MOTNJE SPORAZUMEVANJA OSEB S PARKINSONOVO BOLEZNIJO . 21

Zdravemu govorcu je situacija, v kateri je oblika govora tako porušena, da kljub ohranjeni vsebini in njenemu namenu slednje ne more podati na razumljiv način, popolnoma nepredstavljiva. Vendar ne za bolnike s PB, saj je okrnjena in prizadeta zmožnost sporazumevanja le še ena od posledic oškodovanih motoričnih zmožnosti, ki jih povzroči

22

bolezen. Čeprav je pojav komunikacijskih ovir precej raznolik, je najpogostejše in najočitnejše odstopanje na področju komunikacije bolnikov s PB motnja govora, ki jo označujemo s terminom hipokinetična dizatrija (Trpkov, 2013). Gre za skupek različnih odstopanj v govoru, ki nastanejo kot posledica motenj v motorični kontroli govornega aparata (Deane, Whurr, Playford, Ben-Shlomo in Clarke, 2001). Porušena motorična izvedba govora praviloma izhaja predvsem iz dveh kliničnih znakov bolezni (akineze/bradikineze in rigidnosti), čeprav tudi vpliv ostalih ni zanemarljiv (Skodda, 2010). Ni sicer nujno, a stopnja prizadetosti govora največkrat sovpada s splošno motorično prizadetostjo (Trpkov, 2013). Med najpogostejše spremembe v govornem mehanizmu oseb s PB strokovnjaki prištevajo oslabljen prenos živčnih impulzov do laringealnih mišic, zmanjšan obseg gibov ustnic in jezika, počasnejše in okorne premike čeljusti, nepopolno velofaringealno zaporo in addukcijo glasilk, zmanjšano pljučno kapaciteto ter slabšo koordinacijo gibov, potrebnih za razumljiv govor (Shih idr., 2012). Poleg motenega motoričnega delovanja mišic, ki ovira izvedbo in vzdrževanje potrebnih gibov, je razvoj hipokinetične dizatrije povezan tudi z okvaro senzoričnega procesiranja ter zaznavanja lastnih karakteristik govora in glasu (Sapir idr., 2011a). Omenjena fiziološka odstopanja vodijo do oškodovanosti posameznikovega govora, ki se odraža v neustrezni kakovosti fonacije, resonance, prozodije in artikulacije, motnje se kažejo tudi na nivoju dihanja (Trpkov, 2013). Saldert in Bauer (2017) opozarjata, da se bolniki s PB ne soočajo zgolj s težavami na področju govora, ampak PB velikokrat prizadene tudi jezikovni nivo. Zelo pogosto se v sklopu PB pojavijo tudi težave na nivoju pisnega izražanja (mikrografija) in neverbalne komunikacije, ki je izrazito oslabljena zaradi zmanjšane mimičnosti obraza (Trpkov, 2013). Razvoj posameznih komunikacijskih odstopanj je sicer individualno pogojen, pa vendar težave pri večini nastopijo postopoma, najprej v blažji obliki, kasneje pa napredujejo in postajajo za posameznika vedno bolj moteče. Klasner in Yorkston (2000) opisujeta, da se prve komunikacijske težave kažejo v oslabljeni obrazni ekspresiji in rabi gest, nekoliko kasneje nastopijo spremembe v jakosti glasu, odstopanja pa se nato stopnjujejo do hude oblike hipokinetične dizartrije, ko je govor oseb s PB še močno upočasnjen in nerazločen. Vsi omenjeni primanjkljaji imajo izrazito negativen učinek na razumljivost bolnikovega govora, ki se kasneje odraža v slabši zmožnosti sporazumevanja in vplivu na kakovost družbenega udejstvovanja ter posameznikovega življenja (Miller idr., 2007).

Motnje govorno-jezikovne komunikacije ter njihov razvoj pri PB so že leta predmet preučevanja različnih strokovnjakov. Prva odstopanja v komunikaciji oseb s PB se kot subtilne, skoraj neopazne spremembe lahko razvijejo že vrsto let pred nastopom prvih opaznih težav.

