LOGOPEDSKA TERAPIJA MOTENJ GOVORA IN POŽIRANJA

Za uspešno spopadanje z boleznijo ter motnjami na področju sporazumevanja in požiranja obstaja izbor različnih načinov zdravljenja in terapevtskih pristopov (Trpkov, 2013). Za lajšanje simptomov bolezni so bolnikom predpisana različna dopaminergična zdravila, ki imajo kljub številnim pozitivnim vplivom tudi svoje omejitve. Poleg morebitnih stranskih učinkov je v primeru številnih nemotoričnih kot tudi nekaterih motoričnih (npr. padci, zamrznitev med hojo) posledic bolezni omejena učinkovitost zdravljenja z levodopo (Sethi, 2008). Strokovnjaki navajajo, da med tovrstne težave sodijo tudi motnje govora in požiranja, ki so slabše ali celo neodzivne na medikamentozno zdravljenje (Sethi, 2008; Hely, Morris, Reid in Trafficante, 2005; Worth, 2013). Čeprav redko so v praksi poročali tudi o primerih, ko sta se požiranje in govor zaradi zdravil celo poslabšala (Scott, 1991). R. Pendel Mikuš (2004) poroča tudi o nevarnosti stranskih učinkov zdravil, ki vplivajo na spremembo zaznavanja okusov, slabost in bruhanje, prav tako pomembno zmanjšujejo apetit, kar zlasti v primeru motenj požiranja še dodatno poveča tveganje za podhranjenost. Čeprav zdravljenje z levodopo sicer velja za manj ali celo neučinkovit način rehabilitacije motenj govora in požiranja, so uspeli dokazati tudi nekaj pozitivnih učinkov zdravljenja teh motenj (Tjaden, 2008). Zdravila namreč vsaj delno omilijo posamezne bolezenske simptome in tako posredno vplivajo na izboljšanje bolnikovih govornih sposobnosti. Prve pozitivne posledice se pogosto pokažejo zelo zgodaj, lahko celo kot prvi odgovor na zdravljenje. Največkrat so pozitivne spremembe opazne na področju hitrosti ustničnih mišic ter splošne razumljivosti. Čeprav spremembe v govoru kot tudi požiranju sicer niso tako očitne, kot je izboljšanje bolnikovih fizičnih sposobnosti, je medikamentozno zdravljenje še vedno pomembna podpora logopedski in preostalim terapijam (Scott, 1991). Tudi S. Skodda (2010) in K. Trpkov (2013) navajata, da sama medikamentozna terapija sicer ne prinaša očitnejšega napredka v rehabilitaciji govornih težav in motenj požiranja, v kombinaciji z dobro načrtovano logopedsko obravnavo pa predstavlja najučinkovitejši način spopadanja z motnjami govora in požiranja.

Po zaključenem ocenjevanju komunikacijskih težav in motenj požiranja sledi načrtovanje ter izvedba programa obravnave prepoznanih prizadetih funkcij. Glede na vrsto in stopnjo oškodovanih sposobnosti posameznega bolnika logoped izdela individualno prilagojen načrt terapije, izbere najprimernejše pristope, tehnike, metode dela in terapevtski material ter oblikuje terapevtske cilje. Zastavljanje ciljev logopedske terapije ni zgolj domena logopeda, ampak v celotnem procesu aktivno sodelujejo tako bolnik kot tudi svojci, saj le tako dosežemo, da je terapija individualno prilagojena potrebam in željam posameznega bolnika. Izbira elementov logopedske terapije temelji na vrsti in stopnji bolnikovih primanjkljajev na področju govora

42

(dizatrija), glasu (disfonija), slabše mimičnosti obraza, motenj branj in pisanja ter motenj požiranja. Material, uporabljen v logopedski terapiji mora biti poleg njegovim primanjkljajem nujno prilagojen tudi bolnikovim pričakovanjem, starosti, interesom ter načinu življenja, saj je pomembno, da bolnika motivira za delo. Logopedska obravnava poteka individualno in je tako kot terapevtski pripomočki prilagojena posameznemu bolniku. Pogostost in časovni razpon posamezne obravnave sta zato odvisna od težav, zmožnosti samostojnega dela in stopnje utrudljivosti (Ogrin, 2000; Trpkov, 2013). V procesu rehabilitacije je ključno tudi spremljanje in sprotna kontrola doseganja zastavljenih ciljev, ki jih je tekom terapije včasih potrebno spremeniti, oblikovati na novo ter prilagoditi novim okoliščinam (Hočevar Boltežar in Ogrin, 2017).

