Kaj je igra?

Ožje gledano je igra učinkovit način učenja, ker zbuja pozornost učencev in jih motivira k dejavnosti. Otroci zaradi svoje dejavnosti pri igri niso utrujeni, igra ni enolična, zmanjšuje neprimerne dejavnosti, omogoča več vrst aktivnosti, učinek igre pa se odslikava v trajnosti znanja. V raziskavah je bilo ugotovljeno, da igra omogoča ugodne okoliščine za intenzivne socialne stike, sodelovanje v različnih socialnih razmerah in pridobivanje življenjskih izkušenj. Vse to pa vpliva na razvoj otrokove osebnosti, zato je igra pomemben dejavnik pri vzgoji (Bognar, 1987).

»V okviru dejavnostno teoretskega pristopa igro opredeljujemo kot dejavnost, ki jo posameznik izvaja zaradi lastnega zadovoljstva ne glede na njen končni izid in ni vezana na neposredno zadovoljevanje njegovih potreb in zahtev, ki jih predenj postavlja okolje« (Zupančič, 1999, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2006, str. 2).

Fromberg (1987, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2006) opredeljuje igro takole:

− »simbolna, kar pomeni, da gre za reprezentacijo realnosti s »kot če«, »kaj če«;

− pomenska, ker poveže ali spravi v odnos doživetja, izkušnje;

− užitkarska (v veselje) celo takrat, ko so otroci resno zaposleni z dejavnostjo;

− prostovoljna in notranje motivirana;

− opredeljena s pravili, ki so izražena bodisi implicitno bodisi eksplicitno;

− doživljajska, kar se kaže skozi dejavnosti in cilje, ki jih otroci razvijejo sami«

(str. 2).

F. Gabdulkhakov (2016) pa pravi, da je igra priznana kot vodilna vrsta otrokove dejavnosti: vključuje kulturni kodeks otrokovega razvoja. Na ta način lahko igra aktivira spremembo otrokove aktivnosti, pospeši ponotranjenje procesov, aktivira inteligenco in čustva.

Igra ima poseben pomen v človekovi evoluciji, saj postane sredstvo znanja, ki spodbuja razmišljanje in ustvarjalnost z iskanjem rešitev problema, to pa omogoča razvoj kritičnega mišljenja. Visoka stopnja interaktivnosti, naravna težnja posameznikov, da se povzdignejo na vrh, naredijo igro za najprivlačnejšo priložnost in hkrati najučinkovitejšo obliko učenja. S tega vidika je igra vključena med metode poučevanja, ki spodbujajo aktivno učenje. Študija primera, pristop k reševanju problemov, didaktična igra in vaja spodbujajo razmišljanje in ustvarjalnost ter omogočajo operacionalizacijo znanja, kar pojasnjuje tudi povečano zanimanje za učenje (Smeureanu in Isaila, 2017).

9 2.3.2 Značilnosti igre

Po Prenskem (2001, v Smeureanu in Isaila, 2017) ima igra pomembno vlogo v izobraževalnem procesu, če upoštevamo naslednje značilnosti:

− ima cilje;

− temelji na naboru znanih pravil;

− zagotavlja interakcijo v konkurenčnih pogojih;

− omogoča občasno vrednotenje rezultatov;

− zagotavlja povratne informacije;

− zagotavlja povratne informacije, na podlagi katerih lahko uporabnik postavi hipoteze in razvije mnenje za prihodnje odločitve.

M. Cenčič (1986, v Kokalj, 2017) poudarja, da je igra pomembna, ker ima izobraževalno, socialno in vzgojno vrednost. Poleg tega je vir proučevanja otrok, ima tudi zabavni vidik, krepi samostojnost, izraznost, spontanost, samozavest in otroka navaja na določen napor in aktivnost. Igra pa lahko na otroka deluje negativno, če se vanjo pretirano vmešavajo odrasli; s tem zavirajo njegovo ustvarjalnost, domišljijo in samostojnost.

