Kot že rečeno, je profesionalni razvoj pedagoških delavcev – vzgojiteljev, učiteljev ter specialnih in rehabilitacijskih pedagogov vseživljenjski proces, ki poteka postopoma. Različni avtorji razvoj vzgojiteljev in učiteljev opisujejo različno. Avtorji imajo skupno mnenje, da se učitelji in vzgojitelji razvijajo skozi različna razvojna obdobja, kjer ima vsako obdobje specifične značilnosti, specifično vlogo in posledice (Muršak, 2011). V tem poglavju bodo predstavljeni modeli profesionalnega razvoja, ki so pomembni za razumevanje profesionalnega razvoja vzgojiteljev. Valenčič Zuljan in Blanuša Trošelj (2014) izpostavita naslednje modele profesionalnega razvoja vzgojiteljev z različnimi pristopi:
- fazni model razvoja vzgojiteljev po Katzu je bil prvi model, narejen na podlagi empirične raziskave leta 1972, in vsebuje štiri razvojne stopnje;
- fazni model razvoja vzgojiteljev po VanderVan iz leta 1988, ki je podoben prejšnjemu, vendar stopnje temeljijo na razvoju posameznika kot profesionalca;
- model razvoja vzgojiteljev organizacije NAEYC iz leta 1993, ki razvojne stopnje razdeli na šest stopenj in se osredotoča na »kvalifikacijske standarde« (prav tam, str. 47);
- Dreyfusov model, ki je eden od najvplivnejših modelov in ima pet stopenj (Valenčič Zuljan idr., 2011);
- model PRORH, ki je šeststopenjski model, oblikovan s pomočjo novejših raziskav in osnovan s pomočjo teorije o socialnem konstruktu avtorja Vigotskega (Blanuša Trošelj, 2018).
1.2.1 Fazni model razvoja vzgojiteljev po Katzu
Katz (1972) navaja, da obstajajo vsaj štiri ključne stopnje profesionalnega razvoja vzgojiteljev.
Individualne značilnosti vzgojiteljev vplivajo na čas, ki ga »preživijo« na posamezni stopnji, zato so lahko razlike med vzgojitelji zelo velike.
1. stopnja: preživetje
Na prvi stopnji, ki lahko traja celotno prvo leto delovanja, se vzgojitelji spopadajo predvsem z mislijo, ali bodo lahko opravljali osnovne naloge svojega poklica, ali bodo lahko uspešno vodili skupino otrok, ali bodo sprejeti v kolektivu itd. Vzgojitelj ima posledično pogosto občutek anksioznosti, ki botruje občutku nesposobnosti, strokovne nepripravljenosti in nerealne podobe samega sebe. Ključnega pomena za vzgojitelja v tem obdobju so podpora in ustrezne usmeritve, ki jih dobi od mentorja, sodelavcev in vodstva. Pomembno je, da se razume dileme in skrbi vzgojitelja, ga pomiri in ustrezno usmerja. Kakovostno mentorstvo mora biti na voljo takoj, ko ga posameznik potrebuje, in toliko časa, kot ga potrebuje, da vzgojitelj pridobi ustrezno usmeritev in izkušnje glede specifičnih načinov dela (Katz, 1972).
7 2. stopnja: integriranost
Po prvem letu delovanja, ko vzgojitelj običajno uvidi, da delo lahko opravlja z gotovostjo, in se počuti bolj samozavestno, se s tem začne druga stopnja. Na drugi stopnji vzgojitelj združi že naučene veščine in jih poveže v celoto. S pomočjo naučenih veščin se sooča z novimi zahtevami, ki jih prinaša poklic. Na drugi stopnji vzgojitelj začne razmišljati o različnih situacijah in se osredotočati na posamezne otroke v skupini. Vzgojitelj reflektira lastno delo in se sooča z razreševanjem težav, ki jih imajo otroci. Vzgojitelj se začne konkretno spraševati, kako in na kakšen način lahko pomaga, kako se mora odzvati v dotični situaciji. Vzgojitelj se na tej stopnji osredotoča na otroke, ki izstopajo iz skupine. Kljub večji integriranosti vzgojitelja je kolegialna podpora še vedno pomembna. Vzgojitelj se obrne na kolega, ko potrebuje specifično informacijo ali nasvet, kako naj se sooči s specifično situacijo. Ker vzgojitelja zanimajo otroci, ki imajo specifične potrebe, se na tej stopnji pojavi tudi potreba po stiku z drugimi strokovnjaki, npr.
