POVEZAVE MED POSAMEZNIMI PARAMETRI

Za odkrivanje povezav med posameznimi parametri smo uporabili podatke iz različnih virov.

Odvisno od patologije, pri kateri smo želeli preveriti določene povezave, smo upoštevali podatke iz vprašalnika, rezultate klinične ocene in ugotovitve analize požiranja. Primerjali smo bolnike z in brez motenj požiranja ter bolnike z in brez govornih motenj. Deleži bolnikov z ali brez dotičnih težav so predstavljeni v tabeli 38 (motnje požiranja) in tabeli 39 (motnje govora).

REZULTATI PRIMERJAVE MED BOLNIKI Z MOTNJAMI POŽIRANJA IN BOLNIKI BREZ MOTENJ POŽIRANJA

Povezava med posameznimi parametri in motnjami požiranja

Za namen iskanja povezav med posameznimi parametri in motnjami požiranja smo uporabili podatke 56 bolnikov s PB. V analizi smo upoštevali ugotovitve klinične ocene, analize

Tabela 40: Primerjava posameznih parametrov med skupino bolnikov z motnjami požiranja in skupino bolnikov brez motenj požiranja

Tuji strokovnjaki navajajo, da se motnje požiranje načeloma pogosteje pojavijo pri starejših bolnikih (Pflug idr., 2018), bolnikih z akinetično-rigidno obliko PB (Suchowersky, idr., 2006), pomemben dejavnik, ki poveča verjetnost za nastanek motenj požiranja je tudi trajanje same bolezni (Kalf idr., 2012). Čeprav raziskav, ki bi potrdile, da so motnje požiranja bolj očitne pri katerem od spolov, ni, v literaturi navajajo, da so moški praviloma bolj motorično prizadeti, eden od prevladujočih motoričnih znakov pa naj bi bila rigidnost, ki v veliki meri negativno

109

vpliva na mišice, aktivne pri požiranju (Kolmančič, 2017). Tudi v naši raziskavi smo zato preverili vpliv omenjenih dejavnikov na razvoj motenj požiranja.

Pri ugotavljanju vpliva spola na pojav motenj požiranja smo odkrili, da se je kljub temu, da v celotnem vzorcu predstavljajo manjšino, z motenim požiranjem srečevalo več žensk kot moških, prav tako smo med bolnicami prepoznali več tistih z motnjami požiranja kot tistih brez njih. Pomembne razlike v pojavu motenj požiranja med žensko in moško populacijo bolnikov s PB smo potrdili tudi z rezultati χ²-testa, ki so pokazali, da med motnjami požiranja in spolom obstaja statistično pomembna povezava (p = 0,034). Čeprav naj bi zaradi specifike razvoja bolezni pri enem in drugem spolu motnje kot so disfagija, pogosteje prizadele moške, naša raziskava tega ne potrjuje. Občutno pogostejše motnje požiranje med ženskami so lahko posledica njihove starosti, saj so v povprečju za skoraj 6 let starejše od moških. Tudi sicer so se razlike v starosti med bolniki in bolnicami izkazale za statistično pomembne (p = 0,025).

Kljub razlikam v starosti pa je potrebno poudariti, da se za razvoj motenj požiranja starost ni izkazala kot statistično pomembna.

Pri obeh oblikah bolezni opažamo, da je večji delež bolnikov brez motenj požiranja, a razlike med skupino z in brez motenj so pri akinetično-rigidni obliki bistveno manjše kot pri tremorozni. Med bolniki z akinetično-rigidno obliko so razlike v odstotku posameznikov z in brez patološkega požiranja minimalne, pri bolnikih s tremorozno obliko pa je občutno več posameznikov z ohranjeno funkcijo požiranja. Obenem ima večina bolnikov z motnjami požiranja akinetično-rigidno obliko PB (tabela 40). Zgolj na podlagi teh podatkov bi sicer lahko sklepali, da ima akinetično-rigidna oblika vpliv na pojav motenj požiranja, a so rezultati χ²-testa pokazali, da med obliko PB in motnjami požiranja ni statistično pomembne povezave (p = 0,203).