L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (2006) navajata naslednje značilnosti igre:

− Namernost

Raziskave so pokazale, da namernost lahko opazimo že pri otroku v prvem mesecu starosti. Otrok se bo npr. osredotočil na neki predmet in se ga z usmerjenimi gibi poskušal dotakniti. Kljub neuspelim poizkusom bo to ponavljal znova in znova. Na podlagi tega lahko sklepamo, da je otrok pri svojih dejanjih ciljno naravnan. V drugem letu starosti ni več opaziti dejavnosti, ki je ne sproži določena namera. Ta omogoča tudi socialno interakcijo. Otrokovi partnerji skušajo ugotoviti njegove namere in cilje ter se skladno z njimi odzvati nanj.

Tudi učitelji posredujejo svoje namere, oblikujejo predloge in spodbude za njegovo delovanje. Namernost vsebuje začasno predvidevanje dejanja in cilj dejanja, krajše ali daljše ohranjanje namere in cilja dejanja v spominu (npr. ob prekinitvi ali oviranju dejanja), nadzor dejanja s primerjanjem dejanskega stanja z želenim stanjem (ciljem dejanja).

− Usmerjenost na predmete

Med igro so otroci usmerjeni na predmete. Predmeti vključujejo nežive in žive predmete, ki so konkretno v posameznikovem prostoru, in tiste, ki si jih ne more konkretno predstavljati (npr. ideje, vrednote). V otrokovih dejanjih je usmerjenost na predmete očitna, saj je dejanje usmerjeno na konkretne

10

materialne predmete (npr. igrače). Ko se otrok približuje mladostništvu, se njegova dejanja odvijajo v obliki predstav in mišljenja, a se kljub temu usmerjenost na predmete ohranja. Prehajajo pa iz konkretne prisotnosti predmetov na odsotnost materialnih predmetov in v ospredje postavljajo ideje, pravila, odnose. Otrokova razlaga predmeta je odvisna od njegovega védenja o predmetu in od privlačnosti predmeta za otroka.

− Odsotnost posledic

Igra je dejanje, ki mu manjka posledica. Igralna dejanja se izvajajo zaradi dejanj samih. Med igranjem ni bistveno, da bi dosegli prvotni namen igralnega dejanja, ampak je bistvenega pomena sama igralna dejavnost, ki jo spreminjamo in se je lotevamo vedno znova. Otroci na ta način vadijo spretnosti, ki se jih pod pritiskom doseganja nekega rezultata ne bi lotili. Ko otrok pri igri prihaja iz enega dejanja v drugo pomeni, da se z veseljem zatopi v neko dejavnost in z zanimanjem preizkuša različne kombinacije dejanj.

− Notranja motivacija

Motivacijo lahko delimo na notranjo in zunanjo. Zunanja motivacija je osredotočena na namero, ki sledi rezultatu in posledici dejanja, notranja motivacija pa je osredotočena na dejavnost samo. Poleg tega je notranja motivacija vezana na igralna dejanja, ne pa izključno na igro, in tudi na nekatere delovne in prostočasne dejavnosti. Za notranjo motivacijo je značilen doživljajski tok, katerega značilnosti so, da ima potrebo po dejavnosti, pri čemer so povratne informacije o dejavnosti jasne in nedvoumne; otrok ima občutek optimalne obremenjenosti ter neprestanega nadzora nad dogajanjem; ima sposobnost spontane koncentracije. Včasih pa med igro na doživljajski ravni prihaja do izkušnje izstopanja iz okolja, za poudarjanje jaza, ki se pojavlja ob uspešno dokončanem dejanju. To velikokrat doživimo med igrami tveganja in tekmovanja, pri igrah s pravili ter socialnimi igrami v zgodnjem otroštvu, npr.

skrivalnice, konjiček, igrica »lej ga, ptička«. Pri starejših otrocih in odraslih pa se pojavljajo tudi napetost in sprostitev med igrami tveganja ter izkušnja zmage, ki krepijo posameznikov občutek eksistence, povečujejo mejo jaza z okoljem in omogočajo doživetje samorazširjanja. Ustvarjanje novih predmetov (npr.

sestavljanje lego kock, oblikovanje iz plastelina) vodi otroka do spoznanja, da mu je uspelo ustvariti nekaj, kar prihaja iz njega samega. Tako spoznanje skupaj s prijetnimi doživetji krepi posameznikovo zavest o lastnem obstoju.