»psihologi, socialnimi delavci, zdravstvenimi delavci, specialnimi pedagogi in drugimi delavci«
(Katz, 1972, str. 52.). Izmenjava strokovnih informacij je ključnega pomena za profesionalni razvoj vzgojitelja na tej stopnji (Valenčič Zuljan in Blanuša Trošelj, 2014).
3. stopnja: obnova
Tretja stopnja se pojavi že v tretjem ali četrtem letu poklicnega delovanja. Vzgojitelj se lahko utrudi, saj nenehno poučuje enake stvari, ponavljajo se enaki dogodki v šolskem letu itd. Z vidika profesionalnega razvoja je na tej točki pomembno, da vzgojitelj premisli o novih načinih učenja in poučevanja, o različnih sistemih delovanja, o izkušnjah sodelavcev, kaj lahko izboljša in spremeni.
Na tej stopnji se vzgojitelj začne intenzivneje zanimati za izmenjavo znanja s kolegi z različnih področij, začne se udeleževati konferenc, strokovnih delavnic in se pridružuje društvom, prebira strokovno literaturo. Na tej stopnji je poklicno radoveden in kritično pogleda tudi svojo skupino otrok ter lasten način dela. Zelo pomembna sta mu pridobivanje novega znanja in kolegialno sodelovanje. Vzgojitelj želi dobiti vpogled tudi v skupine otrok sodelavcev, prav tako začne tudi sistematično dokumentirati napredke otrok ter spremlja njihov razvoj in potencial.
4. stopnja: zrelost
Četrta stopnja se pri nekaterih vzgojiteljih pojavi že po tretjem letu delovanja, pri nekaterih po petih letih delovanja ali pa tudi kasneje v karieri. Na tej stopnji vzgojitelj zaupa v svoje sposobnosti in je zbral že dovolj izkušenj, da se vpraša po globljih konceptih vzgoje in izobraževanja. Začne se spraševati o lastnem razvoju sebe kot vzgojitelja in svojem poslanstvu, sprašuje se po vplivih vzgojno-izobraževalnih institucij na družbo in svet.
Skozi celotno »dozorevanje« (Katz, 1972, str. 54) je pomembno, da se vzgojitelji udeležujejo dodatnih strokovnih izpopolnjevanj, saj se le z nenehnim izobraževanjem in spreminjanjem lastne prakse izpopolnjujejo, rastejo ter prehajajo med omenjenimi stopnjami. Vrste strokovnih izobraževanj morajo biti skladne s stopnjo, na kateri se posameznik nahaja.
Valenčič Zuljan in Blanuša Trošelj (2014) menita, da so v modelu ključna vprašanja, dileme in skrbi, s katerimi se vzgojitelj srečuje na različnih stopnjah profesionalnega razvoja, prav tako so
8
pomembne tudi oblike učenja, ki so na določeni stopnji razvoja vzgojitelja najbolj uporabne in funkcionalne.
1.2.2 Model razvoja vzgojiteljev organizacije NAEYC
Model razvoja vzgojiteljev po NAEYC se usmerja v »kvalifikacijske standarde« (Valenčič Zuljan in Blanuša Trošelj, 2014, str. 47), ki so opredeljeni glede na formalno izobrazbo pedagoškega delavca. Organizacija NAEYC (1993) trdi, da morajo imeti vzgojitelji ne glede na stopnjo izobrazbe naslednje lastnosti:
- razumevanje razvoja otrok in uporabljanje znanja v praksi,
- zmožnost opazovanja in ocenjevanja otrok in njihovega obnašanja ter načrtovanje individualnih poučevalnih sistemov glede na otrokove potrebe,
- vzpostavljanje in ohranjanje varnega in zdravega okolja,
- zmožnost načrtovanja in implementiranja kurikula, ki pokriva vse stopnje otrokovega razvoja (socialno in čustveno področje, intelektualno področje in fizične kompetence), - zmožnost vzpostavljanja zdravega odnosa z otroki in implementacije primernih tehnik
podpore in vodenja,
- zmožnost vzpostavljanja zdravega odnosa z družinami otrok,
- spodbujanje razvoja razmišljanja posameznih otrok, razumevanje, da so otroci najučinkovitejše razumljeni celostno v kontekstu družine, kulture in družbe,
- predanost svojemu poklicu in dokazovanje razumevanja poklica vzgojitelja.
