PREVERJANJE HIPOTEZ

Za vrednotenje hipotez smo uporabili podatke iz vprašalnika, rezultate klinične ocene in ugotovitve analize požiranja. Posamezne hipoteze smo preverjali na različnih vzorcih bolnikov, odvisno od ocen in rezultatov, potrebnih za ovrednotenje.

Hipoteza 1: PRI BOLNIKIH S PB SO POMEMBNO BOLJ POGOSTE MOTNJE GOVORA KOT MOTNJE POŽIRANJA

V našem preiskovanem vzorcu so motnje govora prisotne pri 57,1 % bolnikov (tabela 39), moten potek požiranja pa smo odkrili pri 37,5 % bolnikov s PB (tabela 38). Z oslabljenim govornim izražanjem se v svojem življenju torej srečuje več kot polovica vseh bolnikov, težave pri požiranju pa pestijo nekoliko manj kot polovico bolnikov. Upoštevajoč različne deleže bolnikov z motnjami govora in požiranja, ki so jih v svojih študijah odkrili tuji raziskovalci, ugotovimo, da sta odstotka v naši raziskavi sicer nekoliko nižja, zlasti to velja za motnje govora, ki so jih drugi odkrili pri vsaj 70,0 % bolnikov (Hartelius in Svensson, 1994; Ho idr., 1998;

Tsuboi idr., 2017). Prevalenca motenj požiranja se sicer giblje v večjem razponu, a delež prepoznan v naši raziskavi vseeno velja za nekoliko nižjega, kajti večina drugih strokovnjakov je motnje požiranja prepoznala pri občutno več kot polovici posameznikov s PB (Coates in Bakheit, 1997a; Aydogdu idr., 2011; Ding idr., 2017; Pflug idr., 2018). Zavedati se je potrebno, da je bil naš vzorec bolnikov s PB zajet med bolniki, ki kljub bolezni še zmorejo opravljati in zadovoljevati svoje vsakodnevne potrebe, večina jih je pri skrbi zase popolnoma samostojna, nekateri tudi še zelo aktivni. Iz vzorca so bili izključeni bolniki z res hudo in močno napredovano obliko bolezni, ki večinoma prizadene tudi sposobnosti govora in požiranja. Če bi v vzorec zajeli tudi bolj prizadete bolnike, bi bila tudi odstotka motenj govora in požiranja verjetno višja. Kljub temu lahko ob primerjavi deleža bolnikov z oškodovanim govorom in moteno funkcijo požiranja brez pomislekov zaključimo, da so med bolniki, vključenimi v našo raziskavo, govorne motnje prisotne pogosteje kot motnje požiranja. To sovpada tudi z ugotovitvami iz literature, kajti kljub temu da sta obe motnji eni izmed pogostejših posledic PB, njun razvoj ni sočasen, ampak se motnje govora običajno razvijejo pred pojavom motenj požiranja (Fox idr., 2012; Tjaden, 2008). Znaki disfagije se sicer lahko pojavijo tudi v začetni fazi bolezni, a bolj resne motnje se navadno razvijejo z napredovanjem bolezni (Pflug idr., 2018). Če bi v naš vzorec vključili več bolnikov z močno napredovano obliko bolezni, bi bil temu primerno tudi odstotek motenj požiranja verjetno nekoliko višji. Glede na značilnosti razvoja ene in druge motnje je v celotnem vzorcu, ki zajema bolnike z različno dolgo trajajočo boleznijo pričakovano več bolnikov z govornimi motnjami, kar smo dokazali tudi v naši raziskavi.

H1 potrdimo.

126

Hipoteza 2: MOTNJE GOVORA IN POŽIRANJA SO BOLJ POGOSTE (IN HUJE IZRAŽENE) PRI BOLNIKIH S PRETEŽNO AKINETIČNO-RIGIDNO OBLIKO PB KOT PRI

BOLNIKIH S PRETEŽNO TREMOROZNO OBLIKO PB, PRI STAREJŠIH BOLNIKIH IN PRI BOLNIKIH Z DALJŠIM TRAJANJEM BOLEZNI.

