Zgodnja obravnava, ki sega v obdobje, še preden se otrok vključi v predšolsko izobraževanje, je zelo pomembna, saj lahko otroku pomaga prebroditi ovire in ga po najboljših močeh vključiti v programe rednega izobraževanja. Zelo pomembno je sodelovanje z družino in strokovnjaki, ki podajo konkretne informacije in vodila, s katerimi lahko omogočimo lažji razvoj otroku in možnosti rednega izobraževanja (Sorano, 2005; UNESCO, 2009).
Otroci s posebnimi potrebami v predšolskih ustanovah prav tako sledijo ciljem in dejavnostim področij, ki so zapisane v kurikulu za vrtce. To so dejavnosti s področja gibanja, jezika, umetnosti, družbe, narave in matematike. Pedagoški delavci uporabljajo potrebne in ustrezne strategije, metode in oblike dela, da dosežejo ustrezno zastavljene cilje. Pedagoški delavci morajo posamezne dejavnosti ustrezno prilagoditi, tako da upoštevajo posebne potrebe otrok v skupini (Konavec idr.,
28
2006). Uporabijo lahko tudi metode poučevanja, ki niso običajno prisotne, npr. znakovni jezik. Za učinkovito vodenje predšolske vzgoje v oddelkih, v katere so vključeni tudi otroci s posebnimi potrebami, so potrebne ustrezne aktivnosti, individualni pristop in omogočanje razlikovanja od skupine/rutine glede na potrebe, fleksibilnost pri izbiri in izvajanju dejavnosti, fleksibilnost v prostoru in časovni organizaciji, oblikovanje pogojev, kjer je možnost izražanja drugačnosti in njenega sprejemanja ter učenja strpnosti, spoštovanje zasebnosti, avtonomnost in odgovornost pedagoških delavcev, dopolnjevanje med strokovnimi delavci tako znotraj ustanove kot zunaj (Kastelic idr., 2003, str. 5).
Poleg načel, ki jim sledijo vzgojitelji in so zapisana v Kurikulu za vrtce pri izobraževanju otrok s posebnimi potrebami, so v vrtcu pomembna še naslednja načela (Kastelic idr., 2003, str. 6):
- načelo pravočasne usmeritve: načelo je pomembno, da lahko otroka pravočasno odkrijemo in diagnosticiramo ter potem ustrezno usmerimo v program vzgoje in izobraževanja, ki bo otroku najbolj ustrezal in omogočal ustrezen razvoj;
- načelo multidisciplinarnosti in interdisciplinarnosti: načelo se izvaja na ravni odkrivanja, diagnosticiranja, načrtovanja, izvajanja, spreminjanja, vrednotenja in usmerjanja. Načelo izvajamo s pomočjo povezovanja različnih strokovnih in znanstvenih spoznanj;
- načelo inkluzije;
- načelo individualizacije: načelo se izvaja na ravni izvajanja, da otroku omogočimo individualne prilagoditve glede na potrebe, ki jih ima. Zelo pomembno je sodelovanje s starši in različnimi strokovnjaki;
- načelo celovitosti: načelo poudarja, da je pomemben celostni pristop k razvoju otroka na področju vzgoje in izobraževanja, na področju okolja, na področju sodelovanja med strokovnjaki;
- načelo kontinuiranosti: načelo se nanaša na programe in njihovo fleksibilnost ter možnost prehajanja med programi in različnimi oblikami vzgoje in izobraževanja glede na potrebe otroka.
Usmerjanje otrok s posebnimi potrebami določa Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP, 2011). V predšolskem obdobju Zakon o vrtcih (1996) razdeli otroke s posebnimi potrebami glede na naslednje primanjkljaje (MIZŠ, 2018a):
- otroci z motnjami v duševnem razvoju, - slepi in slabovidni,
- gluhi in naglušni,
- otroci z govornimi motnjami, - gibalno ovirani otroci,
- otroci z motnjami vedenja in osebnosti.
