13
Skavtski kompetenčni model (2019), predstavljen v preglednici 1, je razdeljen na štiri cilje skavtske vzgoje, na pristnost, samostojnost, odgovornost in zdrav način življenja. Vsako od teh področij je v nadaljevanju na kratko opisano.
Pristnost nas spodbuja, da bi vsakemu posamezniku v ZSKSS omogočili celosten razvoj osebnosti. Skavt naj bi govoril to, kar misli in dela.
Vsak skavt naj bi na svoji skavtski poti spoznal, kdo je, kaj se mu zdi pomembno, katere so njegove vrednote in naj bi tudi živel v skladu z njimi. Prizadevamo si, da bi vsak znal ubesediti svoja čustva in počutje, da bi skrbel za svojo osebno rast, bil iskren in bil zmožen pridobiti si zaupanja ljudi okoli sebe.
Samostojnost je sposobnost, da se otroci in mladostniki znajdejo v vsakdanjih situacijah.
Upajo si postaviti cilje in potem tudi vztrajati na poti k dosegu tega. Spodbujamo jih k ustvarjalnemu razmišljanju ter utemeljevanju svojih stališč in prepričanj. Želimo jih pripraviti na vodenje krajših procesov v skupini, ukrepati v konfliktnih situacijah ter jih naučiti, kako preživeti v naravi.
Odgovornost pri skavtih pomeni način delovanja posameznika. Otroke in mladostnike spodbujamo, da bi dejavno sooblikovali skupnost, ki ji pripadajo. Da bi se zavedali posledic svojih dejanj, da bi imeli spoštljiv odnos do narave, bili pozorni do ljudi okoli sebe, se znali vživeti vanje, premagali svojo sebičnost, pomagali drugim, da bi znali kritično razmišljati in pri sprejemanju dolžnosti pomislili tudi na svoje časovne obremenitve.
Zdrav način življenja nas uči, da bi bili sposobni v vsaki situaciji izbrati možnost, ki koristi našemu zdravju. Skavte učimo, kako krepiti pozitivno samopodobo, kako se zdravo prehranjevati, se redno gibati, se izogibati vedenjem, ki škodujejo zdravju ter kako vzpostavljati in graditi zdrave odnose z drugimi ljudmi.
Vsak od naštetih ciljev skavtske vzgoje je v skavtskem kompetenčnem modelu razdeljena na kompetence in konkretne dejavnosti ter sposobnosti, ki naj bi jih otroci in mladostniki v določeni starostni skupini in na določeni razvojni stopnji usvojili (Skavtski kompetenčni model, 2019). Te skavtske kompetence lahko razdelimo tudi na 4 druga področja (Baden Powell, 2015). Na odnos do Boga, do sebe, do drugih ljudi in do narave (prav tam).
2.4 Vrednote
Okorn (2001) piše o vrednotah, s katerimi skavti vzgajajo svoje člane. Izbrane vrednote izhajajo iz skavtskih načel. Te spodbujajo celosten osebni razvoj – telesni, čustveni, socialni, intelektualni in duhovni razvoj posameznika. Vsak posameznik ima:
dolžnosti za duhovni razvoj (duhovne vrednote, duhovna načela, preseganje materialnega stanja),
dolžnosti za družbeni razvoj (odgovorno državljanstvo) ter
dolžnosti za svoj osebni razvoj (samoodgovornost, pozitiven odnos do sebe, učenje novih veščin).
Temeljna načela so zajetzaobsežena v desetih skavtskih zakonih; iz njih izhajajo tudi spodaj naštete in opisane vrednote (Okorn, 2001):
14
Strpnost je pomembna vrednota, ker je svet okoli nas vedno bolj raznolik. Potrebno je, da priznavamo, spoštujemo in upoštevamo ljudi, ki so drugačni od nas in se od njih tudi kaj naučimo.
Odprtost pomeni opazovati stvari in dogajanje okoli sebe, ovrednotiti opaženo, oblikovati svoje stališče, poslušati in upoštevati stališča drugih ljudi, biti strpen in se upirati predsodkom.
Solidarnost pomeni razumeti, kaj drugi potrebuje, mu pomagati in ga vključevati v dejavnosti.
