost v komunikaciji in medsebojnih interakcijah.
Aktivnost otrok v interakciji in komuniciranju z drugimi je prirojena potreba, ki pomembno vpliva na oblikovanje njihove idnetitete. S tem namenom je poudarjen pomen pripadnosti in občutka varnosti, saj menijo, da je dobro počutje otrok pogojeno z doseganjem rezultatov (Batistič Zorec, idr., 2012). Pomembna je kakovost oz. vsebina odnosov, ki se ustvarjajo med odraslimi in otroki. Katz (1998) izpostavlja, da je izredno pomembno, da se otroci povezujejo v medosebne odnose, vsaj z določenim namenom. Odnosi morajo zato vključevati vzajemen interes, skrb in ponujati predloge za vzpostavljanje interakcij med njimi. Vzgojitelj je tisti, ki mora spodbuditi problemske situacije, interese za reševanje problemov, zastavljati problemska vprašanja in s tem spodbujati ustvarjalno učenje. Najpogostejše težave znotraj vzgojno-izobraževalnega procesa na področju verbalne komunikacije so prepogosta vprašanja vzgojiteljev, usmerjena v natančne odgovore (reprodukcijo), premalo vprašanj s strani otrok in komuniciranja med otroki, aktivnega poslušanja, prav tako ni ustrezno oblikovanih vprašanj, odgovarjanja nanje in premalo odzivanja na potrebe otrok (Cencič, 1990, v Devjak, Novak in Lepičnik Vodopivec, 2009). Odnosi med odraslimi in otroki se pogosto usmerjajo v rutino in pravila v učilnici, zlasti v času neformalnih dejavnosti. Znotraj teh odnosov prevladujejo informacije o otrokovem ravnanju in ravni njegove uspešnosti. V nasprotju s prevladujočimi vsebinami medosebnih odnosov pa je po njenem vtisu in izkušnjah v Reggio Emilia vzgojnem konceptu – tam je vsebina odnosov med pedagogi in otroki v veliki meri osredotočena na samo delo, ne pa na rutino ali uspešnost otrok pri opravljanju dejavnosti. S tem ko sta poudarjeni sodelovanje in kakovost v komunikaciji, ni izvzeto, da v Reggio Emilia vzgojnem konceptu ne prihaja do konfliktnih situacij oz. da si jih ne bi želeli. Ravno nasprotno, vzgojitelji si prizadevajo za nestrinjanja, pogovore in samostojno reševanje problemov med otroki, ker so ti glavni pokazatelj njihovega razvoja in napredka. Podobno kot s konfliktnimi situacijami je tudi s sprejemanjem in izražanjem kritike do dela. V takšnih situacijah je treba vseeno zagotoviti varno, ljubeče in spodbudno okolje. Preko vzpostavljanja osebnih odnosov postanejo otroci kreatorji lastnega procesa socializiranja, ob tem pa razvijajo svoje mentalne strukture (Batistič Zorec, idr., 2012). S sodelovalno vlogo otrok pri oblikovanju njihovega okolja govorimo o participaciji, ki jo bomo podrobneje opisali v naslednjem podpoglavju, pred tem pa namenimo nekaj besed še sodelovanju s starši.
Spaggiari (1998) omenja tri ključne točke koncepta, ki jih je treba zajeti znotraj partnerskega odnosa s starši. Kot prvo izpostavi subjektivnost, kajti sodobna družba jo vse bolj preučuje, obenem pa se zdi, da se kaže v stališčih ljudi. Neo-individualizem zakriva močno željo po
potrditvi lastne identitete in spoštovanju osebnih pravic. Prizadevanje, s katerim se moramo zdaj spoprijeti, zadeva prav to; uskladitev potreb, pravic in želja posameznika s potrebami skupine in jim ne nasprotovati. Najboljši rezultati so doseženi, kadar sprejemamo številne in različne poglede. Druga točka zadeva starševstvo kot takšno, ki se je skozi čas zelo spremenilo.
