2 TEORETIČNI DEL
2.1 OPREDELITEV POJMOV VEČKULTURNOST IN MEDKULTURNOST
Pojma večkulturnost in medkulturnost se včasih »uporabljata kot sopomenki, saj je praksa, ki se nanaša na večkulturnost in medkulturnost, težko ločljiva«, tako ju opredeljuje N. Zudič Antonič (2010, v Vižintin, 2012). Teoretiki, ki temu nasprotujejo, izpostavljajo, da gre pri večkulturnosti le za sobivanje različnih kultur, za katere pa ni nujno, da se prepletajo in povezujejo. Medkulturnost se ne omejuje zgolj na sobivanje različnih kultur in ohranjanje, razvijanje vrednot različnosti, temveč pomeni dinamičen proces, interakcijo med različnimi kulturami, izmenjavo dveh ali več elementov, aktivno sodelovanje. Predpona med- vključuje odnose in vzajemno, medsebojno delovanje, ki se dogaja znotraj kulture in med kulturami (Zudič Antonič, 2010, str. 201–202; Portera, 2011, str. 20; Rey, 2011, v Vižintin, 2012, str. 75).
Večkulturnost se pojavi tam, kjer na istem prostoru prebiva več kultur. Medkulturnost naredi od večkulturnosti še korak dlje in od posameznika zahteva nek dejavni pristop.
Vsekakor sta si pojma precej podobna in presegata enokulturno oz. monokulturno družbo. V magistrski nalogi ju strogo ne ločujem. Menim, da bi moral slovenski izobraževalni šolski sistem najprej začeti z ozaveščanjem večkulturnosti in ko bo ta dobro ozaveščena, k medkulturnosti. Ravno to je bil tudi razlog, zakaj sem magistrsko nalogo naslovila z besedo »večkulturna«.
2.1.1 Večkulturnost in medkulturnost na razredni stopnji
Večkulturno izobraževanje ali vzgoja za strpnost je pomembno področje v izobraževalnem sistemu Evropske unije (v nadaljevanju EU). Današnja družba je večkulturna družba, šole imajo številne učence iz drugih kultur, z različnih jezikovnih področij, so različnega sociokulturnega ali nacionalnega porekla. EU vzgaja za strpnost in spodbuja razumevanje različnih kultur v državah s primernimi didaktičnimi pristopi, metodami in šolsko prakso. Večkulturni projekti krepijo strpnost in so zoper rasizem in ksenofobijo – učence spodbujajo, da razvijajo kritičen odnos do lastne kulturne identitete, pomagajo jim, da odkrijejo in delijo humanitarnost, ki naj sega v vse kulture. Ob tem je treba razviti večkulturne kompetence ali zmožnosti za delovanje v večplastnem kulturnem okolju, ki vsebujejo več kot eno kulturno in jezikovno identiteto, opozarja M. Mileva Blažič (2005).
Izobraževanje učencev o različnih kulturah prinaša številne koristi, med drugim ustvarjanje vključujočega okolja v učilnici, kjer se vsi počutijo sprejete in enakopravne, kar krepi tudi samozavest in spodbuja učence k sodelovanju v skupinskih projektih, posledično pa vpliva na pot k akademskemu uspehu.
Otroci, ki se učijo o raznolikosti in kulturni zavesti, imajo boljše socialne spretnosti, večjo samozavest in pogosto bolj sprejemajo ljudi, ki se razlikujejo od njih samih, navajajo pozitivne vplive učenja T. R. Durden idr. (2014).
V procesu poučevanja raznolikosti učencem pomagamo razviti množico dragocenih stališč in prenosljivih veščin, kot so sprejemanje, vključevanje in enakost. To bo nedvomno pomagalo pri reševanju težav, kot so rasizem, seksizem, homofobija idr.
Kakšni so odgovori na številna vprašanja, s katerimi bi prikazali realno stanje glede večkulturnosti in medkulturnosti na razredni stopnji? Ali naše učence dovolj dobro opremimo oz. pripravimo na sobivanje z več kulturami? Jih učimo biti strpni drug do
___________________________________________________________________
3
drugega, ne glede na etično in versko pripadnost? So slovenski učni načrti zasnovani tako, da učencem približajo tuje kulture, bodisi pri glasbeni umetnosti, likovni umetnosti, književnosti oz. družbi? Ali so učbeniki in delovni zvezki pripravljeni tako, da medkulturno povezujejo?
Izobražujem se za poučevanje na razredni stopnji, zato sem se posvetila tej starostni skupini učencev. Otroke bi morali ustrezno poučiti o pomenu kulturne raznolikosti takoj, ko se začnejo zavedati kulturnih razlik – in preden so izpostavljeni negativnim stereotipom. To jim bo omogočilo dobro razvit in uravnotežen pogled na narodnosti, kulture, barve kože ipd., kar pomeni, da bodo že od samega začetka imeli protiargumente proti rasizmu.