Tovrstne minimalne govorne motnje nato postajajo vedno bolj opazne ter moteče in se z napredovanjem bolezni pojavijo pri vedno večjem deležu pacientov (Miller, Noble, Jones in Burn, 2006). Na visok delež motenj govora pri bolnikih s PB je s svojo raziskavo opozarjal Ho s sodelavci. Ugotovili so, da se tekom razvoja PB do 90 % bolnikov sooča z motenim govorom. Glasovne motnje naj bi bile po njihovih ugotovitvah ena od prvih težav na področju govora. Preostale težave, kot so nefluenten govor in artikulacijske motnje, se pogosteje pojavijo nekoliko kasneje. Zlasti očitnejša artikulacijska odstopanja naj bi se v resnejši obliki pojavila v zadnji fazi bolezni (Ho, Iansek, Marigliani, Bradshaw in Gates, 1998). Njihove ugotovitve o prevalenci motenj govora so s svojo raziskavo potrdili tudi Tsuboi in sodelavci, kajti tudi v njihovi študiji so se motnje govora pojavile pri približno 90 % bolnikov s PB. Najpogosteje

23

zastopana je bila hipokinetična dizartrija, sledil je zgolj zadihan glas, relativno pogosto pa se je pojavilo tudi jecljanje (Tsuboi idr., 2017). Zelo pomembna raziskava o pogostosti govornih motenj med bolniki s PB je tudi študija Hartelius-a in Svensson-a. Izsledki slednje potrjujejo visoko prevalenco težav z glasom in govorom pri bolnikih s PB. Ta je med posamezniki, zajetimi v raziskavo, znašala 70 %. Kot najpogostejša odstopanja, ki so jih zaznali v svojem izražanju, so bolniki navajali šibek oziroma tih glas (61 %), neprecizno artikulacijo (36 %), hrapav glas (32 %), težave z začenjanjem govora (27 %) ter monoton govor z okrnjeno prozodijo (17 %) (Hartelius in Svensson, 1994).

Z napredovanjem bolezni in vedno očitnejšimi težavami v sporazumevanju prično bolniki pogosto izgubljati zaupanje v svoje vse bolj omejene fizične in komunikacijske sposobnosti.

Prav tako se občutno poveča potreba po pomoči bližnjih, kar vodi v izgubo zasebnosti in nadzora nad svojim okoljem, stisko, frustracije, umik in socialno izolacijo (Scott, 1991).

2.6.2.1. ZNAČILNOSTI GOVORA OSEB S PB

Hipokinetična dizartrija je ena od motoričnih govornih motenj, ki nastane zaradi disfunkcije bazalnih ganglijev in se najpogosteje pojavi pri bolnikih s PB. Klinični znaki hipokinetične dizartrije se kažejo kot spremembe na eni ali na vseh govornih komponentah (fonacija, dihanje, resonanca, artikulacija, prozodija), kar vpliva na individualno pogojen razvoj in intenziteto posameznih govornih težav bolnikov s PB (Duffy, 2013 v Trček Kavčič, 2017). Kljub različno prizadetim komponentam govorne motnje pri PB najpogosteje identificiramo po počasnejšem govoru brez ustreznih ritmičnih poudarkov in melodije, nenatančni ter zabrisani artikulaciji, ki je posledica slabše gibljivosti govoril in po praviloma kratkotrajni ter nekakovostni fonaciji.

Bolnikov glas je namreč pogosto tih, šibek, zadihan ter monoton, višina glasu je večinoma neustrezna (Trpkov, 2013).

Ker hipokinetična dizartrija združuje skupino različnih govornih težav, se tudi strokovnjaki v praksi pogosteje osredotočijo na raziskovanje le posameznih primanjkljajev v govoru bolnikov s PB, ki so natančneje opisani v nadaljevanju.

