2.8 Odnos do narave
2.8.4 Različne metode in pristopi pouka na prostem
Pouk na prostem je organizirano učenje zunaj zaprte učilnice in deluje s filozofijo in prakso izkustvenega učenja ter vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj (Skribe Dimec, 2014).
Pouk na prostem je lahko izvedljiv pri vseh šolskih predmetih (Štemberger, 2012), kjer želimo izobraževati v naravi in o naravi z namenom, da bi učenci pridobili nove spretnosti in stališča o naravnem svetu (Ford, 1986).
Pouk na prostem je lahko zelo različen. Pouk na prostem lahko izvajamo na različne načine, na primer pripravimo učilnico na prostem, ki naj bi predstavljala nadaljevanje šolske notranje učilnice (Nuttall in Millington (2008). Lahko ustvarimo šolski vrt, ki učence spodbuja h gibanju, skrbi za rast pridelka ter zdravi prehrani (Blair, 2009); učence lahko peljemo v narodni park, v divjino, v urbano okolje, na kmetijo, v park, na različne lokacije, kjer je vidna kulturna ali naravna dediščina ter v živalski ali botanični vrt (Skribe Dimec, 2014). Šebjanič (2018) je v svojem magistrskem delu raziskala nekaj projektov, kako lahko poteka pouk na prostem, to so Gozdna pedagogika, Šolski ekovrt ter Nenavadni šotori.
Skribe Dimec (2014) piše o dveh različnih pristopih pouka na prostem. To sta samostojno učenje in vodeno učenje. Ob tem opozarja, da je prvi pristop za učitelje težji, za učence pa bolj spodbuden in ustvarjalen. Obstajajo trije glavni tipi pouka na prostem, in sicer terensko delo, obiski oziroma izleti ter pustolovske ali avanturistične dejavnosti na prostem.
28 2.8.5 Izkustveno učenje v naravi
Raziskave so pokazale, da ljubezen in spoštovanje do narave rasteta le z rednim stikom in igro v naravi; ker ta stik izginja, se vedno bolj širi izkoriščanje narave, saj je ne potrebujemo, če nimamo stika z njo (White, 2004). Cornell (2019) je zapisal: »Da bi ustvarili družbo, ki resnično ljubi in spoštuje naravni svet, moramo njenim državljanom ponuditi doživetja v naravi, ki ti spremenijo življenje« (str. 7). Sobel (1996) meni, da kdor v otroštvu ne razvije občutka spoštovanja in skrbi za naravno okolje, tega ne bo nikoli razvil. Narava je sama po sebi najboljša učiteljica (Coffey, 2001). Bolj kot didaktični pristopi učenja o naravi so pomembni neposreden stik, pozitivno srečanje z naravo (Palmberg in Kuru, 2000), redna interakcija z naravo in zgled starejših oseb (Phenice in Griffore, 2003).
Raziskave so pokazale, da ima narava veliko pozitivnih vplivov na človeka, saj so ljudje vseh starosti na splošno srečnejši ter telesno in duševno bolj zdravi, če se redno gibljejo v naravnem okolju (Cornell, 2019). Učenci, ki se učijo in igrajo v naravi, dosegajo tudi boljše učne rezultate (prav tam). Otroci z ADHD se lažje zberejo po stiku z naravo (Faber Taylor, 2001). Otroci, ki se redno igrajo v naravnem okolju, so bolje gibalno pripravljeni, imajo boljšo koordinacijo, ravnotežje in so bolj gibčni (Fjortoft, 2001). Prav tako imajo bolj razvito kognitivno mišljenje, lažje sklepajo, opazujejo, so bolj samostojni in avtonomni (Pyle 2002).
Gibanje v naravi znižuje stres, nesocialno vedenje, nasilje, ustrahovanje, dolgčas; poleg tega spodbuja tudi socialno interakcijo med otroki (Malone in Tranter, 2003). Ugotovili so tudi, da imajo otroci, ki več časa preživijo v naravi, manj težav s kratkovidnostjo (Nowak, 2004).