Tako kot v primeru oblike bolezni se je tudi povezava med trajanjem bolezni in razvojem motenj požiranja izkazala za statistično nepomembno (p = 0,274). Pričakovano je bil delež bolnikov z motnjami požiranja večji med bolniki z dalj časa trajajočo boleznijo, a je bilo znotraj te skupine presenetljivo več tistih brez motenj požiranja. Med bolniki z dalj časa trajajočo boleznijo so bile razlike v deležu tistih z motnjami požiranja in tistimi brez njih res zelo majhne, česar ne moremo trditi za skupino bolnikov z zgodnjo obliko PB. V tej skupini so opazno prevladovali bolniki brez motenj (tabela 40).

Upoštevajoč starost bolnikov s PB smo ugotovili, da je pojav motenj požiranja pri mlajših bolnikih redkejši, saj je bil v skupini bolnikov, mlajših od 75 let delež tistih brez motenj požiranja več kot enkrat večji od deleža tistih z oslabljenim požiranjem. To pa ne velja za starejše bolnike, pri katerih je bil delež z motenim in normalnim požiranjem skoraj popolnoma enak (tabela 40). Povprečna starost bolnikov brez motenj požiranja je 71,4 leta (SD = 9,5 leta), bolniki z motenim požiranjem pa so v povprečju stari 76,3 leta (SD = 9,4 leta). Kljub predstavljenim ugotovitvam rezultati t-testa ne potrjujejo statistično pomembnih razlik v starosti bolnikov z in brez motenj požiranja, a je vrednost vseeno zelo blizu statistični meji (p

= 0,064).

Z analizo podatkov smo odkrili, da se je spol izkazal kot statistično pomemben za razvoj motenj požiranja.

110

Povezava med posameznimi parametri in specifičnimi patologijami požiranja

Povezavo med izbranimi parametri in specifičnimi težavami s požiranjem smo odkrivali v skupini 56 bolnikov s PB, saj smo uporabili rezultate vprašalnika o motnjah požiranja.

Prisotna patologija

Tabela 41: Primerjava med moškimi in ženskami glede na prisotnost posameznih težav pri požiranju

Iz tabele 41 je razvidno, da so z izjemo oteženega požiranja čvrste hrane, ki je enako zastopano pri obeh spolih, vse ostale patologije pogosteje prisotne pri ženski populaciji, čeprav jih je v vzorcu zajetih manj. Razlike med deležem moških in žensk z dotično težavo so večinoma majhne in ne odstopajo za več kot 10,0 %, izjema so le težave s požiranjem tekočine, saj je odstotek žensk s to patologijo za 20,0 % večji kot odstotek moških. Čeprav se je povezava med spolom in motnjami požiranja izkazala za statistično pomembno, v primeru predstavljenih specifičnih težav te povezave nismo odkrili. Kljub temu da rezultati χ²-testa niso pokazali statistično pomembnih povezav med spolom in posameznimi patologijami, je potrebno izpostaviti, da je bila vrednost v primeru težav s požiranjem tekočine izredno blizu statistični meji.

Tabela 42: Primerjava med bolniki z različno obliko PB glede na prisotnost posameznih težav pri požiranju

V tabeli 42 je prikazano, da vse obravnavane patologije prevladujejo pri bolnikih z akinetično-rigidno obliko PB. Razlike med deležem bolnikov z eno in drugo obliko bolezni so v primeru vseh težav relativno velike, a je potrebno opozoriti, da je bilo v celotnem vzorcu več bolnikov z akinetično-rigidno obliko PB, zato ta oblika prevladuje tudi v skupinah bolnikov brez težav, čeprav ne tako očitno. Temu primerno tudi rezultati χ²-testa kažejo, da povezava med posameznimi patologijami in obliko PB ni statistično pomembna.

