Kronična vnetna črevesna bolezen (KVČB)

2.1 Splošne informacije o kronični bolezni

Kronična bolezen je po definiciji dolgo trajajoče in trajno obdobje v posameznikovem življenju (Bury, 1991). Rakovec Felser (2009) o kroničnih boleznih pove, da jih opredeljujeta predvsem njihovo trajanje in neozdravljivost. Poleg tega pa je za kronične bolezni značilna tudi progresivnost bolezni, kar pomeni, da bolezen s starostjo in slabšo odpornostjo bolnikovega organizma napreduje in ključno poslabšuje njegovo splošno zdravstveno stanje. Ule (2003) poudari, da so ravno kronične bolezni prava metafora za bolezen, saj ne poznamo vzrokov in jih še ne znamo pozdraviti. Trpin (2004) pove, da je kronična bolezen neozdravljiva in povzroča omejitve v vsakdanjem življenju, v smislu posebne pomoči in prilagajanja. To vključuje odvisnost od zdravil, posebnih prehranskih zahtev, medicinsko tehnično podporo in potrebo po zdravljenju ter zdravstveni negi v večjem obsegu, kot je to potrebno za vzdrževanje zdravja.

Rakovec Felser (2009) o pomenu bolezni in njenih posledicah za bolnika pove, da je najbolj odvisno od bolnika samega, od kakovosti njegovih odnosov v družini in položaja v delovnem okolju ter njegovega dela.

Kronične bolezni so danes bolezni, za katere pravimo, da so kuga moderne dobe. Ule (2003) pove, da se s starostjo verjetnost za kronično bolezen povečuje. Z višanjem starosti populacije je vedno več tudi kroničnih bolnikov. Po podatkih predstavljajo velik izziv za zdravstveno in socialno politiko držav po vsem svetu. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) spoznava, da naj bi bilo kar 60 % smrti posledica kroničnih obolenj (WHO, 2005). Košnik Grmek (2014) pove, da so kronične bolezni v razvitih državah veliko breme prebivalstva in finančno breme zdravstvenega sistema. V Sloveniji med razlogi za umrljivost prednjačijo rakave bolezni ter bolezni srca in ožilja. Košnik Grmek (2014) preseneti s podatkom raziskave iz leta 2009, ki so jo opravili Softič idr. (2011, v Košnik Grmek, 2014). Pokazala je, da je prevalenca kroničnih bolezni v Sloveniji izjemno visoka, kar 70,5-odstotna, višja pa je med ljudmi z nižjim zaposlitvenim statusom in pri upokojencih. Košnik Grmek (2014, str. 17) pove: »/.../, da bodo kronične bolezni postale vodilni javno-zdravstveni problem v državah z nizkimi dohodki, ob predpostavki, da se današnji trendi ne bodo spremenili.«

Kronične bolezni pa ne omejujejo le starejše populacije. Rakovec Felser (2009) pove, da v raziskavi Taylor Aspinwallove naj bi med mlajšimi posamezniki, starimi od 18 do 44 let, v kar 35 % odkrili vsaj eno kronično bolezen. Med temi mladimi pa so tudi bolniki s kronično vnetno črevesno boleznijo.

Za kroničnega bolnika, ki zboli, je nastop bolezni »/.../ lahko huda življenjska prelomnica, ki jo spremlja negotovost, strah pred neznanim, izolacija od socialnega okolja, soočanje s stigmo in življenje z bolečinami«. (Kregelj, 2015, str. 42)

Bolnike, ki zbolijo zgodaj, tako spremlja kar nekaj let, s tem pa predstavlja dobršen del njihovega življenja. Pri tem je izjemnega pomena, da se bolnik nauči shajati z boleznijo in družbo, ki ima, kot pravi Rakovec Felser (2009), zaradi bolezni in nastalega zdravljenja velike stroške. Košnik Grmek (2014) pove, da je za obolele z več kroničnimi boleznimi ključni problem koordinacija zdravstvene oskrbe. Pomanjkanje koordinacije vodi v slabše izide zdravljenj in neučinkovito izrabo zdravstvenega denarja.

2.2 Splošne informacije o KVČB

Med kronične bolezni spada tudi KVČB. Smrekar (2010) in Kocijančič (2008) pravita, da je KVČB bolezen, ki navadno traja celo življenje. Spada med kronične avtoimunske bolezni, ki s pogostimi zagoni in vmesnimi remisijami vplivajo na vsakdan bolnika. Med kronične vnetne črevesne bolezni spadata dve bolezni: ulcerozni kolitis in Crohnova bolezen. Kranjec (2014) pa

16

nas opozori še na pomembno tretjo skupino bolezni, ki zajema kar 10–15 % diagnoz KVČB in je ne moremo uvrstiti ne v eno in ne v drugo skupino, zato v takem primeru govorimo o intermediarnem kolitisu. EFCCA (2016) in Smrekar (2010) menita, da naj bi bolezni (ulcerozni kolitis in Crohnova bolezen) povzročali vnetje (otekanje in krvavitev) v prebavnem sistemu.

Smrekar (2010) in Kocijančič (2008) o razlogih za bolezen povesta, da so le-ti še vedno nejasni.

