začetnim in nadaljnjim izobraževanjem. Če se iz tega načela navežemo na šolski koncept, potem je treba izpostaviti spoznanje, da so vzgojno-izobraževalne institucije razvijajoče se ustanove, na kar vplivajo vsi, ki so vanje vključeni. Sodobno šolstvo nam predstavlja različne nepredvidljive situacije, kjer so v ospredje postavljene posameznikove kompetence.
Najpomembnejše kompetence, ki jih potrebujemo posamezniki v pedagoškem procesu, so vezane na usposobljenost za (Devjak, 2005):
− nove načine dela,
− nove naloge ter delo zunaj oddelka,
− razvijanje novih kompetenc in znanja pri otrocih,
− razvijanje osebne profesionalnosti,
− uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije.
Pri pridobivanju kompetenc ima pomembno vlogo nadaljnje izobraževanje in usposabljanje posameznika, katerega cilj je strokovna in osebnostna rast pedagoških delavcev ter posledično izboljšanje kakovosti sistema v vzgoji in izobraževanju (prav tam, 2005). Tudi M. Valenčič Zuljan in J. Kalin (2007) poudarjata zavedanje, da smo učitelji oz. vzgojitelji ključni dejavnik pri uvajanju sprememb in inovacij v pedagoški proces. V tem procesu pride do izboljšav na nivoju naših pojmovanj, stališč, razmišljanj in didaktičnih spretnosti, na nivoju šolske klime ter širšega razumevanja našega lastnega poklicnega razvoja. Prav zato tudi naše pojmovanje in stališča pomembno vplivajo na uspešnost vpeljevanja sprememb in inovacij v pedagoški proces. Prepoznavati moramo možnosti za uvajanje sprememb in biti motivirani za spreminjanje vsakodnevne prakse (prav tam, 2007).
Prav odprtost za spremembe, sposobnost opažanja problemov in njihovo reševanje so pomembna lastnost inovativnega pedagoškega delavca. Pri reševanju problemov je treba praktično delovati in pri tem uporabljati teoretično znanje. Posameznik se v procesu raziskovanja in inoviranja svojega dela sooča s konkretnimi in kompleksnimi izkušnjami, ki jih mora obvladovati na premišljen in kritičen način. Potrebno je tudi skupinsko delovanje, usposobljenost za razvojno naravnano delo ter ustvarjalno vpeljevanje inovacij (Valenčič Zuljan, 1996). Podobno razmišljata tudi Fullan in Hargreaves (2000), ki kot največji problem pri poučevanju navajata, kako vzdrževati in ohranjati motivacijo pedagoških delavcev skozi njihovo celotno pot. Tudi onadva vidita rešitev v medsebojnem strokovnem sodelovanju, ki vključuje sodelovalno delovno kulturo, strokovne odločitve kot del posameznikovega profesionalizma, nenehno izboljševanje in nove ideje tako znotraj kot zunaj institucije, razmišljanje o lastnem delovanju ter večje zadovoljstvo in učinkovitost v svojem poklicu.
Fullan (2007) v svoji knjigi The new meaning of educational change navaja osem dejavnikov, ki vplivajo na motivacijo pedagoških delavcev:
− individualni občutek svoje profesionalne učinkovitosti,
− občutek skupnosti/kolektiva o njihovi učinkovitosti,
− organizacijske obveznosti,
− zadovoljstvo pri delu,
− doživljanje stresa/izgorelost na delovnem mestu,
− moralna ozaveščenost,
− sodelovalni odnos s šolo oz. odklanjanje institucije, poklica,
− poznavanje pedagoških vsebin, učiteljevo znanje (prav tam, 2007).
5.5.1 Preoblikovanje obstoječih pojmovanj
Vse sposobnosti, ki smo jih omenili, zahtevajo postopno preoblikovanje naših obstoječih modelov pojmovanj. Nobena pedagoška sprememba ne more biti uspešna, če se pri tem ne dotakne naših miselnih modelov. Zopet gre za proces, ki je postopen, kajti nekateri miselni modeli se oblikujejo že v fazi zgodnjega otroštva in posledično delujejo kot avtomatizirani vzorci. Pri pedagoških delavcih gre za delovanje prikritega kurikuluma. Treba je začeti pri posameznih pojmovanjih, nato lahko preidemo na bolj abstraktna. Sčasoma se tako prenovi celotna osebna teorija in začnemo stvari razumevati na drugačen način. Bizjak (2006) navaja tri faze, po katerih poteka proces spreminjanja pojmovanj:
1. Ozaveščanje pojmovnega okvira lahko dosežemo tako, da ubesedimo in zapisujemo svoje misli (reflektiranje, dnevniški zapisi …). Tako postanejo jasnejše in bolj konkretne, kar nam omogoča kritično presojanje. Pri tem razmišljanju so nam lahko v pomoč vprašanja, ki se nanašajo na to, kaj smo želeli mi, kaj otroci, kaj so počeli otroci in kaj mi, kako smo razmišljali in doživljali neko situacijo, kako so jo doživljali otroci.
2. Faza neravnotežja, ko se zavemo nezadostnosti obstoječega pojmovanja, nas lahko privede do spremembe. Ko se pojavita dvom in negotovost o ustreznosti naših lastnih razmišljanj, pridemo do kognitivnega konflikta. S tem se podre ravnovesje naših
»usklajenih« miselnih modelov, preidemo v stanje nelagodja, kar v nas spodbudi notranjo motivacijo za vpeljevanje sprememb. Opredelimo problem, oblikujemo si raziskovalno vprašanje, iščemo podatke o problemu. Pri tem so nam lahko v pomoč kritični prijatelji, ki pa morajo biti sposobni vživeti se v našo situacijo in podajati kritično povratno informacijo.
3. Faza oblikovanja novega konceptualnega okvira se nadaljuje z vprašanjem, kako bomo nova spoznanja vključili pri svojem delu. Ob tem razvijamo bolj učinkovite miselne sheme, ki se odražajo v našem spremenjenem načinu delovanja in razumevanja.
Potrebno jih je utrditi, za kar je potreben čas ter ustrezna materialna in strokovna podpora.
Fullan (2007) opaža, da ljudje spreminjamo svoja stališča ob doživljanju izkušenj, ki se dotaknejo naših čustev. Ko si namreč ljudje izjemno prizadevamo za iskanje rešitev, sprememb, kako pomagati drugemu, to vpliva tudi na naša čustva, ne samo na misli. Ugotoviti moramo,
kako motivirati ljudi na podlagi njihovih doživljanj, kajti v težkih okoliščinah je moralni namen sam po sebi nezadosten. Nekdo lahko vidi tudi neuspeh kot možnost za napredovanje.
Navedeno nas pripelje do spoznanja, da procesa vpeljevanja sprememb in inovacij ne smemo pojmovati kot mehaničen način. Kontekst vsake institucije je drugačen in ravno zato ni mogoče določene spremembe obravnavati in vpeljevati na enak način, kot so jih na neki drugi vzgojno-izobraževalni ustanovi. Najpomembnejše spoznanje pa je, da je treba znotraj celotnega vrtca vpeljati skupni načrt ter dogovorjeno politiko delovanja, ker se sprememb ne da vpeljevati z ločenimi dejavnostmi (Schollaert, 2006).