KOMUNIKACIJA IN GOVOR

Ljudje smo družbena bitja, ki svoje misli, želje in sporočila drug drugemu podajamo na različne komunikacijske načine. Eden najpogostejših načinov sporočanja sta govor in jezik, ki sta dana izključno človeku. Z njima se posredujemo svetu, vanj vstopamo in ga osvajamo (Trpkov, 2013). Za uspešno govorno izražanje je potrebno nemoteno delovanje in sodelovanje različnih sistemov z vključujočimi strukturami ter mišicami. Vokalni trakt tvorijo dihala s prsnim košem in mišicami, ki sodelujejo pri dihanju, grlo, žrelo, ustna votlina z artikulatorji (jezik, ustnici, zobje, trdo in mehko nebo, čeljustni greben), nosna votlina z obnosnimi votlinami ter uho s slušnimi centri v centralnem živčnem sistemu kot glavni kontrolni mehanizem govora (Hočevar Boltežar, 2010).

2.3.1. VOKALNI TRAKT Dihala

Produkcija kakovostnega glasu se prične v dihalih, ki predstavljajo generator dobro kontroliranega in dovolj močnega zračnega toka, potrebnega za fonacijo. Pri vdihu zrak vdre skozi nosno ali ustno votlino in grlo ter potuje nadalje po sapniku, ki je pokrit z dihalnim epitelom in se z vstopom v pljuča razveji v dve glavni sapnici. Ti se nato razdelita še v manjša sapišča, dihalna pot postaja vse ožja, vse dokler bronhioli ne dosežejo pljučnih mešičkov, v katerih pride do izmenjave plinov. Pljuča ščiti koščeno ogrodje prsnega koša, sestavljeno iz 12 prsnih vretenc, 12 parov reber ter prsnice. Poleg varovanja pljuč ima prsni koš ključno vlogo

Slika 2: Vokalni trakt (Hočevar Boltežar, 2010)

7

tudi pri samem dihanju, saj se nanj pripenjajo dihalne mišice, ki jih delimo na inspiratorne ter ekspiratorne. Med inspiratorne mišice, ki so aktivne pri vdihu, uvrščamo diafragmo, zunanje interkostalne in pomožne inspiratorne mišice. Ekspiratorne mišice, aktivne pri izdihu pa so notranje interkostalne in trebušne mišice (zunanja in notranja poševna mišica, ravna in prečna trebušna mišica), ki so najpomembnejše zlasti pri aktivnem izdihu, potrebnem pri govoru. Za govorno dihanje je značilen globok in hiter vdih ter močno podaljšan izdih, ki je tudi do 20-krat daljši od vdiha (Hočevar Boltežar, 2010).

Grlo

Grlo skupaj s podjezično kostjo, ki leži nad grlom in pod mišicami ustnega dna, predstavlja funkcionalno enoto, imenovano hioidno-laringealni kompleks. Grlni skelet je sestavljen iz ščitastega (tiroidnega), prstanastega (kriokoidnega), dveh piramidastih (aritenoidnih) hrustancev ter poklopca (epiglotis), ki je ključen za zaporo dihalne poti med požiranjem. Na hrustancih so pritrjene grlne mišice, ki jih glede na načine premikanje grla razdelimo v notranje in zunanje grlne mišice. Notranje grlne mišice premikajo, napenjajo glasilki in spreminjajo njihovo obliko, zunanje grlne mišice pa premikajo celotno grlo v smeri navzgor ter navzdol v vratu. Grlo razdelimo na supraglotis (od vhoda v grlo do glasilk), glotis (glasilki) in subglotis (od spodnjega roba glasilk do spodnjega roba krikoidnega hrustanca). Za nastanek glasu sta poleg natančno kontroliranega izdiha najpomembnejši glasilki v primaknjeni legi. Do njiju priteka izdišni zrak, tlak pod njima narašča in ko premaga odpor glasilk, slednji zanihata navzgor in se nato zaradi podtlaka pod njima vrneta v prvotni položaj. Z gibanjem povzročita sluznični val, ki je nujno potreben za kakovosten glas oz. temeljni grlni ton. Višji harmoniki slednjega nastanejo v odzvočni cevi, katere del je tudi supraglotisni del grla. Tok izdišnega zraka iz pljuč skozi grlo je pomemben tudi za prozodijo. Poleg fonacije sta prvenstveni funkciji grla še dihanje in zaščita dihalnih poti, ki poteka bodisi z ustvarjanjem zapor med požiranjem ali s kašljem. Doprinos grla se kaže tudi pri npr. dvigovanju težkih bremen, saj se z zaporo glotisa povečata intratorakalni in intraabdominalni tlak (Hočevar Boltežar, 2010).