Glede na naravo bolezni se je potrebno zavedati, da glavni cilj logopedskih obravnav ni povrnitev govora in požiranja v prvotno stanje, ampak predvsem vzdrževanje in spodbujanje omenjenih funkcij z namenom ohranjanja kar se da aktivnega, samostojnega in kakovostnega življenja bolnikov (Trpkov, 2013).

2.7.2.1. LOGOPEDSKA TERAPIJA MOTENJ POŽIRANJA

Rehabilitacija motenj požiranja ni pomembna zgolj z aspekta izboljšanja kvalitete samega procesa hranjenja in ustrezne prehranjenosti, ampak je ključna tudi pri preprečevanju penetracije in aspiracije, zapletov, ogrožajočih za posameznikovo zdravje in življenje (de Goede, 2007).

Motnje požiranja se v določeni meri lahko zdravijo s pomočjo zdravil, vendar je zaradi omejenosti farmakološkega zdravljenja še vedno ključna nefarmakološka rehabilitacija.

Zdravila imajo namreč delen vpliv le na določene deficite procesa požiranja, kar posamezniku ne omogoča varnega akta požiranja brez negativnih posledic. Zaradi manjše učinkovitosti zdravljenja z zdravili je v rehabilitaciji motenj požiranja vodilna logopedska terapija. Glavni namen slednje je uporaba pravih metod dela, ki z različnimi kompenzatornimi manevri in s krepitvijo še delujočih predelov zgornje prebavne cevi posamezniku omogočijo lažje in predvsem varno požiranje ter preprečijo ali omejijo prekomerno slinjenje (de Goede, 2007). Za dosego omenjenega cilja mora logoped za vsakega posameznika oblikovati individualen, bolniku prilagojen program rehabilitacije, kajti v obravnavo so vključeni bolniki z različno stopnjo disfagije, od tistih z minimalnimi odstopanji do posameznikov z blago, zmerno hudo ali hudo obliko disfagičnih motenj. Bolnikov program rehabilitacije logoped oblikuje na podlagi ugotovitev logopedske diagnostike ter pregledov in preiskav, ki so jih opravili drugi strokovnjaki (Ogrin, 2012).

Logopedska rehabilitacija motenj požiranja vključuje nabor direktnih in indirektnih metod spodbujanja posameznih faz požiranja, prilagoditve procesa in položaja med hranjenjem ter uvajanje nadomestnih tehnik hranjenja. Direktne metode spodbujanja požiranja potekajo z običajno, ustrezno prilagojeno hrano, medtem ko je za indirektne metode značilno spodbujanje poteka požiranja brez hrane. Namenjene so predvsem krepitvi mišic orofacialnega predela, izboljšanju gibljivosti in koordinacije mišic jezika, ustnic ter mehkega neba, pomembno pripomorejo tudi k občutenju v ustni votlini. V sklopu rehabilitacije logoped sodeluje tudi v pripravi diete za posameznega bolnika, svetuje o izboru primerne hrane in prilagoditev, ki

43

posamezniku olajšajo požiranje ter zmanjšujejo tveganja za pojav različnih zapletov (Ogrin, 2012). Za uspešno spopadanje z motnjami požiranja so pomembne tudi ustrezno ohranjene kognitivne in komunikacijske sposobnosti, saj je za pozitiven izid logopedske rehabilitacije ključno zavedanje lastnih težav, zmožnost razumevanja in sledenja preprostim navodilom ter aktivno sodelovanje bolnika in njegovih svojcev (Žemva, 2010). Potek rehabilitacije motenj požiranja ter uporaba spodbud in prilagoditev hranjenja sta v posamezni fazi rehabilitacije torej odvisna od bolnikov trenutnih težav ter rehabilitacijskih ciljev (Ogrin, 2012).

