Izraz »prehod v odraslost«

Zupančič (2011) o izrazu prehod v odraslost pove, da se je v zadnjih letih uvedel za obdobje med mladostništvom in zgodnjo odraslostjo. V tuji literaturi se uporablja izraz »emerging adulthood«, ki ga je začel uporabljati J. J. Arnett (2000). Po njegovem se nanaša na obdobje poznih najstniških let do sredine dvajsetih s trendom podaljševanja vse do zgodnjih tridesetih let. Natančneje Arnett (2006) to prehodno obdobje zameji od 18. do 25. oziroma 29. leta starosti. Potreba po novem izrazu, ki bi omejeval obdobje, ki se razlikuje na eni strani od adolescence in na drugi strani od odraslosti, se je pokazala že v 70. letih prejšnjega stoletja, ko je postal izraz mladi in mladina preveč širok in ni zamejil populacije mladih, ki niso več mladostniki niti niso dosegli še značilnosti, ki jih mladi dosežejo v obdobju odraslosti. Kot že sam izraz »prehod v odraslost« namiguje, gre za obdobje, v katerem naj bi po mnenju Arnetta (2006) mladi raziskovali svojo identiteto in se soočali z nestabilnostjo na šolskih, zaposlitvenih in ljubezenskih področjih. Mladi svojo vmesnost po raziskavah Arnetta (2006) tudi sami zaznavajo in opredelijo, da niso niti adolescenti niti odrasli. Mladi naj bi ne bili več mladostniki, ker ne obiskujejo več srednje šole, telesno so že razviti, nekateri niti ne živijo več doma. Prav tako se mladi na prehodu v odraslost ne zaznavajo kot odrasli, saj to pot dosegajo postopoma.

Ule (2008) zameji mladost kot obdobje, ko mlad človek ni več otrok, ni pa še zaznan kot odrasel. Ta »vmesnost« med dvema trdno opredeljenima obdobjema (otroštvom in odraslostjo) je po avtoričinem spoznanju vedno veljala za labilno in protislovno razvojno obdobje, ki zahteva poseben nadzor in skrb odraslih.

Na tej točki naj omenim, da bom v magistrskemu delu tudi sama uporabila izraz mladi na prehodu v odraslost, saj menim, da dobro predstavi situacijo mladih, ki jih v svojem delu raziskujem.

9 1.3 Mladi in zdravje

Rok Simon in Mihevc Ponikvar (2009) navajata, da so mladi praviloma zdravi. Umrljivost je pri nas tako kot v drugih evropskih državah najpogostejša zaradi poškodb in zastrupitev, ki predstavlja kar 75 % vseh mladih umrlih, redkeje pa zaradi novotvorb in bolezni obtočil. Kot zunanji dejavnik poškodb mladih pa še vedno prevladujejo prometne nesreče (51 %) in samomori (28 %). Musil (2010) v Mladini 2010 postreže s spoznanjem, da naj bi se v zadnjih petnajstih letih zmanjševala umrljivost zaradi prometnih nesreč in samomorov. Samomori so pogosto povezani tudi z uživanjem drog in depresijo, zmanjšanje samomorov in prometnih nesreč pa po ugotovitvah avtorja kaže na veliko aktivnost politik na področju prometa in prometne varnosti ter krepitvi duševnega zdravja. Jeriček Klanšček (2011) omenja, da so glavni vzorci z zdravjem povezanega vedenja telesna dejavnosti, zdrava prehrana, obvladovanje stresa, uporaba drog, spolnost, spanje, higiena in skrb za varnost. Zdrav življenjski slog se ne izraža le v zdravju, ampak tudi v ekonomskih, socialnih in drugih kazalnikih.

Zaradi slabih prehranjevalnih navad in nezadostne telesne aktivnosti imajo mladi vedno več težav z uravnavanjem telesne teže (Rok Simon in Mihevc Ponikvar, 2009; Musil, 2010). Musil (2010) navaja, da sta dva bistvena razloga za preveliko težo mladih spremenjene prehranjevalne navade mladih in povečana nedejavnost mladih v prostem času, saj veliko časa preživijo za računalnikom ali televizijo. Zaletelj Kragelj idr. (2004, v Rok Simon in Mihevc Ponikvar, 2009) ugotavljajo, da je med mlajšimi odraslimi kar 25 % prekomerno prehranjenih in 6 % anketiranih debelih. Podobna spoznanja prinaša tudi študija Mladine 2010 (Musil, 2010) s podatkom, da je zaenkrat (le) dve tretjini mladih normalno težkih, glede na avtorjeva predvidevanja pa se bo delež pretežkih in predebelih še povečal (ogroženi so predvsem mladi moški s podeželja).