a) Predšolski otroci z zmernimi, težjimi in težkimi motnjami v duševnem razvoju
Otroci, ki se soočajo z zmernimi, težjimi in težkimi motnjami v duševnem razvoju (v nadaljevanju MDR), imajo velik spekter individualnih značilnosti in je težko poenotiti cilje, ki bi jih želeli doseči skupaj z že vnaprej postavljenimi cilji s področij dejavnosti Kurikula za vrtce. S tem, ko upoštevamo posebnosti in potrebe posameznikov ter načela prilagojenega programa, so do
29
določenega vidika veljavni vsi cilji in vse dejavnosti, ki so zapisane v Kurikulu za vrtce (Škerlj idr., 2006). Pri otrocih z MDR je poleg primarnih težav prisotna še kombinacija drugih motenj, najbolj pogoste so težave na govorno-jezikovnem področju in motoričnem področju. Otroci z MDR imajo znižane intelektualne sposobnosti in zaostajajo na socialnem področju. Njihov razvoj pogosto ni primeren glede na njihovo starostno obdobje. Glede na stopnjo razvoja otroka govorimo o otrocih z lažjimi MDR, otrocih z zmernimi MDR, otrocih s težjimi MDR in otrocih s težkimi MDR (Kastelic idr., 2003).
Pri otrocih z MDR spodbujamo vsesplošni telesni in duševni razvoj s pomočjo senzomotoričnih dejavnosti, spodbujamo razvoj komunikacije, tako besedne kot nebesedne, saj to predstavlja pogoj za ustrezno socializacijo osebe. Otroke učimo spretnosti in navad s področja skrbi za samega sebe, učimo jih higienskih navad, skrbi za okolje, prav tako pa razvijamo gibalne sposobnosti. Pri učencih z MDR spodbujamo učenje s posnemanjem in urjenjem znanja, nove izkušnje morajo učenci pridobivati z zaznavanjem in konkretnim doživljanjem (Škerlj idr., 2006).
Specialnodidaktična priporočila:
Zavedati se moramo, da otroci z MDR potrebujejo več časa, spodbujanja, motivacije in ponavljanja določene dejavnosti za doseganje želenega cilja. Učitelj mora na inovativen način vzbuditi otrokovo pozornost in zanimanje s pomočjo igre in različnih dejavnosti, poiskati mora individualne poti in načine učenja ter komunikacije z otroki. Pri otrocih z MDR so pogosto prisotne tudi dodatne motnje, ki vplivajo na otrokovo razumevanje in razvoj. S tem, ko ima otrok dodatne motnje, se moramo zavedati, da to ustvari novo specifično kombinacijo težav in ne moremo le upoštevati značilnosti dodatne motnje. Ob kombinaciji motenj je zelo pomembno sodelovanje s specialnimi in rehabilitacijskimi pedagogi ter drugimi strokovnimi delavci, ki so strokovno izobraženi na tem področju (Škerlj idr., 2006).
Za uspešno delo z otroki z MDR je dobro, da vzgojitelj pozna značilnosti motnje, značilnosti družine otroka z MDR, strategije in metode za uspešno poučevanje otrok z MDR, da se zaveda pomena timskega dela s strokovnjaki, da opazuje in spremlja otrokov napredek, da ustrezno načrtuje dejavnosti in cilje ter se seznanja z novimi teoretičnimi vidiki motnje (Kastelic idr., 2003).
b) Slepi in slabovidni
Otroci, ki imajo okvaro vida, imajo težave pri zaznavanju okolice in zunanjega sveta, imajo slabo orientacijo v prostoru, težave na področju ocenjevanja smeri in razdalje. Otroci z okvaro vida se lahko soočajo z zaostankom v razvoju, saj vid omogoča največjo možnost pridobivanja informacij.
Zaostanke lahko omilimo, če ima otrok možnosti za pravilno vzgojo doma in v vrtcu (Kastelic idr., 2003).
Poleg ciljev in dejavnosti, ki so zapisane v Kurikulu za vrtce, je za slepe in slabovidne otroke zelo pomembno področje komunikacije, socializacije, orientacije, mobilnosti in usvajanja nadomestitvenih spretnosti. Na področju komunikacije se otroci osredotočajo na uporabo optičnih pripomočkov in specialnega didaktičnega materiala, kot tudi na navajanje in seznanjanje z Braillovo celico. Na področju socializacije otroci razvijajo sposobnosti samostojnega prehranjevanja in higienskih navad, kot tudi medosebnih odnosov. Na področju orientacije, mobilnosti in usvajanja nadomestitvenih spretnosti otroci urijo slušno in vizualno razvijanje ter
30
pomnjenje, razvijajo voh in okus ter telesno shemo. Konkretno se lotijo razvijanja orientacije v prostoru, okolici s pomočjo čutil in različnih pripomočkov (Jevševar idr., 2006).