Pripadnost duhovnim načelom pomeni predvsem spodbujanje otrok in mladih, da se sprašujejo o sebi, svojih ravnanjih in vrednotah. To posameznika spodbuja, da razvija svojo duhovno razsežnost.
Svoboda je vrednota, s katero lahko vsak posameznik doseže svoj notranji mir, lahko sprejme sebe skupaj s svojimi napakami in izboljša, kar mu ni všeč. Svoboda, ki jo ima posameznik, je omejena s svobodo drugega človeka.
Demokracija pomeni, da oblast pripada ljudstvu. Tudi skavtski sistem je sestavljen iz timskega dela in odločanja znotraj manjših skupin. Otroci in mladostniki se že zgodaj učijo poslušati, komunicirati, usklajevati svoja mnenja in prevzemati odgovornosti za odločitve. S tem se učijo biti odgovorni državljani in člani lokalnih ter mednarodnih skupnosti, ki jim pripadajo.
Zdravo življenje je nujno potrebno za zdrav posameznikov razvoj. Ena od stvari, ki sodi v zdravo življenje, je gibanje na prostem. Druga stvar pa je izogibanje raznim zasvojenostim, ki v današnjem svetu vse bolj prevladujejo. Zato je vsaka zasvojljiva substanca (alkohol, cigareti pa tudi igranje računalniških igric itd.) na skavtskih dogodkih prepovedana.
Trajnostni razvoj pomeni razumeti ravnovesje med živo in neživo naravo in to upoštevati pri odločitvah, ko posegamo v naravo. Skavti spodbujajo svoje člane, da bi kritično razmišljali o razvoju sveta in razmišljali o tem, katere stvari so dobre za ohranitev narave danes in v prihodnosti in katere ne. Trajnostni razvoj kot vrednota močno spodbuja varovanje in vrednotenje okolja.
Ustvarjalnost je vrednota, ki je na skavtih zelo cenjena. Otroci in mladostniki lahko predlagajo svoje ideje o izvedbi nekega dogodka, projekta ali pa o tem, kako bi zgradili neko taborno zgradbo. Z ustvarjalnim mišljenjem vsak posameznik pri sebi odkriva nove možnosti, nove poti za reševanje težav, kar v naravi zelo velikokrat pride prav.
Prostovoljstvo je vrednota, na kateri sloni celotni skavtski sistem. Vsi voditelji so prostovoljci in svoj čas namenjajo mlajšim, ker jim želijo dati nekaj, kar so v preteklosti tudi sami dobili od starejših skavtov in skavtinj. Plačilo za prostovoljno delo oziroma služenje, kot temu rečejo v organizaciji, je notranje zadovoljstvo in izpopolnjenost, kar je predvsem v današnjem svetu zelo potrebno.
Enakost priložnosti za vse ali sovzgoja spodbuja vzgajanje oseb obeh spolov hkrati, učenje drug od drugega, sprejemanje, razumevanje, spoštovanje, spoznavanje in dopolnjevanje oseb
15
različnih spolov. Pripravljen program mora biti torej namenjen tako moškemu kot tudi ženskemu spolu.
Prijateljstvo je zaradi vseh obveznosti, ki jih imajo otroci in mladostniki, velikokrat postavljeno v ozadje vrednotnega sistema. Pri skavtih ima prijateljstvo zelo veliko vlogo.
Skavti se srečujejo v manjših skupinah skupaj s svojimi vrstniki. Skozi različne izkušnje in izzive, ki jih skupaj doživijo, se vedno bolj povezujejo, si zaupajo in velikokrat zgradijo trajne in močne prijateljske vezi.
Poštenost je vrednota, ki je v skavtski organizaciji visoko cenjena. Predvsem gre za krepljenje samozavesti in pridobivanja zaupanja drugih, ko ti uspe držati besedo ali povedati resnico, tudi kadar bi se najraje skril in nekaj prikril.