− Oblikovanje alternativne stvarnosti

Pri igri prihaja do oblikovanja neke drugačne stvarnosti, kot jo doživljamo v običajnem življenju. V namišljenem in alternativnem kontekstu posameznik

11

izvaja dejavnosti, ki izvirajo iz prvotne, »prave« stvarnosti. Med igro otrok katerokoli dejanje posnema deloma ali v celoti in zunaj stvarne situacije. Na ta način igralna stvarnost predstavlja kontekst za pridobivanje v določeni kulturi prisotnih dejavnosti. Igralni kontekst pa ima pred stvarnim določene prednosti.

Igralec v njem namreč preseže zavezujočo stvarnost in oblikuje drugačen kontekst, ki ustreza njegovim trenutnim potrebam in ciljem ter dopušča njihovo uresničevanje. Spremembo stvarnosti med igro pa lahko ponazarjamo s prilagoditvijo običajne stvarnosti otrokovim trenutnim potrebam in ciljem, s pretiravanjem v dejavnosti in z nadomestitvijo »primanjkljaja«.

2.3.3 Temeljne teorije o igri

Razni avtorji so raziskovali vlogo igre pri otrokovem učenju in tako opredelili igro v okviru določenih teorij.

a) Sociološke teorije

Eden izmed prvih, ki so začeli govoriti o igri, je bil Aristotel. Bognar (1987) v svoji knjigi povzema Aristotelove misli, da sta igra in delo povezana, pri čemer igra ni delo, temveč prekinitev dela. Aristotel in kasneje tudi drugi avtorji so pojmovali igro kot užitek, sprostitev in počitek.

Huizing (1970, v Bognar, 1987) opredeljuje igro takole:

− prostovoljno dejanje; igra na ukaz ni več igra;

− umik iz življenja v začasno dejavnost z določenim ciljem;

− vsebuje ritem in harmonijo;

− vključuje napetost, ki vnaša negotovost in naključje, ki sta oblika sprostitve;

− vsaka igra ima določene predpise;

− igro predstavlja kot boj za nekaj ali pa tekmovanje, ki kaže, kaj lahko kdo naredi bolje.

Bognar (1987) povzema tudi misli Cailloisa, ki igro opredeljuje kot:

− prostovoljno,

− izločeno,

− negotovo,

− neproduktivno,

− predpisano s pravili,

− izmišljeno.

12 b) Psihološke teorije

K preučevanju igre so veliko prispevali psihologi. Bognar (1987) povzema ugotovitve različnih avtorjev:

− H. Spencer pravi, da se igra in delo razlikujeta, ker je delo zadovoljevanje življenjskih potreb, igra pa je pri tem dvignjena nad te potrebe in je popolnoma svobodna.

− K. Groos obravnava igro teološko, saj išče njen cilj in namen, ne pa le njenih vzrokov. Otrok z igro razvija lastne sposobnosti, iz notranje potrebe, brez zunanje sile.

− S. Freud je opazil, da otrok v igri pogosto doživlja različne neprijetne dogodke in jih z igro skuša premagati. Igra pa omogoča prenos neprijetnosti na soigralca.

Ta teorija je vplivala predvsem na uporabo iger pri raziskovanju duševnega razvoja otrok in na zdravljenje z igro.

− Bühler meni, da je prava igra tista dejavnost, ki vodi k izoblikovanju funkcij.

Igranje naj bi omogočilo urjenje, ki je pomembno za razvoj sposobnosti. Veselje je glavno vodilo, ki otroka vodi v neutrudne dejavnosti pri igri. Doživlja ga pri oblikovanju in izboljšanju svojih gibov in delovanju nasploh.

− Buytendijk vključuje v igro nagone po neodvisnosti, po združitvi z okoljem in željo po posnemanju. Igra pa nastane takrat, ko se ti nagoni spopadejo s predmeti. Za igro so primerni delno znani predmeti, ki pa še vedno vsebujejo neodkrite otrokove zmožnosti. Igra poteka vedno na področju domišljije.