O akutnih in kroničnih boleznih Rice (1998, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004) pravi, da naj bi bila večina mladih telesno zdravih in ne obolevajo za hudimi akutnimi in kroničnimi boleznimi ter nimajo hujših telesnih poškodb. Podobno spoznavata tudi Rok Simon in Mihevc Ponikvar (2009), ki pa dodata, da so težave in bolezni pri mladih posameznikih povezane predvsem z značilnostmi rasti, razvojem in življenjskim slogom.

Glede kroničnih bolezni, ki jih tudi sama izpostavljam v svojem magistrskem delu, je študija, ki je bila v Sloveniji opravljena med študenti Univerze v Ljubljani in Univerze v Mariboru, pokazala, da ima kar 40,3 % sodelujočih v raziskavi kronično bolezen. Po podatkih prevladujejo alergije, kožne bolezni, astma in tesnoba (Klemenc Ketiš, Hladnik, Rotar Pavlič, Post in Kersnik, 2010). Na tej točki je zanimivo še dodati spoznanja avtoric Rok Simon in Mihevc Ponikvar (2009), ki omenita tudi naraščanje sladkorne bolezni (tipov 1 in 2), ki se prenašajo tudi v poznejšo starost (še posebej tip 1).

Splošno znano dejstvo je, da se v obdobju prehoda iz mladostništva v odraslost gradijo temelji posameznikovega življenja. Priučene navade v obdobju mladosti se nadaljujejo tudi kasneje v življenju. Rok Simon in Mihevc Ponikvar v svojem delu zapišeta (2009, str. 96): »Med aktualnimi in kroničnimi obolenji mladih so predstavljena predvsem tista, ki zaradi pogostosti predstavljajo večje breme za zdravje mladih, in tista, ki so posledica nezdravega življenjskega sloga v tem obdobju in postanejo pomemben vzrok umrljivosti in obolevnosti pozneje v življenju.« Pri nezdravem življenjskem slogu omenjeni avtorici izpostavita predvsem slabe prehranjevalne navade, zaužitje prenizkega števila obrokov dnevno, mladi jedo energetsko kalorične jedi, slane in sladke prigrizke ter pijejo pretirano sladke pijače.

Rok Simon in Mihevc Ponikvar (2009) spoznavata, da so med mladimi resne kronične bolezni redke, ob tem pa opozarjata, da lahko nekatere bolezni, ki se izrazijo pozneje v življenju, izvirajo že v mladosti. Omenjena avtorja opozarjata, da bi morali v Sloveniji mlajšim odraslim,

10

starim od 20 do 29 let, nameniti večjo pozornost, čeprav niso opredeljeni kot posebno ogrožena skupina, smiselno pa je omeniti, da imajo v omenjeni starosti slabše kazalce zdravja kot pri mladostnikih.

Pomemben zaviralni dejavnik za vstop v odraslost so tudi kritični življenjski dogodki, ki jih kar 58,9 % mladih zaznava kot zavirajoče. Med kritične življenjske dogodke kot podkategorijo mladi navajajo tudi bolezen (Zupančič in Levpušček Puklek, 2011).

Mladi s KVČB se razlikujejo od velike večine mladih posameznikov, ki z zdravjem na prehodu v odraslost (še) nimajo opaznejših težav. Populacija bolnih mladih, ki sem jo raziskovala v svojem magistrskem delu, se razlikuje od večine, zato lahko na tej točki le še potrdim, da gre za marginalno družbeno skupino.

