Ostali odpadki so odpadki, ki ne sodijo v nobeno drugo kategorijo in jih ne moremo reciklirati niti ponovno uporabiti. Sem ne sodijo nevarni odpadki. To pa so damski vložki, plenice, mačji pesek, pepel, vrečke iz sesalca, tkanine, usnje, fotografije, pluta, guma, keramika, porcelan, avtomobilsko steklo itd.
Nevarni odpadki so tisti, ki v naravi povzročijo negativne posledice. To so akumulatorji, baterije, barve, topila, kemikalije, olja, masti, pesticidi, pralna in kozmetična sredstva, zdravila, neonske cevi idr. Vsi nevarni odpadki so označeni z oznako prečrtanega zabojnika (slika 5), ki nas opozarja, da tega ne smemo odvreči v navaden zabojnik.
32
Slika 5: Oznaka za nevarne odpadke (Čepon in Berlot, 2016, str. 93.).
Kadar izdelek vsebuje nevarne snovi, nas na to opozarjajo tudi piktogrami na embalaži (slika 6):
Slika 6: Oznake za nevarne snovi (Čepon in Berlot, 2016, str. 93).
Kosovni odpadki so odpadki, ki jih zaradi količine ne moremo odlagati v zabojnike. Za take odpadke so namenjena zbiralna središča, kamor jih lahko odpeljemo; ponekod je nekajkrat na leto organiziran tudi odvoz kosovnih odpadkov. Med kosovne odpadke odlagamo kopalniško opremo, pohištvo, preproge, svetila in senčila. Mednje ne sodijo gospodinjski odpadki, stavbeno pohištvo, gradbeni odpadki, zemlja, listje, veje, nevarni odpadki, odpadna električna in elektronska oprema ter avtomobilske gume.
Odpadna elektronska in električna oprema (OEEO) vključuje vse, kar ima baterijo ali vtičnico. Vsaka OEEO vsebuje veliko različnih snovi in kovin. Nekatere od teh kovin so zdravju in okolju škodljive, druge pa so zelo dragocene in jih lahko ponovno uporabimo. Zato je pomembno, da vso OEEO odnesemo v zbirni center, kjer jo bodo strokovnjaki ustrezno reciklirali.
Gradbeni odpadki so navadno količinsko zelo obsežni odpadki, zato jih je treba odnesti do zbiralnih središč, kjer zbirajo tovrstne odpadke.
2.8.7.3 Voda
Voda je najpomembnejša dobrina, kajti brez nje ni življenja. Ker je voda povsod okoli nas – para, podtalnica, tekoča voda – se vsako nepravilno poseganje v naravo kmalu opazi v vodi.
Ker je v mnogih državah po svetu že zelo malo čiste in pitne vode, je Evropska unija začela s
33
projekti, ki varujejo čisto vodo. Eden izmed njih je EVROLIST (slika 7). Spodnji simbol na izdelkih nam zagotavlja, da je izdelek 95 % pridelan ekološko.
Slika 7: Simbol za Evrolist (Čepon in Berlot, 2016, str. 95).
Drugi projekt je OKOLJSKA MARJETICA oziroma ECOLABEL (slika 8). Ta označuje izdelke, ki izpolnjujejo visoke okoljske standarde.
Slika 8: Znak za Ecolabel (Čepon in Berlot, 2016, str. 95).
Obstaja več načinov, kako porabiti čim manj vode in kako jo s svojim načinom življenja čim manj onesnažiti. Čepon in Berlot (2016) sta zapisala dve glavni načeli za uporabo vode na prostem:
v vodo izpuščajmo čim manj snovi,
onesnažene vode ne zlivajmo neposredno v vodotok.
Namesto umetnih čistilnih sredstev danes poznamo mnogo receptov za domača čistila, pralne praške, domače dezodorante, kreme za roke in obraz, naravne repelente za mrčes itd. Marsikaj naravnega lahko tudi kupimo v trgovini in s tem veliko prispevamo k varovanju narave.