Odkritja tujih študij kažejo, da se govorne motnje in motnje požiranja pogosteje pojavijo pri starejših bolnikih (Pflug idr., 2018; Miller idr., 2018), bolnikih z akinetično-rigidno obliko PB (Suchowersky, idr., 2006), zelo pomemben vpliv na nastanek obeh vrst motenj po ima tudi trajanje PB (Kalf idr., 2012; Miller idr., 2018). Pomembnost in vpliv omenjenih faktorjev na razvoj motenj govora in požiranja pri bolnikih, sodelujočih v naši raziskavi, sta predstavljena v tabeli 40 (motnje požiranja) in tabeli 45 (govorne motnje).

Upoštevajoč starost bolnikov s PB smo ugotovili, da je med starejšimi delež bolnikov z motnjami požiranja (48,1 %) le malenkost manjši od deleža bolnikov z normalnim aktom požiranja (51,9 %), torej v primeru motenj požiranja ne moremo trditi, da so pogostejše pri starejši populaciji. To predpostavko smo potrdili tudi z rezultati t-testa, ki ne kažejo na statistično pomembne razlike v starosti bolnikov z in brez motenj požiranja. V primeru govornih motenj pa smo odkrili, da je med starejšo populacijo bistveno več posameznikov z govornimi motnjami (63,0 %) kot tistih s popolnoma ohranjenim govornim izražanjem (37,0 %). Čeprav smo ugotovili, da so motnje govora med starejšimi bolniki sicer res pogostejše, moramo biti do te ugotovitve nekoliko kritični, kajti s t-testom statistično pomembne razlike v starosti bolnikov brez in z govornimi motnjami nismo potrdili.

Pregled vpliva časa trajanje bolezni je pokazal, da je med bolniki z dalj časa trajajočo boleznijo presenetljivo več tistih brez motenj požiranja (52,6 %), čeprav je razlika v primerjavi s tistim, ki jih pestijo težave pri požiranju (47,4 %) zelo majhna. Našo predpostavko o pogostejših motnjah požiranja pri bolnikih z dalj časa trajajočo boleznijo smo torej ovrgli. Tudi sicer se je povezava med trajanjem bolezni in razvojem motenj požiranja izkazala za statistično nepomembno. Z odkrivanjem prevalence motenj govora pa smo ugotovili, da je med bolniki z dalj časa trajajočo boleznijo občutno večji delež tistih z govornimi motnjami (68,4 %) kot tistih brez njih (31,6 %). Na osnovi odstotkov bolnikov z in brez govornih motenj bi sicer lahko zaključili, da so motnje govora pri bolnikih z dalj časa trajajočo boleznijo pogostejše, a se moramo hkrati zavedati, da povezanost med obema spremenljivkama ni statistično pomembna.

Med bolniki z akinetično-rigidno obliko PB smo odkrili, da je kljub precej enakomerno razporejenemu deležu bolnikov z in brez motenj požiranja, nekoliko več tistih z ohranjeno funkcijo požiranja (55,9 %), kar ne sovpada z našo predpostavko o pogostejših motnjah požiranja pri bolnikih s to obliko bolezni. Tudi rezultati χ²-testa so pokazali, da med obliko PB in motnjami požiranja ni statistično pomembne povezave. Čeprav v primeru pojava motenj požiranja nismo odkrili vpliva akinetično-rigidne oblike bolezni, to ne velja za razvoj govornih motenj. Med bolniki z akinetično-rigidno obliko je bil odstotek posameznikov z govornimi motnjami (70,6 %) občutno večji kot delež tistih brez govornih primanjkljajev (29,4 %). S težavami v govornem izražanju se namreč srečuje nekoliko več kot dve tretjini vseh bolnikov z akinetično-rigidno obliko PB, kar potrjuje našo predpostavko, da so motnje govora pogostejše pri bolnikih z akinetično-rigidno obliko PB. To dokazujejo tudi rezultati χ²-testa (tabela 45), s katerim smo odkrili statistično pomembno povezavo med obliko PB in govornimi motnjami.

127

Oblika PB se kot statistično pomembna ni izkazala le v primeru govornih motenj, ampak smo povezavo odkrili tudi s posameznimi težavami v govoru, ki jih združujemo pod pojmom govorne motnje. Statistično pomembno povezavo z obliko PB smo odkrili tudi pri glasovnih motnjah (tabela 46) in splošni razumljivosti govora (tabela 58). Razlog pogostejšega razvoja govornih motenj pri bolnikih z akinetično-rigidno obliko PB seveda pripisujemo značilnostim te oblike, saj ta velja za hitreje napredujočo obliko bolezni s prevladujočo rigidnostjo, upočasnjenim ali odsotnim gibanjem ter motenim ravnotežjem (Wolters in Bosboom, 2007;

Huertas, idr., 2017). Težave v izražanju bolnikov s PB se največkrat razvijejo kot posledica akineze/bradikineze in rigidnosti, ki vodijo do omejene gibljivosti in manjšega razpona mišic orofacialnega področja. Temu primerno so gibi govoril ter ostalih struktur, nujnih za kvalitetno govorno interakcijo počasnejši, nekakovostni ali celo odsotni (Scott, 1991).