NEPOSREDNE (DIREKTNE) VAJE ZA POŽIRANJE

Supraglotisno požiranje se uporablja pri bolnikih z zakasnelim žrelnim refleksom ali nepopolno zaporo grla med požiranjem, ki se razvijeta kot posledica motorične ali senzorične motnje v predelu grla in žrela ter sta pogosti težavi bolnikov s PB. Supraglotisno požiranje poteka tako, da bolnik vdihne, zadrži sapo, pogoltne, se odkašlja in šele nato zopet vdihne. Terapevtski cilj je zmanjšanje možnosti zdrsa ostanka grižljaja v grlo oziroma preprečevanje aspiracije (Hočevar Boltežar in Ogrin, 2017). Za bolnike s PB velja supraglotisno požiranje za nekoliko manj primerno metodo, saj so strokovnjaki v praksi poročali, da se tovrstnega načina požiranja bolniki težje naučijo, tudi sicer pa naj bi se pri njihovi bolezni izkazal kot manj učinkovit način rehabilitacije motenega požiranja (Ciucci idr., 2011).

Super-supraglotisno požiranje poteka na zelo podoben način kot supraglotisno, s to razliko, da poleg zadrževanja sape bolnik ob tem še pritiska oziroma spusti grlo navzdol in s tem vpliva na nagib aritenoidnih hrustancev naprej do poklopca, ob tem se primakneta tudi ventrikularni gubi.

Tudi ta način požiranja je namenjen preprečevanju aspiracije in izboljšanju zaščite dihalnih poti (Hočevar Boltežar in Ogrin, 2017).

Forsirano (»naporno«) požiranje je namenjeno bolnikom s senzibilnimi motnjami v področju žrela in vhoda v grlo ter predvsem tistim s težavami z razumevanjem in izvedbo več zapletenih zaporednih dejanj. Manj primerno je za bolnike z oslabljenimi mišicami orofarinksa in nepopolno zaporo grla. Izvaja se tako, da posameznik med požiranjem z največjo možno silo stiska zgornjo prebavno cev. Tak način požiranja omogoča izboljšanje pomika korena jezika nazaj, učinkovitejše odstranjevanje ostanka grižljaja iz valekul, hkrati pa zmanjša možnost aspiracije po hranjenju (Ogrin, 2012; Hočevar Boltežar in Ogrin, 2017).

Mendelsohnov manever je primeren za bolnike z disfunkcijo zgornjega ezofagealnega sfinktra, bolnike z nezadostnim dvigom grla med požiranjem in z zmanjšano močjo jezika za potisk grižljaja naprej. Mednje sodijo tudi bolniki s PB. Požiranje z Mendelsohnovim manevrom je zasnovano tako, da bolnik med požiranjem v ogledalu opazuje dvigovanje svojega grla in nato grlo med požiranjem zadrži v dvignjenem položaju še 2 do 3 sekunde, pomaga si lahko tudi z direktno kontrolo grla s prsti. S to vajo se trajno podaljša čas odpiranja zgornjega ezofagealnega sfinktra, izboljša se tudi potiskanje in potovanje grižljaja po žrelu ter zmanjša možnost aspiracije. Za opazovanje vratnih mišic med izvedbo vaje je bolnikom v pomoč ogledalo, otipanje lastnih vratnih struktur, biološka povratna zanka s površinskimi EMG elektrodami na vratu ali celo direktna kontrola požiranja z upogljivim nazolaringoskopom (Ogrin, 2012;

Hočevar Boltežar in Ogrin, 2017).