111

Tabela 43: Primerjava med bolniki z različno dolgo trajajočo PB glede na prisotnost posameznih težav pri požiranju

Iz tabele 43 razberemo, da so skoraj vse težave pogosteje prisotne pri bolnikih z začetno obliko bolezni, kar ni tako presenetljivo, saj je delež teh bolnikov pogosteje zastopan tudi med bolniki brez patologij, kot tudi v celotnem vzorcu. Večji delež bolnikov z dalj časa trajajočo boleznijo smo odkrili le v primeru zastajanje grižljaja v žrelu. Razlike med odstotki bolnikov z začetno in napredovano obliko PB so pri večini težav sicer minimalne, nekoliko odstopajo le težave s požiranjem tekočine. Ta patologija je bistveno pogosteje zastopana pri bolnikih s krajšim časom trajanja bolezni. Izjema glede deleža bolnikov z različno dolgo trajajočo boleznijo je zgolj potreba po kašlju med/po požiranju, ki se enako pogosto pojavlja med bolniki z zgodnjo in tistimi z že dalj časa trajajočo boleznijo. Kljub nekaterim razlikam med posameznimi patologijami so rezultati izvedenih testov za vse pokazali, da povezava med časom trajanja bolezni in težavami pri požiranju ni statistično pomembna (tabela 43).

Prisotna patologija

Tabela 44: Primerjava med starejšimi in mlajšimi bolniki s PB glede na prisotnost posameznih težav pri požiranju

Pričakovano so skoraj vse patologije pogosteje prisotne v skupini starejših bolnikov s PB.

Izjema so le težave s požiranjem čvrste hrane, s katerimi se v enakem deležu srečujejo tako mlajši kot starejši bolniki. Čeprav v literaturi navajajo, da je slinjenje pogostejše pri starejših bolnikih (Ou idr., 2015), so izmed vseh patologij razlike med obema starostnima skupinama najmanjše ravno v primeru iztekanja sline. Za omenjeni patologiji so rezultati t-testa pokazali, da ne obstajajo statistično pomembne razlike v starosti bolnikov z in brez oteženega požiranja čvrste hrane (p = 0,765), niti ne v starosti bolnikov, ki se ali pa ne soočajo z iztekanjem sline (p

= 0,255). Razlike med starostnima skupinama so v primeru oteženega požiranja tekočine in

112

kašlja med/po požiranju že toliko večje (tabela 44), da lahko dokažemo vpliv starosti na pojav teh odstopanj. Rezultati t-testa (p = 0,037) so potrdili statistično pomembno razliko v starosti bolnikov brez težav s požiranjem tekočine, ki so v povprečju stari 71,6 leta (SD = 9,6 leta) in starostjo bolnikov z motenim požiranjem tekočine, ki so povprečno stari 77,7 leta (SD = 8,7 leta). Prav tako smo z rezultati t-testa (p = 0,042) odkrili statistično pomembno razliko v starosti bolnikov, ki se med/po požiranju srečujejo s potrebo po kašlju in starostjo tistih, ki te potrebe nimajo. Bolniki, ki se morajo med/po požiranju odkašljati so v povprečju stari 76,8 leta (SD = 9,0 let), bolniki brez omenjenih težav pa so v povprečju stari 71,3 leta (SD = 9,6 leta).

Najočitnejše razlike med obema starostnima skupina pa so prisotne v primeru zastajanja in lepljenja grižljaja, saj se s to težavo sooča le 23,1 % mlajših in kar 76,9 % starejših bolnikov s PB. Statistično pomembne razlike med starostjo bolnikov z zastajanjem grižljaja v žrelu in tistih brez teh težav, smo potrdili tudi s t-testom (p = 0,03). Povprečna starost bolnikov brez dotične patologije je bila 71,7 leta (SD = 9,6 leta), bolnikov, ki jim je grižljaj zastajal v žrelu pa 78,3 leta (SD = 8,2 leta). Statistično pomemben vpliv starosti se je torej izkazal v primeru razvoja oteženega požiranja tekočine, prisotnosti kašlja med/po požiranju in težav z zastajanjem grižljaja v žrelu. To lahko pripišemo dejstvu, da se z leti pojavi fiziološka involucija CŽS, perifernih živcev, kit, sklepov, mišic itd. (Hočevar Boltežar, 2010). Starostne spremembe lahko tako vplivajo na funkcijo mišic, aktivnih pri prenosu grižljaja po prebavni poti. Funkcije kot so manipulacija grižljaja v ustni votlini, potisk slednjega v žrelo in zaščita dihalnih so pri bolnikih s PB že tako pogosto oslabljene, s starostnimi spremembami struktur pa je motenost slednjih še izrazitejša.

