Jezikovni pouk pri predmetu slovenščina

2 TEORETIČNI DEL

2.1 Jezikovni pouk pri predmetu slovenščina

Predmet slovenščina je v učnem načrtu (Program, 2018, str. 6) opredeljen z jezikovnim in književnim poukom. Cilji predmeta se uresničujejo v okviru vseh sporazumevalnih dejavnosti: pogovarjanja, dopisovanja, poslušanja, branja, govorjenja in pisanja. Namen jezikovnega pouka je razvijanje sporazumevalne zmožnosti v slovenskem (knjižnem) jeziku, tj. praktično in ustvarjalno obvladovanje vseh sporazumevalnih dejavnosti pa tudi jezikovnosistemskih osnov. Pri književnem pouku pa se učenci srečujejo z umetnostnimi oz. književnimi besedili ter ob njih poleg sporazumevalne zmožnosti razvijajo tudi doživljajsko, domišljijsko, ustvarjalno, vrednotenjsko in intelektualno zmožnost (Program, 2018).

Učenci pri jezikovnem pouku sodelujejo v vodenih pogovorih o sebi, jezikih, narodih in državah z namenom oblikovanja jezikovne, narodne in državljanske zavesti;

razmišljujoče in kritično sprejemajo in tvorijo dvogovorna ter enogovorna neumetnostna besedila; sistematično razvijajo gradnike sporazumevalne zmožnosti, da bi razumeli besedila drugih ljudi in tvorili učinkovita, razumljiva, ustrezna in jezikovno pravilna besedila (Križaj in Bešter Turk, 2018).

Temeljni cilj jezikovnega pouka pri slovenščini je tudi v 2. VIO razvijanje sporazumevalne zmožnosti, zmožnosti sprejemanja in tvorjenja neumetnostnih besedil.

Pri slovenščini učenci tvorijo, sprejemajo, razčlenjujejo, povzemajo in obnavljajo, doživljajo, vrednotijo in interpretirajo neumetnostna in umetnostna besedila, ki so ustrezna njihovi starosti, sporazumevalni, spoznavni in domišljijski zmožnosti, izkušnjam in zanimanju. »Učitelji lahko avtonomno izbirajo hitrost obravnave ciljev in vsebin, njihovo zaporedje ter s tem metode in oblike dela glede na potrebe, zmožnosti in pričakovanja svojih učencev.« (Program, 2018, str. 63) Pri tem morajo svoje učence dobro poslušati in se z njimi pogovarjati, da jih spodbujajo k razmišljanju. Cilji in vsebine se nadgrajujejo in prepletajo med seboj ter omogočajo postopno pridobivanje znanja, veščin in spretnosti, ki vodijo k oblikovanju kultiviranega poslušalca, sogovorca, govorca, bralca in pisca.

Didaktično priporočljiva sistema za jezikovni pouk v 2. VIO sta predvsem celostni pouk in projektno učno delo. Čeprav je didaktično lahko ustrezna tako frontalna kot individualna oz. skupinska oblika dela, bi morali skrbeti predvsem za večji delež skupinskega dela v manjših skupinah ali dvojicah. Učenci namreč razvijajo zmožnosti in znanje ob aktivnih oblikah učenja, kot so sodelovalno učenje z odkrivanjem in problemsko učenje. Tako dejavno razvijajo svojo zmožnost dvosmernega sporazumevanja. Učitelj spodbuja učence k izražanju svojih želja, pričakovanj, izkušenj,

3

znanja, mnenj ter jim večkrat predstavi in komentira aktualne jezikovne dogodke, ki bi bili lahko zanimivi zanje (Program, 2018).

V učnem načrtu za slovenščino v osnovni šoli sta torej vsebovana dva temeljna cilja jezikovnega pouka, in sicer:

− razvijanje jezikovne, narodne in državljanske zavesti ter

− razvijanje sporazumevalne zmožnosti v slovenskem (knjižnem) jeziku.

(Križaj in Bešter Turk, 2018, str. 9)

V magistrskem delu se bomo osredotočili predvsem na razvijanje sporazumevalne zmožnosti in v okviru te na razvijanje jezikovne zmožnosti v slovenskem knjižnem jeziku.

