Direktorat za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo je zadolžen za opravljanje nalog, s katerimi izvaja dejavnosti, ki delujejo na področju predšolske vzgoje, osnovnošolskega izobraževanja in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami. Direktorat je tisti organ, ki predstavlja in objavlja sprejete programe vzgoje in izobraževanja (MIZŠ, 2018c). Reforma celotnega šolskega sistema se je začela pripravljati in načrtovati leta 1993. Rešitve so zapisane v Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju (1995), Zakonu o vrtcih (1996) in Kurikulu za vrtce (1999). Rešitve so konceptualne, sistemske in vsebinske, usmerjene v oblikovanje vrtca, ki je smiselno povezan z osnovnošolskim izobraževanjem (Bela knjiga, 2011).
2.1.1 Predšolska vzgoja
V Republiki Sloveniji predšolsko izobraževanje urejata dva zakona, in sicer Zakon o vrtcih in Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja:
- Zakon o vrtcih (1996) ureja predšolsko izobraževanje javnih in zasebnih vrtcev. Posveča se postopkom organizacije, nalogam vrtcev, vrstam in možnostim različnih programov, delovnim obveznostim vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev, kompetencam zaposlenih v predšolskih ustanovah itd. Opiše obveznosti in delo vzgojiteljev, kjer je zapisano, da delo obsega pripravo na delo, načrtovanje, delo s starši, organizacijo vrtca in delo. Opisani so cilji in naloge vrtcev, število otrok itd.
- Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja pa zajema vse vzgojno-izobraževalne ustanove ter določa način in upravljanje financiranja (MIZŠ, 2018c).
Poleg navedenih zakonov delo v predšolski ustanovi uokvirja tudi Kurikulum za vrtce (1999), ki predstavlja strokovno podlago za delo v vrtcu. V dokumentu so zapisani vzgojni cilji, načela predšolske vzgoje, katera temeljna znanja morajo otroci pridobiti, kakšna je vloga odraslega pri vzgoji otrok, prav tako so zapisana glavna področja vzgoje in izobraževanja: matematika, jezik, gibanje, narava, družba in umetnost. Delo in življenje v vrtcu opredeljuje tudi Bela knjiga o vzgoji
18
in izobraževanju v Republiki Sloveniji (2011), kjer so zapisani cilji in načela, ki so opredeljena na podoben način kot v zakonu (Vodopivec in Hmelak, 2016).
Načela predšolske vzgoje, ki so zapisana v Beli knjigi (2011, str. 74–76), so usklajena s splošnimi načeli celotne vzgoje in izobraževanja:
- načelo demokratičnosti in pluralizma,
- načelo enakih možnosti, upoštevanja različnosti med otroki in priznavanja pravice do izbire in drugačnosti,
- načelo vključujoče obravnave otrok iz različnih robnih skupin, - načelo avtonomnosti, strokovnosti in odgovornosti,
- načelo sodelovanja z okoljem,
- načelo ohranjanja ravnotežja med raznimi vidiki otrokovega razvoja,
- načelo stalnega ugotavljanja in zagotavljanja kakovosti ter notranjega razvoja.
2.1.2 Oddelki in programi predšolske vzgoje
V Republiki Sloveniji je predšolskim otrokom omogočena izbira javnih in zasebnih vrtcev. Javni vrtci sledijo programu za predšolske otroke oziroma Kurikulu za vrtce, ki je javno dostopen na spletnih straneh MIZŠ. Poleg javnih vrtcev so na voljo tudi zasebni vrtci, ki lahko sledijo različnim konceptom. Strokovni svet Republike Slovenije je kot primer podal pozitivno mnenje k programu
»Program vrtca Montessori«. Starši se sami odločijo, v katero vrsto programa želijo vključiti svojega otroka. Predšolska vzgoja je namenjena otrokom od enajstega meseca starosti do obveznega vstopa v osnovno šolo (MIZŠ, 2018b). Raziskava iz leta 2019 (Eurydice) je pokazala, da so v Evropi velike razlike v številu prostih mest v vrtcu. Slovenija je ena izmed sedmih držav, kjer je otroku zagotovljeno mesto v vrtcu, v starosti od 6 do 18 mesecev, če starši zanj zaprosijo.
V Kurikulu za vrtce s prilagojenim programom za predšolske otroke (2006) je zapisano, da se otroci s posebnimi potrebami načeloma usmerjajo v program za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem, kar pomeni, da so otroci integrirani v vrtčevske skupine skupaj s polno čutečimi vrstniki in niso ločeni v različnih oddelkih ali ustanovah.