1.4 Mladi in izobraževanje

Ule (2000, 2008) kot glavni razlog za spreminjanje mladosti in mladine navede ravno podaljševanje šolanja čez mladost in posploševanje šolanja na vse sloje v družbi, prav tako pa tudi vse večjo individualizacijo izobraževanja in profesionalizacijo socialnega nadzora. O pomenu šole Ule (2008, str. 51) navaja: »Šola je v sodobni družbi postala bistvena institucija, ki je posredovala med družino in širšo družbo in je dobila prevladujočo nadzorno funkcijo nad odraščajočimi mladimi ljudmi.«

Nastran Ule (2002) meni, da izobraževanje danes zajema vedno več otroštva, mladosti, prostega časa in izvenšolskih dejavnosti. Ule (2000) vidi, da je izobraževanje tista prva sprememba, ki vpliva kot vse bolj naraščajoč pritisk na mlade že v otroštvu in mladosti. Stremi se k temu, da dobijo mladi vedno višjo izobrazbo, visoko kulturno raven in vsa s tem povezana dokazila, nazive, ki prinašajo družbena priznanja, privilegije, kariero.

Izobraževanje dobi vedno večjo vlogo in je nekakšna investicija za prihodnost, kljub temu pa se je začela uveljavljati formula, da so spričevala vedno manj zadostna, a nujna, da se mladi približajo zaposlitvenemu sistemu (Beck 1986, v Zorc Maver 2007). Tu je smiselno izpostaviti tudi to, kar zapiše Ule (2000), in sicer da je glavni strošek družin ravno investicija v izobraženost in osebnost mladostnikov. Poleg tega pa vedno bolj postaja tudi merilo uspešnosti družin. Zato se tu izobraževanje intenzivno prične že v zgodnjih otroških letih, nadaljuje pa vse do tretjega desetletja življenja. Povzamemo lahko, da je celotna družbena klima danes usmerjena k »podaljševanju mladosti« in odloženemu prevzemanju tradicionalnih odgovornosti odraslega posameznika.

Zanimivo je tudi pregledati podatke Eurostata (Flere in Tavčar Kranjc, 2010), ki povedo, da je bila v letu 2008 Slovenija vodilna po številu mladih (15–24 let), ki so vključeni v redno izobraževanje med članicami EU. Prav tako je bila Slovenija v letu 2008 vodilna država članica EU po številu vključenih v terciarno izobraževanje (kar 47,7 % mladih, starih med 20 in 24 let).

Levpušček Puklek (2011) spoznava, da liberalni družbeni pogled na mlade na prehodu v odraslost vpliva, da se mladi v sodobnih tehnološko razvitih družbah veliko izobražujejo in s tem razvijajo svojo kvalificiranost. Večina mladih se po končani srednji šoli odloči za študij in ne za vstop na trg dela, saj se zavedajo, da imajo z višjo izobrazbo več možnosti za boljši zaslužek.

Populacija mladih, ki jo obravnavam, je v večini končala sekundarno izobraževanje in je vključena v terciarno izobraževanje. Rakar (2009) spoznava, da v Sloveniji zaenkrat še ni prišlo do umika države iz financiranja in zagotavljanja izobraževalnih storitev. Avtorica spoznava, da Slovenija namenja razmeroma visok delež BDP-ja za izobraževanja, kar pa nedvomno povezuje tudi z visoko vključenostjo mladih v terciarno izobraževanje. Flere in Tavčar Krajnc (2010) pa

11

menita, da je izrazito povečanje študentov v obdobju 2001–2007 zaznati kljub upadanju BDP-ja. Rakar (2009) opozarja, da je dejstvo, da je visok del vpisanih v terciarno izobraževanje povezan tudi z ugodnostmi študentskega statusa, kar je povezano tudi z visokim povprečjem let za dokončanje študija. Povprečen čas študija je med najdaljšimi v Evropi, kar 6,8 leta; nizko učinkovitost študija pa je zaznati tudi v visokem deležu ponovno vpisanih na redni študij in stopnja dokončanosti študija je prav tako nižja kot v drugih evropskih državah.

Zanimivo spoznanje, ki ga navedeta Flere in Tavčar Kranjc (2010), je, da mladi prepoznavajo, da je treba v slovenskem šolstvu opozoriti na (pre)šibko povezanost med izobraževanjem in trgom dela. To pa se povezuje tudi z naslednjim poglavjem.

1.5 Mladi in (ne)zaposlenost

Zorc Maver (2007) pravi, da se je danes delo začelo povezovati z lagodnostjo in srečo. To avtorica poveže tudi z današnjo industrializacijo in kapitalizmom, ko je delo postalo povezano s socialno integracijo modernega posameznika.