2.8.6 Metode, ki spodbujajo človekov odnos do narave
Joseph Bharat Cornell se je zavedal pomembnosti preživljanja časa v naravi, saj to pozitivno vpliva na naše čute, na duhovno zdravje in na naše socialne stike (Cornell, 2019). Rekel je:
»Največji zakladi vsakega učenca so njegovo navdušenje, zvedavost in občutek čudenja. Če te lastnosti zadušimo, uničimo tisti del nas samih, ki prodira iz nas in objema življenje« (str. 9) in začel razvijati metodo poučevanja, kjer bi v ospredju bil občutek čudenja, prevzetosti nad naravo, kjer bi bil poudarek na skrivnostnosti, pozornosti, opazovanju in odkrivanju (Cornell, 2019). Oblikoval je tako imenovano tekoče učenje, ki temelji na našem zavedanju in na načinu, kako se človeška bitja učimo (Cornell, 2019). Deluje v štirih korakih:
najprej je v posameznikih treba prebuditi navdušenje,
potem navdušenje poskusimo umiriti, se zbrati in začeti bolj natančno opazovati naravo okoli sebe,
potem posameznikom ponudimo neposredno izkušnjo občutljivega doživljanja narave
in nazadnje še podelimo svojo izkušnjo z drugimi. To lahko naredimo besedno, likovno, glasbeno, s pantomimo, s čimer koli, kar ustreza razvojni stopnji posameznikov.
Vrstni red korakov lahko tudi spremenimo in prilagodimo glede na potrebe posameznikov;
prav tako je tekoče učenje usmerjeno v učenca in ne v snov; vodi nas k večji ozaveščenosti in razumevanju naravnih pojavov (Cornell, 2019).
2.8.7 Spoštljiv odnos do narave
29
Najpomembnejša naloga vseh, ki svoj čas preživljajo v naravi, je varovanje narave (Plaas idr., 2009). Naravo moramo ohranjati takšno, kot jo sami želimo najti (prav tam). Skavtski ustanovitelj je fante učil: »Pustite svet za spoznanje lepši, kot ste ga prejeli.« (Čepon in Berlot, 2016, str. 87). Da bi lepote, skrivnosti in možnosti, ki nam jih narava ponuja danes, lahko odrivale in občudovale tudi prihodnje generacije, je nujno potrebno, da se v naravi vedemo odgovorno in ekološko obzirno (Plaas idr., 2009).
O razvijanju spoštljivega odnosa do narave in skrbi za okolje sta Čepon in Berlot (2016) poudarila štiri točke, o katerih je treba razmišljati in se pogovarjati pred in med preživljanjem svojega časa v naravi. To so splošno obnašanje v naravi, odpadki, voda in energija. Ta štiri podpoglavja so povzeta po delu Skrb za okolje, ki sta ga zbrala in napisala Čepon in Berlot (2016).
2.8.7.1 Splošno obnašanje v naravi
Varstvo narave vključuje vse človeške misli in dejanja, s katerimi posega v naravno okolje.
Poseg v naravo lahko hitro škoduje zdravemu in delujočemu redu v okolju (M. Nicholson, 1979), zato je pred vsakim dejanjem treba premisliti naslednja načela:
Načelo samoobrambe – Ali bom posegal v naravo, ker se moram pred nečim braniti?
Načelo proporcionalnosti – Kaj je v tem trenutku zame bolj ključno (npr. izdelati stranišče ali oglasno desko)?
Načelo najmanjšega zla – Ko posegamo v okolje, poskusimo narediti najmanj slabega za okolico.
Načelo porazdeljene pravičnosti – V naravi imata tako živa kot neživa narava svoje zakone.