Kulturna vzgoja je nujna na razredni stopnji. Eden izmed glavnih razlogov je prehajanje razvojnih stopenj, ki so značilne za to obdobje. Otroke je treba o medkulturnosti izobraževati čim bolj zgodaj.
Koristen je tudi razmislek o izobraževanju bodočih profesorjev razrednega pouka, ali fakulteta študente glede obravnavane tematike opremi z ustreznimi kompetencami, ki ustrezajo sodobnim pristopom poučevanja večkulturnosti oz. medkulturnosti na razredni stopnji.
Preprečevanje ksenofobije in mizoksenije
Ksenofobija pomeni strah pred tujci, medtem ko je mizoksenija sovraštvo pred tujci. Ker vemo, da strah in neznano nista dobra prijatelja, je pomembno, da učencem predstavimo svet zunaj Slovenije, tako jim ne bo več tako tuj, pa tudi ljudje ne bodo več popolni tujci.
Pri vsem je pomemben zgled. Ko bo učitelj enak do vseh, ne glede na barvo, versko pripadnost, zunanji videz, zdravstveno stanje, družbeni status idr., bo s tem zgled ostalim učencem. Učenci se nevede ravnajo po učiteljevih vzorcih. Seveda vplivajo nanje tudi vzorci staršev, toda dokler bodo učitelji večkulturni in medkulturni, bo to nedvomno imelo pozitiven učinek v razredu.
Razbijanje tabuja – rasne nestrpnosti
Javne in zasebne šole sprejemajo učence, ki pridejo v Slovenijo iz tujine, prav tako se slovenski šolarji šolajo drugje po svetu. Na tem mestu je zelo pomemben sprejem učenca in strpnost razreda do priseljenca, kar prepričljivo utemeljuje J. Krek (2015):
Del uspešne vključitve učenca v vzgojno-izobraževalni proces je tudi občutek učenca, da je sprejet pri sošolcih in učiteljih. A vsak prihod novega učenca s seboj prinaša možnost konfliktov, saj se po njegovem prihodu med njimi na novo vzpostavljajo medosebni odnosi med posamezniki in v skupini. Prav zato pa morajo učitelji v oddelku in ravnatelj v šoli aktivno vzgojno delovati tako, da vzpostavljajo vključevalno kulturo oziroma vzdušje, ki – upoštevajoč skupni vrednostni okvir človekovih pravic in dolžnosti – vzgaja tako, da učenci spoštujejo lastne dolžnosti do pravic drugih, torej med drugim tudi, da do njih vsaj niso nasilni.
Precej pogosto se priseljenci v priseljeni državi počutijo nesprejete. Nemalokrat so tarča odrivanja, posmeha, diskriminacije ali zgolj ignorance. Pogosto se začnejo oblike zavračanja v osnovni šoli, kjer lahko učitelji aktivno vzgojno delujemo. Predvsem je pomembno, da se teh tem lotevamo že na predšolski in razredni stopnji. Veliko tabujev lahko predelamo ob branju knjig in pogovori pred branjem in po branju. Tudi v tem primeru
___________________________________________________________________
4
gre za tabu – tabu rasne nestrpnosti. Navadno se predsodki pred tujci porodijo iz strahu.
Človek, ki ga je strah, se boji tujega in novega.
Kakšen je npr. odnos študentov do študenta v Erasmusovi izmenjavi, ko pride v slovensko predavalnico? Koliko študentov ga sploh ogovori oz. vpraša, če potrebuje pomoč. Po mojih izkušnjah je pogosta prav ignoranca in marsikdo bo temu pritrdil na podlagi lastnih izkušenj.
Izkušnje ljudi, ko so postavljeni v podobne situacije, so seveda različne: pozitivne, negativne in nevtralne. Prizadevanja so usmerjena v čim večji meri pozitivnih izkušenj, ki jih bomo dosegli, če bomo učence načrtno medkulturno vzgajali. Za doseg tega cilja je treba ugotoviti, ali imamo učitelji in starši dovolj potrebnega znanja za večkulturno in medkulturno vzgojo.
Zelo pomembno je poznavanje modela medkulturne vzgoje in izobraževanja.
2.1.2 Model medkulturne vzgoje in izobraževanja
Model medkulturne vzgoje in izobraževanja je sestavljen iz sedmih področij. Da bo vključevanje otrok priseljencev učinkovitejše in uspešnejše, ni dovolj usmeriti pozornosti le na posamezne vidike (npr. samo na ocenjevanje ali poučevanje slovenščine), ampak je treba razviti celosten pogled, ki aktivno vključuje različne soustvarjalce, vpete v proces vključevanja, usmerja M. A. Vižintin (2014).
