Kaj je po mnenju staršev najpogostejši razlog, da s samostojnostjo svojega otroka

Tabela 18: Frekvenčna porazdelitev odgovorov staršev na vprašanje, kaj je razlog za nepopolno zadovoljstvo s samostojnostjo njihovih otrok z ZMDR

RAZLOGI f f %

D 15 41,7

B 6 16,7

D + F 3 8,3

E 1 2,8

F 1 2,8

B + E 1 2,8

B + C + D + E 1 2,8

A + B + D 1 2,8

RAZLOGI f f %

vsi odgovori, razen H 1 2,8

C + D 1 2,8

B + D 1 2,8

B + F 1 2,8

E + F 1 2,8

B + G 1 2,8

A + B + E + F 1 2,8

Število odgovorov 36 100,0 Število manjkajočih odgovorov¹ 6

Skupaj 42

A: pomanjkanje časa za navajanje otroka na samostojno izvedbo opravil

B: pomanjkanje potrpežljivosti in vztrajnosti staršev za navajanje na samostojnost C: pomanjkanje pomoči strokovnih delavcev v času učenja samostojnosti

D: otrokova nezmožnost opraviti določene naloge

E: pomanjkanje znanja o tem, kako otroka pripraviti na večjo samostojnost F: želja ugoditi svojemu otroku

G: otrok se mi smili H: drugo

V tabeli 18 vidimo, da se je največkrat pojavil odgovor, da je nezmožnost osebe z ZMDR opraviti določene naloge, razlog, da s samostojnostjo svojega otroka z ZMDR pri praktičnih spretnostih starši niso popolnoma zadovoljni. Starši so torej največkrat

1 Tisti starši, ki so pri prejšnjem vprašanju odgovorili, da so popolnoma zadovoljni s samostojnostjo oseb z ZMDR pri praktičnih spretnostih, na to vprašanje niso odgovarjali.

pripisali razlog otrokovi nezmožnosti, ki izhaja iz njihove motnje v duševnem razvoju.

Dejstvo namreč je, da so ena izmed bistvenih značilnosti oseb z ZMDR prav nižje sposobnosti na področju prilagoditvenih spretnostih, znotraj katerih so tudi praktične spretnosti. To je tudi eden izmed ključnih kriterijev za postavitev diagnoze osebam z ZMDR (Definition of Intellectual Disability, b. d.).

Takšen rezultat je povsem smiseln in razumljiv glede na to, da se je izkazalo, da so starši s samostojnostjo svojih otrok z ZMDR precej zadovoljni, kar sem ugotovila pri prejšnjem raziskovalnem vprašanju.

Nezmožnost oseb z ZMDR je nekaj, kar je prirojeno, nekaj, česar se ne da spremeniti, saj je to povezano z značilnostmi njihove motnje v duševnem razvoju. Tudi tu se pokaže, da so se s funkcioniranjem oseb z ZMDR sprijaznili in se navadili na njihove značilnosti, kar je značilno za fazo sprejetja (Jurišić, 2008).

Odgovor »otrokova nezmožnost opraviti določene naloge« je odgovor, ki kaže na to, da starši v določeni meri pripisujejo razloge za njihovo nepopolno zadovoljstvo nekim zunanjim vplivom. Vplivom, ki niso odvisni od njih samih, od njihove volje, vlaganja truda in energije, ampak je nekaj, na kar niti oni niti osebe z ZMDR ne morejo vplivati.

Gre za zunanji lokus kontrole, za katerega je značilno prepričanje, da zaradi nekih zunanjih okoliščin ne moremo bistveno vplivati na izide posameznih situacij (Rotter, 1954, v Musil, 2010).