44

Slika 5: Mendelsohnov manever (Heemskerk, 2016)

Masako manever se uporablja pri bolnikih z oslabljeno močjo korena jezika in premajhnim tlakom za začetek faringealne faze požiranja. Med požiranjem bolnik med zobmi drži konico izplazenega jezika in hkrati požira. Gibanje proti uporu krepi mišice jezika, hkrati pa vpliva tudi na izboljšanje faringealne kontrakcije, na pomik zadnje stene žrela naprej in popolnega stika te z jezikom. Redno izvajanje manevra omogoča trajne spremembe požiranja (Ogrin, 2012; Hočevar Boltežar in Ogrin, 2017).

Slika 6: Masako manever (Heemskerk, 2016)

POSREDNE (INDIREKTNE) VAJE ZA POŽIRANJE

Vaje za izboljšanje motoričnih sposobnosti ustne votline in žrela krepijo vse mišice, sodelujoče v aktu požiranja (mišice ustnic, jezika, mehkega neba). Ena od pogostih možnosti izboljšanja motoričnih funkcij mišic je oblikovanje in žvečenje grižljaja, zavitega v gazo, ki prepreči nevarnost penetracije ali aspiracije. Pozitiven vpliv na požiranje imajo tudi pretirani gibi sesanja. Ob sesanju se namreč v zadnjem delu ustne votline nabira slina, kar olajša sproženje požiranja. Za vzpodbujanje motorike orofacialnega področja so primerne tudi vaje za motoriko govoril ter uporaba različnih pripomočkov (npr. žvečilna cev), ki spodbujajo žvečenje. Poleg izboljšanja funkcije oralnih struktur tovrstne vaje pripomorejo tudi k izboljšanju priprave in kontrole grižljaja (Ogrin, 2012; Hočevar Boltežar in Ogrin, 2017; Ogrin 2019).

Slika 7: Uporaba žvečilne cevi (Ogrin, 2019)

Vaje za krepitev moči jezika služijo povečanju moči jezika za potiskanje grižljaja nazaj in navzdol ter izboljšanju dviga jezične konice in gibov jezika v obe smeri. V terapiji se pogosto uporabljajo gumijasti balončki ali spatule, ki jih bolnik potiska ob nebo. Pozitivne učinke na moč jezika naj bi imele tudi vaje z aparaturo IOPI, ki je sicer namenjena diagnostiki. Poleg

45

vzpodbujanja moči jezika terapija z IOPI aparaturo služi tudi povečanju moči ustnic ter nudi takojšnjo povratno informacijo, ki bolniku olajša razumevanje delovanja lastnih struktur ter spremljanje napredka. Redno izvajanje predstavljenih vaj prispeva predvsem k povečani moči mišic jezika, manj naj bi bilo tudi zatekanja grižljaja v grlo in sapnik (Hočevar Boltežar in Ogrin, 2017; Ogrin 2019).

Slika 8: Naprava IOPI (IOPI Medical, 2018)

Slika 9: Krepitev mišic jezika z napravo IOPI (IOPI Medical, 2018)

Slika 10: Krepitev mišic ustnic z napravo IOPI (IOPI Medical, 2018)

Shakerjeve vaje se uporabljajo za krepitev mišic, ki aktivno sodelujejo pri odpiranju zgornjega požiralnikovega sfinktra, dvigu grla in povečajo pritisk grižljaja. Med izvedbo Shakerjevih vaj bolnik leži na hrbtu z mirujočimi rameni na podlagi in v določenem ritmu dviguje glavo od podlage, toliko da vidi prste na nogah. Nekajtedenske redne vaje dokazano vplivajo na daljše in učinkovitejše odpiranje zgornjega požiralnikovega sfinktra, učinkovitejše dvigovanje grla med požiranjem, manjšo količino ostankov grižljaja v žrelu in redkejše prelivanje slednjega v dihala (Hočevar Boltežar in Ogrin, 2017).