2.8.7.2 Odpadki
Med odpadke sodi vsaka snov, ki med človekovo dejavnostjo izgubi uporabno vrednost.
Čeprav posameznik v določeni odpadni snovi ne vidi več vrednosti, vemo, da nekatere odpadke lahko recikliramo in iz njih izdelamo nove uporabne stvari.
V letih od 2000 do 2006 je deloval projekt CEZMEJNI KONCEPT 4R + 3E. Kljub temu da projekt ne deluje več, lahko iz predstavljenega koncepta 4R + 3E veliko naučimo o ustreznem ravnanju z odpadki in zmanjševanju le-teh. Koncept 4R temelji na hierarhiji:
zmanjšati (reduce) – če zmanjšamo količino kupljenih stvari, ki bodo čez čas postale odpadna embalaža, se bo tudi količina odpadkov zmanjšala;
ponovna uporaba (reuse) – kupujemo in uporabljamo stvari, ki so namenjene za večkratno uporabo;
recikliranje (recycle) – česar ne moremo ponovno uporabiti, damo reciklirati;
izraba (recover) – odpadke, ki jih ne moremo ponovno uporabiti niti reciklirati, v nekaterih primerih lahko uporabimo kot vir energije.
Koncept 3E pomeni:
izobraževati (educate) – pomembno je ozaveščati o varovanju okolja in o konceptu 4R;
30
optimizirati (economise) – razmišljajmo o tem, kje lahko zmanjšamo odpadne snovi npr. skupni oziroma javni prevoz, domača pridelava zelenjave itd.;
uveljaviti (enforce) – začeti in utrjevati uporabo materialov in ravnanje z odpadki v vsakdanjem življenju.
Da bi koncept 4R + 3E lahko dobro deloval, je potrebno ustrezno zbirati in ločevati odpadke.
Odpadki, ki jih zbiramo, so lahko:
nevarni ali nenevarni,
tovarniški ali gospodinjski,
veliki ali majhni,
uporabni ali neuporabni.
Poznamo tudi kar nekaj vrst komunalnih odpadkov, ki jih lahko zbiramo ločeno.
Biološki odpadki so biološko razgradljivi in jih lahko recikliramo v kompost. Kompostiranje pomeni vračanje organskega materiala v naravo, pridobivanje gnojila in oplemenitenje tal (Prodnik, b. d.).
Ločeni odpadki za snovno recikliranje (papir, steklo, plastika, kovina) – to je embalaža, ki je sami navadno ne moremo ponovno uporabiti, a jo je možno reciklirati na različne načine. S tem namenom so na embalažah oznake, ki nam povejo, kako ravnati z določenim odpadkom.
ZELENA PIKA (slika 2) označuje, da je embalaža izdelka vključena v sistem ravnanja z odpadno embalažo ter da se zbira, ponovno uporabi, reciklira ali drugače ustrezno predela.
Slika 2: Zelena pika (Čepon in Berlot, 2016, str. 92).
MOBIUSOVA ZANKA (slika 3) označuje embalažo, ki je primerna za recikliranje oziroma je že reciklirana.
Slika 3: Mobiusova zanka (Čepon in Berlot, 2016, str. 92).
SMETNJAK (slika 4) opozarja, da je izbrano embalažo treba vreči v primeren zabojnik.
Slika 4: Slika smetnjaka (Čepon in Berlot, 2016, str. 92).
Da bi ustrezno in pravilno ločevali odpadke, je izdelana preglednica (preglednica 2), v kateri lahko preverimo, v kateri zabojnik sodi določena embalaža (Čepon in Berlot, 2016, str. 91).
VRSTA ZABOJNIKA
DOVOLJENO ODVREČI PREPOVEDANO ODVREČI
PAPIR časopise in revije
zvezke in knjige
prospekte in kataloge
pisemske ovojnice
kartonsko votlo embalažo tekočin (embalaža)
kopirni, povoščen ali plastificiran papir (ostali odpadki)
31
pisarniški in ovojni papir
papirnate nakupovalne vrečke
kartonsko embalažo in lepenko
cigaretne zavojčke (ostali odpadki)
higienski papir – papirnate brisačke.