Prilagojen program (prav tam) je namenjen otrokom, ki imajo težje oblike primanjkljajev in zaradi svojih primanjkljajev potrebujejo prilagojen program. V to skupino spadajo otroci z zmernimi, težjimi in težkimi motnjami v duševnem razvoju, ki imajo poleg že omenjenih primanjkljajev tudi dodatne motnje, gluhi in naglušni otroci, slepi in slabovidni otroci, gibalno ovirani otroci in otroci z govorno-jezikovnimi motnjami.
2.1.3 Poklicna priprava vzgojiteljev predšolskih otrok
V Zakonu o vrtcih (1996) je zapisano, da lahko vzgojno dejavnost v javnih vrtcih opravljajo vzgojitelji, pomočniki vzgojitelja, svetovalni delavci, organizatorji zdravstveno higienskega režima in drugi. V razvojnem oddelku, ki izvaja prilagojen program za predšolske otroke s posebnimi potrebami, mora imeti vzgojitelj stopnjo izobrazbe, ki je predpisana za vzgojitelja, in ustrezno specialnopedagoško izpopolnjevanje. Če so otroci s posebnimi potrebami vključeni v
19
redne oddelke predšolske vzgoje, lahko vzgojno delo poleg vzgojitelja opravlja tudi specialni in rehabilitacijski pedagog.
Študij programa za vzgojitelja predšolskih otrok poteka integrirano in zajema poklicne, splošne in predmetne vsebine, ki se med seboj prepletajo. Študijski program za vzgojitelje je visokošolski in poteka tri leta na prvi stopnji, po kateri kandidat prejme diplomo in se lahko zaposli. Na voljo je tudi študij druge stopnje, ki poteka dve leti. Vzgojitelji morajo imeti vsaj strokovno izobrazbo prve stopnje s področja predšolske vzgoje, lahko imajo tudi magisterij iz katere druge stroke z dodatnim izpopolnjevanjem za vzgojitelja predšolskih otrok in strokovni izpit (EURYDICE, 2018). V Programu študijske smeri, ki je objavljen na spletni strani Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, je zapisano, da bodoči vzgojitelji pridobijo znanja s področja pedagogike oseb s posebnimi potrebami, in sicer v tretjem letniku izobraževanja, v okviru obveznega splošnega predmeta z naslovom Inkluzivna vzgoja in izobraževanje. Študentom je na voljo tudi izbirni predmet z naslovom Specialna pedagogika.
Pomočnik vzgojitelja mora pridobiti štiriletno poklicno izobrazbo na srednji vzgojiteljski šoli in uspešno opraviti poklicno maturo. Program izobraževanja vsebuje splošne izobraževalne in strokovne module (SVŠGL, n. d.). Program ne vsebuje predmeta, ki bi poučeval pedagogiko otrok s posebnimi potrebami.
2.1.4 Strokovno izpopolnjevanje
V Uradnem listu Republike Slovenije (ZOFVI-UPB5, člen 15.) je zapisano, da mora javno veljavne izobraževalne programe potrditi minister za šolstvo oziroma minister, pristojen za izobraževanje odraslih. Pravica do dodatnega izobraževanja je zapisana v 171. členu Zakona o delovnih razmerah (ZDR-1), kjer je zapisano, da ima »delavec pravico in dolžnost do stalnega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja v skladu s potrebami delovnega procesa, z namenom ohranitve oziroma širitve sposobnosti za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi«.
Zakon o vrtcu (2005) določa, da mora vrtec kot delovna ustanova organizirati delo tako, da je vzgojiteljem zagotovljena možnost dodatnega izobraževanja.
Možnost poklicnega izpopolnjevanja je na voljo tistim, ki že imajo osnovno izobrazbo in želijo razširiti svojo poklicno kvalifikacijo. Programi trajajo minimalno leto dni. Za vzgojitelje in učitelje je za področje dela z osebami s posebnimi potrebami namenjeno specialnopedagoško izpopolnjevanje.
Začetki strokovnega izpopolnjevanja pedagoških delavcev segajo v 60. leta prejšnjega stoletja.
Strokovna izpopolnjevanja so nastala zaradi (Zelena knjiga o vzgoji in izobraževanju 2001, v Javornik Krečič, 2008):
- pomanjkljivosti tradicionalnih modelov izobraževanja učiteljev,
- potrebe po reformiranju in izboljšanju izobraževanja in usposabljanja za učitelje,
- z napredkom znanosti je prišlo do potrebe po novih izzivih, ki so pomembni za izobraževanje in usposabljanje,
20
- preobrazbe učiteljskega poklica v akademski poklic, kar pomeni, da je pedagoško izobraževanje prešlo na raven visokošolskega izobraževanja.