Slika 11: Shakerjeve vaje (Swallowing disorders, 2017)

Vaje za krepitev ekspiratornih mišic so kot dopolnilna metoda namenjene predvsem osebam z oslabljeno mišično močjo, med katere največkrat sodijo starostniki in osebe z nevrodegenerativnimi boleznimi (npr. PB). Vaje se največkrat izvajajo s posebno priročno

46

aparaturo, ki omogoča pihanje proti uporu. Ugotovili so, da redne vaje dokazano pripomorejo k povečani in daljši aktivaciji suprahioidnih mišic in k učinkovitejšemu dvigovanju podjezične kosti med požiranjem (Hočevar Boltežar in Ogrin, 2017).

Glede na specifične značilnosti motenj požiranja oseb s PB so predstavljene vaje ter strategije pomemben del logopedske terapije, saj pripomorejo k učinkovitejšemu delovanju jezika in drugih mišic orofacialnega področja, izboljšajo tudi moč respiratornih mišic ter s tem posredno vplivajo na učinkovitejši kašelj in okrepitev dihalno-fonatorne funkcije (Ciucci idr., 2011).

PRIMEREN POLOŽAJ GLAVE, VRATU, TELESA MED POŽIRANJEM

Ustrezen položaj celotnega telesa in določeni, specifični položaji glave ter vratu olajšajo in pripomorejo k varnejšemu prenosu grižljaja od ust do želodca (Hočevar Boltežar in Ogrin, 2017). Zlasti pri bolnikih s PB je požiranje velikokrat oteženo zaradi neustreznega, sključenega položaja telesa, vratu in naprej nagnjene glave (Müller idr., 2011), zato je še toliko bolj pomembno, da spodbujamo ustrezen, čim bolj pokončen položaj. Navadno je to sedenje pod kotom 90 stopinj oziroma pokončen položaj do stopnje, ki je za bolnika še ugoden. Če bolnik pri hranjenju potrebuje pomoč, je zelo pomemben tudi položaj osebe, ki ga hrani. Oseba naj pred bolnikom stoji ali sedi na višini, ki ji omogoča gledanje bolnika v oči (Hočevar Boltežar in Ogrin, 2017).

K učinkovitejšemu potovanju grižljaja po požiralni poti dokazano doprinesejo tudi določeni položaji glave in vratu, saj se ob tem mišice dodatno aktivirajo, pot grižljaja se preusmeri na manj prizadeto stran, sproži se tudi pasivno ali aktivno odpiranje/zapiranje delov zgornje prebavne cevi (Hočevar Boltežar in Ogrin, 2017). V primerjavi s terapevtskimi manevri (Mendelsohnov, Masako manaver) ne omogočajo trajnih sprememb v požiranju, pač pa je njihov učinek takojšen, a prehoden, zato je nujna uporaba pri vsakem grižljaju (Ogrin, 2019).

Tovrstni položaji so: spuščena brada (dotik ob prsni koš oziroma »chin down«), obrat glave na oškodovano stran (Hočevar Boltežar in Ogrin, 2017), nagib glave na močnejšo stran, ležanje na boku, nagib glave nazaj (primeren predvsem za bolnike s problematičnim prehodom grižljaja iz oralne faze) itd. (Murry in Carau, 2006 v Vogrič, 2013).

V rehabilitaciji bolnikov s PB je nadvse učinkovit zlasti položaj »chin down«, ki po rezultatih študij znatno zmanjša nevarnost aspiracije. Med terapijo z omenjenim kompenzatornim položajem so se težave z zatekanjem grižljaja v grlo opazno zmanjšale pri kar 41 % bolnikov s PB (Logemann idr., 2008).