− Piaget meni, da otrok živi hkrati v dveh svetovih − v svojem svetu in v svetu odraslih. V svojem svetu prevladuje načelo zadovoljstva, v svetu odraslih pa načelo resničnosti. Najprej otrok doživlja svet enotno, kasneje pa ga razdeli na svet igre in svet stvarnosti. Pojasnjuje tri temeljne igre: igro kot vajo, simbolično igro in igro s pravili. Strukturi otrokovega mišljenja na določeni stopnji ustreza tudi določena oblika igre.

− Toličič je ugotovil, da sta igra in duševna starost otroka močno povezani. Z duševno rastjo raste tudi poraba časa za zahtevnejše igralne aktivnosti. Meni tudi, da med igro in delom ni tako ostre meje, ker otrok med igro razvija različne sposobnosti in delovne navade, ki ga spodbujajo k temu, da opravlja zahtevnejše naloge.

− Eljkonin meni, da je prava igra le igra vlog. Igra je socialna in pogojena zgodovinsko. Če otrok lahko sodeluje pri dejavnostih odraslih, to počne, v nasprotnem primeru, ko tega ni zmožen, pa vstopa v svet odraslih z igro.

Mnenja in odkritja naštetih avtorjev se v določeni pogledih razlikujejo in nasprotujejo. Psihologija razlikuje otroško igro in igro odraslih. Različni avtorji pa se strinjajo, da je igra dejavnost, ki vključuje zadovoljstvo, in tega nadalje

13

interpretirajo na različne načine. Igra spremlja duševni in telesni razvoj otroka in tudi vpliva nanj. Obstajajo pa tudi podobnosti med igro otroka, delom, športom in umetnostjo odraslega človeka.

c) Pedagoške teorije

Tudi razni pedagogi so različno pojmovali igro. Igro so omenjali že v Grčiji, in sicer sta o igri govorila Platon in Kvintilijan. Bognar (1987) navaja interpretacije igre pri raznih avtorjih.

− Komensky pojmuje igro kot zabavo in meni, da mora biti igra tudi del šole. Igri bi morali dodati snov iz resničnega življenja in posledično bi bile šole predigre življenja.

− Locke teži k temu, da spremenimo učenje v igro in zabavo. Tudi sam je opazil, da so se otroci igrali s kockami, na katerih so bili napisani soglasniki in samoglasniki, ter s tem vadili branje. Želel je, da bi igro uporabljali za učenje.

− Fröbel razlikuje tri vrste iger, in sicer najprej materino pesem in ljubkovanje, igro s predmeti in igre gibanja. Veliko pa se je ukvarjal tudi z igračami. Igro je postavil v preozek okvir, zato so bili kasnejši teoretiki mnenja, da se mora pedagogika uresničevati iz otroka, in sicer tako, da so učenci pri tem aktivni.

− Gaudig je bil mnenja, da je igra del prostega časa in da dela in igre ne smemo mešati, moramo pa tudi v šoli veliko prostega časa nameniti igri.

− M. Montessori pa je bila popolnoma drugačnega mnenja. Predlagala je, da bi otroku nudili prostor, v katerem bo lahko ustvarjal in delal. Vendar pa to delo ni enako delu odraslih. Otrokovo delo je razvijanje lastnih sposobnosti. Menila je, da otrok nima časa za igro, ampak se mora razvijati. Zato je namesto igrač razvila različne pripomočke, s katerimi so otroci razvijali čutila, sposobnosti in mišljenje. Otroci niso imeli svobodne igre, ampak pripomočke namesto igrač, dejavnosti, ki so jih izvajali, pa so imele značaj igre. Tako je igra dobila zavestno funkcijo uresničevanja vzgojno-izobraževalnih nalog.

− Dewey pravi, da sta sodelovanje in aktivnost v vzgojno-izobraževalnem procesu nujna in da sta pri tem zelo pomembna igra in delo. Vendar pa mora igra v šoli ustrezno vplivati tudi na duševni in moralni razvoj učencev.

− Neill je ustanovil svojo zasebno šolo Summerhill, v kateri ima igra največji pomen. Zavzemal se je za šolo, ki je prilagojena otrokom in njihovim potrebam.

Igra naj bi bila nagonska dejavnost, značilna za otroštvo in pomembna za življenje. Če otrok v svoje življenje vključuje veliko igre, lahko postane dober in srečen.