Če povzamemo, se kot pomembne za razvoj motenj požiranja niso izkazale ne oblika PB, ne starost bolnikov, niti trajanje bolezni. Med bolniki z akinetično obliko in bolniki z dalj časa trajajočo boleznijo je bilo presenetljivo več tistih z normalnim aktom požiranja, medtem ko smo med starejšimi bolniki odkrili skoraj enaka deleža posameznikov z motnjami požiranja in tistih brez njih. Obratno pa smo v primeru govornih motenj pri bolnikih z akinetično-rigidno obliko PB, starejših bolnikih in tudi pri bolnikih z dalj časa trajajočo boleznijo prepoznali večji delež bolnikov z govornimi motnjami kot tistih brez odstopanj na govornem področju. Čeprav so bile motnje v govornem izražanju pogostejše pri bolnikih, za katere smo to tudi predvideli, so je kot statistično pomembna izkazala le oblika PB.

H2 ovržemo s pridržkom glede povezave med obliko PB in govornimi motnjami.

Hipoteza 3: OSEBE S PB SE POGOSTEJE ZAVEDAJO TEŽAV NA PODROČJU GOVORA KOT TEŽAV POVEZANIH S POŽIRANJEM.

Motnje v govorni interakciji veljajo za eno opaznejših posledic PB, ki jo bolniki subjektivno doživljajo kot eno bolj skrb vzbujajočih težav, ki nastanejo v sklopu bolezni. Velik del bolnikov še relativno zgodaj opazi spremembe v svojem izražanju, le majhen delež pa se govornih težav ne zaveda in jih ne dojema kot moteče (Miller idr. 2007). Največkrat je izjema le patologija vezana na šibkejši glas, ki ga mnogo bolnikov zaznava kot ustreznega in za nerazumevanje njihovega govora krivijo sogovornike (Drljepan, 2017). Nasprotno pa so strokovnjaki, ki so se poglobljeno ukvarjali z motnjami požiranja bolnikov s PB ugotovili, da se bolniki s PB kljub očitnim znakom motenosti in nevarnim posledicam pogosto ne zavedajo svojih težav s požiranjem (Bayés-Rusiñol idr., 2011). Preverjanje zavedanja odstopanj v govoru in požiranju smo izvedli na vzorcu bolnikov, ki so izpolnili vprašalnik, hkrati pa so bili deležni klinične ocene govora in analize požiranja. Zavedanje lastnih težav v govornem izražanju smo odkrivali v skupini 53 bolnikov s PB, zavedanje patološkega požiranja pa v skupini 17 bolnikov s PB.

128

Tabela 60: Tabelarični prikaz zavedanja lastnih govornih motenj

Iz tabele 60 razberemo, da je bil s klinično oceno govora prepoznan večji odstotek bolnikov z motnjami govora kot s subjektivno oceno lastnega govora, podano z odgovori na vprašalnik.

Prav tako so bile pri veliki večini bolnikov, ki so opažali odstopanja v lastnem govoru, te prepoznane tudi s klinično oceno. Obenem pa je majhen odstotek posameznikov izpostavil pojav motenj v lastnem govora (18,1 % vseh, ki so svoj govor ocenili kot patološki), ki pa jih z logopedskim pregledom nismo zaznali. Težave, ki so dotične bolnike pestile v vsakdanjem življenju, a jih med pregledom nismo prepoznali, so bile pri enem bolniku artikulacijske težave, pri drugem upočasnjen govorni tempo in slabša razumljivost govora, pri tretjem upočasnjen tempo govora, artikulacijske težave in zatikajoč govor. Eden izmed štirih bolnikov pa je izpostavil predvsem težave z zatikajočim in netekočim govorom. Omenjene patologije sicer nismo ocenjevali, a je tudi sicer pri dotičnem posamezniku nismo zaznali. S primerjavo obeh vrst ocenjevanja govornih težav pa smo odkrili tudi ne tako zelo majhen delež bolnikov (26,7

% bolnikov s patološko ocenjenim govorom), pri katerih smo kljub njihovi subjektivni oceni o popolnoma ustreznem govoru, med klinično oceno govora odkrili odstopanja. Pri vseh omenjenih posameznikih se je patologija govora navezovala na glasovne motnje, pri dveh smo hkrati odkrili še upočasnjen tempo govora. Patologija glasu se je pri vseh z izjemo enega odražala v šibkosti glasu. Glas omenjenega posameznika je bil izrazito hripav.