Slika 1: Model medkulturne vzgoje in izobraževanja (Vižintin, 2013, v Vižintin, 2014, str. 74)
Sedem področij za učinkovit in uspešno delujoč model medkulturne vzgoje in izobraževanja za uspešnejše vključevanje otrok priseljencev je natančno opredelila M. A.
Vižintin (2014):
− Medkulturnost kot pedagoško-didaktično načelo
___________________________________________________________________
5
Medkulturnost je načelo, enakovredno ostalim pedagoško-didaktičnim načelom. Je vodilo pouka, ki preveva celoten proces vzgoje in izobraževanja. To pomeni, da je prisoten v celotnem šolskem vzdušju in fizičnem okolju, šolskih učnih načrtih in odnosih med učitelji ter skupnostjo.
− Sistemska podpora
Za kakovostno sistemsko podporo pri uspešnem vključevanju otrok priseljencev so priporočljive dejavnosti: uvajalnica, priprava razredne skupnosti na sprejem otrok priseljencev, pouk slovenščine kot drugega jezika (v nadaljevanju SDJ), dveletno prilagojeno ocenjevanje, individualni program, vključevanje v razširjeni program in medvrstniška podpora.
− Učitelji z razvijajočo se medkulturno zmožnostjo
Razvijanje medkulturne zmožnosti je vseživljenjski proces. Za razvoj medkulturne vzgoje in izobraževanja na posamezni šoli so ključnega pomena učitelji, ki sami razvijajo svojo medkulturno zmožnost. Značilno zanje je stalno usposabljanje, zavedanje o vplivu njihovih stališč, sprejemanje soodgovornosti, soočanje s predsodki, stereotipi in diskriminacijo. Bistveno je aktivno državljanstvo, vplivanje na družbo z različnimi aktivnostmi, s katerimi se družba spreminja na bolje. Zavedati se je treba, da učenje jezika in vključevanje v novo okolje zahteva večletni proces. Prav tako je značilno sodelovanje pri projektih in izmenjavi primerov dobrih praks ter stalno razvijanje lastne medkulturne zmožnosti in medkulturne zmožnosti svojih učencev.
− Razvoj zavedanja o večkulturni družbi pri vseh učnih predmetih
Pomembno je, da zavedanje o večkulturni družbi krepimo pri vseh predmetih, zato moramo kritično brati obstoječe učne načrte in gradiva, analizirati stereotipe in predsodke v učnih gradivih ter skupaj z učenci dajati pobudo za njihovo izločitev iz učnih gradiv.
Nujno je stremeti k pobudi za večperspektivne in večkulturne učne načrte in ostalo učno gradivo. Iskati moramo povezave učne snovi z večkulturnostjo v razredu, na šoli in se samostojno pripravljati na učne ure. Ob tem nam kot pomoč služi dodatno učno gradivo o večkulturnosti v šolski skupnosti. Pomembno je obravnavati sistemsko in prikrito diskriminacijo v (šolski) družbi.
− Razvoj medkulturnega dialoga na šoli
Medkulturni dialog se razvija skladno z večkulturnostjo na šoli, v sodelovanju z otroki in starši priseljencev. Razvija se z: izvajanjem pouka maternih jezikov in kultur otrok priseljencev, spodbujanjem učenja maternih jezikov otrok priseljencev pri vseh učencih in organizacijo medkulturnih učnih ur ter medkulturnih šolskih prireditev, nabavo gradiva v maternih jezikih otrok priseljencev za šolsko knjižnico, in to na način, da je večjezičnost na šoli javno vidna.
− Sodelovanje šole s priseljenci (starši)
Kvalitetno sodelovanje med šolo in starši priseljenci razumemo kot temeljit pogovor že ob prvem stiku. Staršem posredujemo informacije o slovenskem vzgojno-izobraževalnem sistemu in podpori, ki jo pričakujemo od staršev pri vključevanju njihovega otroka. Po potrebi sodelujemo s prevajalcem. Sodelovanje šole s priseljenci (starši) izkoristimo na govorilnih urah in roditeljskih sestankih. Pripravimo dvojezična vabila oz. obvestila za starše, vključimo jih v medkulturne učne ure in medkulturne šolske prireditve, pri nabavi gradiva v maternem jeziku ipd. Priseljenskim staršem nudimo podporo pri učenju slovenščine kot drugega jezika, jih povezujemo z drugimi (starši) priseljenci in
___________________________________________________________________
6
priseljenskimi društvi ter organizacijami v lokalnem okolju. Informiramo jih o spletni strani Informacije za tujce oz. jim omogočimo uporabo.