Specialnodidaktična priporočila:
Otrok, ki je slep ali slaboviden, pridobiva informacije in izkušnje primarno prek ostalih čutil. Roke so ključno sredstvo za raziskovanje okolice. Zelo pomembno je, da se pri otrocih vzpostavi koordinacija uho-roka, saj se s pomanjkanjem vida otroci težje in zelo malo učijo prek posnemanja.
Otroku moramo tako zagotoviti ustrezen razvoj grobe in fine motorike, kar lahko predstavlja izziv, saj otroci, ki ne uporabljajo vida, nimajo naravne želje po raziskovanju okolice, okolico zaznavajo drugače kot videči otroci in več mirujejo. Prostor mora biti prilagojen slepemu ali slabovidnemu otroku. Omogočati mu mora varno gibanje in možnosti za ustrezno izobraževanje. Predmeti morajo biti na začetku na dosegu rok in vedno na istem mestu, da jih otroci lahko najdejo. Poleg prostora pa je pomemben tudi čas, saj potrebujejo več časa za izvajanje določenih dejavnosti (Jevševar idr., 2006).
Za uspešno delo s slepimi in slabovidnimi otroki je potrebno, da so vzgojitelji seznanjeni z motnjo, ki jo ima otrok, da poznajo didaktični material, ki je ustrezen za otroka, in ustrezne metode poučevanja. Potrebna znanja lahko pridobijo na Zavodu za slepo in slabovidno mladino, kjer so organizirani seminarji na dotično temo, ali na različnih konferencah in s prebiranjem strokovne literature (Kastelic idr., 2003).
c) Gluhi in naglušni
Skupina otrok, ki so gluhi in naglušni, je zelo heterogena. Težave v razvoju so zelo odvisne od stopnje izgube sluha, od tega, kdaj in zakaj se je izguba pojavila, od razvitosti govora, intenzivne obravnave, od družine oziroma okolice, iz katere otrok prihaja, in tega, ali so prisotne še dodatne motnje. Otroci se med seboj razlikujejo glede na jezikovne in komunikacijske sposobnosti, socialne in čustvene kompetence ter zaznavne in spoznavne sposobnosti. Gluhi in naglušni imajo težave na področju razumevanja in sinteze govora in jezika ter njim povezanih funkcij. Posledično se pojavijo težave na socialnem področju, saj glasovna komunikacija ni njihova primarna komunikacija (Kastelic idr., 2003).
Pri gluhih in naglušnih otrocih je pomembno vsakodnevno in intenzivno izvajanje dejavnosti po specialnopedagoških metodah, ki sledijo teoriji in poznani praksi, hkrati pa upoštevamo posebnosti in individualnost posameznega otroka. Z otroki se izvaja govorno-jezikovno komunikacijo in/ali znakovni jezik. Pomembno je, da preprečujemo novo nastale težave oziroma razvoj novih socialnih in čustvenih motenj. Otrokom moramo zagotoviti celostni vzgojni postopek, kjer smo osredotočeni na odpravljanje in zmanjševanje otrokovih težav (Fras Fijačko in Marot, 2006).
Specialnodidaktična priporočila:
Zelo pomembna je premostitev težav na področju slušnega zaznavanja. Zelo učinkovita metoda za odpravljanje oviranosti je vsakodnevna, sistematična, strokovna in surdopedagoška obravnava in pomoč. Učenje govora je pri gluhih in naglušnih otrocih dolgotrajen proces, ki vpliva na njihovo socialno vključenost. Otroci se s časoma lahko naučijo znakovnega jezika, nekateri pa tudi oralnega govora (Fras Fijačko in Marot, 2006).