2.8.7.4 Energija
Človek se je za svoje delovanje naučil proizvajati dodatno energijo. Težava nastane, ko porabimo preveč električne energije in z vsako uporabo onesnažujemo okolje. Marsikaj lahko storimo za zmanjšanje porabe energije npr.: vozimo se z javnim prevozom; ugašamo luči in vse električne aparate po uporabi izklopimo iz vtičnic; ne uporabljamo sušilnih strojev, ampak perilo sušimo na zraku; uporabljamo varčne žarnice; pri kupovanju novih aparatov pogledamo energijski razred; pri kuhanju uporabljamo pokrovke; pridelujemo domačo zelenjavo in sadje.
2.8.8 Zmožnost znajti se v naravi
Vsi veliki raziskovalci narave opozarjajo na to, naj se pred vstopom v naravo dobro pripravimo na raziskovanje in doživetje narave, posebno kadar gre za bolj pustolovske podvige (Plaas idr., 2009). Dobro je, da znamo načrtovati pot, ki jo želimo prepotovati oziroma raziskati, da si znamo pripraviti ustrezno opremo, hrano, da znamo uporabiti naravne
34
dobrine, ki jih lahko najdemo, ter predvsem, da znamo prepoznati nevarnosti in pravilno ukrepati v takih situacijah (prav tam). V naravi se bomo dobro znašli, če jo bomo dobro poznali (Grylls, 2013). Ko razumemo delovanje vremenskih pojavov, njihovega delovanja na sebi in svojega odzivanja, se veliko lažje pripravimo in soočamo z različnimi situacijami, ki v naravi nastanejo (prav tam).
2.8.8.1 Gibanje v naravi
Skavtsko učenje o preživetju v naravi se začenja s preprostim gibanjem v naravi (Bolta, 2016). Z doživljanjem in pridobivanjem izkušenj iz narave se o naravi tudi največ naučimo (Cornell, 2019). Pred vsako odpravo v naravo je pomembna predpriprava, ki vključuje preučevanje načrtovane poti, vremenskih razmer ter izbiranje opreme in oblačil za pot (Bolta, 2016). Pomembno je, da vemo, kakšno pot izbiramo – bo naše potovanje bolj izlet po dolini, bomo morali prečkati reko, se bomo vzpeli na goro, bomo hodili po gozdu, podnevi ali ponoči, kateri letni čas se odpravljamo na pot in še marsikaj (Bitenc, 2016).
2.8.8.2 Orientacija
Prek različnih izkušenj potovanja in odkrivanja narave se skavti učijo orientacije v naravi (Tuta, 2016). Za dobro orientacijo v različnih pogojih je pomembno, da poznamo tako geografsko (določanje smeri neba) kot tudi topografsko (orientiranje glede na okolico, ki nas obdaja) orientacijo (prav tam).
Tuta (2016) je v skavtskem priročniku za življenje v naravi navedel in opisal vse, kar sodi k učenju in uporabi orientacije v naravi:
izmeriti, določiti oziroma oceniti razdaljo izbrane poti;
določiti smeri neba s pomočjo kompasa;
določiti smeri neba brez uporabe kompasa (orientiramo se lahko s pomočjo sonca in ure, sence, lune, zvezd, reliefnih znamenjih in po načinu gradnje določenih objektov) ter
branje geografske karte.
Najpomembnejši vidik učenja orientacije so izkušnje (Prosen, 1991). Večkrat, ko moramo najti pravo pot, lažje in hitreje opazimo namige v okolici, ki nam pri tem lahko pomagajo (Tuta, 2016).
2.8.8.3 Bivakiranje
Ena izmed veščin življenja v naravi je tudi bivakiranje (Kompara, 2016). Dobro je znati postaviti bivak iz materialov, ki jih najdeš v naravi in si pripraviti zavetje pred nepričakovanim poslabšanjem vremena (prav tam). Za bivakiranje si lahko sami postavimo bivak oziroma šotor ali pa poiščemo že narejeno naravno zavetišče (Grylls, 2013).