Slika 12: Položaj »chin-down« (Duncan idr., 2016)

PRILAGODITVE PROCESA HRANJENJA

Osebe, ki imajo največkrat zaradi nepopolnega delovanja jezika in lic težave z oblikovanjem grižljaja ter umestitvijo slednjega na pravo mesto za požiranje, velikokrat potrebujejo pomoč ter določene prilagoditve pri hranjenju. Pomembno je, da se ob tovrstnih težavah bolniku

47

grižljaj položi bolj zadaj na sredo mobilnega jezika, naslednji grižljaj pa se vnese v usta šele, ko so ta prazna. Tempo hranjenja in velikost grižljaja je potrebno prilagoditi bolnikovim sposobnostim. Nekateri bolniki potrebujejo tudi pomoč pri dvigu spodnje čeljusti ali uporabo pripomočkov za lajšanje hranjenja in pitja (Hočevar Boltežar in Ogrin, 2017). Najpogosteje so v uporabi posebno oblikovane skodelice, ki omogočajo pitje brez nagiba glave nazaj in skodelice z vnaprej določeno količino tekočine za požirek. Za učinkovitejše pitje se uporabljajo tudi različno oblikovane skodelice z raznolikimi možnostmi držanja ter različne teže. Za lažje hranjenje pa se najpogosteje uporabljajo posebno oblikovane žlice (Žemva, 2010).

Zaradi slabšega apetita in odpora do hrane je smiselno bolniku ponuditi pogostejše in manjše obroke hrane (Pandel Mikuš, 2004).

Slika 13: Prilagojen pribor (Ogrin, 2019)

Slika 14: Prilagojene skodelice (Ogrin, 2019)

Glede na to da imajo tudi bolniki s PB pogosto oslabljene mišice orofacialnega področja in posledično težave z manipulacijo grižljaja ter potiskom le-tega proti žrelu, je prilagojen proces hranjenja zanje zelo dobrodošel (Pandel Mikuš, 2004).

PRILAGOJENA DIETA

Namen prilagajanja hrane in obrokov bolnikom s PB ter motenim požiranjem je preprečiti podhranjenost in ohraniti ali izboljšati prehranski status bolnikov. Glede na oceno vrste in stopnje bolnikovih težav s požiranjem logoped izbere najprimernejšo vrsto hrane in pijače za učinkovito, a še varno požiranje (Sedej, 2012). Hrano se posameznemu bolniku modificira glede na konsistenco, temperaturo, okus in kalorično vrednost. Najenostavnejša za požiranje je običajno gostljata kašasta hrana, ki bolnikom povzroča manj težav kot bolj formirana, suha ali tekoča hrana. Zlasti za bolnike s PB je zaradi manj učinkovitega delovanja jezika, faringealnih in ostalih mišic najprimernejša nekoliko bolj vlažna hrana in gostljata do mere, da še ohranja obliko. Grižljaj tovrstne konsistence po prebavni cevi potuje počasneje kot tekočina in je tudi v primeru senzoričnih ter motoričnih motenj enostavnejši za kontroliranje (Tjaden, 2008). Za disfagične bolnike je navadno primernejša tudi bolj vroča ali mrzla hrana, ki jo ob slabše ali celo nedelujočih taktilnih receptorjih občutno lažje zaznajo s temperaturnimi receptorji (Hočevar Boltežar in Ogrin, 2017). Poleg neučinkovitega požiranja določene vrste hrane imajo nekateri bolniki z disfagijo težave tudi s pitjem tekočine, zlasti redkih pijač. Za osebe, ki imajo težave s požiranjem tekočine in redkejše hrane, je priporočljiva uporaba industrijsko pripravljenih zgoščevalcev, ki spremenijo gostoto, ob tem pa nimajo vpliva na okus. Naravna

48

gostota pijač je raznolika, zato jo glede na dano karakteristiko tako kot hrano razdelimo v posamezne skupine (Sedej, 2012).

Za prilagajanje konsistence hrane in pijače obstaja vrsta smernic, a najbolj razširjene in najpogosteje v uporabi so evropske smernice za spremembo teksture hrane in gostenje tekočin (Ickenstein idr., 2014 v Hočevar Boltežar in Ogrin, 2017).

4-stopenjsko prilagajanje tekočine (Ickenstein idr., 2014 v Hočevar Boltežar in Ogrin, 2017;

Sedej, 2012):

 Brez gostila: običajne tekočine, brez zgoščevanja.