1.2.3 Fazni model razvoja vzgojiteljev po VanderVen
VanderVen (1988, v Heisner, 2008) je avtorica petstopenjskega modela razvoja vzgojiteljev, v katerem opiše pet razvojnih sekvenc, ki jih lahko dosežejo vzgojitelji. Stopnje razvoja se gibljejo od vzgojitelja začetnika do vplivnega profesionalca. Znanje za napredovanje na višjo stopnjo avtor opiše kot sintezo prakse in nenehnega profesionalnega izobraževanja. Vzgojitelj začetnik po modelu VanderVen »stoji v ozadju« in večji del interakcij z otroki naredijo bolj izkušeni vzgojitelji, kar omogoča opazovanje in učenje vzgojitelja začetnika. Na začetni stopnji morajo biti vzgojitelji pod nadzorom (VanderVen, 1988, v Heisner, 2008). Celoten fazni sistem je usmerjen na deljenje vlog med vzgojitelji in njihovo nadzorovanje v procesu učenja, ki je potrebno za ustrezno izvajanje vzgojno-izobraževalnega sistema in s tem gradnjo profesionalizma (Fleet in Patterson, 2001). VanderVen Heisner (1988, v Heisner, 2008) predpostavi, da le vzgojitelj s pridobljeno predpisano izobrazbo (diplomo) lahko postane »kandidat« za naziv vzgojitelja profesionalca. Vzgojitelji so obravnavani kot profesionalci takrat, ko se v situaciji odločajo v skladu s pridobljenim strokovnim znanjem o otrokovem razvoju in ne glede na trenutni občutek (VanderVen, 1988, v Heisner, 2008).
9 1.2.4 Dreyfusov model
Dreyfusov model je bil oblikovan leta 1980 kot model pridobivanja različnih spretnosti s pomočjo razumevanja situacije kot temeljne poklicne spretnosti. Model vsebuje pet stopenj, skozi katere posameznik lahko prehaja: novinec, začetnik, usposobljen, uspešen in strokovnjak (Dreyfus, 2004).
1. stopnja: novinec
Na prvi stopnji vzgojitelj sledi pravilom, ki so mu predstavljena, in ceni praktične izkušnje, ki jih je deležen. Slepo sledenje pravilom, ki se jih je naučil, ne zadostuje standardom v realnem svetu, zato se mora vzgojitelj osredotočiti na razumevanje konteksta, v katerem ima podana informacija oziroma pravilo smisel.
2. stopnja: začetnik
Na drugi stopnji se vzgojitelj uči iz realnih situacij, kjer začne pridobivati potrebno znanje za reševanje različnih situacij. Na njegovo ravnanje vplivajo izkušnje. Po številnih pridobljenih izkušnjah vzgojitelj uvidi situacijo in naučena pravila ustrezno prilagodi. Uporablja praktično in teoretično pridobljeno znanje, vendar se pri delu še ne počuti popolnoma avtonomnega, še vedno dokaj togo sledi naučenim pravilom.