Nastran Ule (2002) pravi, da so mladi danes vse dlje ekonomsko odvisni od primarne družine ne le zaradi vse daljšega izobraževanja, ampak tudi zaradi težav z zaposlitvijo. Ule (2008) opozarja, da je prehod iz šole v zaposlitev za mlade posebnega pomena, saj jim pomeni prehod iz mladosti v obdobje odraslosti. Po njenem vstop na področje dela pomeni za mlade dolgoročno načrtovanje življenja, kariere in družine. S tem spoznanjem se strinja tudi Levpušček Puklek (2011), ki pravi, da je prehod na trg dela pomemben dejavnik, ki poskrbi, da mlad posameznik postane ekonomsko neodvisen, s tem pa posledično kasneje zapusti dom, si ustvari lastno gospodinjstvo in tudi ustvari svojo družino. Ule (2008) pravi, da mlad posameznik, ki se ne zmore ekonomsko osamosvojiti, še naprej živi podaljšano otroštvo, s tem pa je še naprej odvisen od družine oz., širše gledano, družbe.

Kontrastnost zaposlitve predstavita Boštjančič in Bajec (2011), ki pravita, da zaposlitev enim predstavlja svobodo, drugim konec sproščenega, brezskrbnega življenja. Avtorja menita, da imajo mladi danes malo možnosti za zaposlitev za stalni/nedoločen čas, hkrati pa razvoj kariere omogoča tudi premike po hierarhični lestvici ali lateralne premike. Po besedah Vertota (2009, v Klanjšek in Lavrič, 2010) tradicionalne oblike, kot smo jih navajeni iz prejšnjih desetletij (zaposlenost za nedoločen čas), vse bolj zamenjujejo manj gotove, prožne oblike zaposlenosti, glede prehoda na trg dela pa pove, da traja dlje in je bolj negotov, mladi pa so po navadi starejši ob prvem vstopu na delo. Ignjatović in Trbanc (2009) pravita, da med osebami, ki so brezposelne, po izteku zaposlitve za določen čas prednjačijo mladi. Sklepata, da mladi najbolj občutijo pomanjkanje dela, saj delodajalci pogosto ne odpuščajo, ampak ne podaljšujejo pogodb za določen čas. Podobno spoznanje imata tudi Klanjšek in Lavrič (2010), ki opozorita, da se je delež mladih, zaposlenih za nedoločen čas, v obdobju 2000–2010 skoraj prepolovil, manj stalne oblike zaposlitve pa so se med mladimi povečale. Zgovoren je tudi podatek Arnetta (2006), ki pravi, da naj bi bila nezaposlenost med mladimi odraslimi dvakrat bolj visoka kot med drugimi odraslimi. Meni tudi, da sta zaposlitev in vstop na trg dela pomembna dejavnika, ki omogočita mladim vstop v odraslost.

Ignjatović in Trbanc (2009) pravita, da na položaj mladih na področju zaposlitve vplivajo številni dejavniki, kot so gospodarska gibanja (večje oz. manjše povpraševanje po delovni sili) in demografska situacija (obseg mladih na trgu, staranje delovno aktivne populacije).

Pomembno vlogo pa po mnenju omenjenih avtorjev igra tudi vloga izobraževalnega sistema, ki lahko z urejenimi prehodi iz izobraževanja in ustrezno svetovalno oporo vplivajo na hitrejšo vključitev mladih na trg dela. Prav tako ne smemo pozabiti tudi na zakonsko regulacijo

12

zaposlovanja, ki določa pogoje zaposlovanja in odpuščanja, pravita Ignjatović in Trbanc (2009).

Delo in zaposlitev imata v prvi vrsti materialne in socialne učinke, ki pa imajo vpliv tudi na druga življenjska področja, ki se ne nazadnje kažejo tudi v samopodobi in identiteti posameznika (Daheimin Schoenbauer, 1995, v Zorc Maver, 2007).

Zaposlenost in nezaposlenost imata pomembne posledice (Scherr, 1991, v Zorc Maver, 2007, str. 13):

- »Individualno življenje temelji na sposobnosti posameznika, da si skozi zaposlitev pridobi življenjska sredstva. Z izgubo zaposlitve sledi zmanjšanje prihodkov, kar posledično vodi v relativno ali absolutno revščino.