GLASOVNE MOTNJE

Glasovne motnje pri bolnikih s PB je natančneje preučeval Logemann s sodelavci. Rezultati njihove študije kažejo, da se z napredovanjem bolezni kar 89 % bolnikov s PB sreča z določenimi motnjami glasu (Logemann, Fisher, Boshes in Blonsky, 1978). Zelo podobno so tudi Ho idr. (1998) poročali o velikem deležu bolnikov z glasovnimi motnjami, ki je v primeru njihove raziskave znašal 74 %. Prav tako so Carrara-de Angelis in sodelavci s svojo študijo opozorili na pogostost glasovnih motenj pri bolnikih s PB. Delež bolnikov z glasovnimi težavami je znašal 79,2 %, od tega so se pri 29,2 % pojavljala blaga, pri 45,8 % zmerna in pri 4,2 % bolnikov zelo intenzivna odstopanja. Kot najpogostejši in najočitnejši težavi so avtorji izpostavili zadihan in hripav glas (Carrara-de Angelis, 2000 v Silva, Gama, Cardoso, Reis in Bassi, 2012). Glasilki bolnikov s PB se pri nihanju med fonacijo namreč ne stikata popolno, ampak se med njima oblikuje ovalna reža. Ker med fonacijo izdišni zrak uhaja skozi omenjeno režo, je glas hripav (Jarc, 2009). Hripavost je pri nekaterih posameznikih konstantna, spet pri drugih pa se kakovost glasu spreminja. Izmenjujeta se namreč epizodi normalnega in hripavega glasu, ki se lahko hkrati pojavita tudi znotraj ene izgovorjene fraze (Thompson, 1978). Poleg

24

zadihanosti in hripavosti je glas bolnikov s PB pogosto šibek, mehak in monoton, bolniki se velikokrat srečujejo tudi z oslabljenim nadzorom variiranja glasnosti govora ter z izgubljanjem glasu. Tovrstne glasovne težave opisujemo s pojmom hipofonija (Ogrin, 2000; Wolters in Bosboom, 2007), ki se pojavi zaradi neustreznih vzorcev dihanja, šibkih in togih laringealnih mišic ter nepopolnega stika med glasilkami. Rigidnost in omejen razpon počasnejših gibov grlnih mišic vodita do slabše kakovosti bolnikovega glasu ter posredno vplivata tudi na jakost glasu, ki je pri bolnikih s PB občutno nižja, praviloma od 2 do 4 dB od jakosti glasu zdravega govorca, kar s perceptualno zaznavo dojamemo kot za 40 % znižano jakost (Fox, Morrison, Ramig in Sapir, 2002). K šibkejšemu in tišjemu govoru oseb s PB še dodatno doprinesejo motnje senzoričnega procesiranja, ki vplivajo na moteno percepcijo kakovosti lastnega glasu, zlasti jakosti, ki jo, kljub temu da je občutno prenizka, bolniki zaznavajo kot popolnoma ustrezno. Vzrok slabšega zaznavanja in razumevanja njihovega govora bolniki iščejo v svojih sogovornikih, saj menijo, da imajo oni težave s sluhom, medtem ko je njihov lasten govor popolnoma primerne glasnosti (Drljepan, 2017). Posledično v produkcijo pričakovano glasnega govora ne vložijo dovolj truda. Kot odgovor na hrupno okolje ali slušno zaznavo svojega tihega govora jakosti slednjega ne okrepijo oziroma ob spodbudi, naj govorijo glasneje, svoj govor z običajno jakostjo dojemajo kot očitno preglasnega (Ho, Bradshaw in Iansek, 2000). Ko so pozvani, naj govorijo glasneje, z običajno jakostjo, imajo bolniki pogosto občutek, da kričijo.

Kljub subjektivnemu občutku, da govorijo preglasno, bodo ob poslušanju posnetka lastnega

»preglasnega govora« slednjega opisali kot ustreznega. To dokazuje, da bolniki nimajo oškodovanega zaznavnega poslušanja, ampak se pojavljajo motnje v njihovem slušnem in proprioreceptivno zaznavanju med samo produkcijo govora (Fox idr., 2002).

Pretirano tih govor oseb s PB torej ni le rezultat prizadete motorike, ampak tudi posledica senzoričnih motenj, ki oslabijo zaznavo in slušno kontrolo lastnega govora (Ho idr., 2000).

Fox idr. (2002) navajajo, da k slabši razumljivosti govora oseb s hipokinetično dizartrijo v največji meri prispevajo ravno motnje glasu, ki postaja vedno tišji, bolj zadihan in hripav.