REZULTATI PRIMERJAVE MED BOLNIKI Z GOVORNIMI MOTNJAMI IN BOLNIKI BREZ GOVORNIH MOTENJ

Povezava med posameznimi parametri in govornimi motnjami

Odkrivanje povezav med posameznimi parametri in govornimi motnjami smo opravili na podlagi podatkov, pridobljenih iz rešenega vprašalnika in ugotovitev klinične ocene govora.

Vsaj eden od obeh načinov ocenjevanja govora je bil izveden pri 56 bolnikih s PB, zato so v analizo vključeni le-ti.

Tabela 45: Primerjava posameznih parametrov med skupino bolnikov z govornimi motnjami in skupino bolnikov brez govornih motenj

113

Po podatkih iz literature se podobno kot motnje požiranja tudi govorne motnje pogosteje pojavijo pri starejših bolnikih in bolnikih z napredovano, dalj časa trajajočo boleznijo (Miller idr., 2018), bolnikih z akinetično-rigidno obliko PB (Suchowersky, idr., 2006), zaradi bolj očitne motorične prizadetosti pa je večja verjetnost, da se razvijejo v moški populaciji bolnikov (Kolmančič, 2017). Vpliv omenjenih dejavnikov na razvoj motenj govora je predstavljen v tabeli 45.

Upoštevajoč spol bolnikov s PB smo ugotovili, da je tako pri moških kot pri ženskah več tistih z govornimi motnjami kot tistih brez njih. Zelo podobna zastopanost moških in žensk v skupinah z in brez govornih motenj nakazuje na zanemarljiv vpliv spola na razvoj motenj govora, kar smo potrdili tudi z rezultati χ²-testa (tabela 45), ki kažejo, da med govornimi motnjami in spolom ni statistično pomembne povezave (p = 0,813).

Pri ugotavljanju vpliva oblike PB na pojav govornih motenj smo odkrili, da se s težavami v govoru srečuje še enkrat večji delež bolnikov z akinetično-rigidno obliko PB kot tistih s tremorozno obliko. Prav tako je med bolniki z akinetično-rigidno obliko občutno več tistih z govornimi motnjami kot tistih brez njih, medtem ko za bolnike s tremorozno obliko velja ravno obratno (tabeča 45). Vsi ti podatki nakazujejo, da ima akinetično-rigidna oblika PB vpliv na razvoj govornih motenj, kar so potrdili tudi rezultati χ²-testa, s katerim smo odkrili statistično pomembno povezavo med obliko PB in govornimi motnjami (p = 0,011). Ta spoznanja so glede na to, da se težave v izražanju največkrat razvijejo kot posledica akineze/bradikineze in rigidnosti tudi razumljiva in pričakovana (Suchowersky, idr., 2006).

V obeh skupinah z različno dolgo trajajočo boleznijo je opazno, da prevladuje delež bolnikov z govornimi motnjami. Med bolniki z zgodnjo obliko PB je razlika v deležu tistih z motnjami govora in tistih brez njih res zelo majhna, česar ne moremo trditi za skupino bolnikov z dalj časa trajajočo boleznijo. Med njimi je približno enkrat večji delež bolnikov z govornimi motnjami kot tistih brez njih (tabela 45). Kljub predstavljenim ugotovitvam rezultati χ²-testa ne potrjujejo statistične povezanosti med časom trajanja bolezni in prisotnostjo govornih motenj (p = 0,222).

