Vrste didaktičnih iger

Avtorji različno delijo didaktične igre. Ker pa so vse didaktične igre na neki način funkcionalne, ker razvijajo posamezne sposobnosti, jih po Bognarju (1987) delimo na:

a) igre vlog, b) igre s pravili, c) konstruktorske igre.

a) Igre vlog

Z igrami vlog se otroci najpogosteje igrajo medčloveške odnose, pri tem pa krepijo zavest o sodelovanju pri podobnih resničnih okoliščinah. Te igre jim pomagajo pri razvoju govora, v igrah velikokrat tudi pojejo, plešejo, ustvarjajo, berejo in zato jih pri pouku lahko uporabimo na različne načine (Bognar, 1987).

Avtor navaja, da pri igrah vlog pri pouku razlikujemo tri temeljne stopnje:

1) Motivacija, ki je pomembna zato, da lahko igre vlog izvedemo uspešno. Ključno je, da otroci pri igri sodelujejo, pri čemer je vloga učitelja ta, da otroke nagovori in spodbudi k igri. Pri tem lahko uporabi tudi igračo, lutko, kostum in tudi sam pokaže navdušenje nad igro.

19

2) Akcija oziroma aktivnost pomeni sodelovanje vseh učencev, ne le določenih posameznikov. Učitelj se pri tem ne sme pretirano vmešavati, ampak mora pustiti učencem, da se igrajo sami. Posreduje le, kadar oceni, da je to nujno potrebno. S tem krepimo tudi otrokovo samostojnost in sposobnost pogovora in sodelovanja.

3) Refleksija, ki otrokom omogoča, da povedo svoje mnenje o igri, kaj se je med igro dogajalo in predlagajo spremembe.

Po Bognarju (1987) obstajajo tudi različne vrste igre vlog, in sicer:

− Naravna igra vlog, ki spodbuja govorno izražanje in socializacijo otrok ter ima velik izobraževalni pomen. Primeri: pošta, gremo na obisk, milo in brisača …

− Problemska igra vlog, ki izhaja iz problemske situacije, ki jo morajo otroci v igri rešiti. Gre za reševanje določenega konflikta, pri čemer imajo otroci manj svobode, je pa bolj usmerjena k učni snovi. Primeri: na ulici, televizor, pomlad in cvetje …

− Vezane igre vlog, v katerih otroci igrajo vloge iz pravljic, filmov ali stripov.

Vsebino lahko spremenijo, jo nadaljujejo ali pa zaigrajo kak zgodovinski dogodek. Primeri: pomlad in cvetje, ulica s trgovinami, štorklja in žabe … b) Igre s pravili

M. Lipovac (1978, v Bognar, 1987) navaja različne sestavine iger s pravili:

− vključujejo naloge, ki izhajajo iz učnega programa in jih vključujemo v igro;

− vsebina je primerna starosti učencev; ti jo redno ponavljajo in vadijo;

− aktivnosti, ki vključujejo senzorične, motorične, miselne dejavnosti in dejavnosti izražanja;

− imajo pravila, ki določajo način igranja;

− na koncu igre ugotovimo rezultat.

Igre s pravili so velikokrat različne matematične igre (različice domin, tombola), jezikovne igre (igre s črkami), igre s stvarno vsebino iz narave in družbe (različice igre človek ne jezi se). Lahko so to tudi namizne igre, gibalne igre v naravi/na prostem ali glasbene igre. Temeljna značilnost teh iger pa so pravila, ki določajo potek igre. Pravila lahko prilagajamo glede na starost in potrebe učencev, lahko pa učenci pravila ustvarijo sami ter s tem krepijo tudi sposobnost pisanja, branja in ustvarjanja.

Bognar (1987) igre s pravili glede na način odločanja razdeli na dve skupini:

− strateške igre, pri katerih igralci izražajo določene sposobnosti, spretnosti, rešujejo probleme, kombinatoriko. Ena najbolj značilnih strateških iger je šah,

20

pri čemer namesto šahovskih figur postavimo živalske figure in določimo, kako se lahko premikajo, šahovnico pa preoblikujemo v neko zgodovinsko ozemlje, na katerem potekajo spopadi. Večinoma igramo te igre v parih, pri čemer eden zmaga, kar igralce zelo motivira. Vendar pa na drugi strani deluje slabo na učence s slabšimi zmožnostmi. Primeri: lisice in zajci, igra s števkami, sestavljanka …;

− igre na srečo, ki so prav tako tekmovalne igre, vendar ne zmaga najboljši, ampak gre za naključje. Pri teh igrah po navadi uporabljamo kocke, vrtavke, karte, žrebanje listkov iz vreče ipd. Pri teh igrah ne zmaga boljši, zato pedagogi vidijo dobro stran teh iger v tem, da omogočajo tudi slabšim uspeh in zmago, ki jo pri strateških igrah težko dosežejo. Primeri: selitev ptic, loto s črkami, tombola …

c) Konstruktorske igre

Bognar (1987) pravi, da pri konstruktorskih igrah razvijamo motoriko rok, domišljijo, kombinatoriko in ustvarjalne sposobnosti. Pri teh igrah je otroku na voljo veliko konkretnega materiala, npr. kocke, škatle, pesek, kamen ipd., in sicer so namenjene različnim konstrukcijam in gradnji. Te igre imajo vedno končni izdelek, ki ima lahko uporabno vrednost in je velikokrat tudi pripomoček v igri, lahko pa nima uporabne vrednosti in je učencu, ki ga je naredil, le v veselje.