2.5 Razvojne značilnosti otrok v skavtski starostni skupini od 7 do 11 let
O razvojnih značilnosti otrok in skavtskih dejavnostih v določenih obdobjih sta pisali Cevc in Remškar (2001). Celotno poglavje je povzeto po delu Razvojne značilnosti otrok in mladostnikov, ki sta ga zapisali. Skavtska vzgoja je celostna in spodbuja telesni, duševni in duhovni razvoj posameznika (telesno, družbeno, spoznavno, moralno, čustveno-motivacijsko in duhovno področje). Ker smo se v magistrskem delu osredotočili na petošolce, bomo v nadaljevanju opisali razvojne značilnosti otrok v starostni skupini od 7 do 11 let.
Telesni razvoj
Otroci v tej starostni skupini zrastejo do 130 cm; predvsem med deklicami se pojavljajo večje razlike v velikosti in teži. V tem obdobju nekatera dekleta že vstopijo v puberteto, medtem ko pri fantih puberteta nastopi nekaj let kasneje. Zaradi teh sprememb se iz leta v leta večajo razlike med spoloma na telesnem in umskem področju. Otroci postajajo močnejši, hitrejši in natančnejši. V tem času se jim dokončno oblikuje tudi hrbtenica, zato je zelo pomembna njihova drža. Za otroka so v tem starostnem obdobju zelo pomembne igre in tudi pravila iger, ki jih mora upoštevati.
Družbeni razvoj
Ko so otroci začeli hoditi v šolo, so razširili svoj družbeni krog. Njihov odnos z vrstniki odraža predvsem odnos, ki ga ima otrok s svojimi starši. Na koncu opisanega obdobja se otroci vedno bolje počutijo v istospolnih skupinah in začnejo razvijati individualna prijateljstva, ki so lahko zelo močna in dolgotrajna. Prijatelje cenijo zaradi njihovih značilnosti in največji pomen pripisujejo pravičnosti. Tako kot pri prijateljstvih jim pravičnost veliko pomeni tudi pri igri. Pravila iger so vedno bolj natančna in kompleksna. Skupina prijateljev sčasoma prevzame vlogo staršev in ima velik pomen pri oblikovanju vrednot in socialnih veščin posameznika. V tem času so se otroci že sposobni vživeti v drugega in si želijo pomagati, ko opazijo nekoga v stiski.
Spoznavni razvoj
To je obdobje konkretnih miselnih operacij, ko otrok razmišlja na izkustveni ravni. Na koncu obdobja se poveča sposobnost abstraktnega mišljenja in otrok že lahko razume, da obstaja več različnih pogledov na eno stvar. Otrok je vedno bolj natančen, pozoren, zbran, ima več koncentracije in si lažje zapomni stvari. Na začetku obdobja otrok vidi vse stvari črno-bele, proti koncu pa zaznava tudi že značajske razlike.
16 Moralni razvoj
Otroci v tem obdobju so še bolj egocentrični in izhajajo iz individualne perspektive.
Prevladujeta spoštovanje avtoritete in strah pred kaznijo. Otrokove moralne vrednote so vrednote družine ali skupine, kjer se otrok giba. V družini se uči hierarhičnih pravil in med svojimi vrstniki spoznava enakost. Proti koncu obdobja začenjajo razumeti, da so pravila oblikovali ljudje, da bi se počutili varne, ter da je upoštevanje pravil njihova svobodna odločitev.
Čustveno-motivacijski razvoj
Otroci v obdobju od 7 do 11 let imajo relativno visoko razvito samospoštovanje, vendar pa je ta občutek povezan predvsem z odnosi v družini. V tem obdobju se otrok nauči socializirati in nadzorovati svoja čustva. Nepravičnost, neuspeh, ponižanje in posmeh pri njih lahko povzroči jezo in bes, ki pa je kratkotrajen. Razvijanje samopodobe temelji na primerjavi med sovrstniki in močno vpliva na otrokov uspeh in počutje.
Duhovni razvoj
Otrok od 9 leta naprej začne počasi zaznavati razliko med resničnim svetom in domišljijo ter prav tako med resničnostjo in vero. Bog je za posameznika tako pomemben, kot je pomemben za socialno skupino, v kateri se giba.