Za obe starostni skupini bolnikov je značilno, da je več bolnikov z govornimi motnjami kot tistih brez njih, čeprav je med mlajšimi bolniki razlika v deležu bolnikov z in brez govornih motenj res minimalna, pri starejših je ta razlika nekoliko večja. Tudi majhne razlike v povprečni starosti bolnikov brez in z govornimi motnjami nakazujejo, da višja starost ne doprinese k razvoju govornih motenj. Bolniki z govornimi motnjami so v povprečju stari 74,4 leta (SD = 10,7 leta), povprečna starost bolnikov brez govornih težav pa je bila ocenjena na 71,7 leta (SD = 8,1 leta). Vse predstavljene ugotovitve so potrdili tudi rezultati t-testa in pokazali, da v starosti bolnikov z govornimi motnjami in brez njih ni statistično pomembne razlike (p = 0,305).

Z analizo podatkov smo odkrili, da se je oblika PB izkazala kot statistično pomembna za razvoj govornih motenj.

114

Povezava med posameznimi parametri in patologijami govornih komponent

Povezavo med izbranimi parametri in odstopanji v govornih komponentah smo prav tako odkrivali v skupini 56 bolnikov s PB. V primerih, ko smo analizirali funkcije, ki smo jih preverjali izključno s klinično oceno govora, smo zajeli podatke 53 bolnikov.

Glasovne motnje

Tabela 46: Primerjava posameznih parametrov med skupino bolnikov z glasovnimi motnjami in skupino bolnikov brez glasovnih motenj

Iz tabele 44 je razvidno, da med bolniki z glasovnimi motnjami in tistimi brez njih prevladujejo moški, kar je glede na večji delež slednjih v vzorcu tudi razumljivo. Vendar to ne pomeni, da imajo moški več glasovnih težav, saj je med njimi več tistih, ki imajo popolnoma ohranjen glas.

Nasprotno pa je med bolnicami več predstavnic z nekakovostno fonacijo. Kljub temu rezultati χ²-testa ne potrjujejo statistične povezanosti med spolom bolnikov in prisotnostjo glasovnih motenj (p = 0,327). Bolj očitne razlike glede prisotnosti oslabljenega glasu so opazne med bolniki s tremorozno in bolniki z akinetično-rigidno obliko PB. Med bolniki s to obliko bolezni namreč prevladujejo tisti s patološkim glasom, nasprotno pa je med bolniki s tremorozno obliko več tistih z ustrezno fonacijo. Predstavljene ugotovitve nakazujejo na povezavo med akinetično-rigidno obliko in patološkim glasom, kar kažejo tudi rezultati χ²-testa, ki so potrdili statistično pomembno povezavo med obliko PB in glasovnimi motnjami (p = 0,021). Te ugotovitve lahko povežemo z motoričnimi znaki, ki so pogosteje zastopani pri akinetično-rigidni obliki PB.

Posledice akineze se namreč pogosto kažejo v tihem in monotonem glasu (Trošt, 2013), rigidnost mišic prsnega koša pa vodi v oslabljeno, manj kakovostno dihanje, ki je nujno za kvalitetno fonacijo (Scott, 1991). Upoštevajoč trajanje bolezni ugotavljamo, da je med bolniki z začetno fazo bolezni več tistih z normalnim glasom, med bolniki z dalj časa trajajočo boleznijo pa je pričakovano več bolnikov z glasovnimi motnjami. Razlike glede prisotnosti glasovnih motenj so med bolniki z različno dolgo trajajočo boleznijo premajhne, da bi lahko potrdili statistično pomembno povezanost med trajanjem bolezni in glasovnimi motnjami (p = 0,218).

Pri odkrivanju vpliva starosti bolnikov na razvoj glasovnih motenj smo ugotovili, da je med starejšo populacijo več bolnikov z glasovnimi motnjami, med mlajšimi pa je opazno večji delež bolnikov brez težav. Predstavljeni podatki kažejo na povezanost starosti in glasovnih motenj, kar smo preverili s t-testom, ki je potrdil statistično pomembno razliko med starostjo bolnikov

