Temeljne značilnosti razvojnega obdobja prehoda v odraslost

Življenjski poteki in jasno opredeljena življenjska obdobja danes doživljajo spremembe. Ule (2008) pove, da je bilo obdobje šolanja še pred nekaj desetletji osredotočeno le na mladost, obdobje dela je bilo usmerjeno na odraslost, obdobje umika iz dela pa je bilo značilno za starejše in upokojence. Danes temu ni več tako. Spremembe na trgu dela so mlajše generacije prisilile, da s podaljšanjem študija zmanjšajo pritisk na trg dela. To je po mnenju avtorice prvotni razlog za zapoznele prehode iz obdobja mladosti v obdobje odraslosti. Ta prehod pa prinaša ogromno tveganj, ki jih ne zaznavajo le domači avtorji v raziskavah (Ule, 2000; Ule, 2008; Lavrič in Flere, 2010), ampak jih zaznavajo tudi drugi raziskovalci mladine v zahodnem svetu. Arnett (1998 in 2000a, v Zupančič, 2011) navaja, da se v tehnološko razvitih družbah podaljšuje obdobje prehoda v odraslost zaradi več dejavnikov. Med njimi omenjeni avtor poudarja pomembnost izobraževanja, strokovnega usposabljanja, osebne izbire in neodvisnost posameznika. Ule (2008, str. 7–8) pa o prehodih v odraslost pove: »Ti prehodi so tudi vse bolj nejasni, odmikajo se od tradicionalnih normativnih pričakovanj, so vedno bolj pluralistični;

zaradi problemov v temeljnih institucijah prehodov, na primer zaposlovanju, ekonomskem osamosvajanju, pa so tudi bolj tvegani in negotovi.« »V sodobnosti se (mladi) soočajo s konfliktnimi izzivi globalizacije, tehnološkega napredka in ekonomske nerazvitosti na eni strani ter individualizacije, nacionalne mobilizacije ter tradicionalnih konfliktov.« (Nastran Ule, 2002, str. 222)

Mlade na prehodu v odraslost spremlja mnogo težav, ki so najpogosteje vezane na glavna življenjska področja in dejavnosti, ki so odločilnega pomena za mladost in vstop v odraslost (izobraževanje, zaposlovanje, odnosi z vrstniki) (Nastran Ule 2002). V današnji družbi pa ravno ta predstavljajo merila, ki se upoštevajo kot prehod mladih v odraslost. Ule in Kuhar (2003) omenjata naslednja merila odraslosti: redno zaposlitev, stabilno partnerstvo, odselitev od primarne družine in starševstvo.

Da se je življenjski položaj mladih na prehodu v odraslost spremenil, pa kažejo predvsem podatki, ki izražajo družbena merila odraslosti. Podatki vseh raziskav iz evropskih in zahodnih držav (ZDA in Kanade) kažejo, da se mladi vedno kasneje bodisi odločijo za družino bodisi se poročijo in odselijo od doma. Raziskave Mladine 2010 (Lavrič in Flere, 2010) kažejo, da so mladi v Sloveniji pri ustvarjanju družine stari povprečno 27,8 leta; poročijo se pri 26,4 leta; od doma pa se odselijo povprečno pri 24,3 leta.

Zupančič (2004a, v Zupančič, 2011) meni, da je ena izmed temeljnih značilnosti mladih na prehodu v odraslost ta, da mladi postajajo vse bolj čustveno, vrednotno in materialno neodvisni od staršev, hkrati pa še ne prevzamejo vseh značilnih obveznosti. Ule (2008, str. 8) o mladih pove: »Mladi ne identificirajo več odraslosti z objektivnimi kazalci, kot so dokončanje šolanja, stalna zaposlitev, vzpostavitev svoje družine, temveč z različnimi subjektivnimi pogoji, na primer, da postanejo odrasli, ko se počutijo odrasli.« Zupančič (2011), Lavrič in Flere (2010) o razliki med idejo odraslosti včasih in danes povedo, da naj bi mladi danes kot glavni kriterij za vstop v odraslost dojemali zmožnost prevzemanja odgovornosti za svoja dejanja, da znajo poskrbeti zase, da so samozadostni in neodvisno zmožni sprejemati odločitve.

