Zvezna republika Nemčija (nem. Bundesrepublik Deutschland) je upravno razdeljena na 16 zveznih dežel. Posamezne zvezne dežele se med seboj pravno razlikujejo in imajo individualno zakonodajo (Eckhard, 2017). Zvezne dežele imajo individualno pravno moč, da spreminjajo in uveljavljajo nove zakone, ki so osnovani na podlagi ustave (nem. Grundgesetz), ki predstavlja temeljno osnovo za nadaljnjo zakonodajo (Grundgesetz, Art. 31, 1949). Ministrstvo za izobraževanje in kulturo sestavlja okvirne zakone oziroma dogovore, ki omogočajo neodvisnost in samostojnost posameznih zveznih dežel. Zakonodaja je tako odgovornost posameznih zveznih dežel, kar se še posebej občuti pri šolstvu, višjem izobraževanju in v celotnem izobraževalnem sistemu. Celoten šolski sistem je ustvarjen na podlagi državne ustave in zakonodaje posameznih zveznih dežel, ki so pod drobnogledom Zveznega ustavnega sodišča. Zvezno ustavno sodišče je zadolženo za nadzor ustave in proučevanje zakonodaj, ki jih podajo zvezne države (European agency for Special Needs and Inclusive Education, 2018; Eckhard, 2017).
2.2.1 Predšolska vzgoja
Vključenost otrok v vrtce v Nemčiji ni obvezno. Od leta 2013 je v Nemčiji zakonsko opredeljeno (Sozialgesetzbuch VIII), da ima otrok, ki dopolni 1 leto, pravno pravico do mesta v vrtcu, če starši oziroma otrokovi skrbniki za mesto zaprosijo (Linberg idr., 2013). Starši se lahko odločijo in svojega otroka vpišejo v predšolski program, ki traja do šestega leta starosti. Otroci, ki ne dosegajo standardov, ki so zahtevani za začetek obveznega šolanja, se lahko v določenih zveznih deželah udeležijo posebnega predšolskega programa (nem. Schulkindergärten in Vorklassen), ki otroke pripravi na obvezno šolanje. Večina zveznih držav ima predpisano obvezno obiskovanje omenjenega programa (Eckhard, 2017).
Podatki raziskave o vključenosti otrok v predšolsko izobraževanje so pokazali, da tako v Nemčiji kot v Sloveniji starši vedno bolj pogosto svoje otroke vključujejo v predšolske programe, ki se izvajajo, še preden se mora otrok obvezno vključiti v obvezni vzgojno-izobraževalni program.
Raziskava je vključila otroke, ki so bili stari od štirih let do obvezne vključenosti v vzgojno-izobraževalni program. Primerjava rezultatov (Eurostat, 2020):
- leta 2000 je bilo v nemške vrtce vključenih 82,6 % otrok, v slovenske vrtce je bilo vključenih 85,2 % otrok,
- leta 2018 je bilo v nemške vrtce vključenih 96 % otrok, v slovenske vrtce je bilo vključenih 93,1 % otrok.
Iz raziskave lahko razberemo, da se tako slovenski kot nemški starši vse bolj pogosto odločajo za vključevanje svojega otroka v vrtec. Raziskava iz leta 2019 (Eurydice) je pokazala, da sta tako Nemčija kot tudi Slovenija eni izmed sedmih držav, kjer je mesto v vrtcu otroku zagotovljeno že s starostjo od šestih do 18 mesecev. Izsledki različnih tujih raziskav, kjer so proučevali vplive vrtca
21
na otrokov razvoj, so pokazali, da predšolska vzgoja nima negativnega vpliva na otrokov razvoj (Bela knjiga, 2011).
Glavna naloga predšolskih ustanov je omogočati ustrezen individualni in socialni razvoj otrok, ki obiskujejo predšolsko ustanovo, zagotavljanje njihovega varstva in spodbujanje, da se posamezniki razvijejo v odgovorne in avtonomne člane družbe (Sozialgesetzbuch, Art. 10, 2017).
Opisane naloge sovpadajo z načeli vzgoje in izobraževanja, ki so navedena v Beli knjigi (2011).