- Zaposlitev, razumljena kot medij socialne integracije, predstavlja za odrasle osrednjo vlogo neformalnih socialnih odnosov. Nezaposlenost lahko pomeni nevarnost zmanjšanja socialnih odnosov, kar povečuje občutke osamljenosti, izključenosti in vodi v različne psihosocialne posledice.

- Zaposlenost predstavlja za posameznika socialno priznanje in možnost udeležbe pri oblikovanju družbenega in individualnega življenja. Nezaposlenost lahko pomeni zmanjšanje teh možnosti, kar povečuje občutke nemoči, izgube nadzora nad lastnim življenjem in občutje apatije.«

Podobne poglede delijo tudi Leino-Loison idr. (2004, v Poljšak Škraban in Žorga, 2007, str. 26), ki spoznavajo, da ima nezaposlenost škodljive vplive na:

 »mentalno zdravje, kar povzroča negotovost, občutek nesmisla, strah pred prihodnostjo in izgubo samozavesti;

 zmanjšanje čustvenega zadovoljstva in fizičnega zdravja;

 omejevanje socialnih stikov ter

 izgubo poklicnih spretnosti, zlasti na področjih, ki se hitro spreminjajo in uporabljajo visoko tehnologijo«.

Tudi Lackovič Grgin (1994, v Poljšak Škraban in Žorga, 2007) ugotavlja, da imajo nezaposlene osebe povečano stopnjo anksioznosti, depresivnosti in psihičnih težav. Ule (1994, v Poljšak Škraban in Žorga, 2007) navaja, da so psihosocialne posledice mladih brezposelnih mnogo bolj nevarne za poškodbe osebnosti kot pri starejših brezposelnih. To izhaja tudi iz dejstva, da vstop na trg dela mladim ne pomeni le ekonomske samostojnosti, temveč tudi popolno odgovornost zase, s tem pa mlad posameznik postane odgovoren član družbe, s pravicami in dolžnostmi. S tem omenjena avtorica trdi, da se prehod iz mladosti v odraslost zaključi.

Mladi dandanes iščejo delo, ki bo popolno ravnotežje med delom in zasebnim življenjem. Želijo si vznemirljivo delo, ki bo dalo življenju smisel, delo, ki bo razvilo njihovo ustvarjalnost in domišljijo (Ule, 2007). Zanimiv pogled, kaj mladim pomeni zaposlitev in kakšno službo iščejo, zapiše tudi Arnett (2006), in sicer da danes mladi iščejo službo, ki bo izražala tudi njihovo osebnost in ne samo načina pridobivanja denarja. Želijo, da jim delo nudi tudi osebno zadoščenje in zadovoljstvo. S tem pa se povezuje tudi dejstvo, da mladi dandanes iščejo v prvi vrsti službo, ki jim je osebnostno (identitetno) primerna. Boštjančič in Bajec (2011) v svoji raziskavi, opravljeni s 190 študenti, spoznavata, da kot ovire do svojih poklicnih ciljev v 60 % navajajo osebnostne značilnosti, povezane z njihovo motivacijo, samopodobo, čustvovanjem;

46 % pa zazna oviro v financah za izobraževanje. Ena petina študentov omenja, da jim oviro predstavlja odlaganje načrtov in ciljev ali nosečnost. 13 % študentov vidi oviro v preveliki

13

konkurenci na trgu dela, 10 % sodelujočih pa težave za doseg poklicnih ciljev vidi v gospodarskih in političnih razmerah. V omenjeni raziskavi, ki sta jo opravila Boštjančič in Bajec (2011), je zanimivo, kakšno podporo si mladi študentje želijo. Največ študentov (45 %) je odgovorilo, da bi potrebovali čustveno oporo bližjih, drugi najpogostejši odgovor je finančna pomoč (37 %), 35 % študentov pa omenja, da bi potrebovali nasvete in informiranje ustreznih oseb in institucij. Nezanemarljiv delež študentov (skoraj 30 %) v raziskavi omenja, da bi potrebovali ustrezno socialno mrežo, to pomeni, da bi poznali prave ljudi, reference, priporočilna pisma, ki bi jim olajšala kasnejšo zaposlitev.