V tabeli 18 vidimo, da je drug najbolj pogost odgovor, da k nižjemu zadovoljstvu s samostojnostjo prispeva pomanjkanje potrpežljivosti in vztrajnosti staršev za navajanje na samostojnost. Ta odgovor se je tudi najbolj pogosto pojavil v kombinaciji z drugimi odgovori. Za razliko od najbolj pogostega odgovora je ta odgovor bolj povezan z odgovornostjo staršev za nižje zadovoljstvo s samostojnostjo njihovih otrok, kjer pa gre za notranji lokus kontrole (Rotter, 1954, v Musil, 2010), kar pomeni, da starši, ki so obkrožili ta odgovor, pripisujejo vzroke za stopnjo samostojnosti njihovih otrok z ZMDR svojim lastnim prizadevanjem in trudom. Pri tem razlogu gre za priznanje, da bi samostojnost lahko bila večja, če bi imeli starši več potrpežljivost in vztrajnosti. Ti dve lastnosti pa sta ključni pri spodbujanju samostojnosti oseb z ZMDR pri praktičnih spretnostih (Lačen, 2016). Četudi imajo osebe z ZMDR primanjkljaje na določenih področjih, ki zmanjšujejo možnost za razvoj visoke stopnje samostojnosti, pa lahko z vztrajanjem in potrpežljivostjo dosežemo optimalno stopnjo samostojnosti, ki je bistvenega pomena za te osebe. Tako da je pozitiven znak, da se kar nekaj anketiranih staršev zaveda pomena teh dveh lastnosti.

Iz tabele 18 vidimo tudi, da je najpogostejša kombinacija odgovorov otrokova nezmožnost opraviti določene naloge in želja čim bolj ugoditi svojemu otroka (f=3, f

%=8,3 %). Odgovor »želja čim bolj ugoditi svojemu otroku« je pravzaprav na nek način razvajanje, ki se v današnjem času sploh v medijih velikokrat pojavlja kot problem sodobne vzgoje. Razvajenost se pojavlja tako pri otrocih z ZMDR kot tudi pri tistih, ki nimajo MDR. Razvajenost se lahko kaže v materialnem preobilju, lahko pa je povezana s popustljivostjo.

Starši, ki razvajajo, želijo ugoditi vsem željam in potrebam svojih otrok, tudi tistim, ki jih otrok ne potrebuje ali pa jih ne zna ustrezno izkoristiti. Starši, ki razvajajo, so pretirano popustljivi in otrokom nudijo pretirano nego. Razvajeni otroci pa težko prenesejo navaden napor ali preizkušnjo in se težko prilagodijo spremembam v navadah.

Razvajenost vodi k nespoštovanju pravil in omejitev ter k ne pridobitvi delovnih navad (Žorž, 2009).

Rezultati moje raziskave kažejo, da je nekaj staršev (f=7, f %=17 %), ki opažajo in priznavajo, da je razlog za nižjo stopnjo samostojnosti prav razvajanje oz. želja čim bolj ugoditi otrokovim potrebam in željam, vendar so ti starši v manjšini.

Raziskava, ki je bila narejena na populaciji staršev (N=117), ki so ocenjevali razvajenost svojih otrok brez MDR, pa je pokazala, da kar 80 % očetov in 70 % mater meni, da so njihovi otroci delno razvajeni, 13 % očetov in 10 % mater pa meni, da so njihovi otroci povsem razvajeni. Torej je tudi v splošni populaciji prisotno zavedanje staršev o razvajenosti otrok. V nadaljevanju te raziskave je bilo ugotovljeno tudi to, da je poleg otrokove trme, glavni razlog za razvajenost pomanjkanje časa staršev za vzgojo in druženje z otrokom (Masten, 2015).

Odgovor, da se jim otrok z ZMDR smili, se je pojavil najmanjkrat (f=2, f %=5,6), pa še to vedno le v kombinaciji z drugimi odgovori, kar je vidno v tabeli 18. To kaže na to, da starši svojega otroka večinoma ne obravnavajo (več) kot zelo šibkega člana družine, torej kot člana družine, ki se ne sme truditi, saj je že tako ali tako prikrajšan, ker ima MDR.