 Gostota sirupa: tekočine primerne za pitje po slamici in iz skodelice, a nekoliko gostejše, da počasi zdrsnejo z žlice (npr. pinjenec, liker).

 Gostota medu: goste tekočine, ki jih težko pijemo po slamici, primerne za hranjenje z žlico, na kateri ne ohranijo svoje oblike (npr. gosti jogurt, med, paradižnikova omaka).

 Gostota pudinga: goste tekočine, ki jih jemo z žlico, na kateri ohranijo svojo obliko (npr.

gost mlečni puding, zgoščena jabolčna čežana).

Za učinkovitejše ter varnejše požiranje bolnikov s PB je najprimernejša gostota medu (Logemann idr., 2008; Troche idr., 2008). V študiji, s katero so raziskovali njen vpliv, so ugotovili, da je zmanjšala nevarnost aspiracije pri 41 % bolnikov s PB (Troche idr., 2008).

5-stopenjsko prilagajanje hrane (Ickenstein idr., 2014 v Hočevar Boltežar in Ogrin, 2017).:

 Normalna dieta: vsa hrana v običajni, neprilagojeni obliki.

 Stopnja A (omejitve v konsistenci, pri blagi disfagiji): do mehkega kuhane ali dušene jedi, ki so lahko drobljive z jezikom ali vilicami.

 Stopnja B (drobljive z vilico, pri zmerni disfagiji): teksturno prilagojena mehka in sočna hrana, drobljiva z jezikom in hrana, ki jo zlahka pretlačimo do kašaste oblike.

 Stopnja C (gladki pire, pri hudi disfagiji): gladka hrana enotne konsistence.

 Stopnja D (sondno hranjenje, pri obsežni disfagiji): oralno hranjenje ni mogoče.

Nedavno so se oblikovale tudi nove, poenotene smernice Mednarodne iniciative za standardizacijo disfagične diete (Ogrin, 2019), ki so se razvile s ciljem oblikovanja posameznih stopenj modifikacij hrane in pijače ter globalne, poenotene terminologije za opredelitev omenjenih stopenj. Te so primerne za bolnike z disfagijo vseh starosti, bolnike v vseh zdravstvenih in socialnih ustanovah ter vseh kulturah. Sestavljene so iz kontinuuma 8 stopenj prilagajanja hrane in pijače (0–7), od tega se tako pijača kot hrana modificirata na 5 stopnjah, 3. in 4. stopnja sta skupni obema (IDDSI, 2019).

5-stopenjsko prilagajanje tekočine (IDDSI, 2019):

 0 = tekoče (npr. voda),

 1 = malo gosto (npr. gosti sok),

 2 = srednje gosto (npr. jogurt),

 3 = precej gosto (npr. sadni sirup),

 4 = zelo gosto (npr. gost mlečni puding).

49 5-stopenjsko prilagajanje hrane (IDDSI, 2019):

 3 = utekočinjeno (npr. omaka),

 4 = pasirano (npr. hrana v obliki pireja),

 5 = mleto in sočno (npr. mehka hrana z gladko, gostejšo omako, ki se zlahka pretlači z jezikom),

 6 = mehka in v velikosti posameznega grižljaja (npr. dušene ali kuhane jedi ali sadje, ki se zlahka pretlači s priborom),

 7 = običajna hrana.

Slika 15: Smernice Mednarodne iniciative za standardizacijo disfagične diete (IDDSI, 2019)

Načrtovanje diete mora izhajati iz bolnikovih težav in preferenc, zasnovano pa mora biti tako, da že količinsko manjši vnos zadosti bolnikove individualne potrebe po hranilih in energiji. Pri

Načrtovanje diete mora izhajati iz bolnikovih težav in preferenc, zasnovano pa mora biti tako, da že količinsko manjši vnos zadosti bolnikove individualne potrebe po hranilih in energiji. Pri

In document MOTNJE GOVORA IN POŽIRANJA PRI OSEBAH S PARKINSONOVO BOLEZNIJO (Strani 55-75)