Prtičke, robčke itd. (BIO oziroma ostali odpadki)
z živili pomazano ali prepojeno papirnato in kartonsko embalažo (ostali odpadki)
umazan ali navlažen papir ali karton (ostali odpadki)
EMBALAŽA plastenke pijač in živil
plastenke čistil in pralnih sredstev
plastične embalaže nevarnih snovi ali njihovih ostankov (zbirni center)
celofan (ostali odpadki)
CD-je, DVD-je in gramofonske plošče (zbirni center)
kosovne plastične predmete (zbirni center)
STEKLO steklenice in stekleničke živil, pijač, kozmetike in zdravil
kozarce vloženih živil
druga steklena embalaža
okensko in drugo ravno steklo (zbirni center)
žarnice (ostali odpadki)
neonske, halogenske in žarilne žarnice ter svetlobne cevi (nevarni odpadki)
avtomobilsko steklo (ostali odpadki)
ogledala, porcelan in keramiko (ostali odpadki)
kristalno in zaslonsko steklo (ostali odpadki)
pleksi in karbonsko steklo (ostali odpadki)
laboratorijsko in ognjevarno steklo (ostali odpadki)
Preglednica 2: Odpadki, ki sodijo oziroma ne sodijo v določen zabojnik (Čepon, Berlot, 2016, str. 91).
Ostali odpadki so odpadki, ki ne sodijo v nobeno drugo kategorijo in jih ne moremo reciklirati niti ponovno uporabiti. Sem ne sodijo nevarni odpadki. To pa so damski vložki, plenice, mačji pesek, pepel, vrečke iz sesalca, tkanine, usnje, fotografije, pluta, guma, keramika, porcelan, avtomobilsko steklo itd.
Nevarni odpadki so tisti, ki v naravi povzročijo negativne posledice. To so akumulatorji, baterije, barve, topila, kemikalije, olja, masti, pesticidi, pralna in kozmetična sredstva, zdravila, neonske cevi idr. Vsi nevarni odpadki so označeni z oznako prečrtanega zabojnika (slika 5), ki nas opozarja, da tega ne smemo odvreči v navaden zabojnik.
32
Slika 5: Oznaka za nevarne odpadke (Čepon in Berlot, 2016, str. 93.).
Kadar izdelek vsebuje nevarne snovi, nas na to opozarjajo tudi piktogrami na embalaži (slika 6):
Slika 6: Oznake za nevarne snovi (Čepon in Berlot, 2016, str. 93).
Kosovni odpadki so odpadki, ki jih zaradi količine ne moremo odlagati v zabojnike. Za take odpadke so namenjena zbiralna središča, kamor jih lahko odpeljemo; ponekod je nekajkrat na leto organiziran tudi odvoz kosovnih odpadkov. Med kosovne odpadke odlagamo kopalniško opremo, pohištvo, preproge, svetila in senčila. Mednje ne sodijo gospodinjski odpadki, stavbeno pohištvo, gradbeni odpadki, zemlja, listje, veje, nevarni odpadki, odpadna električna in elektronska oprema ter avtomobilske gume.
Odpadna elektronska in električna oprema (OEEO) vključuje vse, kar ima baterijo ali vtičnico. Vsaka OEEO vsebuje veliko različnih snovi in kovin. Nekatere od teh kovin so zdravju in okolju škodljive, druge pa so zelo dragocene in jih lahko ponovno uporabimo. Zato je pomembno, da vso OEEO odnesemo v zbirni center, kjer jo bodo strokovnjaki ustrezno reciklirali.
Gradbeni odpadki so navadno količinsko zelo obsežni odpadki, zato jih je treba odnesti do zbiralnih središč, kjer zbirajo tovrstne odpadke.