Zavedanje odstopanj v aktu

Tabela 61: Tabelarični prikaz zavedanja lastnih težav s požiranjem

Nasprotno kot smo to odkrili v primeru govornih motenj (tabela 60), smo večji delež bolnikov z motnjami požiranja prepoznali s pomočjo bolnikove subjektivne ocene lastnega požiranja in ne s fiberoptično oceno požiranja. Tudi odstotek bolnikov z motnjami požiranja, odkritimi z

129

obema načinoma ocenjevanja, ni bil tolikšen kot v primeru govornih motenj. Med vsemi bolniki, ki so pri svojem požiranju opažali nepravilnosti, slednjih v primeru 44,4 % bolnikov z analizo požiranja nismo odkrili. Dotične težave, ki so jih pestile pri vsakodnevnem prehranjevanju so bile v primeru enega bolnika težave s požiranjem tekočine, sline, čvrste hrane, tablet in kašelj med/po požiranju, pri drugem zastajanje grižljaja v žrelu, oteženo požiranje tekočine, kašelj med/po požiranju in spremenjen zven glasu, tretji bolnik se je soočal z iztekanjem sline, kašljem med/po požiranju, zastajanjem grižljaja v žrelu in z oteženim požiranjem tablet. Četrtega pa so v vsakdanu ovirale le težave z iztekanjem sline. Čeprav smo z analizo požiranja prepoznali nekoliko manj bolnikov z motenim požiranjem, smo pri enem posamezniku (16,6 % vseh s patološko ocenjenim požiranjem), ki je svoj akt požiranja ocenil kot popolnoma ustrezen, z analizo požiranja odkrili zastajanje večje količine grižljaja nad vhodom v požiralnik in sum na moteno ezofagealno fazo požiranja.

Z odkrivanjem zavedanja lastnih težav na področju govora in požiranja smo opazili, da je delež bolnikov, ki opažajo patološke spremembe večji v primeru motenj požiranja, medtem ko je bil odstotek bolnikov, ki kljub prisotnim primanjkljajem slednjih niso zaznali, večji v skupini bolnikov z motnjami govora. Med bolniki z govornimi motnjami se je 73,3 % posameznikov svojih težav zavedalo, 26,7 % ne. Še vedno je bolnikov, ki se zavedajo spremememb v svojem govoru občutno več kot tistih, ki sprememb ne opažajo. Kljub temu je potrebno opozoriti, da je odstotek tistih, ki se sprememb v govoru ne zavedajo vseeno relativno visok, tudi v primerjavi s podatki iz literature. Miller idr. (2007) so v svoji raziskavi prepoznali zgolj 4,2 % tovrstnih bolnikov. Vseeno so se ugotovitve tujih avtorjev vsaj delno potrdile tudi v naši raziskavi, kajti med bolniki, ki svojih težav niso opažali, so imeli prav vsi glasovne motnje. Zlasti za bolnike s PB pa je pogosto značilno, da zaradi motnje v slušnem in proprioreceptivnem zaznavanju lastnega govora svoj patološki glas ocenjujejo kot primeren (Fox idr., 2002). Med bolniki z motnjami požiranja pa je bil delež tistih, ki so bili o svojih težavah ozaveščeni ocenjen na 88,9

% bolnikov, zgolj 11,1 % bolnikov pa odstopanj v požiranju ni občutilo. Tudi te ugotovitve se ne ujemajo z ugotovitvami tujih avtorjev, ki so odkrili, da se odstopanj v svojem požiranju ne zaveda 79,45 % (Bayés-Rusiñol idr., 2011) in 73,0 % bolnikov s PB (Pflug idr., 2018).

Ob primerjavi zavedanja težav na področju govora in zavedanja težav s požiranjem lahko torej zaključimo, da bolniki pogosteje zaznavajo svoje primanjkljaje v procesu požiranja kot odstopanja v govorno-jezikovni produkciji.