Bognar (1987) deli konstruktorske igre na:

− igre z naravno, neoblikovano snovjo (kamen, pesek, trava, veje, cvetje), ki so dostopne predvsem vaškim otrokom, pri čemer otroci iz teh snovi zgradijo nove igrače. Primeri: klopotec, mlin, voziček …;

− igre s konstruktorskim gradivom vključujejo posebej narejene elemente za gradnjo, namenjene takim igram. Pri tem velikokrat uporabljamo modele kock za sestavljanje, sistem lego, kjer sestavljamo elemente s pritiskom, ter sistem bimo, kjer zlagamo plastične trakove. Primeri iger: vozila, pohištvo, promet … Didaktične igre spodbujajo domišljijo, zabavo, pustolovščino, igro, humor, fantazijo, tveganje in pozitivno komunikacijo. Kadar želimo predstaviti določeno vsebino, temo in se iz te vsebine naučiti nekaj novega, nam pri tem pomagajo didaktične igre. Glede na omenjene naloge pa M. Stres (2017) didaktične igre deli na:

− senzomotorične igre (naloge, namenjene razvijanju čutil);

− igre za namerno zapomnitev in hitro reagiranje (naloge, ki spodbujajo pravočasno in hitro reagiranje);

21

− igre za namerno zapomnitev in obnavljanje ter utrjevanje otrokovih spoznanj;

naloga teh iger je, da pripomorejo k razvijanju količinskih pojmov, klasifikaciji predmetov, razvrščanju in prirejanju;

− uganke (opozarjajo otroke na značilnosti in lastnosti predmetov ter pripomorejo k oblikovanju pojmov).

T. Sajovic (2017) omenja tudi delitev didaktičnih iger glede na število igralcev:

− individualne igre, pri katerih se otrok igra sam. S tem dobiva večjo samostojnost in iznajdljivost. Primerne so za utrjevanje znanja;

− igre v parih, ki potekajo med dvema otrokoma. Otroka med seboj sodelujeta, se v reševanju izmenjujeta ali tekmujeta. Pri tem pa moramo paziti, da ne gre vedno za dokazovanje, ampak tudi za naključje in srečo;

− skupinske igre, ki se izvajajo po skupinah. Ko sestavljamo skupine, moramo biti pozorni, da v eni skupini ni preveč članov, da ne čakajo drug drugega.

Najprimerneje, da so v skupini štirje otroci, v skupino pa lahko damo nekaj boljših in nekaj slabših učencev. S temi igrami otrok spoznava in oblikuje odnose s sovrstniki;

− kolektivne igre, pri katerih sodelujejo vsi učenci v razredu, vendar posamezno.

Te igre večinoma vodi učitelj. Lahko so pisne ali ustne.

Ko govorimo o didaktičnih igrah, moramo omeniti tudi didaktične igrače. T. Bruce (1996, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2006) pravi, da naj bi didaktične igrače razvijale otrokovo mišljenje, spodbujale razvoj branja, pisanja, razumevanja števil, fizike, tehnologije; zato so velikokrat visoko strukturirane.

Kamenov (1981, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2006) poudarja, da mora vzgojni pomen igre poznati le učitelj, ki loči igre glede na didaktične igrače. Medtem ko se otrok igra, se ne zaveda vzgojnega pomena iger in niti ni to glavni cilj.

Didaktične igrače:

− domine, slike v parih, igre tipa »črni Peter«;

− igre posploševanja (mpr. »izključiti četrtega«; »Kaj bi to bilo?«);

− igre strategije in zavajanja (npr. šah, dama, potapljanje ladjic, monopoli);

− labirint in »igre za bistre glave« (npr. križanke, rebus);

− igre tipa »človek ne jezi se«;

− igre s programiranimi igračkami, pri čemer lahko igralec sam preveri pravilnost svoje rešitve;

− zloženke, sestavljanke in dopolnjevanke;

22

− igre konstruiranja in uvrščanja (analiza predmetov, načrtovanje in kombiniranje materiala v celoto);

− igre z barvami in oblikami;

− logično-matematične igre (npr. igre nespremenljivih vrednosti, »igre enakosti«,

»kombinatorične igre«);

− igre opazovanja in razpoznavanja (npr. »kaj je v vrečki«, »paličica, ki vidi«,

»ugani po okusu«);

− vidne igre (iskanje netočnosti ali napak na slikah);

− primerjalne in ocenjevalne igre (ugotavljanje razlik med skupinama predmetov, iskanje edine možne ali najboljše rešitve);

− spominske igre;

− besedne igre (asociativne igre, »poveži besede«, »telefon«);

− pantomima;

− spretnostne igre (mikado);

− igre, v katerih pravila postavljajo otroci; spreminjajo pravila, si izmišljajo igre ali izdelujejo načrt za družabne namizne igre.