Lavrič in Flere (2010) dodata zanimivo dejstvo, da se mladi vedno hitreje enačijo z odraslimi, kljub temu da vedno pozneje uresničujejo prehode, kot so odselitev od doma, gmotna neodvisnost in ustvarjanje družine. Tu se s podobnimi spoznanji pridruži še Ule (2000), ki

5

poudarja, da so mladi v zasebnosti in med vrstniki vedno zgodnejše aktivni, na področju ekonomskih in družbenih kriterijev neodvisnosti pa vedno poznejši (vse bližje tridesetemu letu).

Zupančič (2011) meni, da je za to obdobje prehoda v odraslost značilno neodvisno preizkušanje različnih možnosti in oblikovanja identitete. Ravno tako Zupančič (1993, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004) meni, da ima odraslost v sodobnih družbah predvsem socialni pomen, kjer posameznikove predstave o odraslosti vključujejo racionalnost, neodvisnost na različnih področjih delovanja, socialno in osebno odgovornost, sprejemanje družbenih norm in discipliniranost.

Za lažji pregled, kaj se pričakuje od mladih na prehodu v odraslost, je smiselno pregledati tudi razvojne naloge, o katerih Hagivurst (1972, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004, str. 521) pove: »Razvojna naloga je tista naloga, ki se pojavi v določenem obdobju posameznikovega življenja kot rezultat njegovega telesnega razvoja, družbenih zahtev v njegovem okolju ter osebnih aspiracij in vrednot posameznika samega.« Uspešno obvladovanje razvojnih nalog v posameznikovem razvojnem obdobju vodi do socialnega odobravanja, predstavlja prilagojeno vedenje v družbi, na ravni posameznika pa prispeva k njegovemu subjektivnemu zadovoljstvu in zanj predstavlja ugodno pripravo in izhodišče za uspešno obvladovanje razvojnih nalog v naslednjem obdobju (Gavazzi, Anderson in Sabatelli, 1993,v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

V Tabeli 1 so navedene razvojne naloge mladih odraslih, kot so jih podali Klohmen, Vandewater in Young (1996, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Tabela 1: Razvojne naloge mladih odraslih

RAZVOJNE NALOGE V ZGODNJI ODRASLOSTI

Samostojnost Čustveno in finančno osamosvajanje od izvorne družine.

Integracija socialnih vlog Vključuje integracijo in asimilacijo novih socialnih vlog (poklicne, partnerske, starševske) v njihov identitetni konstrukt

(Rice, 1998, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Čustvena stabilnost Razvija se strpnost do napetosti in čustvenih frustracij v vsakdanu ter se z njimi

konstruktivno spoprijema.

Ustalitev v poklicu V dobi mladostništva mladi predvsem pridobivajo izobrazbo, na prehodu v odraslost oz. v dobi zgodnje odraslosti pa se

po navadi prvič zaposlijo in pridobijo nova poklicna znanja in spretnosti z sveta dela.

Intimnost Naj bi bila ena izmed najpomembnejših razvojnih nalog v zgodnji odraslosti. Po

6

spoznanjih Newmana in Newmana (1984, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004) pa je

intimnost sposobnost samorazkrivanja partnerju, gre za odnos naklonjenosti z drugo osebo, s katero ob vzpostavitvi psihološke bližine ne doživlja strahu.

Prilagajanje na partnerstvo/zakonsko skupnost

Na podlagi intimnega odnosa s stalnim partnerjem se navadno odločijo za poroko/življenje v izven zakonski skupnosti.

Ureditev bivanja Mladi odrasli se ukvarjajo s pomembnimi odločitvami, kdaj, kje in kako si bodo uredili bivanje. Pogosto je to odvisno od njihovih finančnih zmogljivosti in finančnih

zmogljivosti njihovih staršev.

Prilagajanje na starševstvo Mladi odrasli se morajo spoprijemati tudi z družinsko odgovornostjo, ki se ob starševstvu poveča, pri tem pa se partnerske

vloge preoblikujejo.

Razvoj pripadnosti družbenim skupinam in družbene odgovornosti

Mladi odrasli naj bi bili vključeni v delovanje organizacij, športov, hišnih svetov, svetov staršev. Mladi odrasli so se pripravljeni vključevati in reševati probleme

na tistih področjih, ki so jim osebno pomembna.