Motena fonacija velja tudi za eno od najbolj neprijetnih in za bolnika frustrirajočih motenj v govoru. Ker bolezen med vsemi sodelujočimi strukturami v govoru praviloma najprej prizadene laringealne mišice, so glasovne motnje pogosto prvi znak, ki opozarja na pojav hipokinetične dizatrije (Logeman idr., 1978).

MOTNJE DIHANJA

Glasovne motnje so pogosto povezane z motnjami dihanja, ki jih v primeru PB pripisujemo rigidnosti mišic prsnega koša. Amplituda njihovih premikov med dihanjem je zmanjšana, oslabljena je tudi njihova moč ter vzdržljivost (Skodda, 2010). Dihalni sistem oseb s PB je torej oslabljen zaradi zmanjšane pljučne funkcije in slabše kontrole dihanja, ki je nefleksibilno ter plitko, pogosto neusklajeno z govorom. Zmanjšana je tudi vitalna kapaciteta in dihalni volumen. Pritisk izdišnega zraka ni dovolj močan, ekspirij je zato šibkejši ter krajši, kar vodi do nezadostnega in slabše reguliranega subglotisnega tlaka ter zmanjšane intenzitete glasu.

Izdih je velikokrat tako šibek in kratek, da bolniku med govorom zmanjka zraka in ne zmore zaključiti krajše govorne fraze, povedi (Scott, 1991; Binazzi idr., 2006). Manjša količina dihalnega volumna vpliva tudi na maksimalni fonacijski čas, ki je pri bolnikih s PB praviloma krajši od povprečja (Skodda, 2010). Motnje dihanja nadalje vplivajo tudi na manjšo

25

učinkovitost kašlja in čiščenja dihalnih poti ter na morebitne težave v poteku požiranja, ki nastanejo zaradi slabše usklajenosti dihanja in požiranja (Darling-White in Huber, 2017).

ARTIKULACIJSKE MOTNJE

Z razvojem bolezni se glasovnim motnjam praviloma pridružijo tudi artikulacijske težave, ki botrujejo zabrisani in nenatančni izreki. Logemann idr. (1978) so v svoji študiji, v katero je bilo vključenih 200 posameznikov s PB, prepoznali 45 % bolnikov z motnjami artikulacije, medtem ko so Sapir in sodelavci v naboru sodelujočih bolnikov s PB zasledili 50 % tistih z artikulacijskimi težavami (Sapir idr., 2002). Pojav motene izreke pri PB izhaja iz slabše mišične gibljivosti, moči ter omejene hitrosti in razpona gibov, kar mišicam otežuje doseg pravega mesta artikulacije in ohranjanje zadostnega stika med artikulatorji za tvorbo akustično ustreznega glasu (Ogrin, 2000). Posledice bradikeneze, rigidnosti in hipokineze najprej prizadenejo mišice jezika, nato tudi mišice ustnic ter mišice, ki so odgovorne za premike spodnje čeljusti. Odpiranje in zapiranje te je med govorom zelo pomanjkljivo, izrazito oškodovani so tudi gibi ostalih akrtikulatorjev (Skodda, 2010). Nepopolni artikulacijski stiki so prav tako posledica oslabljenega in slabše kontroliranega zračnega toka, ki vpliva na intenzivnost pritiska ob ali na artikulatorje ter na slabo koordinacijo med fonacijo in artikulacijskim gibom (Scott, 1991). Občutne artikulacijske težave bolnikov s PB se jasno pokažejo pri nalogi diadohokineze, ki od bolnika zahteva sposobnost hitre menjave raznolikih mest artikulacije, ki se je pri večini bolnikov izkazala za slabše razvito (Skodda, 2010). Za motnje artikulacije, ki se razvijejo v sklopu hipokinetične oblike dizartrije, je največkrat značilna motena izreka glasov, ki zahtevajo tvorbo popolne zapore in pripore govoril, zato so pri bolnikih s PB najpogosteje nejasno artikulirani zaporniki (/k/, /g/, /p/, /b/, /t/, /d/), priporniki (/s/, /z/, /ʃ/, /ʒ/ ter /v/ in /f/) ter zlitnika (/ts/ in /tʃ/) (Thompson, 1978; Ogrin, 2000). Izgovorjava posameznih fonemov sicer ni motena, težave se pojavijo ob združitvi slednjih v besede in povedi (Scott, 1991). Dokazi akustičnih študij potrjujejo, da so zaradi omejenih gibov artikulatorjev lahko moteni tudi vokali. Njihove akustične lastnosti se oblikujejo z ustreznimi premiki jezika, ustnic in čeljusti, ki ustvarijo orofaringealno resonančno votlino z ojačanimi točno določenimi frekvencami, ki jih imenujemo formanti. Slabši nadzor in pomanjkljivi gibi artikulatorjev vplivajo na formante in produkcijo vokalov (Skodda, 2010). Skupek vseh težav na področju artikulacije vodi do neprecizne izgovorjave, ki je lahko tako motena, da poslušalec v besedi ne zmore prepoznati posameznih izgovorjenih fonemov. Mnogi govor bolnikov s PB označujejo kot momljajoč in nerazločen (Thompson, 1978).