Za primerno in varno postavljanje bivaka je potrebno razmisliti o naklonu podlage, kjer želimo postaviti bivak, o vlažnosti prostora, o tem, v katero smer piha veter, ali je v okolici dovolj lesa in vode, ali je prostor varen in pa tudi o tem, katere materiale bomo za izdelavo uporabili (prav tam).
Najpogostejši bivaki iz umetnih materialov so sestavljeni iz šotorskih kril in ponjav, ki jih popotnik prinese s seboj (Kompara, 2016). Lahko pa za bivak uporabimo najrazličnejše
35
naravne materiale (palice, praprot, smrekove veje, lubje, mah, travo, slamo itd. (prav tam).
Obstajajo tudi naravna zatočišča, kot so jame, previsne stene in drevesne krošnje (Grylls, 2013). Tudi pri tem je treba razmisliti, katera jama in katero drevo je dovolj primerno za zaščito (prav tam).
2.8.8.4 Ogenj in kurjenje v naravi
Taborni ognji so lahko družabni in zelo praktični; ob večeru se lahko skupina popotnikov zbere ob ognju, kjer se družijo in pogrejejo (Plaas idr., 2009). Na njem si lahko skuhajo večerjo in se obvarujejo pred divjimi zvermi (Grylls, 2013). Toda pri kurjenju ognja je najpomembnejša požarna varnost (Plass idr., 2009). Plass in drugi (2009) so našteli nekaj osnovnih pravil, ki bi se jih morali držati vsi, ki želijo kuriti v naravi.
Ko izbiramo kurišče, je treba pomisliti, kje bo kurjenje varno in kje bomo najbolj ohranili naravo tako, kot je.
Izogibajmo se kurjenju v gozdu. Kurjenje je najbolj varno na odprtem prostoru in vsaj 3 metre stran od vseh dreves (Kreft in Žnidaršič, 2016).
Ob ognju ne sme biti vnetljivih stvari.
Ognjišče postavimo v zavetrje.
Kadar je mokra podlaga, najprej naredimo podlago iz kamnov oziroma notranjih delov vej.
Blizu kurišča naj bo voda.
Okrog ognja ne polagamo kamnov iz potoka ali reke, saj se ob veliki vročini lahko razletijo.
Pred kurjenjem si moramo zagotoviti zadostno zalogo drv.
Moker les je dobro najprej olupiti do suhe sredice.
Obstaja pa tudi nekaj preprostih pravil, s katerimi poskrbimo, da bo ogenj zagorel tudi v dežju, vetru in snegu (Peneš idr., 2002).
Najprej potrebujemo dovolj »netiva«. To so majhne vejice, dračje, suhe smrekove vejice; iz suhega lesa lahko izdelamo trske; uporabimo lahko tudi brezovo lubje, odpadlo suho listje, semena osata, socvetje rogoza in zasmoljeni del lubja (Kreft in Žnidaršič, 2016).
Ogenj najlažje postavimo v obliki piramide (Plass idr., 2009). Začnemo z netivom, manjšimi suhimi vejicami; nadaljujemo pa z vedno večjimi in debelejšimi vejami (prav tam).
Ogenj za gorenje potrebuje dovolj zraka oziroma kisika (Peneš idr., 2002). Dodajamo ga lahko s pihanjem. Dobro pa je, da na to mislimo že pri postavitvi ognja in odprtino do netiva obrnemo v smer, iz katere piha veter (prav tam).
Poleg dobrega goriva in dovolj kisika ogenj za začetek potrebuje tudi toploto (Grylls, 2013).