Predšolske ustanove v Nemčiji nimajo predpisanega kurikuluma, tematike ali števila izobraževalnih ur. Zvezne dežele imajo zapisane okvirne cilje, ki jih morajo predšolske ustanove doseči pri izobraževanju otrok. Pri otrocih, ki so starejši od treh let, so glavna področja razvoja:
jezikovno področje in komunikacija, osebni in socialni razvoj, razvoj vrednot in verska vzgoja, matematično področje z naravoslovjem, umetnost, zdravje v povezavi z lastnim telesom in gibanjem ter naravoslovna ozaveščenost (Eckhard, 2017). Omenjena področja dejavnosti so zapisana tudi v slovenskem Kurikulu za vrtce (1996).
2.2.2 Oddelki in programi predšolske vzgoje
V Zvezni republiki Nemčiji je tako kot v Republiki Sloveniji nabor javnih in zasebnih programov predšolskega izobraževanja.
V Zvezni republiki Nemčiji spodbujajo vključevanje otrok s posebnimi potrebami v predšolskem obdobju v redne programe predšolske vzgoje s pomočjo inkluzije. Zaradi načina izobraževanja v predšolskih ustanovah je vključevanje otrok s posebnimi potrebami v predšolske ustanove lažje kot v šolske ustanove (Klemm, 2015). Ob prisotnosti izrazitejših posebnih potreb so otroci lahko vključeni tudi v programe, kjer se izvaja prilagojen predšolski program. Predšolska vzgoja poteka v treh različnih programih:
- Inkluzivni vrtec, v katerega se lahko vključijo vsi otroci ne glede na vrsto posebnih potreb.
Tukaj so združeni otroci s posebnimi potrebami in otroci brez posebnih potreb. V inkluzivni vrtec lahko vstopijo vsi otroci s posebnimi potrebami. V inkluzivni vrtec se običajno sprejme do pet otrok s posebnimi potrebami. Inkluzivni vrtci so manjši, tako pedagoški delavci skrbijo za manjše število otrok. Inkluzivni vrtci se prav tako lahko polastijo različnih pedagoških izobraževalnih programov (Hummelbrumm in Castello, b. d.).
- Oddelki zgodnje obravnave (nem. Förderkindergarten ali Sonderkindergarten), kjer se otrokom posveča glede na njihove posebne potrebe. Vključujejo se otroci z različno stopnjo posebnih potreb. Otrok ima na voljo zdravniško pomoč, psihološko obravnavo, logopedsko obravnavo, delovno terapijo in fizioterapijo, prisotni so specialisti, ki omogočajo napredovanje otrokovega delovanja (Behinderung, 2018; Kindererziehung, 2018).
- Integrativni vrtec, kjer se enega otroka naenkrat vključi v redne oddelke predšolske vzgoje.
V integrativne vrtce je vključenih do pet otrok s posebnimi potrebami na oddelek. Pri teh vrtcih je pomembna ustrezna organiziranost in ustrezne prilagoditve prostora kot npr.
22
število zaposlenih, ustrezna izobrazba zaposlenih, velikost skupin, prostor, material itd.
(Textor in Bostelmann, 2002).
Vse tri oblike izobraževanja predšolskih otrok se izvajajo v vseh zveznih deželah razen v zvezni deželi Hessen. Zvezna dežela Hessen od leta 1998 nima več razvojnih oddelkov oziroma predšolskih ustanov, ki so namenjene izključno otrokom s posebnimi potrebami (Textor in Bostelmann, 2002).
2.2.3 Poklicna priprava vzgojiteljev predšolskih otrok
Vzgojno-izobraževalne dejavnosti v predšolskih ustanovah lahko opravljajo državno priznani vzgojitelji in vzgojiteljice, ki imajo ustrezno izobrazbo. V nekaterih zveznih državah so zaposleni tudi pomočniki vzgojitelja. Poleg omenjenega kadra je lahko v vrtcu zaposlen tudi socialni pedagog (nem. Sozialpädagoge), vendar to ni zapisano pravilo (Eckhard, 2017).