2.8.7.3 Voda
Voda je najpomembnejša dobrina, kajti brez nje ni življenja. Ker je voda povsod okoli nas – para, podtalnica, tekoča voda – se vsako nepravilno poseganje v naravo kmalu opazi v vodi.
Ker je v mnogih državah po svetu že zelo malo čiste in pitne vode, je Evropska unija začela s
33
projekti, ki varujejo čisto vodo. Eden izmed njih je EVROLIST (slika 7). Spodnji simbol na izdelkih nam zagotavlja, da je izdelek 95 % pridelan ekološko.
Slika 7: Simbol za Evrolist (Čepon in Berlot, 2016, str. 95).
Drugi projekt je OKOLJSKA MARJETICA oziroma ECOLABEL (slika 8). Ta označuje izdelke, ki izpolnjujejo visoke okoljske standarde.
Slika 8: Znak za Ecolabel (Čepon in Berlot, 2016, str. 95).
Obstaja več načinov, kako porabiti čim manj vode in kako jo s svojim načinom življenja čim manj onesnažiti. Čepon in Berlot (2016) sta zapisala dve glavni načeli za uporabo vode na prostem:
v vodo izpuščajmo čim manj snovi,
onesnažene vode ne zlivajmo neposredno v vodotok.
Namesto umetnih čistilnih sredstev danes poznamo mnogo receptov za domača čistila, pralne praške, domače dezodorante, kreme za roke in obraz, naravne repelente za mrčes itd. Marsikaj naravnega lahko tudi kupimo v trgovini in s tem veliko prispevamo k varovanju narave.
2.8.7.4 Energija
Človek se je za svoje delovanje naučil proizvajati dodatno energijo. Težava nastane, ko porabimo preveč električne energije in z vsako uporabo onesnažujemo okolje. Marsikaj lahko storimo za zmanjšanje porabe energije npr.: vozimo se z javnim prevozom; ugašamo luči in vse električne aparate po uporabi izklopimo iz vtičnic; ne uporabljamo sušilnih strojev, ampak perilo sušimo na zraku; uporabljamo varčne žarnice; pri kupovanju novih aparatov pogledamo energijski razred; pri kuhanju uporabljamo pokrovke; pridelujemo domačo zelenjavo in sadje.
2.8.8 Zmožnost znajti se v naravi
Vsi veliki raziskovalci narave opozarjajo na to, naj se pred vstopom v naravo dobro pripravimo na raziskovanje in doživetje narave, posebno kadar gre za bolj pustolovske podvige (Plaas idr., 2009). Dobro je, da znamo načrtovati pot, ki jo želimo prepotovati oziroma raziskati, da si znamo pripraviti ustrezno opremo, hrano, da znamo uporabiti naravne
34
dobrine, ki jih lahko najdemo, ter predvsem, da znamo prepoznati nevarnosti in pravilno ukrepati v takih situacijah (prav tam). V naravi se bomo dobro znašli, če jo bomo dobro poznali (Grylls, 2013). Ko razumemo delovanje vremenskih pojavov, njihovega delovanja na sebi in svojega odzivanja, se veliko lažje pripravimo in soočamo z različnimi situacijami, ki v naravi nastanejo (prav tam).
2.8.8.1 Gibanje v naravi
Skavtsko učenje o preživetju v naravi se začenja s preprostim gibanjem v naravi (Bolta, 2016). Z doživljanjem in pridobivanjem izkušenj iz narave se o naravi tudi največ naučimo (Cornell, 2019). Pred vsako odpravo v naravo je pomembna predpriprava, ki vključuje preučevanje načrtovane poti, vremenskih razmer ter izbiranje opreme in oblačil za pot (Bolta, 2016). Pomembno je, da vemo, kakšno pot izbiramo – bo naše potovanje bolj izlet po dolini, bomo morali prečkati reko, se bomo vzpeli na goro, bomo hodili po gozdu, podnevi ali ponoči, kateri letni čas se odpravljamo na pot in še marsikaj (Bitenc, 2016).