Ni več prisotnega mišljenja, da postaneš starš »naključno«, danes je rojstvo otrok v večini primerov načrtovano in zaželjeno. Odločitev o otroku je skrbno premišljena in nanjo vpliva več dejavnikov – ekonomski položaj, bivalni pogoji, stabilnost partnerskega odnosa, zagotovljeno delo/služba, pomoč ... V celoti gledano se za otroka odločajo takrat, ko so prepričani, da mu bodo lahko ponudili najboljše, in to vključuje tudi izobraževalni proces. Kot tretjo izpostavi komunikacijo, ki postaja primarni povezovalnik in združuje celoten socialni sistem. Navaja tudi razloge, zakaj je pomembno vključevanje staršev v življenje in delo vrtca:
− Izobraževanje otrok je najpomembnejše vsem in ni omejeno samo na vrtec ali pa samo na vzgojo doma. Vsako okolje se mora zavedati svoje vloge, ki jo ima, zato si mora prizadevati za medsebojno sodelovanje in povezovanje.
− Otroci imajo prirojeno potrebo po navezovanju stikov in participaciji pri oblikovanju svojega življenja (kot so izpostavili tudi Batistič Zorec in drugi, 2012), zato znotraj prostora v vzgoji in izobraževanju ne moremo govoriti samo o nekom, ki poučuje, in nekom, ki se uči – učijo se vsi, tako starši, otroci kot vzgojitelji.
− Družina ima primarno vlogo v procesu izobraževanja svojih otrok, vendar ne sme biti znotraj tega procesa sama, ponuditi ji je treba pomoč, solidarnost, kajti skupaj z njo nosimo tudi odgovornost za otroke.
− Aktivno udeležbo staršev pri življenju in delu vrtca cenijo tudi otroci, kar jim daje občutek varnosti, poleg tega pa vidijo to kot vzoren model in spodbudo za svojo osebnostno rast.
− Prisotnost različnih družin v institucionalnem okolju ponuja pestrost, možnost sodelovanja, kar se prenaša tudi na otroke ter vpliva na izoblikovanje njihovih stališč in vrednot.
− Ideje, pričakovanja in sposobnosti, ki jih nudijo družine oz. starši otrok, lahko vzgojitelju pomagajo dojemati povezavo z družinami kot nekaj, kar jih bogati, in ne kot tiste, ki jih poučujejo o vzgoji otrok – to potrjuje primarne vrednote kolegialnosti in integracije znanja.
− Vrtec, ki sodeluje s starši in okoljem, je usmerjen v reševanje težav pri izobraževanju in poučevanju, odpravlja izoliranost in združuje okolja, ki so pogosto ločena med seboj, kar spodbuja nov slog politične zavezanosti, ki je naklonjena vzgoji otrok.
− Tako v izobraževanju kot širšem okolju je poudarjena odgovornost do dela, kakovostna komunikacija, skupinsko delo, kar ima tudi pomembno mesto med najbolj univerzalnimi vrednotami – ljubezni do življenja in miru. Ravno to izobraževanje za kulturo miru je pomembna ideja, ki prinaša moč in rast, uresničujejo pa se skozi participacijo vseh akterjev vzgojno-izobraževalnega procesa v vsakodnevnem življenju znotraj ustanove (prav tam, 1998).
V procesu izobraževanja ter sodelovanja z otroki in odraslimi gre torej za vzajemni proces;
kakovostno delo z otroki spodbuja pri njih željo in motivacijo po obiskovanju vrtca, kar dodatno spodbudi starše k sodelovanju z vrtcem, njihova vključitev v življenje in delo pa motivira pedagoške delavce, da v svoje delo vlagajo še več truda, kar pri starših poglobi interes ter razumevanje zgodnjega učenja otrok (Batistič Zorec, idr., 2012).