MOTNJE RESONANCE

Strokovnjaki si sicer niso popolnoma enotni glede razvoja resonančnih motenj pri PB, saj se rezultati marsikaterih študij izključujejo. Kljub neenotnim ugotovitvam je delež študij, ki potrjujejo prisotnost neustrezne govorne resonance, vedno večji. Skodda (2010) raznolika prepričanja o motnjah resonance v govoru bolnikov pojasnjuje z vidika glasovnih motenj, ki naj bi pogosto maskirale in zakrile moteno resonanco, ki nastane kot posledica disfunkcije velofaringealne zapore. Slabša mišična kontrola, neusklajeni, pomanjkljivi in omejeni gibi vodijo v prepočasno ali nepopolno dvigovanje ter spuščanje mehkega neba in nepravilen pretok zračnega toka. Zapora mehkega neba proti zadnji steni žrela je zato nepopolna, govor je posledično nosljajoč, pri zelo očitno oslabljenih gibih tudi povsem nerazumljiv (Jarc, 2009).

Čeprav je hipernazalnost pogosto spregledana, so Novotný idr. (2016) s svojo študijo opozorili,

26

da delež oseb s PB, ki jim zrak med govorom pretirano uhaja v nosno votlino, ni zanemarljiv.

S subjektivno (perceptualno) oceno govora so identificirali 65 % bolnikov z blago do zmerno obliko hipernazalnosti, z akustično analizo govora pa so hipernazalnost prepoznali pri 27 % bolnikov s PB. Nepopolna velofaringealna zapora in posledična hipernazalnost je navadno izrazitejša pri hitrejšem in dalj časa trajajočem govoru, ki je pri posameznikih s PB že sam po sebi slabše razumljiv (Skodda, 2010).

DISPROZODIJA

Področje prozodije velja za eno od najbolj opazno motenih značilnosti hipokinetične dizartrije, zato se za opis nekaterih govornih težav bolnikov s PB uporablja tudi izraz disprozodija.

Zmožnost ustrezne rabe prozodičnih elementov zahteva pravilno razmerje napetosti, višine in intonacije glasov, zlogov ter besed in je odvisna od dobrega nadzora dihanja in fonacije, pri bolniki s PB pogosto motenih funkcijah (Ogrin, 2000). Med suprasegmentalne (prozodične) elemente govora, ki vsebujejo širok spekter različnih akustičnih informacij, prištevamo tempo in ritem govora ter besedne poudarke in intonacijo (Duffy, 2013 v Trček Kavčič, 2017).