Za prižig ognja lahko uporabimo vžigalice ali pa se potrudimo in poskusimo prižgati ogenj na bolj starodaven način, to je s kresilnim kamnom, palico in lokom, z lečo in soncem ali pa s kresilnim kamnom in jeklom (Kreft in Žnidaršič, 2016). Zadnji zelo pomemben del kurjenja v naravi je pravilno gašenje ognja (Grylls, 2013). Gorečega ognja nikoli ne smemo puščati samega in zato je vedno treba poskrbeti, da je ogenj popolnoma ugasnil, ko zapuščamo
36
ognjišče (prav tam). Ogenj najlažje pogasimo z vodo. Potem s palico pomešamo žerjavico, vodo in zemljo v ognjišču (Kreft in Žnidaršič, 2016). Ogenj je pogašen, ko z roko lahko pomešamo žerjavico v ognjišču (prav tam). Razgreta žerjavica lahko tudi, če ne gori, povzroči, da ob vetru ponovno zagori ali pa se zaneti talni požar, ko se zaradi toplote vnamejo korenine bližnjih dreves (Grylls, 2013). Zato je pomembno, da se prepričamo, da je ogenj ugasnil in da se je ognjišče ohladilo (Kreft in Žnidaršič, 2016).
2.8.8.5 Vozli in zgradbarstvo
Zavezovanje vozlov je zelo koristno znanje za življenje v naravi (Plass idr., 2009). Z njimi lahko zavežemo kose prtljage, vlečemo tovore, plezamo po skalah in drevesih (prav tam);
lahko si zgradimo leseno domovanje, ki ga bomo z lahkoto vrnili v naravo, ko ga ne bomo več potrebovali, saj nikjer ne bomo uporabili žebljev (Kompara in Bolta, 2016). Obstaja veliko različnih vrst vozlov (Grylls, 2013), vendar je dovolj poznati nekaj vozlov zelo dobro in vedeti, kje in kako jih lahko uporabljamo (Kompara in Bolta, 2016).
V nadaljevanju je naštetih nekaj najuporabnejših vozlov, ki sta jih opisala Kompara in Bolta (2016) v skavtskem priročniku za življenje v naravi.
Tovorni vozel (slika 9) je zelo uporaben v zgradbarstvu. Vozel ne drsi navzdol ob palici ali drevesu. S tem vozlom se navadno začne večina vezav.
Slika 9: Tovorni vozel (Kompara in Bolta, 2016, str. 62).
Prusikov vozel (slika 10) se uporablja za pritrjevanje debelejše vrvi k tanjši vrvi. Ker vozel ob drugi vrvi ne drsi, si z njim lahko pomagamo pri plezanju po vrvi navzgor ali navzdol.
37
Slika 10: Prusikov vozel (Kompara in Bolta, 2016, str. 62).
Kavbojski vozel (slika 11) je primeren za viseče mostove.
Slika 11: Kavbojski vozel (Kompara in Bolta, 2016, str. 63).
Napenjalni vozel (slika 12) se uporablja za napenjanje šotorov, bivakov ali pa za stabilizacijo drugih tabornih zgradb.
Slika 12: Napenjalni vozel (Kompara in Bolta, 2016, str. 63).
Ambulantni vozel (slika 13) uporabljamo pri zavezovanju rute, ki jo damo ponesrečencu in pri zaključevanju vezav.
Slika 13: Ambulantni vozel (Kompara in Bolta, 2016, str. 63).
38
Dvojna osmica z zanko (slika 14) je vozel, s katerim lahko plezamo ali dvigujemo visoka suha drevesa. Njegova posebnost je, da s potegom za eno vrv vozel zategujemo, s potegom na drugo vrv pa ga lahko razvežemo.
Slika 14: Dvojna osmica z zanko (Kompara in Bolta, 2016, str. 65).
Z znanjem o vozlih si lahko izdelamo preproste zapestnice, obročke ter lestve, mostove in brvi, kuhinje, mize, stole in klopi, kopalnico, stranišče, splave, opazovalnice in še mnoge druge zgradbe (Kompara in Bolta, 2016).
2.8.8.6 Prva pomoč
Tudi prva pomoč sodi k nepogrešljivemu znanju za življenje v naravi (Mehle, 2016).