Življenjska pot mladega posameznika je danes mnogo manj napovedljiva, kot je bila pred nekaj desetletji, danes imajo mladi več svobode, s tem pa imajo tudi več negotovosti. Obdobje prehoda v odraslost je obdobje nestabilnosti, obdobje vmesnosti, obdobje priložnosti in obdobje usmerjenosti nase, pravi Arnett (2006). S tem se strinja tudi Živoder (2011), ki pravi, da so danes mladi bolj kot kdajkoli prej odgovorni za svoje življenje in svoje odločitve, saj sami bijejo boje s svojimi pričakovanji, tveganji in strahovi. Od njih se pričakuje, da so sami kreatorji svojega življenja in v tem, kaj iz sebe »ustvarijo«. Zupančič (2011) in Nastran Ule (2002) o vstopu v odraslost povesta, da je postal individualiziran in odvisen predvsem od posameznikovih osebnih zmožnosti. Nastran Ule (2002, str. 228, 229) o individualizaciji življenjskega poteka pove: »Individualizacija življenjskega poteka zahteva večjo pripravljenost za sprejemanje tveganih odločitev v poslovnem in vsakdanjem življenju, sposobnost ljudi, da ''poskrbijo zase''.« Individualizacija je tveganje in izziv za posameznika, ki prenaša psihosocialno integracijo na posameznika, ki je bila prej vsaj delno na institucijah (družine, dela, referenčnih skupin). Mladi si morajo tako sami izboriti svoj prostor pod soncem, s tem pa tudi družbeno-politične probleme »drobijo v pesek« individualističnega delovanja (Nastran Ule, 2002).

Ule (2008) pove, da so življenjske poti mladih danes nelinearne, v vsakem trenutku lahko začneš znova, začneš novo družinsko življenje in poklicno kariero. Mladi danes odlagajo

7

odločanje, ki naj bi ga opravili v mladosti. Življenjski stili mladih in odraslih postajajo podobni in vedno bolj zamegljeni.

Generacijo sodobno mladih Bu Bois Reymond (2008, v Ule, 2008) poimenuje kot jo-jo generacija, saj naj bi z vzponi in padci nenehno vijugala med različnimi življenjskimi sferami, koncepti sebstva, kariernimi uspehi in neuspehi. Walther in Schlathood (2001, v Ule, 2008) omenjata pri značilnostih mladih odraslih reverzibilne prehode, ki zajemajo zapustitev doma staršev in vračanje domov čez nekaj mesecev; zapustitev šole in vračanje v šolo čez nekaj časa, nerednost dela in nezanesljivost službe, živijo v negotovi partnerski zvezi, redno spreminjajo svoje poklicne interese, življenjski stili so drugačni (po pričanju avtorjev), naj bi lovili ravnotežje med prilagajanjem in izstopanjem.

Arnett (2000a, 2006, v Zupančič, 2011) govori o petih značilnostih, ki so tipične za prehod v odraslost in se razlikujejo od ostalih razvojnih obdobij:

 identitetno raziskovanje je v osnovi razvojna naloga, značilna za mladostništvo, a se vedno bolj postavlja v obdobje na prehodu v odraslost, identitetno raziskovanje se res začne v mladostništvu, a se sklene na koncu prehoda v odraslost. Zupančič (2011, str.

12) pravi: »Skozi preizkušanje različnih možnosti mladi ugotavljajo, kdo so in kaj želijo v življenju početi. Prehod v odraslost nudi tudi več možnosti za »raziskovanje« samega sebe kot obdobje mladostništva, saj se neodvisnost posameznikov od staršev bistveno poveča. Veliko mladih vsaj začasno (npr. med delovnimi dnevi, v času študija) ne živi doma, hkrati pa nimajo tako dolgoročnih obvez kot odrasli, saj prvi še niso stalno zaposleni, mnogi nimajo stalnih partnerskih zvez, še manj je poročenih ali imajo otroke.