Prizadetost prozodičnih elementov govora oseb s PB so med drugim raziskovali tudi Caekebeke in sodelavci. Ugotovili so, da so največje prozodične spremembe prisotne v trajanju in ritmu govorne produkcije, višini glasu, ob tem je pogosto motena tudi glasnost (Caekebeke, Jennekens-Schinkel, Van der Linden, Buruma in Roos, 1991). S prozodičnimi prvinami govora spreminjamo in znatno vplivamo na vsebino sporočila, saj npr. z istim stavkom sporočimo različen namen. Uporaba prozodije omogoča tudi izpuščanje besed in krajšanje povedi, za kar so osebe s PB pogosto prikrajšane. Prizadetost prozodičnih elementov torej močno ovira celostno razumevanje komunikacijskega sporočila bolnikov s PB. Ti so zato pogosto slabo razumljeni, okrnjena prozodija jih ovira tudi pri izražanju lastnih čustev, zaradi monotonosti lastnega govora pa so dojeti kot dolgočasne, neprijetne, hladne in apatične osebe (Scott, 1991).

Motnje hitrosti oziroma tempa govora

Različne motorične težave PB, ki otežijo delovanje sistemov, ključnih za uspešno govorno produkcijo, pomembno vplivajo tudi na hitrost oziroma tempo govora, ki je pri bolnikih s PB pogosto počasnejši od pričakovanega. V literaturi navajajo, da je počasnejši govor oseb s PB verjetno povezan s slabšo gibljivostjo artikulatorjev, ki onemogoča hitre in natančne premike le-teh (Logemann idr., 1978). Na počasnejši govor oseb s PB vpliva tudi ponavljanje zlogov in podaljševanje slednjih ter neprimerni premori med govorom, najbolj izraziti v začetku povedi, ko bolniki ne morejo začeti govoriti (Skodda, 2010). Ti premori so pogosto del njihove govorne produkcije in očitno podaljšajo čas, ki ga posamezniki potrebujejo, da prenesejo želeno sporočilo. Logemann je v svojih študijah med drugim raziskoval tudi pogostost premorov v govoru in ugotovil, da se ti pojavljajo pri 89 % bolnikih s PB (Logemann, idr., 1978). Poleg praviloma počasnejšega govora je pri nekaterih posameznikih s PB tempo govora celo hitrejši, kot je to običajno za zdravo populacijo (Tjaden, 2008). Bolniki s PB namreč s težavo obvladujejo in obdržijo ustrezno hitrost govora. Pri govoru pogosto pohitevajo, oslabljen samonadzor pa jim ob tem ne omogoča nadzorovanja hitrosti, zato govor zlasti proti koncu povedi postane povsem nerazumljiv (Jarc, 2009). Logemann idr. (1978) sicer navajajo, da je pretirano hiter govor prisoten le pri 6 % do 13 % bolnikov s PB, pri večini namreč prevladuje počasnejši govor. Pogosto pa je pri bolnikih s PB tempo govora zelo variabilen, od zelo počasnega do ustreznega in pretirano hitrega (Theodoro, 2011). Tudi sicer je za hipokinetično

27

dizartrijo, ki se najpogosteje pojavi ravno pri PB, značilno, da je edina oblika dizartrije, pri kateri je govor lahko hitrejši ali počasnejši od zaželene govorne hitrosti. Neprimerna hitrost pogosto vpliva na še večjo izraznost drugih težav (npr. motnje artikulacije) in negativno vpliva na razumljivost povedanega (Tjaden, 2008).

Motnje ritma in intonacije

Neprimerni premori med govorom in neustrezna govorna hitrost sta le eni od motenih prozodičnih elementov govora, oškodovanih pri osebah s PB. Zelo pogosto sta namreč motena tudi ritem govora in intonacija. Govorni ritem oseb s PB je pogosto neizrazit, občutno je zmanjšana ritmičnost govora, ki postaja vedno bolj »razvlečen«. Intonacijske spremembe v govoru, ki močno oslabijo govorno izraznost in vodijo do izredno monotonega govora, nastopijo kot posledica motenj v višini glasu (zlasti padajoča višina) in oslabljeni zmožnosti variiranja glasu (Ogrin, 2000). Caekebeke idr. (1991) so intonacijske spremembe preučevali med pogovori z izrazito čustveno vsebino (jeza, žalost itd.) in spoznali, da je bila intonacija govorcev s PB zelo neizrazita, praktično ves čas enaka, ne glede na vsebino ter čustva, ki naj bi jih izražali. O zelo očitnih primanjkljajih na področju intonacije so poročali tudi Sachin in sodelavci. Njihova raziskava je pokazala, da se je z nezmožnostjo variiranja glasu soočalo kar 90,9 % pacientov s PB. (Sachin idr., 2008).

