Kakšen odnos imamo sami s seboj, lahko merimo z vrednostjo, ki jo pripisujemo sami sebi (Youngs, 2000). Občutek lastne vrednosti oziroma nevrednosti po Youngsu (2000) na dolgi rok odloča o našem počutju, zdravju, motivaciji, želji, da bi nekaj dosegli in naredili, vpliva na naše sposobnosti ter na kakovost odnosov, ki jih imamo z ljudmi okoli sebe. Poleg vrednosti, ki si jo pripisujemo, pa na odnos do sebe zelo pomembno vpliva tudi zaupanje v lastne vrednote in sposobnosti. Posameznik s takim zaupanjem si bo upal izraziti misli, prepričanja in želje, znal bo izraziti svoje potrebe in se upreti tistemu, kar mu ni všeč.
Youngs (2000) v priročniku za vzgojitelje in učitelje opiše šest ključnih področij za razvoj zdravega odnosa do sebe, kjer otrok ali mladostnik sam sebi zaupa in si pripisuje pozitivno vrednost.
Fizična varnost: najprej vsak posameznik potrebuje občutek fizične varnosti ter občutek, da se mu v okolju, v katerem se giba, ne bo nič hudega zgodilo. K temu pripomore pozitivna klima v družini, v razredu, v okolici, v kateri se giba. Varno okolje bo otroku ali mladostniku dalo možnost, da se razvija, gradi odnose z drugimi,; upal si bo govoriti, pogledati v oči, sanjati, biti ustvarjalen in izstopati.
Čustvena varnost: čustveno varnost posameznik razvija, kadar ga nihče ne ponižuje, ne zaničuje in kadar so njegove želje in mnenja sprejeti. Ko bo posameznik občutil čustveno varnost, bo lahko spoštoval sebe in druge.
Identiteta: občutek identitete posameznik pridobi, ko se vedno bolj spoznava, ko spoznava, kdo v resnici je, kaj so njegove dobre in slabe lastnosti, kaj si želi, kaj ima rad in česa ne mara. Ko spoznava sebe in zraven verjame, da je spoštovan in cenjen, ko verjame, da je vreden pohvale, bo lahko pohvalil in cenil tudi ljudi okoli sebe.
17
Pripadnost: otrok ali mladostnik, ki čuti, da ga okolica sprejema, da je spoštovan, cenjen in povezan z ljudmi okoli sebe, bo lahko gradil prijateljstva. Sposoben bo sodelovanja in prilagajanja. Prav občutek, da je on spoštovan in da je njegova želja upoštevana, mu daje moč, da lahko enako ravna tudi z drugimi. Postopno bo spoznal tudi to, kje je že samostojen in na katerih področjih še potrebuje pomoč soljudi.
Kompetentnost: vsako področje, ki otroku ali mladostniku dobro gre, je njegov vir moči za izzive, ki so zanj težji. Vsak cilj, ki ga je dosegel s svojim prizadevanjem, mu daje nov zagon, da bi dosegal nove cilje. Ker se zaveda svoje uspešnosti, sprejema tudi svoje omejitve. Dobro ve, da s trudom lahko doseže marsikaj.
Poslanstvo: posameznik z občutkom poslanstva ima občutek, da je njegovo življenje smiselno. Vidi smer, v katero bi rad šel in si zato lahko postavlja ustrezne cilje. Ker pozna svoj cilj, lažje rešuje težave, je pri svojem delu ustvarjalen, zadovoljen in sproščen.
2.6.1 Poznavanje samega sebe
Neisser (1988) je opredelil pet različnih vrst informacij, ki jih imamo o sebi in s katerimi se lahko opišemo:
ekološki jaz se navezuje na fizično okolje, v katerem se gibljemo;
medosebni jaz temelji na čustvenih odnosih in komunikaciji;
razširjeni jaz temelji na spominu in pričakovanju;
zasebni jaz se razvije in pojavi, ko odkrijemo, da so naše izkušnje izključno naše;
konceptualni jaz se oblikuje s pričakovanji družbe o človeški naravi nasploh in o nas samih.
Bach idr. (2008) so opisali tri različne načine, kako posameznik lahko gleda nase:
jaz kot vsebina ali konceptualizirani jaz (smo to, kar se nam v življenju zgodi;
določajo nas naše izražanje, vrednote, tisto, kar imamo radi in česar ne maramo);
jaz kot proces (posameznik je tisti proces, ki v določenem trenutku poteka v njem – misli, čustva, bolečina);
jaz kot kontekst ali opazujoči jaz (posameznik sam sebe opazuje od daleč in se opiše skozi oči opazovalca).
Informacije, ki jih imamo o sebi in način, s katerimi si jih interpretiramo, sta pomembna dejavnika, s katerima si krepimo oziroma slabimo svoje samovrednotenje (Avsec, 2007).
Kdor nase gleda kot na vsebino, lahko dela stvari, ki niso v skladu z njegovimi vrednotami, kljub temu da se trudi narediti najbolje (Stoddard in Afari, 2014). Zato je pomembno, da o sebi pridobivamo čim bolj iskrene in resnične informacije (Neisser, 1988) in se jih naučimo interpretirati skozi oči opazovalca – jaz kot kontekst (Bach idr., 2008), saj nam ta način pomaga najbolj svobodno razmišljati o svojih vrednotah (Wilson in Sandoz, 2008).