Tako imajo veliko priložnosti za preizkušanje različnih načinov življenja in možnih izbir na več pomembnih področjih življenja.« Ule in Kuhar (2003) pravita, da je vsak mlad posameznik tvorec lastnega biografskega projekta, vsak sam določa svoje prioritete in jim sledi;

 nestabilnost se kaže tudi z nestabilnostjo v načinu bivanja, s potovanji, v raziskovanju drugih krajev, spreminjanju partnerjev, doživljanju pustolovščin. Zupančič (2011) pove, da se kaže nestabilnost tudi kot heterogenost mladih, na področju individualnih razlik, razlik v življenjskem poteku in življenjskih okoliščin. »Raznolikost na prehodu v odraslost je delno odraz osebne svobode mladih posameznikov, ki jo omogoča tudi razmeroma nizka raven družbenega nadzora in relativna odsotnost strogih norm o tem, kako bi se morali posamezniki obnašati in kaj delati v tem obdobju« (Arnett, 2006, v Zupančič, 2011, str. 14);

 samoosredotočenost mladih se nanaša na to, da na prehodu v odraslost nimajo več toliko socialnih obvez, dolžnosti v odnosih in s tem več osebne svobode. Mladi čutijo več svobode v tem, da nikomur več toliko ne odgovarjajo, kaj lahko počnejo, kar si želijo, tudi mnogokrat naredijo, ker predvidevajo, da bodo kasneje v obdobje odraslosti to težje storili. Postanejo manj egocentrični kot mladostniki. Bolj upoštevajo poglede drugih, zmorejo več vživljanja v položaj drugih, so bolj strpni, starše začno obravnavati kot osebe z različnimi vlogami in sebi lastno osebnostjo (Arnett, 2004, v Zupančič, 2011).

Razvojno je ta značilnost pomembna tudi za pridobivanje osebne samozadostnosti in samostojnosti. Arnett (prav tam, str. 16) pove: »Samoosredotočenost tudi mladi sami zaznavajo kot prehodno na poti k sprejemanju dolgotrajnih obvez in odgovornosti, v tem obdobju preživijo veliko časa sami«;

 obdobje »nekje vmes«: mladi sami pogosto označijo svoj razvojni status, saj niso še odrasli, hkrati pa ne več mladostniki. Ne obiskujejo namreč več srednje šole, telesno so razviti, živijo zdoma, zato se mladi na prehodu v odraslost ne zaznavajo več kot mladostniki, hkrati pa ne še kot odrasli. Tri merila, ki jih najpogosteje omenjajo mladi,

8

so sprejemanje osebne odgovornosti, sprejemanje neodvisnih odločitev, finančna neodvisnost (Arnett, 2004, Puklek Levpušček in Zupančič, 2010, v Zupančič, 2011);

 obdobje veliko možnosti mladi zaznavajo zaradi dveh vidikov: močnega optimizma in zaznane samostojnosti. Zaradi tega dobijo občutek, da lahko usmerjajo svoje življenje tako, kot želijo, preden vstopijo v obdobje odraslosti.

Razmejitvena črta med mladostjo in odraslostjo naj bi bila zamejena za veliko ljudi. Strategije mladih odraslih, kako se soočajo s prehodnim obdobjem v odraslost, so različne in se delijo na tri skupine. V prvo skupino spadajo tisti, ki sledijo normalnim in normativnim biografijam in dosegajo konvencionalni status odraslosti. V drugo skupino spadajo tisti mladi odrasli, ki oblikujejo posamične ali izbirne biografije in živijo samostojne življenjske poti. Tretja skupina pa so marginalni ali robni posamezniki, ki zaradi socialno-ekonomskih, psiholoških razlogov ne morejo doseči konvencionalnega statusa odraslih in samostojnosti (Ule, 2008).

V svojem magistrskem delu se osredotočam na populacijo mladih s kronično vnetno črevesno boleznijo, ki spada med kronične bolezni, ki znatno otežijo doseganje razvojnih nalog mladih.

Na to problematiko opozarja Hallum (1995, v Verhoof, Stan, Heymans, Evers in Grotenhuism, 2014), ki pravi, da se od mladih s kronično boleznijo pričakuje, da bodo sledili razvoju kot njihovi zdravi vrstniki. Torej, da bodo zapustili dom, razvili svoje psihofizične sposobnosti in svojo socialno vlogo v skupnosti z zaposlitvijo in drugimi aktivnostmi. Verhoof in drugi (2014) poudarjajo, da mladi z omejitvami (kronična bolezen, okvara) pogosto sledijo atipičnim razvojnim vzorcem, ko se primerjajo z vrstniki, ki omejitev nimajo. Težave se kažejo v nižjih izobraževalnih, poklicnih in socialnih rezultatih v odraslosti. S tem pa se strinja tudi Rakovec Felser (2002, v Kreft, 2009), ki pove, da kronična bolezen otežuje prevzemanje in opravljanje socialnih vlog (npr. šolanje, zaposlitev, opravljanje poklica).