Obe bolezni (ulcerozni kolitis in Crohnova bolezen) zaenkrat ostajata neozdravljivi in še vedno ni znano, ali gre za dve različni bolezni ali za le različen odziv na vnetja, ki se v telesu pojavljajo. Oba avtorja omenjata, da se vzroki za pojav bolezni lahko nahajajo tudi v genetskih dejavnikih, dejavnikih okolja in motnjah v uravnavanju imunskega odziva. Kocijančič (2008) ob tem dodaja, da za negativni zunanji dejavnik, ki vpliva na pojav Crohnove bolezni, strokovnjaki spoznavajo kajenje. Sajadinejad, Asgari, Molavi, Kalantari in Adibi (2012) pa v svojem delu ugotavljajo, da je psihološki stres dejavnik okolja, ki lahko povzroči zagon bolezni ali poslabša stanje bolezni.

Glede geografske pojavnosti Smrekar (2010) pove, da se KVČB pogosteje pojavlja v razvitejših in hladnejših predelih sveta pri obeh spolih enako pogosto pri ženskah in moških, po zadnjih podatkih pa pogosteje pri beli rasi. Pri tem Kim in Ferry (2004) spoznavata, da naj bi za Crohnovo zbolevale pogosteje ženske, glede pogostosti pa povesta tudi to, da pojavnost KVČB z leti narašča. Smrekar (2010) tukaj natančno poudari, da naj bi podatki slovenskih in tujih evidenc kazali, da število s Crohnovo boleznijo narašča, medtem ko je število obolelih z ulceroznim kolitisom ostajalo skozi leta nespremenljivo. Po številu obolelih naj bi prednjačile Skandinavija (Švedska in Norveška), Kanada in Evropa (Kim in Ferry 2004).

Smrekar (2010) pove, da je KVČB bolezen mladih odraslih, saj najpogosteje za ulceroznim kolitisom zbolevajo mladi med 25. in 35. letom starosti, pri Crohnovi bolezni pa mladi med 15.

in 30. letom. Zaradi tega dejstva tudi sama v svojem magistrskem delu obravnavam populacijo mladih, ki so za omenjeno bolezen najbolj ranljivi.

2.3 Simptomi bolezni

Simptomatika tako ene kot druge bolezni (ulcerozni kolitis in Crohnova bolezen) je različna.

EFCCA (2016) o simptomih (znakih) KVČB pove, da so najpogostejše trebušne bolečine, krči po trebuhu, utrujenost, driska in izguba teže. Drugi znaki, ki jih EFCCA (2016) izpostavi, so krvava driska, nekoliko povišana temperatura, anemija (nizek nivo rdečih krvnih telesc v krvi), omenjeno pa lahko povzroča utrujenost, omedlevico, zadihanost in izčrpanost.

Kocijančič (2008) o vrstah KVČB pove, da je razlika med ulceroznim kolitisom in Crohnovo boleznijo v lokaciji pojava vnetja. Pri ulceroznem kolitisu se vnetje pojavi v debelem črevesju, medtem ko Crohnova bolezen lahko prizadene kateri koli del prebavne cevi (od ust do zadnjika). Kranjec (2014) o razlikah med boleznima pove, da je vnetje pri ulceroznem kolitisu prizadeto le na sluznico in podsluznico, medtem ko pri Crohnovi bolezni zajema vnetni proces vse sloje črevesne stene. Kocijančič (2008) doda, da se ulcerozni kolitis hitreje prepozna, ker imajo bolniki pogoste krvave driske, vročino, bolečino v trebuhu, anemijo in telesno propadajo.

Pri zapletih se lahko pojavijo tudi polipi, ki povečajo nevarnost za pojav raka debelega črevesja.

V takem primeru pa je potrebna popolna odstranitev debelega črevesja.

Smrekar (2010) pove, da je ulcerozni kolitis omejen na široko črevo in samo na sluznico črevesja, zato imajo bolniki pogoste krvave driske in lažne pozive na blato. S tem se strinja tudi Kranjec (2014), ki te lažne pozive na blato označi kot krčevite bolečine v trebuhu in občutek nujnega odvajanja blata. Smrekar (2010) pove, da so bolniki mnogokrat utrujeni, slabokrvni, pri hujših oblikah pa zaradi izgube vode (pogoste driske) pride celo do izsušenosti in hujšanja.

17

O Crohnovi bolezni Kocijančič (2008) pove, da je diagnoza bolezni težja, saj se bolečine selijo in niso tako specifične, zato mnogokrat traja več mesecev, preden se diagnoza vzpostavi. Lahko pride do bolečin v trebuhu, drisk in zapor črevesja, ki jih je treba tudi operirati. Kakovost življenja bolnikom s Crohnovo boleznijo zmanjšajo tudi visoka temperatura, hujšanje, pojav fistul in abscesov, temu pa Smrekar (2010) doda še zožitve črevesne svetline, ki pogosto zahtevajo kirurško obravnavo. Smrekar (2010) še doda, da se vnetje pri bolnikih s Crohnovo boleznijo najpogosteje pojavi na prehodu iz tankega v debelo črevo ali na področju tankega črevesja, zaradi česar imajo težave s pomanjkanjem vitaminov/mineralov, elektroliti (malabsorpcija) in s hujšanjem, kar je izjemna težava pri otrocih in mladostnikih, ki še rastejo in se razvijajo.