2.6 Odnos do sebe
Kakšen odnos imamo sami s seboj, lahko merimo z vrednostjo, ki jo pripisujemo sami sebi (Youngs, 2000). Občutek lastne vrednosti oziroma nevrednosti po Youngsu (2000) na dolgi rok odloča o našem počutju, zdravju, motivaciji, želji, da bi nekaj dosegli in naredili, vpliva na naše sposobnosti ter na kakovost odnosov, ki jih imamo z ljudmi okoli sebe. Poleg vrednosti, ki si jo pripisujemo, pa na odnos do sebe zelo pomembno vpliva tudi zaupanje v lastne vrednote in sposobnosti. Posameznik s takim zaupanjem si bo upal izraziti misli, prepričanja in želje, znal bo izraziti svoje potrebe in se upreti tistemu, kar mu ni všeč.
Youngs (2000) v priročniku za vzgojitelje in učitelje opiše šest ključnih področij za razvoj zdravega odnosa do sebe, kjer otrok ali mladostnik sam sebi zaupa in si pripisuje pozitivno vrednost.
Fizična varnost: najprej vsak posameznik potrebuje občutek fizične varnosti ter občutek, da se mu v okolju, v katerem se giba, ne bo nič hudega zgodilo. K temu pripomore pozitivna klima v družini, v razredu, v okolici, v kateri se giba. Varno okolje bo otroku ali mladostniku dalo možnost, da se razvija, gradi odnose z drugimi,; upal si bo govoriti, pogledati v oči, sanjati, biti ustvarjalen in izstopati.
Čustvena varnost: čustveno varnost posameznik razvija, kadar ga nihče ne ponižuje, ne zaničuje in kadar so njegove želje in mnenja sprejeti. Ko bo posameznik občutil čustveno varnost, bo lahko spoštoval sebe in druge.
Identiteta: občutek identitete posameznik pridobi, ko se vedno bolj spoznava, ko spoznava, kdo v resnici je, kaj so njegove dobre in slabe lastnosti, kaj si želi, kaj ima rad in česa ne mara. Ko spoznava sebe in zraven verjame, da je spoštovan in cenjen, ko verjame, da je vreden pohvale, bo lahko pohvalil in cenil tudi ljudi okoli sebe.
17
Pripadnost: otrok ali mladostnik, ki čuti, da ga okolica sprejema, da je spoštovan, cenjen in povezan z ljudmi okoli sebe, bo lahko gradil prijateljstva. Sposoben bo sodelovanja in prilagajanja. Prav občutek, da je on spoštovan in da je njegova želja upoštevana, mu daje moč, da lahko enako ravna tudi z drugimi. Postopno bo spoznal tudi to, kje je že samostojen in na katerih področjih še potrebuje pomoč soljudi.
Kompetentnost: vsako področje, ki otroku ali mladostniku dobro gre, je njegov vir moči za izzive, ki so zanj težji. Vsak cilj, ki ga je dosegel s svojim prizadevanjem, mu daje nov zagon, da bi dosegal nove cilje. Ker se zaveda svoje uspešnosti, sprejema tudi svoje omejitve. Dobro ve, da s trudom lahko doseže marsikaj.
Poslanstvo: posameznik z občutkom poslanstva ima občutek, da je njegovo življenje smiselno. Vidi smer, v katero bi rad šel in si zato lahko postavlja ustrezne cilje. Ker pozna svoj cilj, lažje rešuje težave, je pri svojem delu ustvarjalen, zadovoljen in sproščen.
2.6.1 Poznavanje samega sebe
Neisser (1988) je opredelil pet različnih vrst informacij, ki jih imamo o sebi in s katerimi se lahko opišemo:
ekološki jaz se navezuje na fizično okolje, v katerem se gibljemo;
medosebni jaz temelji na čustvenih odnosih in komunikaciji;
razširjeni jaz temelji na spominu in pričakovanju;
zasebni jaz se razvije in pojavi, ko odkrijemo, da so naše izkušnje izključno naše;
konceptualni jaz se oblikuje s pričakovanji družbe o človeški naravi nasploh in o nas samih.