»Sporazumevalna zmožnost je zmožnost kritičnega sprejemanja besedil raznih vrst ter zmožnost tvorjenja učinkovitih, razumljivih, ustreznih in jezikovno pravilnih besedil raznih vrst. Sestoji iz naslednjih gradnikov:

− iz motiviranosti za sprejemanje in sporočanje,

− iz stvarnega znanja,

− iz jezikovne zmožnosti,

− iz zmožnosti nebesednega sporazumevanja,

− iz slogovne/pragmatične zmožnosti,

iz metajezikovne zmožnosti.« (Križaj in Bešter Turk, 2018, str. 10)

»Človek je edino bitje, ki se sporazumeva z besednim jezikom. Zato je pomemben gradnik njegove sporazumevalne zmožnosti jezikovna zmožnost, tj. obvladovanje oz.

znanje danega besednega jezika. Ker besedni jezik sestoji iz besed ter iz pravil za njihovo povezovanje/skladanje v višje enote in iz pravil za njihovo slušno oz. vidno oblikovanje, je človekova jezikovna zmožnost zgrajena iz poimenovalne/slovarske, skladenjske/slovnične, pravorečne in pravopisne zmožnosti.« (Križaj in Bešter Turk, 2018, str. 10, 11)

»Poimenovalna zmožnost pomeni za prejemnika zmožnost razumevanja besed in besednih zvez, za sporočevalca pa zmožnost poimenovanja bitij, stvari, njihovih lastnosti, dejanj …« (Bešter Turk in Križaj Ortar, 2009, str. 5).

»Skladenjska zmožnost je za prejemnika zmožnost razumevanja logičnih razmerij v povedi in v zvezah povedi, za sporočevalca pa zmožnost razumevanja/prepoznavanja logičnih razmerij v stvarnosti ter izražanja teh razmerij v povedi in v zvezah povedi«

(prav tam).

4

»Pravorečna zmožnost pomeni obvladanje prvin in pravil knjižne izreke« (prav tam).

»Pravopisna zmožnost pa pomeni obvladanje prvin in pravil pisanja danega jezika«

(prav tam).

V učnem načrtu (Program, 2018) je navedeno, da učenec v 4. razredu doseže naslednje standarde znanja:

»POIMENOVALNO ZMOŽNOST pokaže tako, da

− razloži dane besede oz. besedne zveze iz besedila;

− k danim besedam doda njihove knjižne protipomenke, sopomenke, nadpomenke in podpomenke ter besede iz iste besedne družine

− v svojih besedilih in v besedilih drugih prepozna poimenovalne napake in neustreznosti ter jih odpravi« (str. 52).

»SKLADENJSKO ZMOŽNOST pokaže tako, da

− iz niza besed tvori pomensko in oblikovno ustrezne povedi;

− vpraša po danih delih povedi ter tvori pomensko in oblikovno ustrezne vprašalne povedi;

− v zvezi dveh enostavčnih povedi prepozna časovno razmerje, ga izrazi z veznikom in združi zvezo povedi v skladenjsko pravilno dvostavčno poved;

− v zvezah povedi odpravi ponovitve;

− v svojih besedilih in v besedilih drugih prepozna skladenjske napake in neustreznosti ter jih odpravi« (str. 53).

»PRAVOREČNO ZMOŽNOST pokaže tako, da

− med govornim nastopanjem govori čim bolj knjižno in razločno;

− prepozna svojo in tujo neknjižno izreko besed in povedi ter jih izgovori knjižno«

(str. 53).

»PRAVOPISNO ZMOŽNOST pokaže tako, da

− v besedah pravilno zapisuje glasove in glasovne sklope;

− piše predlog ločeno od naslednje besede;

− izbere pravilno različico predloga z/s in k/h;

− piše nikalnico ločeno od glagola;

− piše začetek povedi z veliko začetnico;

5

− pravilno piše svojilne pridevnike, izpeljane iz lastnih imen;

− pravilno piše imena dni in mesecev;

− pravilno piše imena praznikov;

− pravilno piše imena jezikov;

− uporablja pravilna končna ločila v eno- in večstavčnih povedih;

− pravilno uporablja vejico pri naštevanju;

− v svojih besedilih in v besedilih drugih prepozna pravopisne napake, jih odpravi in utemelji svoje popravke;

− členi besedilo na odstavke,

− piše čitljivo« (str. 53, 54).

Učenci razvijajo svojo sporazumevalno zmožnost sistematično in transakcijsko, kar pomeni, da so učenci pri pouku zelo dejavni, opazujejo besedilo, besede, jih primerjajo z drugimi, predstavijo svoje ugotovitve in jih povzamejo ter znanje uporabijo v novih okoliščinah. Učenci ob tem aktivirajo svoje predznanje, izkušnje in višje miselne procese (Križaj in Bešter Turk, 2018).