2.6.2 Samovrednotenje
Samovrednotenje je stališče posameznika do sebe oziroma način, kako posameznik opiše sam sebe (Avsec, 2007). Vsak posameznik ima lahko bolj ali manj pozitivno oziroma negativno mnenje o samem sebi (Musek in Pečjak, 1996; Tomori, 1996). To stališče se kaže v sprejemanju in zavračanju različnih misli, dejanj, podvigov, sposobnosti ter lastnosti (prav tam).
18
Leta 1977 so z eksperimentalnimi študijami ugotovili, da se otroci med 3. in 7. letom starosti še ne zavedajo samih sebe in večkrat tudi zanikajo svojo identiteto (Kobal, 2000). Posameznik potrebuje kar nekaj časa, da se dobro spozna (Kobal, 2000), vendar je dobro poznati sam sebe zelo pomembno za nadaljnji razvoj (Youngs, 2000). Včasih se zgodi, da otroka ali mladostnika odrasli vidimo drugače, kot se vidi on sam (prav tam). Ko ga želimo pohvaliti, spodbuditi ali okarati, naša prizadevanja ne padejo na plodna tla, saj jih ta otrok ali mladostnik ne vzame zares (prav tam). Sam sebe namreč vidi drugače, manj ali bolj vrednega, kot ga vidimo mi (prav tam).
Razvoj pozitivnega samovrednotenja se začne že v zgodnjem otroštvu s pozitivnim odnosom staršev oziroma matere do otroka (Kobal, 2000). Raven samovrednotenja vpliva na čustveno, socialno, intelektualno, seksualno, poklicno in duhovno rast posameznika (Youngs, 2000).
Humpreys (2000) našteje šest večjih področij, ki vključujejo otrokov in mladostnikov pogled nase:
telesni jaz, ki vključuje zunanji videz,
čustveni jaz,
intelektualni jaz,
vedenjski jaz,
socialni jaz,
ustvarjalni jaz.
Strokovnjaki menijo, da moramo otroku in mladostniku povedati, kaj menimo o njem (Košiček, 1992) in pri tem vključiti predvsem teh šest vidikov (Humpreys, 2000). Mnenje pomembnega odraslega lahko pozitivno krepi otrokovo in mladostnikovo samovrednotenje;
lahko celo uniči njegov zdravi odnos do sebe (prav tam).
Satir (1995) je samovrednotenje razdelil na tri ravni:
negativno ali nizko samovrednotenje povzroča, da se posamezniki težko soočajo z življenjskimi izzivi. Težave, s katerimi se soočajo, se jim zdijo prezahtevne, da bi jih lahko sami rešili, zato nad njimi obupajo;
srednje samovrednotenje ter
pozitivno ali visoko samovrednotenje, kjer imajo posamezniki nasprotno od nizkega veliko energije in zaupanja vase, da bodo izzive in težave, ki nastopijo, uspeli rešiti.
2.6.3 Odnos do sebe in skavti
Skavtska organizacija si prizadeva, da bi otroke in mladostnike spodbujala k čim boljšemu spoznavanju in sprejemanju samega sebe (Cevc in Remškar, 2001). Prav tako si prizadeva, da bi vsak posameznik postal pristen, samostojen, odgovoren in da bi znal zdravo živeti. V skavtskem kompetenčnem modelu so opredelili naslednje kompetence, ki naj bi posameznike postopno vodile k pozitivnemu odnosu do sebe:
vem, kdo sem in kaj mi je pomembno,
živim v skladu s svojimi vrednotami,
znam ubesediti svoja čustva in počutja,
sem iskren,
poznam svoje prednosti in slabosti,
postavljam si cilje, jim sledim in pri tem ne obupam,
19
sposoben sem ustvarjalnega mišljenja,
znam utemeljiti svoja stališča in prepričanja,
zmorem vestno opravljati dodeljene naloge,
zavedam se širših posledic svojih dejanj,
zmorem premagovati svojo sebičnost,
pri sprejemanju dolžnosti upoštevam svoje časovne obremenitve,
krepim pozitivno samopodobo,
zmorem kritično presojati družbene norme in pričakovanja (Skavtski kompetenčni model, 2019).
Otrok mora najprej spoznati, kdo je on sam, kaj mu je pomembno, kaj rad počne, kaj si želi, česa ne mara; spoznati mora svoje prednosti in tudi slabosti ter vse to, kar je, tudi sprejeti (Skavtski kompetenčni model, 2019). Šele ko sprejme sam sebe, bo zmogel presojati, kritično in ustvarjalno razmišljati; zmogel si bo zastavljati ustrezne cilje in jih tudi uresničiti (Cevc in Remškar, 2001).
Veliko dejavnikov vpliva na razvijanje zdravega odnosa do sebe; pomembno nalogo imajo tudi starši, vzgojitelji in učitelji, da otroku in mladostniku pri tem pomagajo (Young, 2000).
Skavtski voditelji naj bi skavtom bili kot starejši bratje in sestre in jim zdrav odnos do sebe kazali s svojim zgledom (Cevc in Remškar, 2001).