− Makarenko meni, da je igra nujna, a ne kot dodatek, poleg tega pa mora pri njej sodelovati tudi učitelj. Igro pojmuje kot metodo dela. Otrok čuti potrebo po igri, zato mu moramo dati tudi dovolj časa, da to potrebo zadovolji. Tak, kot je otrok

14

pri igri, bo tudi pri delu. Naloga učitelja pri tem je, da vzgaja, in sicer tako, da organizira igro, s katero privzgaja lastnosti bodočega delavca, ki bo rad delal in bo pri tem ustvarjalen.

− Pregrad pravi, da je igra pomembna za razvoj in urjenje otrokovih telesnih in duševnih sposobnosti. Igra vpliva tudi na čustva in osebnost, pri tem pa imajo vlogo tudi učitelji, ki z igro vzgajajo.

− Furlan igro pojmuje kot bistveno dejavnost otroka. Otrok naj bi se med igro najbolje učil, ker naj bi bil takrat tudi najbolj motiviran. Učenci so med igro tudi aktivni in si zato stvari lažje zapomnijo. Poleg tega se pri igri manj utrudijo kot pri resnem delu.

Tudi pedagogi se v pojmovanju igre precej razlikujejo, a jih kljub temu večina meni, da igra nastane kot notranja otrokova potreba po gibanju, dejavnosti in delovanju.

Na igro otroka pa vplivajo tudi starši, učitelji, sovrstniki in širša družba. Igra je svobodna dejavnost, ki povzroča veselje in občutek zadovoljstva, vendar je za otroke tudi resna zadeva. Včasih je lahko tudi naporna, ker želi otrok doseči neki cilj, ki ga uresniči z igro. Če bodo ljudje opravljali delo, ki jim bo v veselje in užitek, se bodo dela lotili ustvarjalno. Takrat ne bodo čutili bistvene razlike med tem delom in igro, ki so jo igrali kot otroci.

2.3.4 Vrste iger

V Sloveniji je najbolj razširjena klasifikacija otroške igre, ki jo je izdelal Toličič (1961, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2006: 41): »Različne vrste igralnih dejavnost umeščamo v štiri skupine:

− funkcijska igra: vključuje npr. tipanje, prijemanje, metanje, tek, vzpenjanje, torej kakršnokoli preizkušanje senzomotornih shem na predmetih;

−

domišljijska igra: vključuje različne simbolne dejavnosti, vključno z igro vlog;

−

dojemalna igra: gre za dejavnost, kot so npr. poslušanje, opazovanje, posnemanje, branje;

−

ustvarjalna igra: vključuje npr. pisanje, risanje, oblikovanje, pripovedovanje, gradnjo«.

Nemec (2011, v Sodnik, 2017) pa deli igre tudi glede na socialno vključenost otroka:

− igra brez udeležbe,

− opazovalna igra,

− osamljena ali samostojna igra,

− vzporedna igra,

− asociativna igra,

15

− sodelovalna igra,

− kontaktna igra in

− opazovalna igra z vključitvijo.

2.3.5 Prednosti uporabe igre pri pouku

Mei in Yu-jing (v Moayad Mubaslat, 2012) v svoji raziskavi navajata naslednje prednosti igre:

− Igra je zabavna in otroci jo imajo radi.

− Z igro učenci eksperimentirajo, raziskujejo in so v povezavi s svojim okoljem.

− Z igranjem iger se učenci učijo, ne da bi se tega zavedali.

− Z igro se učijo brez stresa.

− Tudi učenci, ki so bolj sramežljivi, lažje sodelujejo.

− Igra omogoča učencem več sodelovanja, poveča motivacijo in interes tudi z materialom, ki ga uporabimo pri igrah; učiteljem pa omogoča kreativnosti in izvirnost pri predstavitvi določene teme.

M. Leben (2017) pravi, da je igra za otroke zelo pomembna, ker učenci z igro:

− razvijajo komunikacijo in prepoznavajo čustva,

− bogatijo besedni zaklad,

− krepijo socialne odnose,

− upoštevajo pravila in jih prilagajajo,

− prenašajo svoje izkušnje v igro in pridobivajo nove izkušnje,

− postajajo kreativni in razvijajo svojo domišljijo.