Bach idr. (2008) so opisali tri različne načine, kako posameznik lahko gleda nase:
jaz kot vsebina ali konceptualizirani jaz (smo to, kar se nam v življenju zgodi;
določajo nas naše izražanje, vrednote, tisto, kar imamo radi in česar ne maramo);
jaz kot proces (posameznik je tisti proces, ki v določenem trenutku poteka v njem – misli, čustva, bolečina);
jaz kot kontekst ali opazujoči jaz (posameznik sam sebe opazuje od daleč in se opiše skozi oči opazovalca).
Informacije, ki jih imamo o sebi in način, s katerimi si jih interpretiramo, sta pomembna dejavnika, s katerima si krepimo oziroma slabimo svoje samovrednotenje (Avsec, 2007).
Kdor nase gleda kot na vsebino, lahko dela stvari, ki niso v skladu z njegovimi vrednotami, kljub temu da se trudi narediti najbolje (Stoddard in Afari, 2014). Zato je pomembno, da o sebi pridobivamo čim bolj iskrene in resnične informacije (Neisser, 1988) in se jih naučimo interpretirati skozi oči opazovalca – jaz kot kontekst (Bach idr., 2008), saj nam ta način pomaga najbolj svobodno razmišljati o svojih vrednotah (Wilson in Sandoz, 2008).
2.6.2 Samovrednotenje
Samovrednotenje je stališče posameznika do sebe oziroma način, kako posameznik opiše sam sebe (Avsec, 2007). Vsak posameznik ima lahko bolj ali manj pozitivno oziroma negativno mnenje o samem sebi (Musek in Pečjak, 1996; Tomori, 1996). To stališče se kaže v sprejemanju in zavračanju različnih misli, dejanj, podvigov, sposobnosti ter lastnosti (prav tam).
18
Leta 1977 so z eksperimentalnimi študijami ugotovili, da se otroci med 3. in 7. letom starosti še ne zavedajo samih sebe in večkrat tudi zanikajo svojo identiteto (Kobal, 2000). Posameznik potrebuje kar nekaj časa, da se dobro spozna (Kobal, 2000), vendar je dobro poznati sam sebe zelo pomembno za nadaljnji razvoj (Youngs, 2000). Včasih se zgodi, da otroka ali mladostnika odrasli vidimo drugače, kot se vidi on sam (prav tam). Ko ga želimo pohvaliti, spodbuditi ali okarati, naša prizadevanja ne padejo na plodna tla, saj jih ta otrok ali mladostnik ne vzame zares (prav tam). Sam sebe namreč vidi drugače, manj ali bolj vrednega, kot ga vidimo mi (prav tam).
Razvoj pozitivnega samovrednotenja se začne že v zgodnjem otroštvu s pozitivnim odnosom staršev oziroma matere do otroka (Kobal, 2000). Raven samovrednotenja vpliva na čustveno, socialno, intelektualno, seksualno, poklicno in duhovno rast posameznika (Youngs, 2000).
Humpreys (2000) našteje šest večjih področij, ki vključujejo otrokov in mladostnikov pogled nase:
telesni jaz, ki vključuje zunanji videz,
čustveni jaz,
intelektualni jaz,
vedenjski jaz,
socialni jaz,
ustvarjalni jaz.
Strokovnjaki menijo, da moramo otroku in mladostniku povedati, kaj menimo o njem (Košiček, 1992) in pri tem vključiti predvsem teh šest vidikov (Humpreys, 2000). Mnenje pomembnega odraslega lahko pozitivno krepi otrokovo in mladostnikovo samovrednotenje;
lahko celo uniči njegov zdravi odnos do sebe (prav tam).
Satir (1995) je samovrednotenje razdelil na tri ravni:
negativno ali nizko samovrednotenje povzroča, da se posamezniki težko soočajo z življenjskimi izzivi. Težave, s katerimi se soočajo, se jim zdijo prezahtevne, da bi jih lahko sami rešili, zato nad njimi obupajo;
srednje samovrednotenje ter
pozitivno ali visoko samovrednotenje, kjer imajo posamezniki nasprotno od nizkega veliko energije in zaupanja vase, da bodo izzive in težave, ki nastopijo, uspeli rešiti.