2.8.8.2 Orientacija
Prek različnih izkušenj potovanja in odkrivanja narave se skavti učijo orientacije v naravi (Tuta, 2016). Za dobro orientacijo v različnih pogojih je pomembno, da poznamo tako geografsko (določanje smeri neba) kot tudi topografsko (orientiranje glede na okolico, ki nas obdaja) orientacijo (prav tam).
Tuta (2016) je v skavtskem priročniku za življenje v naravi navedel in opisal vse, kar sodi k učenju in uporabi orientacije v naravi:
izmeriti, določiti oziroma oceniti razdaljo izbrane poti;
določiti smeri neba s pomočjo kompasa;
določiti smeri neba brez uporabe kompasa (orientiramo se lahko s pomočjo sonca in ure, sence, lune, zvezd, reliefnih znamenjih in po načinu gradnje določenih objektov) ter
branje geografske karte.
Najpomembnejši vidik učenja orientacije so izkušnje (Prosen, 1991). Večkrat, ko moramo najti pravo pot, lažje in hitreje opazimo namige v okolici, ki nam pri tem lahko pomagajo (Tuta, 2016).
2.8.8.3 Bivakiranje
Ena izmed veščin življenja v naravi je tudi bivakiranje (Kompara, 2016). Dobro je znati postaviti bivak iz materialov, ki jih najdeš v naravi in si pripraviti zavetje pred nepričakovanim poslabšanjem vremena (prav tam). Za bivakiranje si lahko sami postavimo bivak oziroma šotor ali pa poiščemo že narejeno naravno zavetišče (Grylls, 2013).
Za primerno in varno postavljanje bivaka je potrebno razmisliti o naklonu podlage, kjer želimo postaviti bivak, o vlažnosti prostora, o tem, v katero smer piha veter, ali je v okolici dovolj lesa in vode, ali je prostor varen in pa tudi o tem, katere materiale bomo za izdelavo uporabili (prav tam).
Najpogostejši bivaki iz umetnih materialov so sestavljeni iz šotorskih kril in ponjav, ki jih popotnik prinese s seboj (Kompara, 2016). Lahko pa za bivak uporabimo najrazličnejše
35
naravne materiale (palice, praprot, smrekove veje, lubje, mah, travo, slamo itd. (prav tam).
Obstajajo tudi naravna zatočišča, kot so jame, previsne stene in drevesne krošnje (Grylls, 2013). Tudi pri tem je treba razmisliti, katera jama in katero drevo je dovolj primerno za zaščito (prav tam).
2.8.8.4 Ogenj in kurjenje v naravi
Taborni ognji so lahko družabni in zelo praktični; ob večeru se lahko skupina popotnikov zbere ob ognju, kjer se družijo in pogrejejo (Plaas idr., 2009). Na njem si lahko skuhajo večerjo in se obvarujejo pred divjimi zvermi (Grylls, 2013). Toda pri kurjenju ognja je najpomembnejša požarna varnost (Plass idr., 2009). Plass in drugi (2009) so našteli nekaj osnovnih pravil, ki bi se jih morali držati vsi, ki želijo kuriti v naravi.
Ko izbiramo kurišče, je treba pomisliti, kje bo kurjenje varno in kje bomo najbolj ohranili naravo tako, kot je.
Izogibajmo se kurjenju v gozdu. Kurjenje je najbolj varno na odprtem prostoru in vsaj 3 metre stran od vseh dreves (Kreft in Žnidaršič, 2016).
Ob ognju ne sme biti vnetljivih stvari.
Ognjišče postavimo v zavetrje.
Kadar je mokra podlaga, najprej naredimo podlago iz kamnov oziroma notranjih delov vej.
Blizu kurišča naj bo voda.