2.3.6 Vpliv igre na otrokov razvoj

H. Murgelj (2017) pojmuje igro kot potrebo vsakega otroka in pogoj, da se otrok normalno psihično in fizično razvija. Dokazano je, da se otrok z igro veliko nauči in je pri tem motiviran. Otroku igra veliko pomeni, če jo svobodno izbere in v njej z veseljem sodeluje. Pri tem ne stremi k določenemu rezultatu, ampak predvsem uživa in nenamerno ter spontano pridobiva sposobnosti in znanja. Z igro otrok v razvoju napreduje, saj vpliva na vsa področja otrokovega razvoja.

16

Temu mnenju se pridružuje tudi M. Demšar (2017), ki pravi, da igra pri otroku vpliva na:

− razvoj gibalnih sposobnosti in spretnosti;

− kognitivni razvoj (razvoj občutenja in zaznavanja, razvoj govora, spoznavanje in raziskovanje okolja, reševanje problemov, razvoj domišljije in ustvarjalnosti);

− emocionalni razvoj: sproščanje in izživljanje čustev, premagovanje težav in konfliktov, uresničevanje želja …;

− socialni in moralni razvoj: razvoj socialne kompetentnosti, razvoj samokontrole, osvajanje družbenih pravil in norm;

− osebnostni razvoj: razvoj avtonomnosti, spoznavanje sebe (oblikovanje samopodobe) in sveta (spoznavanje različnih vlog in vstopanje v svet odraslih).

T. Sajovic (2017) meni, da igra omogoča vsestranski razvoj otroka, da otrok z igro spoznava svet in se nauči veliko stvari, ki jih bo potreboval v nadaljnjem življenju. V ta namen navaja naslednje vrednosti igre:

− učna vrednost: z igro otrok pridobiva izkušnje in znanje ter razvija psihične sposobnosti, mišljenje, navade, premaguje čustva, se usposablja, da se podredi nekaterim pravilom in se navaja na aktivnosti in napor;

− vzgojna vrednost: otrok z igro pridobiva moralne vrednote, razvija prijateljstvo, pomoč in potrpljenje in se nauči kontrolirati samega sebe in svoja čustva;

− socialna vrednost: otrok se skozi igro pripravlja na delo v skupini, na sodelovanje in se nauči prejemati in dajati;

− igra kot vir preučevanja otrok: igra nam omogoča povratne informacije o otroku. V igri spoznamo njegov značaj, spoznavne sposobnosti, emocionalni in socialni prostor. Uporabljamo jo lahko tudi kot terapevtsko sredstvo. Ko otroka opazujemo, lahko v različnih vlogah opazimo njegove resnične probleme in napetosti;

− igra kot vir zabave: otrok se preda domišljiji in svojim interesom.

»V starosti od enega do treh let otrok skozi igro pridobiva nove izkušnje, saj je to obdobje hitrega razvoja od pasivnega opazovalca do aktivnega udeleženca. Gre za občutljivo in intenzivno obdobje z vidika telesnega in psihičnega razvoja, obdobje integracij in psihičnih funkcij. Igrače in predmeti ter prve simbolne dejavnosti omogočajo razvoj otrokove pojmovne strukture in govora. Na področju socialno-emocionalnega razvoja otrok prehaja iz popolne odvisnosti do relativne neodvisnosti;

oblikovati začne podobo o sebi« (Softič, 2010).

»Po besedah mag. Nine Mazi, dr. med., pomeni igra pomemben, nepogrešljiv element učenja, razvoja in napredka, otroku pomeni veliko več kot le ukvarjanje z igračo in

17

igralom. Prek igre se mu mimogrede predstavijo najpomembnejše življenjske resnice, igre ga učijo zdravega čustvovanja in odzivanja na dogajanje v okolici, mu vzbujajo čut

igralom. Prek igre se mu mimogrede predstavijo najpomembnejše življenjske resnice, igre ga učijo zdravega čustvovanja in odzivanja na dogajanje v okolici, mu vzbujajo čut

In document RAZVIJANJE JEZIKOVNE ZMOŽNOSTI Z DIDAKTIČNO IGRO PRI SLOVENŠČINI (Strani 17-0)