Iz tega se namreč lahko razvije prevarovanost, kar pa vodi v razvoj osebe, ki je nesamostojna, neodločna, podredljiva (Žorž, 2009). Odnos, v katerem se staršem otrok smili, vodi v pretirano odvisnost in v izčrpanost starša, ki dela vse namesto otroka z ZMDR (Callus in Bonello, 2017). S časom lahko pride tudi do tega, da otrok z ZMDR začne na ta račun izkoriščati starša. Postane zahteven in manipulativen (Žorž, 2009).

Tak odnos z vidika normalizacije vsekakor ni ustrezen. Normalizacija oseb z ZMDR pomeni, da starši in strokovni delavci spodbujajo otroka, da sprejme odgovornost za svoja dejanja, da mu omogočijo enake življenjske aktivnosti in izkušnje kot otrokom brez posebnih potreb, seveda s prilagoditvami, če je to potrebno in da otroka spodbujajo k prepoznavanju svojih lastnih primanjkljajev v smislu sprijaznjenja z njimi in ne v smislu dovoljevanja, da se otrok ne potrudi in ne napreduje (Kos, b.d.).

Pozitivno je torej videti, da starši, ki so bili vključeni v mojo raziskavo, večinoma svojih otrok z ZMDR ne postavljajo v položaj šibkejšega, nebogljenega, saj so rezultati pokazali, da se staršem v obdobju odraslosti oseb z ZMDR njihovi otroci z ZMDR večinoma ne smilijo.

3.5.4 Kaj bi po mnenju staršev najbolj pripomoglo k razvoju višje stopnje samostojnosti oseb z ZMDR pri praktičnih spretnostih?

Tabela 19: Odgovori na vprašanje, kaj bi po mnenju staršev najbolj pripomoglo k razvoju (še) višje stopnje samostojnostjo njihovega otroka

KAKO DO VIŠJE STOPNJE

Več znanja o tem, kako učinkovito razvijati samostojnost.

Več sodelovanja sorojencev pri razvoju njegove samostojnosti.

0 2 2

Drugo. 0 0 0

N 42

Rezultati v tabeli 19 kažejo, da so starši v večini mnenja, da bi večja motivacija oseb z ZMDR najbolj pripomogla k razvoju njihove višje stopnje samostojnosti pri praktičnih spretnostih. Ta odgovor se je zelo pogosto pojavil tako kot samostojen odgovor kot tudi v kombinacijami z drugimi odgovori. Motivacija oseb z ZMDR za navajanje na samostojnost pri praktičnih spretnostih je pomemben element, ki se ga starši, ki so izbrali ta odgovor, zavedajo in očitno ga pri številnih osebah z ZMDR primanjkuje.

Motivacija je psihološki proces, ki spodbuja in usmerja naše vedenje. Vpliva na smer, vztrajnost in intenzivnost k cilju usmerjenega vedenja (Petri in Govern, 2004, v Kobal Grum in Musek, 2009). Eden izmed razlogov, zakaj osebam z ZMDR primanjkuje motivacije za učenje praktičnih spretnosti, je lahko v naučeni nemoči.

Pomanjkanje uspeha v preteklosti demotivirajoče vpliva na vedenje v prihodnosti, kar privede do naučene nemoči (Seligman, 1992). Osebe z ZMDR se velikokrat znajdejo v situacijah, ko zaradi znižanih intelektualnih sposobnosti in prilagoditvenih spretnostih

niso uspešne. Če se neuspehi vrstijo en za drugim, ob tem pa osebam z ZMDR ni ponujena ustrezna pomoč in podpora, pride do naučene nemoči.

Za naučeno nemoč sta značilna motivacijski in učni primanjkljaj. To pomeni, da so osebe z ZMDR, za katere je značilna naučena nemoč, zaradi motivacijskega primanjkljaja precej nedejavne, zaradi učnega primanjkljaja pa se bistveno težje in počasneje učijo. Do učnega primanjkljaja pride, ko oseba z ZMDR spozna, da situacije s svojim vedenjem ne more spreminjati (Kobal Grum in Musek, 2009).