MOTNJE FLUENTNOSTI

Ena od pogostejših karakteristik govora oseb s PB je tudi nefluetnost. Slednjo sta natančneje preučili Juste in Furquim de Andrade, ki sta primerjali fluentnost govora oseb s PB in fluentnost govora zdravih posameznikov. Analizirali sta njihov spontani govor, branje in avtomatični govor. Ugotovili sta, da se je tako pri branju kot tudi v spontanem govoru pri posameznikih s PB pojavilo znatno večje število nefluentnosti (običajne nefluentnosti in elementi jecljanja), medtem ko je bil njihov avtomatični govor bistveno bolj tekoč. Prav tako pri tej nalogi ni bilo statistično pomembnih razlik med govorom oseb s PB in kontrolno skupino. Statistično pomembne razlike pa so se pojavile v številu zlogov in besed na minuto. Tako v avtomatičnem, spontanem govoru in branju je bilo število izrečenih besed/zlogov pri osebah s PB manjše kot pri posameznikih iz kontrolne skupine, velikokrat na račun nefluentnosti, saj so zaradi zatikanj porabili več časa za izgovor besede. Poleg preostalih težav v komunikaciji se bolniki s PB torej soočajo tudi z zatikajočo verbalizacijo, saj je v primerjavi z večinsko populacijo pogosteje motena iniciacija aktivnosti, potrebnih za govor (stežka začnejo govoriti), med govorom so prisotni neprimerni premori, hkrati se v njihovem govoru pojavlja znatno večje število nefluentnosti (hitro, manj razločno ponavljanje glasov in zlogov), ki pa jih kljub podobnim značilnostim ne smemo enačiti z jecljanjem (Juste in Furquim de Andrade, 2017). Bolniki največkrat ponavljajo glasove ali sklope glasov v začetku, redkeje v sredini besede (Thompson, 1978). Netekoče govori približno od 15 % do 45 % bolnikov s PB, najočitnejša zatikanja se

Ena od pogostejših karakteristik govora oseb s PB je tudi nefluetnost. Slednjo sta natančneje preučili Juste in Furquim de Andrade, ki sta primerjali fluentnost govora oseb s PB in fluentnost govora zdravih posameznikov. Analizirali sta njihov spontani govor, branje in avtomatični govor. Ugotovili sta, da se je tako pri branju kot tudi v spontanem govoru pri posameznikih s PB pojavilo znatno večje število nefluentnosti (običajne nefluentnosti in elementi jecljanja), medtem ko je bil njihov avtomatični govor bistveno bolj tekoč. Prav tako pri tej nalogi ni bilo statistično pomembnih razlik med govorom oseb s PB in kontrolno skupino. Statistično pomembne razlike pa so se pojavile v številu zlogov in besed na minuto. Tako v avtomatičnem, spontanem govoru in branju je bilo število izrečenih besed/zlogov pri osebah s PB manjše kot pri posameznikih iz kontrolne skupine, velikokrat na račun nefluentnosti, saj so zaradi zatikanj porabili več časa za izgovor besede. Poleg preostalih težav v komunikaciji se bolniki s PB torej soočajo tudi z zatikajočo verbalizacijo, saj je v primerjavi z večinsko populacijo pogosteje motena iniciacija aktivnosti, potrebnih za govor (stežka začnejo govoriti), med govorom so prisotni neprimerni premori, hkrati se v njihovem govoru pojavlja znatno večje število nefluentnosti (hitro, manj razločno ponavljanje glasov in zlogov), ki pa jih kljub podobnim značilnostim ne smemo enačiti z jecljanjem (Juste in Furquim de Andrade, 2017). Bolniki največkrat ponavljajo glasove ali sklope glasov v začetku, redkeje v sredini besede (Thompson, 1978). Netekoče govori približno od 15 % do 45 % bolnikov s PB, najočitnejša zatikanja se