Ustna votlina

Ustno votlino spredaj omejujeta ustnici, ob straneh lici, spodaj mišice ustnega dna in zadaj goltna ožina. Ustnici oblikuje cirkularna mišica (m. orbicularis oris), ki ju stiska skupaj in ju zaokrožuje. Za odpiranje ust skrbi vrsta obraznih mišic, ki se naraščajo na kosti in fascijo okrog ustne votline na eni strani in na zgornjo ter spodnjo ustnico na drugi. Omenjene mišice dvigujejo zgornjo ustnico in jo nagubajo pri nasmehu, potegujejo spodnjo ustnico navzdol in v stran, potegujejo ustni kot navzgor, navzdol ter v stran. Preostale obrazne mišice nagubavajo čelo, dvigujejo obrvi in jih mrščijo, zatiskajo očesni reži itd. in s tem pripomorejo k obrazni ekspresiji. Med lici, ki obdajajo ustno votlino, ustnicami ter čeljustnim grebenom z zobmi leži ustni preddvor. Mejo med ustno in nosno votlino predstavlja trdo nebo, na katerega se zadaj narašča mehko nebo. Slednje z dvigom proti zadnji steni žrela tvori velofaringealno zaporo (VFZ) in tako skrbi za pravilen tok izdišnega zraka. V slovenskem jeziku ostaja VFZ odprta zgolj pri nosnikih, ki s tem pridobijo izrazito nosni prizvok, sicer pa je med govorom večinoma zaprta. Spodnji del ustne votline predstavlja ustno dno, pokrito s sluznico, ki pod jezikom oblikuje podjezično gubo. Pod sluznico se nahajajo mišice, ki se pripenjajo na podjezično kost in spodnjo čeljust. Izredno pomemben organ za hranjenje in govor je jezik, ki je razdeljen na konico, telo in koren. Večji del jezika sestavljajo mišice, ki spreminjajo lego jezika (zunanje

8

mišice jezika) in njegovo obliko (notranje mišice jezika). Strukture ustne votline imenujemo tudi artikulatorji, saj so nepogrešljivi pri oblikovanju glasov. Brezhibno delovanje senzoričnega in motoričnega živčevja ter posledično natančni in koordinirani gibi artikulatorjev vplivajo na razumljivost in resonanco govora (Hočevar Boltežar, 2010).

Žrelo

Ustna votlina se nadaljuje v žrelo, cev, ki poteka od baze lobanje navzdol do višine 6. vratnega vretenca. Ustno votlino in žrelo razmejuje goltna ožina, ki jo tvorijo prosti rob mehkega neba z uvulo, oba sprednja nebna loka in trikotnik, ki ga na meji med telesom in korenom jezika oblikujejo papile valate. Mišično plast žrela sestavljajo tri žrelne zažemalke (zgornja, srednja in spodnja žrelna zažemalka), ki zožujejo žrelo. Zgornja mišica zažemalka sodeluje pri tvorbi velofaringealne zapore, ki predstavlja zaporo nosnega proti ustnemu žrelu in je ključna pri govoru in požiranju. Pri oblikovanju VFZ se s sprednje strani proti zadnji steni žrela dvigne mehko nebo, zgornja mišica zažemalka pa se skrči in oblikuje gubo na zadnji steni žrela, ki skupaj z mehkim nebom zapre ter zatesni prehod iz nosnega v ustno žrelo in obratno. Spodnja žrelna zažemalka se narašča na ščitasti in krikoidni hrustanec grla, njen spodnji del pa predstavlja zgornji ezofagealni sfinkter. Žrelo je tudi pomemben del odzvočne cevi (Hočevar Boltežar, 2010).