Najpogostejše poškodbe, ki se zgodijo med dejavnostmi v naravi, so krvavitev iz nosu, tujek v očesu, odrgnine, ureznine, usekanine in vbodnine, ugriznine, piki strupenih žuželk, vbod klopa, buške, omedlevica, krč, zvin, zlom, izpah, žulji, opekline, podhladitve in zmrzline, sončarica, zastrupitve s hrano in tudi utapljanje (prav tam). Da lahko čim hitreje ukrepamo in pomagamo ponesrečencu, je treba znanje prve pomoči ves čas obnavljati in imeti osnovno opremo za prvo pomoč vedno pri roki (Grylls, 2013). Vsak, kdor preživi več časa v naravi, bi moral znati narediti obvezo s povojem in trikotno ruto, imobilizacijo, narediti zasilna nosila in postaviti poškodovanca v pravilen položaj glede na vrsto poškodbe (Mehle, 2016).
2.8.8.7 Prehrana v naravi
Najpomembnejše, kar potrebujemo pri prehrani, je voda (Grylls, 2013). Brez hrane človek lahko zdrži nekaj tednov, brez vode pa ne, zato je dobro, da si v naravi znamo poiskati in pripraviti čisto vodo, ki nas bo odžejala (prav tam).
Najprej moramo v naravi poznati prostore, kjer se voda zadržuje (Žlof, 1997). Najlažje jo najdemo v potokih, rekah in jezerih; ko jo očistimo, je to odličen vir vode tako za kuhanje kot za pitje (Grylls, 2013). Včasih pa se lahko znajdemo v delu narave, kjer vode ne vidimo z očmi, vendar jo bomo tudi tam našli, če bomo vedeli, kje jo iskati (prav tam). Poiščemo jo lahko v ledenikih, suhih rečnih strugah – največkrat na zunanjih zavojih reke, v skalnih razpokah, skalnih stenah, sipinah, peščenih obalah itd. (Žlof, 1997). Dokaz, da bomo nekje v bližini našli vodo, so drevesa (prav tam). Kadar nam tudi tako ne uspe najti vode, jo lahko pridelamo sami z nadzemno sončno destilacijo, kjer v prozorno plastično vrečko zapremo nekaj nestrupenega zelenja in jo pustimo na soncu (Grylls, 2013). Lahko ujamemo deževnico ali pa jutranjo roso (slika 15) (Knap, 2016).
39
Slika 15: Pridobivanje vode (Knap, 2016, str. 169).
Preden vodo popijemo, jo je treba razkužiti in očistiti (Grylls, 2013). To lahko naredimo z improviziranim vodnim filtrom (slika 16) tako, da preluknjano prazno pločevinko, plastenko ali tekstilno vrečo napolnimo z naslednjimi materiali:
prod,
pesek,
vata,
lesno oglje,
blago,
vata,
pesek,
prod,
blago (Plaas idr., 2009).
Vodo, ki jo najdemo v naravi, spustimo čez pripravljen filter; na koncu jo še prekuhamo in brez skrbi popijemo (Grylls, 2013).
V naravi najdemo tudi veliko različne hrane, vendar moramo dobro vedeti, kaj je užitno in kaj celo strupeno (Plaas idr., 2009). Poleg lovljenja rib in drugih živali, kjer je to dovoljeno, in nabiranja manjših žuželk v naravi največkrat nabiramo užitne rastline in užitne plodove dreves (prav tam). Za pripravo jedi tudi v naravi ni nobenih ovir (Grylls, 2013). Pripravimo jih lahko podobno kot v kuhinji – lahko kuhamo v vodi, dušimo, cvremo, pečemo v izdelani pečici ali na žaru (prav tam). Plass in drugi (2009) so zapisali nekaj namigov, kako lahko prepoznamo užitne in neužitne rastline:
Rastlin, ki oddajajo neprijeten vonj ali mlečni sok, ne uživajmo.