Iz tabele 19 vidimo, da je drugi najbolj pogost odgovor, da bi bilo za večjo stopnjo samostojnosti pri osebah z ZMDR potrebnega tudi več zaupanja v otrokove zmožnosti.

Starši očitno opažajo, da ne zaupajo v otrokove zmožnosti toliko, kot bi lahko, o čemer govori tudi Lačen (2016), ki pravi, da starši prevečkrat vnaprej predvidevajo, kaj je za osebe z ZMDR pomembno in kaj zmorejo oz. česa vsega ne zmorejo. Zaupanje v sposobnosti oseb z ZMDR pa je pomembno, saj na ta način krepijo svojo samopodobo.

Z zaupanjem nenazadnje vplivamo tudi na motivacijo oseb z ZMDR, kar se je prav tako pokazal kot dejavnik, na katerem bi bilo potrebno najbolj delati, da bo samostojnost teh oseb pri praktičnih spretnostih večja.

Naslednja najbolj pogosta odgovora, ki ju razberemo iz tabele 19, sta med seboj povezana. Tretji govori o tem, da bi si starši želeli več pomoči strokovnih delavcev pri navajanju njihovega otroka z ZMDR na samostojnost. Četrti pa, da bi starši potrebovali več znanja o tem, kako učinkovito navajati na samostojnost. Pri obeh odgovorih gre za to, da bi starši želeli dobiti več znanja, spretnosti, strategij, usmerjanj o tem, kako osebe z ZMDR na ustrezen način pripraviti na samostojno izvajanje praktičnih spretnosti. Starši torej so željni znanja in spretnosti, kar je dober znak glede na to, da jim bodo ponujene moje smernice za spodbujanje samostojnosti. Mogoče jih bodo pripravljeni sprejeti pri svojem nadaljnjem navajanju na samostojnost oseb z ZMDR.

V tabeli 19 vidimo, da nekoliko manj pogosto starši vidijo tabore, delo v VDC-ju in bivanje v bivalni enoti kot dejavnik, ki bi pripomogel k razvoju višje stopnje samostojnosti oseb z ZMDR pri praktičnih spretnostih.

Glede bivanja v bivalni enoti je tudi N. Smonkar (2016) v svojem diplomskem delu ugotovila, da se otroci z lažjo MDR, ki čez teden bivajo v domu, statistično pomembno ne razlikujejo v stopnji samostojnosti od tistih otrok z lažjo MDR, ki živijo doma pri starših, na nobenem od področij praktičnih spretnosti, ki jih je zajela v raziskavi. Razlike v stopnji samostojnosti so se pokazale samo pri posameznih variablah oz. pri posameznih opravilih znotraj področij praktičnih spretnosti. Do podobnih ugotovitev je prišla tudi T. Finc (2011), ki je v diplomskem delu ugotavljala, ali se osebe z ZMDR razlikujejo v prilagojenem vedenju glede na mesto bivanja. Na vzorcu 27 odraslih oseb z ZMDR je ugotovila, da ni statistično pomembnih razlik na nobenem od področij prilagojenega vedenja med osebami z ZMDR, ki bivajo v zavodu, in tistimi, ki bivajo doma pri starših.

Tabori, ki so organizirani s strani Zveze Sožitje – zveze društev za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju Slovenije, so priložnost, ko se osebe z ZMDR v kratkem času spoznajo s številnimi različnimi opravili, povezanimi s praktičnimi spretnostmi. V tem času so s strani spremljevalcev in vodje taborov spodbujene, da čim več opravil naredijo samostojno. Zveza Sožitje organizira tabore prav z namenom usposabljanja za samostojno in aktivno življenje oseb z MDR (VŽU, b.d.). Nekaj staršev (N=5), vključenih v mojo raziskavo, torej prepoznava tudi tabore kot enega izmed učinkovitih načinov za spodbujanje razvoja samostojnosti oseb z ZMDR pri praktičnih spretnostih.