3. stopnja: usposobljen
Na tretji stopnji se vzgojitelj z vsemi pridobljenimi izkušnjami sooči s preobremenjenostjo, saj je zdaj sicer zmožen zaznavati situacije, elemente, ki so relevantni za njegov poklic, vendar v dani situaciji še vedno ne zmore delati prioritet in se odločiti, kaj je pomembno in kaj ni. Na tej stopnji se začne vzgojitelj zavestno odločati o pomembnosti situacij, začne sistematično načrtovati cilje in si pomaga z vzpostavitvijo rutine. Vzgojiteljev uspeh je odvisen od njegove presoje, za kar se tudi počuti odgovornega. Tako se vzgojitelj sooči tudi s strahom in razočaranostjo ter se vedno bolj čustveno vpleta v situacije in se težje postavi nazaj na raven novinca, ki sledi pravilom samo objektivno. Čustvena naveza z izkušnjami omogoča rast posameznika, prav tako pa lahko povzroča stres. Zato je tudi s tega vidika pomembna kolegialna podpora.
4. stopnja: uspešen
Na četrti stopnji se vzgojitelj vedno bolj čustveno sooča s situacijami in težko preide v stanje strokovne distance s situacijo, kar je bilo značilno za prvo stopnjo. Tako vzgojitelj postopno preide z analitične ocene situacije na intuitivno oceno. Na tej stopnji vzgojitelj vidi cilje, ki jih mora doseči, ne pa poti, kako naj jih doseže. Ta stopnja je neizogibna, saj obstaja več različnih pogledov na problematične situacije, kot pa je možnih odzivov. To se pojavi zaradi tega, ker oseba še nima dovolj izkušenj o vseh možnih reakcijah, ki jih lahko uporabi v situacijah, v katerih se mora odzvati avtomatično. Tako mora vzgojitelj, ki vidi spontano situacijo, še vedno premisliti, kako jo bo rešil, in tako preide nazaj na analitično stopnjo, kjer pravila preoblikuje glede na trenutno potrebo.
10 5. stopnja: strokovnjak
Na peti stopnji vzgojitelj uvidi, kaj je treba narediti, in tudi ve, kako bo dosegel zastavljeni cilj. To je glavna razlika med četrto in peto stopnjo razvoja. Vzgojitelj se na situacijo odzove intuitivno in uvidi, kaj je možno narediti v določeni situaciji. Vzgojitelj je večinoma uspešen pri svojem delu, če se zgodi »spodrsljaj«, vzgojitelj reflektira situacijo in predvidi izboljšave. Dovolj izkušenj na različnih področjih in možnosti za refleksijo vzgojitelju omogoča učenje in napredovanje na peto stopnjo.
1.2.5 Model PRORH
Model PRORH je bil oblikovan na osnovi analize vprašalnikov in intervjujev 594 vzgojiteljev iz Republike Hrvaške (2018). Model vsebuje šest stopenj, ki se osredotočajo na vzgojiteljev profesionalni razvoj, delovno mesto vzgojitelja ter razvoj in vzgojiteljevo oceno pomembnosti kompetenc pri delu (Blanuša Trošelj, 2018).
1. stopnja: vzgojitelj novinec
Na prvo stopnjo spadajo vzgojitelji, ki imajo do 3 leta delovnih izkušenj. Vzgojitelji imajo v tem času veliko pozitivnih izkušenj, ki so pustile močan vtis na njihov profesionalni razvoj. Te izkušnje so pomembne pri izgradnji poklicne identitete vzgojitelja. Na tej stopnji so vzgojitelji zelo angažirani. Vzgojitelji se osredotočajo na pravila, skupinsko dinamiko in izvajanje aktivnosti, ki jih po njihovem mnenju otroci potrebujejo. To pogosto povzroči, da so interesi otrok izpuščeni (Blanuša Trošelj, 2018). Na tej stopnji so vzgojitelji pogosto neprepričani vase in se osredotočajo na »preživetje« (Katz, 1972). Vzgojitelji potrebujejo zunanje motivacijske dejavnike, ki so še zlasti pomembni z vidika zagotavljanja povratne informacije o kakovosti njihovega dela. Prav tako pomembno vplivajo na njihovo profesionalno identiteto (Olsen, 2008, v Blanuša Trošelj, 2018).