Kar uživajo živali, lahko tudi ljudje.
Če je rastlina po daljšem kuhanju grenka ali jedka, je neužitna.
Ko želimo zaužiti novo rastlino, jo poskusimo le košček in potem počakajmo osem ur.
Slika 16: Improviziran vodni filter (Grylls, 2013, str. 127).
40
Kos in drugi (2016) so našteli veliko užitnih rastlin, ki jih v naravi velikokrat srečamo. Nekaj
od njih jih je prikazanih na sliki 17.
Nekaj neužitnih oziroma strupenih rastlin je prikazanih na sliki 18 (Kos idr., 2016).
2.8.8.8 Stezosledstvo
Stezosledstvo je veščina, ki nam omogoča zaslediti in videti živali v njihovem naravnem okolju, ne da bi one opazile nas (Grylls, 2013). Prvi korak učenja stezosledstva je učenje
Slika 17: Užitne rastline (Kos idr., 2016, str. 257 – 263).
Slika 18: Neužitne rastline (Kos idr., 2016, str. 257 – 263).
41
opazovanja narave (Girandon, 2016). Pri opazovanju narave je dobro, da se naučimo uporabljati vseh pet čutil – sluh, vid, voh, tip in okus (prav tam). Tudi opazovanje je veščina, ki se je naučimo in jo moramo izpopolnjevati (Grylls, 2013). Skavti in vojaki uporabljajo tako imenovane Kimove igre, s katerimi krepijo svoje čute in vadijo opazovanje (Baza iger in dinamik, 2021).
Zasledovanje živali se z učenjem opazovanja šele začne; potem je treba osvojiti splošna znanja o živalih, o tem, kakšne sledi puščajo, kako se gibajo, kako se v naravi vedejo in kje jih lahko najdemo (Grylls, 2013). Najtežja stvar je zagotovo približati se živali, ne da bi ona opazila tebe (prav tam). Girandon (2016, str. 218) je zapisal nekaj vprašanj, s katerimi si lahko pomagamo pri sledenju živali:
»Kateri živali slediš?
Kje je žival bila, kam je odšla?
Kako se je žival premikala?
Kdaj je žival pustila sled?
Kaj je žival počela tu?«
Zapisal je tudi nekaj nasvetov za uspešno stezosledstvo:
»Ne premikaj se hitro, da ne spregledaš pomembnih sledi.
Nauči se uporabljati tako svoj vid kot tudi voh in sluh.
Sledi ne smeš le opazovati; skušaj tudi razložiti njihov pomen.
Spoznaj zasledovanca, tako da preučiš njegove navade in potrebe.
Bodi vztrajen: Če izgubiš sled, jo poskušaj ponovno najti« (Girandon, 2016, str. 219).
Grylls (2013) je naštel nekaj sledi, ki jih živali puščajo za sabo. To so:
stopinje – nekaj stopinj živali, ki se gibajo v slovenskih gozdovih, je prikazanih na sliki 19.
42
način hoje – žival lahko prepoznamo po načinu hoje,
steza – trava in drugo rastje je nagnjeno v smeri, kamor je šla žival,
urin in fekalije,
znaki hranjenja,
domovanja živali,
znamenja iz dlak,
zvoki, ki jih spuščajo živali.
2.8.8.9 Vremenoslovje
Še zadnja stvar, ki jo bomo omenili pri tem, kako se znajti v naravi, je vremenoslovje. V naravi nimamo vedno priložnosti pogledati vremenske napovedi na spletu, zato je dobro, če znamo z opazovanjem pojavov oceniti, kakšno vreme nas čaka (Čampa in Čampa, 2016).
Eden izmed načinov določevanja vremena je opazovanje oblakov (Čampa in Čampa, 2016).
Mehki oblaki napovedujejo lepo vreme, ostrorobi oblaki slabo vreme, brzeči ali raztrgani oblaki pa močan veter (Peneš idr., 2002).