2.6.3 Odnos do sebe in skavti
Skavtska organizacija si prizadeva, da bi otroke in mladostnike spodbujala k čim boljšemu spoznavanju in sprejemanju samega sebe (Cevc in Remškar, 2001). Prav tako si prizadeva, da bi vsak posameznik postal pristen, samostojen, odgovoren in da bi znal zdravo živeti. V skavtskem kompetenčnem modelu so opredelili naslednje kompetence, ki naj bi posameznike postopno vodile k pozitivnemu odnosu do sebe:
vem, kdo sem in kaj mi je pomembno,
živim v skladu s svojimi vrednotami,
znam ubesediti svoja čustva in počutja,
sem iskren,
poznam svoje prednosti in slabosti,
postavljam si cilje, jim sledim in pri tem ne obupam,
19
sposoben sem ustvarjalnega mišljenja,
znam utemeljiti svoja stališča in prepričanja,
zmorem vestno opravljati dodeljene naloge,
zavedam se širših posledic svojih dejanj,
zmorem premagovati svojo sebičnost,
pri sprejemanju dolžnosti upoštevam svoje časovne obremenitve,
krepim pozitivno samopodobo,
zmorem kritično presojati družbene norme in pričakovanja (Skavtski kompetenčni model, 2019).
Otrok mora najprej spoznati, kdo je on sam, kaj mu je pomembno, kaj rad počne, kaj si želi, česa ne mara; spoznati mora svoje prednosti in tudi slabosti ter vse to, kar je, tudi sprejeti (Skavtski kompetenčni model, 2019). Šele ko sprejme sam sebe, bo zmogel presojati, kritično in ustvarjalno razmišljati; zmogel si bo zastavljati ustrezne cilje in jih tudi uresničiti (Cevc in Remškar, 2001).
Veliko dejavnikov vpliva na razvijanje zdravega odnosa do sebe; pomembno nalogo imajo tudi starši, vzgojitelji in učitelji, da otroku in mladostniku pri tem pomagajo (Young, 2000).
Skavtski voditelji naj bi skavtom bili kot starejši bratje in sestre in jim zdrav odnos do sebe kazali s svojim zgledom (Cevc in Remškar, 2001).
2.7 Odnos do drugih ljudi
Človek se že zelo kmalu sreča s socialnim življenjem. Že kot dojenček se začne odzivati na dražljaje in vzpostavlja socialni odnos s pomembno prvo osebo (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Takrat se začne dolgotrajen proces socializacije (Musek, 1994), kar pomeni vključevanje posameznika v družbo (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010). Proces se dogaja pod vplivom staršev, vrstnikov, učiteljev, vzornikov in različnih družbenih institucij, v katere je posameznik vključen (Musek, 1994).
2.7.1 Socializacija
Pri procesu socializacije posamezniki razvijajo specifične psihološke sposobnosti, kot so razum, sposobnost razmišljanja o prihodnosti, spomin na preteklost, uporaba simbolov (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010) in prav tako tudi razumevanje in upoštevanje moralnih načel, vrednot in navad. Posameznik v tem času oblikuje svoja čustva, stališča in prepričanja (prav tam), zato je pomembno, da se v času socialnega razvoja počuti varen in ljubljen (Pančuh, 2011).
Retuznik Bozovičar in Krajnc (2010) sta zapisali, da se socializacija otroka začne v družini;
temu pravimo primarna socializacija. Glede na ljubezen, ki je je otrok deležen s strani staršev, ter glede na kakovost odnosov, ki jih imajo v družini, otrok razvija svoje čustveno, socialno ter intelektualno področje. Prav odnosi med člani družine so pogoj za sekundarno socializacijo, saj ta temelji na komunikaciji. Intenzivnost sekundarne socializacije je odvisna
temu pravimo primarna socializacija. Glede na ljubezen, ki je je otrok deležen s strani staršev, ter glede na kakovost odnosov, ki jih imajo v družini, otrok razvija svoje čustveno, socialno ter intelektualno področje. Prav odnosi med člani družine so pogoj za sekundarno socializacijo, saj ta temelji na komunikaciji. Intenzivnost sekundarne socializacije je odvisna