2. stopnja: refleksivni vzgojitelj
Avtorica na drugo stopnjo profesionalnega razvoja uvršča vzgojitelje, ki imajo od 4 do 7 let izkušenj. Na tej stopnji vzgojitelji profesionalno zelo napredujejo. Vzgojitelji so bolj prepričani vase in svoje sposobnosti ter so sposobni svoje delo bolj poglobljeno reflektirati. S pomočjo refleksije spreminjajo svoje ravnanje in poglede, kar se pokaže v osebnostni rasti vzgojiteljev. Na tej stopnji so zunanji motivacijski dejavniki še vedno zelo pomembni, veliko bolj kot na naslednjih stopnjah. Vzgojitelji menijo, da so kompetentni, in iščejo ravnovesje med teorijo in prakso.
Vzgojitelji si želijo svoje znanje tudi nadgrajevati predvsem na tistih področjih, za katera menijo, da so pomembna za njihovo prihodnost (Blanuša Trošelj, 2018).
3. stopnja: izkušeni vzgojitelj
Na tretjo stopnjo so uvrščeni vzgojitelji, ki imajo od 8 do 15 let delovnih izkušenj. V tem času se pojavi pomanjkanje energije in motivacije za delo, po drugi strani pa tudi močan občutek profesionalnosti zaradi več let izkušenj. Vzgojitelji se na tej stopnji soočajo s spremembami na profesionalni in osebni ravni. Pojavijo se razmišljanja o menjavi poklica oziroma delovnega mesta
11
kot ena izmed možnosti za nadaljevanje profesionalnega razvoja. Vzgojitelji se bolj posvečajo zasebnemu življenju, kot tudi iskanju novih vlog v svojem življenju (Blanuša Trošelj, 2018).
4. stopnja: vzgojitelj v rutini
Na četrto stopnjo je avtorica uvrstila vzgojitelje, ki imajo med 16 in 23 let izkušenj. Ta stopnja predstavlja zelo izzivalno obdobje za vzgojitelje, kjer negativne izkušnje prevladujejo nad pozitivnimi. Starostno so vzgojitelji v zelo kočljivem času in tako se na profesionalni in osebni ravni pojavi veliko izzivov. Med drugimi se pojavi upad energije in motivacije ter težje uravnavanje zasebnega in profesionalnega življenja (Day, 2012, v Trošelj, 2018). To obdobje predstavlja najbolj občutljivo obdobje v vzgojiteljevem delovanju. Profesionalni razvoj ne predstavlja več motivacije in želje po novem znanju, ampak pri mnogih vzgojiteljih postane le del dela, ki ga vzgojitelj mora opraviti (Blanuša Trošelj, 2018).
5. stopnja: vzgojitelj ekspert
V peto stopnjo so uvrščeni vzgojitelji, ki imajo od 24 do 30 let izkušenj. Ta stopnja predstavlja čas umirjenosti, ko vzgojitelji ne posvečajo več toliko časa profesionalni literaturi. Vzgojitelji v tej stopnji imajo veliko izkušenj in se radi osredotočajo na pozitivne stvari in izkušnje. Počutijo se samozavestne, nenehne novosti in spremembe negativno vplivajo na njihovo počutje in delo.
Vzgojitelji ne potrebujejo več toliko zunanjih motivatorjev za svoje delo. Potrebujejo predvsem mirno in stabilno okolje (Blanuša Trošelj, 2018).
6. stopnja: vzgojitelj veteran
Na zadnjo, šesto stopnjo avtorica uvrsti vzgojitelje, ki imajo več kot 31 let izkušenj. To je stopnja, kjer se vzgojitelji soočajo z utrujenostjo in nekateri tudi z zdravstvenimi težavami, ki jih prinesejo starejša leta poklicnega delovanja. Na tej stopnji vzgojitelji čakajo na upokojitev. Imajo sicer veliko izkušenj in znanja, vendar nimajo motivacije za nadaljnjo profesionalno rast. Vzgojitelji na tej stopnji gledajo na svojo profesionalno pot nostalgično ter uvidijo pozitivne in negativne trenutke lastnega poklicnega delovanja. Otroci so jim še vedno glavna motivacija (Blanuša Trošelj, 2018).