Lepo vreme napovedujejo tudi večerna zarja, rosa in nizka megla ob lepem jutru (Peneš idr., 2002). Dež napovedujejo jutranja zarja ter bledorumeni sončni zahod in zvezde (prav tam).
Slika 19: Živalske sledi (Girandon, 2016, str. 252 – 256).
43
3 EMPIRIČNI DEL
V empiričnem delu je opredeljen raziskovalni problem; navedena so raziskovalna vprašanja;
opisana sta postopek zbiranja in obdelave podatkov. Rezultati so predstavljeni tabelarično in so interpretirani.
3.1 Opredelitev raziskovalnega problema
V raziskavi smo želeli ugotoviti, ali se pojavljajo razlike v odnosu do sebe, drugih ljudi in narave med tistimi petošolci, ki obiskujejo skavte, in tistimi, ki jih ne. Podrobneje smo predstavili skavtsko metodo dela, ki vključuje razvijanje zavedanja dolžnosti do sebe, do drugih ljudi in do narave (Cevc in Remškar, 2001). Vsako od teh treh področij so skavti razdelili na več kompetenc, ki naj bi jih posameznik v določenem starostnem obdobju osvojil.
V raziskavo so bili vključeni učenci petega razreda ter člani skavtske starostne skupine od 7 do 11 let, ki prav tako obiskujejo peti razred.
V izbranem starostnem obdobju odnos do sebe temelji na tem, da posameznik spozna, kdo je, kaj se mu zdi pomembno, in se trudi, da v skladu s tem tudi živi (Skavtski kompetenčni model, 2019). Pomembno je, da se posameznik nauči, kako sprejeti pohvalo, da zna našteti svoje dobre lastnosti, da najde svoj prostor v skupini in se zaveda, da so si ljudje med sabo različni (Skavtski kompetenčni model, 2019). Za posameznikovo osebno rast je izjemno pomembno, da se uči, kako graditi na samopodobi, kako reševati probleme, kako izražati svoje misli, in seveda tudi vedeti, kaj in zakaj je zanj nekaj pomembno (Moravec, 2008).
Na področju odnosa do drugih ljudi smo raziskovali, kako posamezniki v tem starostnem obdobju sprejemajo ljudi, ki so drugačni od njih: ali jih vključujejo v pogovor in igro, ali se jim izogibajo. Zanimalo nas je, ali se zavedajo, da na svetu niso sami, ali zmorejo prepoznati počutje drugih ljudi in poskušajo pomagati, kadar je nekdo v stiski (Skavtski kompetenčni model, 2019). Vsa ta področja so zastavljena z namenom načrtnega učenja socialnih veščin.
To vključuje pomembno področje v obdobju otroštva (Rozman, 2006). Z učenjem socialnih veščin namreč spodbujamo vzpostavljanje odnosov ter sprejemanje svoje vloge in identitete v družbi (Ule, 2004).
Zadnje raziskovano področje je bil odnos do narave. To je za skavtstvo in taborništvo zelo pomemben vidik, saj večino organiziranih dejavnosti izvajajo v naravi. Zanimalo nas je, ali imajo petošolci, ki obiskujejo skavte, spoštljiv odnos do narave ter kakšen pomen ima zanje narava. Raziskovali smo, ali so se v tem starostnem obdobju posamezniki že sposobni sami znajti in orientirati v naravi. Prav tako nas je zanimalo, ali vedo, kaj nam narava omogoča, kaj
Zadnje raziskovano področje je bil odnos do narave. To je za skavtstvo in taborništvo zelo pomemben vidik, saj večino organiziranih dejavnosti izvajajo v naravi. Zanimalo nas je, ali imajo petošolci, ki obiskujejo skavte, spoštljiv odnos do narave ter kakšen pomen ima zanje narava. Raziskovali smo, ali so se v tem starostnem obdobju posamezniki že sposobni sami znajti in orientirati v naravi. Prav tako nas je zanimalo, ali vedo, kaj nam narava omogoča, kaj