31
Vzgojitelji morajo za uspešno delo z gluhimi in naglušnimi otroki poznati posebne potrebe otrok in se seznaniti z motnjo. Področja, ki so bistvenega pomena za ustrezno delo, so področje komunikacije, kakšne posledice pušča gluhota, poznavanje kulture gluhih, načina, kako se ustrezno organizira delo, kateri didaktični pripomočki so potrebni za uspešno delo ter timsko sodelovanje (Kastelic idr., 2003).
d) Gibalno ovirani otroci
Gibalno ovirano otroci so tisti, ki imajo prirojene ali pridobljene okvare gibalnega aparata, centralnega živčnega ali perifernega sistema. Oviranost se lahko pojavi v kombinaciji z drugimi motnjami. Motnje segajo v razponu od lažje gibalne oviranosti, zmerne gibalne oviranosti, težje gibalne oviranosti do težke gibalne oviranosti (Kastelic idr., 2003).
Gibalno ovirano otroci potrebujejo vsakodnevno in sistematično izvajanje specialnopedagoških dejavnosti, kjer je potrebno, da upoštevamo posamezne potrebe posameznika in celotne skupine.
Otroci potrebujejo individualne terapije. Uspešen proces razvoja gibalno oviranih otrok predstavljajo skrbno pripravljen in prilagojen prostor ter didaktični materiali. Prostor mora vsebovati pogoje za motivacijo in željo po lastni dejavnosti in samoiniciativnosti, prav tako mora zadostovati potrebam po razvoju socialnih in čustvenih veščin. Dejavnosti, ki jih vzgojitelji izvajajo, se morajo dopolnjevati in povezovati, kar omogoča korekcijo težav in vzdrževanje otrokovih psihofizičnih sposobnosti (Koželj Šefran idr., 2006).
Specialnodidaktična priporočila
Kot pri vseh otrocih s posebnimi potrebami je tudi pri gibalno oviranih otrocih pomembno poiskati močna področja in področja zanimanja s strani otroka, dejavnosti moramo razvijati za posameznega otroka in njegove potrebe, saj le tako lahko zagotovimo individualni napredek. Otrok mora imeti na voljo različne športne dejavnosti, kot so na primer plavanje, hipoterapija, prilagojeno smučanje, sankanje itd., da ohranimo otrokovo zanimanje in željo po napredku. Zelo pomembni so tudi diagnostični postopki v predšolskem obdobju, ki omogočajo pravilno načrtovanje in usmerjanje otroka v najbolj primerno vzgojno-izobraževalno institucijo (Koželj Šefran idr., 2006).
Vzgojitelji naj poznajo motnjo in specifične lastnosti težav, ki so posledica gibalne oviranosti.
Pomembno je, da vzgojitelji vedo, kako morajo rokovati z gibalno oviranim otrokom, kakšen didaktičen material potrebuje in ali potrebuje specifične pripomočke za lažje gibanje po prostoru (Kastelic idr., 2003).
e) Otroci z govorno-jezikovnimi motnjami
Skupina otrok z govorno-jezikovnimi motnjami je zelo heterogena, saj vključuje otroke, ki imajo težave pri izgovorjavi posameznih glasov, kot tudi otroke, ki imajo težave na področju razumevanja in izražanja. Otroci odstopajo s svojim razvojem glede na kronološko starost.
Govorne motnje se izražajo na področju govora, ko ima otrok težave pri izgovorjavi, artikulaciji, fonaciji, hitrosti in ritmu govora. Jezikovne motnje se izražajo kot okrnjenost pri razumevanju ali uporabi govornega, pisnega ali katerega drugega simbolnega sistema. Motnje jezika so specifični
32
primanjkljaj, ki se kaže pri razvoju jezika. Ta lahko vpliva na upočasnjen razvoj govornega izražanja, ki ga ni moč pojasniti s katerimi drugimi težavami (Kastelic idr., 2003).
Že v predšolskem obdobju je potrebno odpravljanje ali blaženje govorno-jezikovne motnje v največji meri. Upoštevamo in spodbujamo izvajanje individualnih terapij, kjer otrok intenzivno razvija govorno-jezikovno komunikacijo. Upoštevamo specifične posebnosti vsakega otroka, ko razvijamo sposobnosti in izvajamo specialnopedagoške dejavnosti (Podboj in Vizjak Kure, 2006).