− Sodelovanje šole z lokalno skupnostjo
Predlagano je sodelovanje z drugimi osnovnimi šolami, krajevnimi skupnostmi, prostovoljnimi društvi, lokalnim društvom prijateljev mladine in ljudsko univerzo, ki omogoča tečaje SDJ in nadaljnje poklicno izobraževanje odraslih. Koristno je sodelovanje s splošno knjižnico, MIZŠ, Zavodom RS za šolstvo, raziskovalnimi inštituti in fakultetami. Dobro je sodelovati z organizacijami, ki formalno vplivajo na vključevanje priseljencev (Center za socialno delo, Upravna enota, Zavod za zaposlovanje), veleposlaništvi držav, od koder prihajajo priseljenci na šole, društvi priseljencev (in manjšin), drugimi priseljenci, učitelji maternih jezikov in kultur otrok priseljencev ter aktivnimi posamezniki, ki delujejo na področju vključevanja otrok priseljencev in medkulturnega dialoga.
S. Nieto in P. Bode (2007, str. 44) pojasnjujeta, da je večkulturno izobraževanje proces celovite šolske reforme in osnovnega izobraževanja za vse učence, ki izziva in zavrača rasizem in druge oblike diskriminacije v šolah in družbi ter sprejema in potrjuje pluralizem, s ciljem razmišljanja tako učencev, njihovih staršev kot učiteljev.
Večkulturno izobraževanje prežema šole, učne načrte in strategije poučevanja, interakcije med učitelji, učenci in družinami ter način, kako šole pojmujejo naravo poučevanja in učenja.
Ker kot temeljno filozofijo in osredotočenost uporablja kritično pedagogiko o znanju, razmišljanju in delovanju (praksa) kot osnovi za družbene spremembe, multikulturno izobraževanje spodbuja demokratična načela socialne pravičnosti (prav tam).
2.1.3 Večkulturna vzgoja
Današnje izobraževanje bi moralo posameznike opremiti s svetovljanskim in medkulturnim razumevanjem, ki bo znatno izboljšalo sposobnost dela v večkulturni skupini oz. projektu ter sposobnost kreativnega in kritičnega razmišljanja današnjih in jutrišnjih digitalnih učencev (Agung, 2019).
Y. N. Harari (2018, v Agung, 2019) za temelje izobraževanja 21. stoletja postavlja kritično mišljenje, komunikacijo, sodelovanje in kreativnost. Te štiri elemente sem poskušala zajeti v projekt, ki s pomočjo mladinske književnosti razvija večkulturni dialog. Otroci težko razumejo selitve in beg, sploh če nimajo lastne izkušnje s tem, starši pa se problematiki pogosto izognejo oz. je ne znajo razložiti. Včasih imajo starši tudi sami pomisleke do odobravanja priseljencev, ki jih nevede projicirajo na svoje otroke.
Večkulturna vzgoja in izobraževanje mora nasprotovati neenakopravnosti in razslojevanju v šoli, družbi, vendar pa je izobraževalna filozofija kvalitetna le, če se osredotoča na tri osnovne postavke (Nieto in Bode, 2008, v Vižintin, 2013, str. 62):
− lotiti se mora reševanja neenakopravnosti in promovirati pravično izobraževanje;
− dvigniti mora dosežke vseh učencev in jim omogočiti nepristransko, visoko kakovostno izobraževanje;
___________________________________________________________________
7
− učencem mora dati možnost, da postanejo kritični in produktivni člani demokratične družbe.
Večkulturna vzgoja in izobraževanje, upoštevajoč družbenopolitične razmere, je proces obsežne šolske reforme, predvsem pa temeljno izobraževanje za vse učence. Izziva in zavrača rasizem ter druge oblike diskriminacije v šoli in družbi ter sprejema in potrjuje pluralizem (etnični, rasni, jezikovni, verski, ekonomski, spolni idr.), ki se odraža med učenci, njihovo skupnostjo in učitelji. Večkulturno izobraževanje prežema šolske učne načrte, vzgojne strategije in vzajemno delovanje med učitelji, učenci in družinami, prav tako pa tudi koncepte poučevanja in učenja. Za svojo prednostno filozofijo uporablja kritično pedagogiko. Osredotoča se na znanje, razmišljanje in delovanje kot osnovo za družbeno spremembo ter podpira demokratične principe družbene pravičnosti (Nieto in Bode, 2008, v Vižintin, 2013).
Na učence vplivajo družbenopolitične razmere, v katerih živijo in se učijo, zato sem se odločila primerjati učne načrte za predmet slovenščina v različnih družbenopolitičnih razmerah.