115

z glasovnimi motnjami in tistimi brez njih (p = 0,035). Povprečna starost bolnikov brez glasovnih motenj je bila 70,7 leta (SD = 9,5 leta), povprečna starost bolnikov z glasovnimi motnjami pa 76,1 leta (SD = 9,1 leta). Dokazana pomembnost starosti za razvoj glasovnih motenj je lahko odraz starostnih sprememb grla. Z leti zakostenijo skoraj vsi grlni hrustanci, sklepi med njimi oslabijo zaradi degenerativnih sprememb, zmanjša se mišična masa grlnih mišic, glasilki postaneta tanjši in bolj usločeni. S starostjo atrofirajo tudi elastična vlakna v vokalnem ligamentu, spremeni se tudi sluznica. Vse to vodi do togosti grlnih struktur, nepopolne abdukcije in addukcije glasilk ter pojava glasovnih motenj. Spremenijo se tudi pljučne funkcije ter odzvočna cev, kar vse tudi vpliva na kakovost glasu (Hočevar Boltežar, 2010).

Tabela 47: Primerjava med moškimi in ženskami glede na prisotnost posameznih patologij glasu

V tabeli 45 je prikazano, da so vse preučevane patologije pogosteje prisotne v moški populaciji, ki je tudi sicer pogosteje zastopana v celotnem vzorcu in tudi v skupini bolnikov brez dotičnih patologij, zato je ta podatek zanemarljiv. Opazno so razlike v deležu moških in žensk s posameznimi težavami majhne, nekoliko večje sicer v primeru nezmožnosti predvidevanja kakovosti (čistosti) glasu, a še vedno ne dovolj velike, da bi lahko govorili o pomembnosti slednjih. Nepomembne razlike v razvoju posameznih patologij med spoloma so potrdili tudi rezultati Fisherjevega natančnega testa in χ²-testa, ki niso pokazali statistično pomembne povezave med spolom in posameznimi odstopanji v glasu.

Prisotna patologija

Tabela 48: Primerjava med bolniki z različno obliko PB glede na prisotnost posameznih patologij glasu

Iz tabele 46 je razvidno, da vse obravnavane patologije prevladujejo pri bolnikih z rigidno obliko PB, a je potrebno omeniti, da je v celotnem vzorcu več bolnikov z

akinetično-116

rigidno obliko, zato ta prevladuje tudi med bolniki brez glasovnih težav, čeravno ne tako očitno.

Čeprav so pri vseh patologijah razlike med deležem bolnikov z eno in drugo obliko bolezni relativno velike, izstopata predvsem nekakovosten glas, ki za tvorbo zahteva več napora in šibek glas, zaradi katerega so bolniki slabše slišni. Razlike med obema oblikama bolezni so pri dotični patologiji tako očitne, da so statistično pomembno povezanost med obliko bolezni in oslabljenim glasom, ki je slabo slišen, potrdili tudi rezultati χ²-testa (p = 0,044). Povezava med obliko PB in ostalimi patologijami pa se glede na rezultate Fisherjevega natančnega testa ali χ² -testa ni izkazala za statistično pomembno.

Prisotna patologija

Tabela 49: Primerjava med bolniki z različno dolgo trajajočo PB glede na prisotnost posameznih patologij glasu

Glede na to da je v celotnem vzorcu zajetih več bolnikov z zgodnjo obliko bolezni, podatek, da takšna sestava prevladuje tudi pri posameznih patologijah, kaže na manjši vpliv tega parametra.

Obenem so razlike v deležu bolnikov z različno dolgo trajajočo boleznijo pri posamezni patologiji relativno majhne, malenkost izstopa le patologija, ki od bolnika zahteva več vloženega truda v produkcijo glasu. Tako kot predstavljene ugotovitve tudi rezultati Fisherjevega natančnega testa kažejo, da povezava med posameznimi patologijami in časom trajanja bolezni ni statistično pomembna.

Tabela 50: Primerjava med starejšimi in mlajšimi bolniki glede na prisotnost posameznih patologij glasu

Iz tabele 48 je razvidno, da sta si deleža bolnikov obeh starostnih skupin pri vseh preučevanih

Iz tabele 48 je razvidno, da sta si deleža bolnikov obeh starostnih skupin pri vseh preučevanih

In document MOTNJE GOVORA IN POŽIRANJA PRI OSEBAH S PARKINSONOVO BOLEZNIJO (Strani 122-139)