Tu je smiselno omeniti tudi spoznanje, ki ga omenita Lavrič in Flere (2010), da mladi pridobivajo zaslužek za lastno preživetje dve leti pred dejansko redno zaposlitvijo, ki pa so po navadi oblike začasnih in priložnostnih del, zaposlitev. Snedeker (1982, v Boštjančič in Bajec, 2011) pravi, da je študentsko delo odlično za pridobivanje delovnih nalog, kreiranje poklicne identitete, iskanje in oblikovanje poklicnih ciljev in socializacijo. Ob tem avtor nadaljuje, da več kot ima posameznik izkušenj, bolj bo iznajdljiv, samostojen in lažje bo pridobljena znanja impliciral na druga področja. Zaposlitev in prvi finančni priliv pomenita predvsem svobodo in tudi psihično razbremenitev samega sebe ter dodatno finančno razbremenitev staršev (Boštjančič in Bajec, 2011).

1.6 Mladi in odnos s starši

Mladi v Sloveniji dolgo ostajamo doma, živimo pri starših in smo finančno odvisni od staršev, kar je pogosto povezano s težavnim prehodom iz izobraževanja na trg dela. Ob tem pa se zagotovo spremeni odnos mladih do staršev.

Mladostniki želijo več svobode, več samostojnosti kot otroci, kar povzroči v odnosu do staršev več konfliktov (Ule, 2008). Levpušček Puklek (2011) meni, da mladi na prehodu v odraslost s starši vzpostavijo odnos, ki ima drugačno kakovost ravno zaradi spremenjenih življenjskih pogojev (npr. študij, zaposlitev, partnerstvo, lastni finančni prihodki, svoje stanovanje), novih izkušenj in socialnih vlog (npr. starševstvo, partnerstvo), ter zaradi večje samostojnosti in psihosocialne zrelosti na prehodu v odraslost. Aquilino (2006, v Levpušček Puklek, 2011) označuje, da imajo mladi na prehodu v odraslost s starši bolj sproščen odnos, kot so ga imeli v obdobju mladostništva, saj postanejo čustveno bolj povezani, manj so konfliktni. Bolje razumejo tudi vlogo starša in starševsko perspektivo, prav tako pa so bolj sprejemajoči do drugih življenjskih vlog. Na odnos gledajo bolj zrelo, ne kot na odnos otrok – starš, temveč tudi kot na odnos dveh odraslih oseb. Ker so v svojih odločitvah mladi vedno bolj samostojni, pa imajo s tem tudi več svobode pri odločanju, starševski vpliv in moč staršev nad njihovimi odločitvami sta vedno manjša. Levpušček Puklek (2011, str. 71) navaja: »V posameznikovem čustvenem in socialnem svetu odnos s starši vse bolj nadomešča intimna vez s partnerjem, kasneje pa tudi lastna družina, ki jo mlad posameznik ustvari.«

Za mlade je prehod v odraslost priložnost, da vnesejo v svoje življenje spremembe, da oblikujejo neodvisno identiteto, se začnejo sami odločati, kaj želijo biti oziroma kaj želijo početi v prihodnosti. Kot pravi Zupančič (2011), so mladi kot otroci in mladostniki odvisni od svojih staršev (bodisi s postavljanjem pravil v gospodinjstvu in izven doma, vsakdanjim bivanjem doma), njihovo življenje pa je bilo zapolnjeno tudi s šolanjem in druženjem s sovrstniki.

Večina staršev skozi odraščanje svojega otroka spreminja tudi pogled na odnos z otrokom. Manj so zaščitniški in manj vzgojni, poskušajo upoštevati, da je njihov otrok odrasel, in s tem sledijo bolj enakopravni komunikaciji med odraslimi. Z odraščanjem se spreminjajo tudi predstave o članih (na podlagi razvojnih potreb in življenjskih vlog), pričakovanja glede vedenja,

14

prevzemanja odgovornosti, razumevanje in komunikacija pa postajata vedno manj hierarhična in bolj uravnotežena (Levpušček Puklek, 2011).

Boštjančič in Bajec (2011) menita, da imajo starši pomembno vlogo tudi na področju zaposlitve otroka. Tu menita, da morajo otrokom stati v oporo. Mislita predvsem na nasvete iz življenjskih izkušenj ali pa finančno oporo.

1.7 Mladi in partnerstvo

Partnerski odnos dobiva vse bolj osrednjo vlogo v življenju posameznika in mu nudi tudi najbolj

Partnerski odnos dobiva vse bolj osrednjo vlogo v življenju posameznika in mu nudi tudi najbolj