Na Društvu KVČB (2017) kot značilne simptome obeh bolezni naštevajo bolečine v trebuhu, hujšanje ali nepridobivanje teže, zaostanke v rasti in pubertetnem razvoju ter težave s prebavo (tekoče, vodenasto blato). Pri hujših oblikah bolezni se pojavijo tudi zvišana temperatura, neješčost, utrujenost in s tem tudi izguba telesne teže. Smrekar (2010) poleg omenjenih simptomov našteje še zunaj črevesne simptome (npr. eritemi, vnetja sklepov, pljučne fibroze, venske tromboze, težave z jetri ...). Tudi Društvo KVČB (2017) doda, da naj bi bolniki imeli pogosto bolečine v sklepih ali vnetja sklepnih ovojnic, pojavijo se tudi kožne spremembe, očesne spremembe in srčne težave (vnetje srčne mišice), težave pa se pojavljajo tudi zaradi zmanjšane kostne gostote, ki privede do spontanih zlomov kosti in vretenc.

O diagnozi KVČB Kranjec (2014, str. 27) pove: »Diagnozo KVČB postavimo na podlagi anamneze, kliničnega pregleda, izvidov laboratorijskih ugotovitev, ultrazvočnih, rentgenoloških in endoskopskih raziskav s histopatološkim pregledom vzorcev sluznice prebavne cevi (širokega črevesa, končnega tankega črevesa, zgornjih prebavil). Zlati standard v diagnostiki pa še vedno predstavljata endoskopija (kolonoskopija) in histološka diagnostična ocena.«

2.3 Zdravljenje bolezni

Zdravljenje bolezni je zaenkrat simptomatsko, saj vzroka še ne poznamo. Zdravila blažijo simptome, v času akutnih zagonov bolezni in za vzdrževanje remisije (klinična umiritev simptomov bolezni in zacelitev sluznice). V Sloveniji se poslužujejo zdravljenja s 5-aminosalicilno kislino, kortikosteroidi, imunosupresivi, biološkimi zdravili, antibiotiki in s kirurškim zdravljenjem (pri zapletenih primerih, ko se lahko odstrani tudi celotno debelo črevo) (Smrekar, 2010).

Jakopovič (2017) pove, da sta vrsta zdravljenja in izbira zdravil odvisni od aktivnosti bolezni ter od lokaliziranosti in razširjenosti bolezni. Osnovna shema zdravljenja zajema stopenjsko zdravljenje, kar pomeni, da bolnike sprva začnejo zdraviti z blažjimi protivnetnimi zdravili, če pa se ta izkažejo za neučinkovita, pa dodajo agresivnejša zdravila, kot so kortikosteroidi, imunosupresivi in biološka zdravila. Kirurški način zdravljenja je rezerviran predvsem za življenjsko ogrožajoče zaplete, kot so perforacije črevesja, zožitve in lokalni zapleti (prav tam).

Na spletni strani Društva KVČB (2017) je zapisano, da naj bi z aminosalicialati zdravili predvsem blage in zmerne oblike KVČB ter prepričevali zagone bolezni pri ulceroznem kolitisu. Imunosopresivi naj bi vplivali na zmanjševanje prekomernega vnetja v črevesni sluznici. Kortikosteroidi pa naj bi se uporabljali za zdravljenje zmernih in hudih oblik KVČB.

Kranjec (2014) pove, da se precej velik delež bolnih s KVČB še vedno zdravi s kortikosteroidi, ki imajo mnoge stranske učinke. Tu je smiselno izpostaviti tudi spoznanje Tanga (2003, v Koprivšek, 2006), da so kortikosteroidi zdravila, ki povzročajo depresijo. To dejstvo posameznike s KVČB postavlja v populacijsko skupino, ki je dovzetnejša za depresijo. Po

18

mnenju Anda idr. (1990, v Koprivšek, 2006) depresija slabšalno vpliva na vedenje, s tem pa dodatno privede k nastanku bolezni ali pa ko je bolezen že prisotna, stopnjuje oziroma poslabša bolezensko stanje posameznika.

Biološka zdravila danes v Sloveniji uporablja le slaba četrtina obolelih, kar je manj kot v drugih državah Evropske unije (Kranjec 2014).

Jakopovič (2017) o bioloških zdravilih pove, da so le-ta najbolj učinkovita za vzdrževanje remisije pri KVČB. Biološka zdravila naj bi bistveno izboljšala kakovost življenja in znižala zahteve za kirurško posredovanje pri bolezni.

Slaba stran bioloških zdravil pa so pogosti stranski učinki (bakterijske, virusne in glivične okužbe, preobčutljivostne reakcije, bolečine v sklepih, srčno popuščanje itd.) in cenovna nedostopnost. Uporabo bioloških zdravil mora odobriti posebna strokovna komisija (Jakopovič 2017).