Okrog ognja ne polagamo kamnov iz potoka ali reke, saj se ob veliki vročini lahko razletijo.
Pred kurjenjem si moramo zagotoviti zadostno zalogo drv.
Moker les je dobro najprej olupiti do suhe sredice.
Obstaja pa tudi nekaj preprostih pravil, s katerimi poskrbimo, da bo ogenj zagorel tudi v dežju, vetru in snegu (Peneš idr., 2002).
Najprej potrebujemo dovolj »netiva«. To so majhne vejice, dračje, suhe smrekove vejice; iz suhega lesa lahko izdelamo trske; uporabimo lahko tudi brezovo lubje, odpadlo suho listje, semena osata, socvetje rogoza in zasmoljeni del lubja (Kreft in Žnidaršič, 2016).
Ogenj najlažje postavimo v obliki piramide (Plass idr., 2009). Začnemo z netivom, manjšimi suhimi vejicami; nadaljujemo pa z vedno večjimi in debelejšimi vejami (prav tam).
Ogenj za gorenje potrebuje dovolj zraka oziroma kisika (Peneš idr., 2002). Dodajamo ga lahko s pihanjem. Dobro pa je, da na to mislimo že pri postavitvi ognja in odprtino do netiva obrnemo v smer, iz katere piha veter (prav tam).
Poleg dobrega goriva in dovolj kisika ogenj za začetek potrebuje tudi toploto (Grylls, 2013).
Za prižig ognja lahko uporabimo vžigalice ali pa se potrudimo in poskusimo prižgati ogenj na bolj starodaven način, to je s kresilnim kamnom, palico in lokom, z lečo in soncem ali pa s kresilnim kamnom in jeklom (Kreft in Žnidaršič, 2016). Zadnji zelo pomemben del kurjenja v naravi je pravilno gašenje ognja (Grylls, 2013). Gorečega ognja nikoli ne smemo puščati samega in zato je vedno treba poskrbeti, da je ogenj popolnoma ugasnil, ko zapuščamo
36
ognjišče (prav tam). Ogenj najlažje pogasimo z vodo. Potem s palico pomešamo žerjavico, vodo in zemljo v ognjišču (Kreft in Žnidaršič, 2016). Ogenj je pogašen, ko z roko lahko pomešamo žerjavico v ognjišču (prav tam). Razgreta žerjavica lahko tudi, če ne gori, povzroči, da ob vetru ponovno zagori ali pa se zaneti talni požar, ko se zaradi toplote vnamejo korenine bližnjih dreves (Grylls, 2013). Zato je pomembno, da se prepričamo, da je ogenj ugasnil in da se je ognjišče ohladilo (Kreft in Žnidaršič, 2016).
2.8.8.5 Vozli in zgradbarstvo
Zavezovanje vozlov je zelo koristno znanje za življenje v naravi (Plass idr., 2009). Z njimi lahko zavežemo kose prtljage, vlečemo tovore, plezamo po skalah in drevesih (prav tam);
lahko si zgradimo leseno domovanje, ki ga bomo z lahkoto vrnili v naravo, ko ga ne bomo več potrebovali, saj nikjer ne bomo uporabili žebljev (Kompara in Bolta, 2016). Obstaja veliko različnih vrst vozlov (Grylls, 2013), vendar je dovolj poznati nekaj vozlov zelo dobro in vedeti, kje in kako jih lahko uporabljamo (Kompara in Bolta, 2016).
V nadaljevanju je naštetih nekaj najuporabnejših vozlov, ki sta jih opisala Kompara in Bolta (2016) v skavtskem priročniku za življenje v naravi.
Tovorni vozel (slika 9) je zelo uporaben v zgradbarstvu. Vozel ne drsi navzdol ob palici ali
Tovorni vozel (slika 9) je zelo uporaben v zgradbarstvu. Vozel ne drsi navzdol ob palici ali