Razlog za nekoliko manj številčno izbiro tega odgovora je verjetno v tem, da osebe z ZMDR, ko pridejo domov s tabora, velikokrat ponovno zapadejo v navade in vedenje, kakršnega so navajeni v domačem okolju. Sploh če v domačem okolju ni nekoga, ki bi osebo z ZMDR spodbujal k ohranjanju samostojnosti praktičnih spretnosti, na katere se je navadila v času tabora.

VDC-ji delujejo v skladu s Pravilnikom o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev (2010), kjer je zapisano, da je ena izmed nalog VDC-jev tudi pridobivanje in ohranjanje delovnih spretnosti in navad, s čimer na nek način pozitivno vplivajo na samostojnost oseb z ZMDR pri praktičnih spretnostih. Osebe z ZMDR, ki so zaposlene v VDC-jih, so običajno spodbujene tudi k samostojnemu prihodu na delo, običajno z javnim prevozom, če je le-ta zagotovljen v kraju, kjer se VDC nahaja. Tako da VDC-ji vsekakor imajo nekolikšen vpliv na zviševanje stopnje samostojnosti pri praktičnih spretnostih oseb z ZMDR, vendar ta vpliv po mnenju staršev, ki so bili vključeni v mojo raziskavo, ni največji.

Lahko rečemo, da so delo v VDC-ju, bivanje v bivalni enoti in tabori dejavniki, ki delno pripomorejo k višji stopnji samostojnosti, niso pa glavni dejavnik, ki bi najbolj prispeval k zviševanju samostojnosti pri praktičnih spretnostih.

V tabeli 19 vidimo, da so starši redko obkrožili, da bi več sodelovanja očeta/matere bistveno pripomoglo k razvoju višnje samostojnost oseb z ZMDR. Možno je, da so v družinah, ki so zajete v moji raziskavi, starši med seboj učinkovito in uspešno sodelovali in si pomagali, tako da večinoma ne pogrešajo pomoči enega ali drugega starša pri navajanju na samostojnost njihovega otroka z ZMDR.

Iz tabele 19 je razvidno, da sta samo dva starša odgovorila, da bi k večji samostojnosti oseb z ZMDR pripomoglo več sodelovanja in pomoči sorojencev. V neki drugi raziskavi so prišli do podobnih ugotovitev. Sorojenci in starši so odgovarjali, da je družina tista, ki mora na tak ali drugačen način poskrbeti za svojega člana z ZMDR, vendar je le 22

% staršev pričakovalo, da bodo njihovi otroci brez MDR živeli skupaj z odraslim bratom/sestro z ZMDR (Griffiths in Unger, 1994, v Jurišić, 2008).

Sklepam lahko, da starši, ki so bili vključeni v mojo raziskavo, večinoma ne želijo obremenjevati sorojencev z vzgojo njihovih bratov/sester, ki imajo ZMDR. Verjetno to odgovornost prevzemajo sami nase, kar je na nek način tudi prav. Skotko in S. P.

Levinova (2005, v Jurišić, 2008) staršem svetujeta, da je za razvoj ustreznega odnosa

med brati in sestrami v družini, kjer ima en družinski član ZMDR, pomembno, da starši omejijo odgovornost sorojencev. Pomoč je sicer dobrodošla, saj se na ta način tudi sorojenci počutijo koristne, vendar pa naj starši ne zahtevajo in ne pričakujejo, da bodo sorojenci prevzemali večji del odgovornosti za svojega brata/sestro z ZMDR in večino čas skrbeli zanj.

Ti rezultati kažejo na to, da bi bilo najbolj učinkovito, da bi delali na motivaciji oseb z ZMDR za razvoj samostojnosti na področju praktičnih spretnosti. In pa tudi na zaupanju staršev v otrokove zmožnosti.

3.5.5 Ali stopnja samostojnosti oseb z ZMDR pri praktičnih spretnostih, ki

In document 2 TEORETIČNI DEL (Strani 61-67)