H3 ovržemo.

Hipoteza 4: BOLNIKI MOTNJE GOVORA IN POŽIRANJA SUBJEKTIVNO DOŽIVLJAJO KOT NEODZIVNE NA TERAPIJO Z LEVODOPO.

Motnje govora in požiranja veljajo za ene od tistih posledic PB, ki so na medikamentozno zdravljenje slabše ali celo neodzivne (Sethi, 2008; Hely, Morris, Reid in Trafficante, 2005;

Worth, 2013). Čeprav zdravljenje z levodopo sicer velja za manj ali celo neučinkovit način rehabilitacije motenj govora in požiranja, so strokovnjaki v praksi uspeli dokazati tudi nekaj pozitivnih učinkov zdravljenja teh motenj (Tjaden, 2008). Subjektivno oceno učinkovitosti medikamentoznega zdravljenja motenj govora in požiranja so podali tudi bolniki, sodelujoči v

130

raziskavi. Njihovi odgovori in zbrani rezultati so predstavljeni v tabeli 14 (motnje požiranja) in tabeli 15 (motnje govora).

Pridobljeni podatki zelo nazorno prikazujejo, da je vpliv zdravil na različne patologije govora in požiranja minimalen ali popolnoma odsoten. Med patologijami požiranja so bolniki za dve težavi sicer opredelili, da so učinki zdravil bolj pozitivni kot negativni, a je ob tem potrebno opozoriti, da se je z dotičnimi težavami srečeval zelo majhen delež bolnikov. Težave s hranjenjem v javnosti so pestile 2 bolnika, zaradi oslabljenega požiranja pa je shujšal zgolj 1 bolnik. Poleg zelo majhnega števila bolnikov, so to tudi sekundarne posledice požiranja, zato težko opredelimo, na kakšen način so zdravila učinkovala. Za težave, kot so oteženo požiranje čvrste hrane, bolečina med požiranjem in vplivi motenega požiranja na veselje do hrane, so vsi bolniki z omenjenimi patologijami slednje ocenili kot popolnoma neodzivne na medikamentozno zdravljenje. Več kot 90,0 % bolnikov je kot neodzivne na zdravljenje z levodopo ocenilo tudi težave s požiranjem tekočine in tablet, zastajanjem grižljaja v žrelu, kašljem med/po požiranju ter težave z iztekanjem sline. Med patologijami v govornem izražanju nismo odkrili niti ene, za katero bi večina bolnikov ocenila, da imajo zdravila nanjo pozitiven učinek, smo pa jih odkrili nekaj takih, za katere so vsi bolniki, ki so jih izkusili, določili, da zdravila nanje nimajo vpliva. Popolno neučinkovitost zdravil so vsi bolniki ocenili v primeru oslabljenega in nekakovostnega glasu, ki zahteva večji vložek ter napor. Enako so ocenili tudi v primeru treh sekundarnih posledic motenj govora (sogovornikova vprašanja, naslovljena na neprimernost glasu, vznemirjanje zaradi težav z govorom in občutek prikrajšanosti), ki so se očitno pojavila zaradi odsotnih učinkov zdravil. 90,0 % ali več bolnikov je kot neodzivne na zdravljenje z levodopo opredelilo še težave s priklicem besed, upočasnjenim govornim tempom in netekočim govorom.

Med vsemi 13 odstopanji požiranja smo zgolj pri dveh patologijah opazili, da je večji delež bolnikov ocenil, da imajo zdravila nanje pozitiven vpliv, pri vseh ostalih težavah pa je bil občutno večji odstotek tistih bolnikov, ki niso občutili učinkov zdravil. Vpliv medikamentoznega zdravljenja govornih motenj smo ocenjevali na primeru 15 različnih patologij, a so bolniki izkusili le 13 od teh. Za vse te je večji delež bolnikov ocenil, da po zaužitju zdravil ne občutijo pozitivnih sprememb. Slednje je opazila le manjšina bolnikov ali nihče. Glede na ocenjevanje vsakega posameznega bolnika smo opazili, da so učinkovitost zdravil večinoma enako ocenili za vse patologije, s katerimi se soočajo. Največji delež bolnikov je vse svoje težave ocenil kot neodzivne na zdravila, manjšina bolnikov je pri nekaterih težavah prepoznala pozitiven, pri drugih odsoten učinek zdravil, najmanj posameznikov pa je pri vseh težavah prepoznalo pozitiven vpliv. Naše ugotovitve se skladajo tudi s prepričanji drugih strokovnjakov, ki navajajo, da sama medikamentozna terapija sicer ne prinaša očitnejšega napredka v rehabilitaciji govornih težav in motenj požiranja, a je v kombinaciji z dobro načrtovano logopedsko obravnavo najučinkovitejši način spopadanja s temi motnjami (Skodda, 2010).