Vzgojitelji in vzgojiteljice se v Nemčiji šolajo na poklicnih šolah (nem. Fachschule) za vzgojitelje.
V zadnjih letih so se začeli pojavljati tudi univerzitetni programi za izobrazbo vzgojitelja in drugih pedagoških poklicev ter nadaljevanje izobrazbe na magistrski stopnji, vendar univerzitetna izobrazba ni pogoj za pridobitev naziva vzgojitelj, saj vzgojitelji nimajo enakovrednega naziva učiteljem, pri katerih je obvezna univerzitetna izobrazba. Če želi oseba poučevati v šoli, tako potrebuje univerzitetno izobrazbo, za delo v predšolskem oddelku pa univerzitetna izobrazba ni potrebna. Po zaključenem izobraževanju morajo bodoči vzgojitelji opraviti tudi strokovni izpit (Eckhard, 2017). Enako velja v Sloveniji, kjer zadostuje visokošolska izobrazba za opravljanje vzgojiteljskega poklica.
Kot vzgojitelj ali vzgojiteljica se lahko zaposli tudi oseba, ki ima izobrazbo socialnega pedagoga, ki jo pridobi na visokošolskem programu izobraževanja (nem. Fachhochschule). Šolanje lahko poteka na dva načina – tri leta, kjer se bodoči sociali pedagogi udeležujejo strokovnih predavanj in eno leto pedagoške prakse ali štiri leta, kjer sta dva semestra namenjena praksi in sta integrirana skozi celotno šolanje (Eckhard, 2017).
V nekaterih zveznih deželah imajo predšolske ustanove zaposlene tudi pomočnike vzgojitelja ali vzgojiteljice, ki imajo nižjo stopnjo pedagoške izobrazbe. Ta profil ima eno- ali dvoletno poklicno izobraževanje (nem. Berufsfachschule) oziroma lahko imajo tudi poklicno dokvalifikacijo (Eckhard, 2017). Program izobraževanja se zgleduje po izobraževalnem programu za socialne pedagoge in zajema tudi področje specialne pedagogike (Erzieherin-ausbildung, 2018).
Nemčija ima na ravni osnovnega izobraževanja za pridobitev poklica pedagoškega delavca postavljene nacionalne kriterije. Pri oblikovanju izobraževalnih programov, kurikula in vsebine so univerze in visoke šole samostojne, držati se morajo le okvirnih smernic, ki veljajo na celotno zvezno državo. Glede na zvezno deželo se lahko programi razlikujejo (Valenčič Zuljan idr., 2011).
Ker se programi med seboj razlikujejo glede na vrsto šolanja in ker vsi učni načrti niso javno dostopni, je natančen podatek, koliko ur bodoči vzgojitelji v času svojega šolanja posvečajo specialni in rehabilitacijski pedagogiki, nedosegljiv. Državni konzulat dežele Bavarske (Bayerischestaatskanzlei, 2017) ima na spletni strani objavljen del učnega programa za socialno
23
pedagogiko, kjer je zapisano, da študenti socialne pedagogike v prvih dveh letnikih obravnavajo tematiko specialne pedagogike v povezavi s psihologijo in edukacijo.
2.2.4 Strokovno izpopolnjevanje
Profesionalni razvoj vzgojiteljev (nem. Erzieher), vzgojiteljic (nem. Erzieherinnen) in osebja, ki deluje v ustanovah, ki se ukvarjajo s predšolsko izobrazbo, je zelo pomemben. Osebju je na voljo veliko različnih vrst dodatnega izobraževanja in možnosti pridobivanja nadaljnje izobrazbe, ki jim omogoča bolj kakovostno, specializirano in pristno delo, prav tako jim omogoča boljše kvalifikacije za morebitna napredovanja. Prav tako pa so po drugi strani nadaljnja izobraževanja vzgojiteljev in vzgojiteljic pravno zelo slabo nadzorovana, kar pomeni, da je zelo malo izobraževanj pod nadzorom uradnih teles zveznih držav (Eckhard, 2017).
24