Specialnodidaktična priporočila:
Z otroki z govorno-jezikovnimi težavami izvajamo dejavnosti, ki temeljijo na spoznanjih logopedije. Z njimi razvijamo čute, spodbujamo zaznave in razvoj pozornosti ter usklajujemo grobo in fino motoriko v povezavi z govorom. Poleg naštetega so pomembne tudi dihalne vaje, vaje za motoriko govora in vaje korekcije glasov. Ko združimo vse dejavnosti, želimo doseči vzpodbujanje razvoja govora, ki ga potem učenci uporabijo v vsakdanji komunikaciji z zunanjim svetom (Podboj in Vizjak Kure. 2006).
Za vzgojitelje je priporočeno, da so seznanjeni s težavami, ki jih govorno-jezikovna motnja prinese, in da se dodatno izobrazijo na področju komunikacije z otroki z govorno-jezikovnimi motnjami; področju razvoja govora otrok in timskega dela. Vzgojitelji lahko dodatne informacije pridobijo na seminarjih, predavanjih in v strokovni literaturi (Kastelic idr., 2003).
f) Otroci z motnjami vedenja in osebnosti
Motnje vedenja in osebnosti v predšolskem obdobju še ni mogoče identificirati ali o njej govoriti, saj otroci v predšolskem obdobju še nimajo dokončno izoblikovane osebnosti, čeprav lahko odkrijemo otroke, ki že v predšolskem obdobju potrebujejo strokovno pomoč. Zato je bolje, da govorimo o motečem vedenju ali vzgojnih težavah. Skupina otrok izkazuje težave na področju vedenja in čustvovanja, kjer njihovo vedenje odstopa od vedenja sovrstnikov. To vedenje je moteče, trajno in onemogoča opravljanje kakovostnega programa vzgoje in izobraževanja, vedenje prav tako zavira možnost ustreznega razvoja ostalih otrok v skupini (Kastelic idr., 2003).
Treba je poznati tudi razvojne stopnje otrok in se zavedati, da določeni vedenjski pojavi predstavljajo popolnoma tipičen razvoj z vidika razvojne psihologije. Vzgojitelj mora razlikovati, ali gre za vedenjsko težavo ali vedenjski pojav, in tako ugotoviti, kaj mu želi otrok sporočiti, saj je vzgojitelj po navadi prva oseba, ki opazi odstopanje. Pomembno je, da vzgojitelj otroka sprejme takšnega, kot je, in ga zaradi težav, ki jih povzroča v skupini, ne odriva ali odklanja, saj morajo tudi ti otroci čutiti sprejetost, ljubezen in varnost. Ko vzgojitelj obravnava težavno situacijo, je pomembna usmerjenost na vedenje, ki se je zgodilo, in ne na obtoževanje otroka kot osebe. Ko se zgodi neprijetna situacija, otrok potrebuje oporo, potrebno mu je obrazložiti in pojasniti, zakaj določeno dejanje ni ustrezno, ter mu dati možnost, da svoje dejanje popravi, in ga nato pohvaliti (prav tam).
Specialnodidaktična priporočila:
Osnovo predstavlja načelo, da se nikoli ne uporabijo vzgojni slogi, ki bi poslabšali situacijo in negativno vplivali na otroka s težavami. Otroka moramo spodbujati in opaziti vsak uspeh in dobro dejanje. Ko otrok doživi neuspeh, se je o tem treba pogovoriti, saj otrok v tistem trenutku potrebuje
33
oporo, zato morajo biti dejavnosti usklajene in načrtovane sistematično. Pravila morajo biti jasno postavljena, pomembno je, da otrok pravila razume in jih pozna. Treba se je zavedati, da je določena mera motečega vedenja popolnoma običajna, in jo je treba dopuščati, vendar mora biti vzgojitelj pozoren na predhodne znake, ki bi lahko vodili do resnega motečega vedenja (Kastelic idr., 2003).
Vzgojitelji morajo poznati teoretična znanja o pojavih, posledicah in vzrokih težavnega vedenja in poznati osnove razvojne psihologije. Pomembno je, da znajo pristopiti k otroku z vedenjskimi težavami ter da so vzgojitelji sami dovolj čustveno stabilni za uspešno vodenje takega otroka.
Dodatne informacije lahko vzgojitelji dobijo v strokovni literaturi, na seminarjih in s pomočjo timskega dela s strokovnjaki (prav tam).