Nosna votlina

Nos je zgrajen iz nosnih kosti in hrustancev, ki mu dajejo obliko ter kožnega pokrova. Po sredini nosne votline poteka nosni pretin, ki jo deli v dve ne povsem enaki nosni votlini. Na stranskih stenah nosnih votlin se nahajajo po 3 nosne školjke, pod katere se izlivajo izvodila obnosnih votlin. Sluznica nosnih in obnosnih votlin je pokrita z dihalnim epitelijem, v zgornjem delu nosne votline pa se nahaja tudi predel z vohalnim epitelijem. Nosni votlini sta del odzvočne cevi in zato izredno pomembni za resonanco našega govora, zlasti v produkciji nosnikov, ko se mora izdišni zrak usmeriti skozi nosno votlino. V primeru motene nosne resonance lahko pride do hipernazalnosti, ko zrak med govorom pretirano uhaja v nosno votlino ali hiponazalnosti, ko je resonančni prostor v nosu in nosnem delu žrela zmanjšan (Hočevar Boltežar, 2010).

Uho

Uho funkcionalno delimo na zunanje (uhelj in zunanji sluhovod), srednje (bobnič, bobnična votlina in slušne koščice) in notranje uho (polžek in preddvor s tremi polkrožnimi kanali).

Zvočno valovanje se skozi zunanji sluhovod prenese do bobniča, ki zaniha. Nihanje se nato preko slušnih koščic prenese do notranjega ušesa, natančneje ovalnega okenca in se zaradi prenosa energije z velike površine bobniča na malo površino ovalnega okenca tudi ojača.

Zvočno valovanje se nato po tekočinah, ki zapolnjujejo notranje uho, prenese do Cortijevega organa. Sluh je najpomembnejši kontrolni mehanizem fonacije in govora, ki nam nudi povratne informacije o našem govoru ter usklajuje izvedbo z načrtom. Vsaka izguba sluha zato vodi do oslabljene slušne kontrole ter vpliva na kakovost glasu in govora (Hočevar Boltežar, 2010).

2.3.2. NASTANEK SPOROČILA

Ideja o tem, kar želimo sporočiti, se oblikuje v asociacijskih delih možganske skorje. Nato se aktivirajo govorni centri velikih možganov, od koder potujejo impulzi v različne predele velikih možganov, ki skrbijo za nastanek ustreznih, medsebojno usklajenih ukazov za posamezne

9

mišice. Za usklajeno delovanje posameznih mišic in ustrezno časovno zaporedje aktivacije slednjih, uravnavanje napetosti, moči, hitrosti, stopnje aktivnosti ter smeri gibov skrbijo ekstrapiramidni sistem, natančneje bazalni gangliji, subtalamična jedra, talamus in mali možgani. Po različnih živcih nato potujejo ukazi do efektorjev, ki sodelujejo pri tvorbi in oblikovanju glasov, ki jih povežemo v zloge, besede, povedi, sporočila. Možganski živci iz možganskega debla prenesejo ukaze do grla, odzvočne cevi in artikulatorjev, spinalni živci iz hrbtenjače do mišic prsnega koša in trebuha, po freničnem živcu iz vratne hrbtenjače pa potujejo ukazi do diafragme. Sluh predstavlja najpomembnejši kontrolni mehanizem našega govora, saj z njim zaznavamo, ali je povedano v skladu s tistim, kar smo želeli povedati. Pomembna so tudi čutilna telesca v mišicah, sklepih in sluznici vokalnega trakta, ki zaznavajo spremembe v delovanju struktur vokalnega trakta. Informacije o stanju iz predela delovanja efektorjev nato po čutilnih živcih sporočajo v centre velikih možganov in s tem pripomorejo k sprotnemu usklajevanju izvedenega programa z načrtovanim ter korekcijo napačnega. V primerih, ko pride do disfunkcije kjerkoli v opisanem sistemu, navadno nastane govorna motnja, ki lahko močno okrni učinkovitost posredovanje naših potreb, želja in sporočil okolju (Hočevar Boltežar, 2010).

Sposobnost komuniciranja je neprecenljiva in šele z izgubo slednje se najpogosteje zavemo, kako težko brez nje funkcioniramo ter se znajdemo v vsakdanjem življenju. Prizadete govorne in jezikovne funkcije so lahko posledica najrazličnejših okvar, največkrat pa gre za rezultat raznolikih poškodb ali bolezni osrednjega živčevja. Mednje uvrščamo tudi PB (Ogrin in Korošec, 2013).