H4 potrdimo.

131

Hipoteza 5: BOLNIKI Z DISFAGIJO IMAJO NAJVEČKRAT MOTENO ORALNO FAZO POŽIRANJA.

Motenost posameznih faz požiranja smo ocenjevali na vzorcu 23 bolnikov s PB, pri katerih smo izvedli opazovanje požiranja s fleksibilnim fiberoptičnim nazolaringoskopom. Motnje požiranja smo odkrili pri 10 (43,5 %) bolnikih, od tega so pri 7 patologije kazale na moteno oralno fazo, pri 6 na moteno faringealno in pri 2 na moteno ezofagealno fazo požiranja (tabela 33). Predstavljeni podatki kažejo, da ima največji odstotek bolnikov z disfagijo moteno oralno fazo, kar je največkrat navedeno tudi v literaturi (Dawes, 2004). Motenost izključno oralne faze smo sicer odkrili zgolj pri 2 (20,0 %) bolnikih, pogosteje je bila oralna faza motena v kombinaciji s faringealno, kar smo opazili pri 5 (50,0 %) bolnikih (tabela 34). Motnje oralne faze se največkrat razvijejo kot posledica oslabljenega delovanja struktur in mišic, ki sodelujejo pri nadzoru in obdelavi grižljaja v ustni votlini ter prenosu slednjega v žrelo (El Sharkawi idr., 2002; Troche idr.,2008). V našem obravnavanem vzorcu bolnikov z moteno oralno fazo požiranja smo največ odstopanj odkrili pri potiskanju in prenosu grižljaja v žrelo, kar je vodilo do zastajanja tega v prebavnem traktu. Glede na omenjena odkritja ima večina teh bolnikov bolj moteno oralno transportno kot oralno pripravljalno fazo požiranja.

H5 potrdimo.

Hipoteza 6: BOLNIKI Z MOTENO ORALNO FAZO POŽIRANJA IMAJO VEČINOMA TUDI ARTIKULACIJSKE MOTNJE IN TEŽAVE S HITROSTJO IN RAZUMLJIVOSTJO GOVORA.

V oralni fazi požiranja se grižljaj ob vstopu v ustno votlino tam prežveči in nato potisne v žrelo.

Pri celotni obdelavi in prenosu grižljaja sodelujejo jezik, ustnice, mišice žvekalke in mišice lic, mehko nebo ter druge strukture, ki so izredno pomembne tudi za dobro artikuliran, hiter in razumljiv govor (Hočevar Boltežar, 2010). Glede na to da številne mišice in strukture, aktivne v oralni fazi požiranja, sodelujejo tudi pri govoru, smo med bolniki z moteno oralno fazo požiranja preverili prisotnost artikulacijskih motenj, motenj govornega tempa in slabše razumljivega govora. To smo izvedli na vzorcu bolnikov, pri katerih smo z analizo požiranja prepoznali moteno oralno fazo in jim obenem ocenili tudi različne govorne sposobnosti. Pri treh bolnikih z moteno oralno fazo požiranja nismo izvedli klinične ocene govora, zato jih v to

Pri celotni obdelavi in prenosu grižljaja sodelujejo jezik, ustnice, mišice žvekalke in mišice lic, mehko nebo ter druge strukture, ki so izredno pomembne tudi za dobro artikuliran, hiter in razumljiv govor (Hočevar Boltežar, 2010). Glede na to da številne mišice in strukture, aktivne v oralni fazi požiranja, sodelujejo tudi pri govoru, smo med bolniki z moteno oralno fazo požiranja preverili prisotnost artikulacijskih motenj, motenj govornega tempa in slabše razumljivega govora. To smo izvedli na vzorcu bolnikov, pri katerih smo z analizo požiranja prepoznali moteno oralno fazo in jim obenem ocenili tudi različne govorne sposobnosti. Pri treh bolnikih z moteno oralno fazo požiranja nismo izvedli klinične ocene govora, zato jih v to