3.4 OPIS IZBRANIH KNJIG
3.4.2 Prevodna mladinska književnost
Prevodna mladinska književnost sodi v medkulturni položaj književnega prevoda.
Književno prevajanje pa ni le jezikovna dejavnost, saj ne smemo spregledati pomena prevajalčevega deleža pri prevodu, ki nehote prinese spremembe.
Če bralec bere prevod, se sooča z že asimiliranim besedilom, se pravi z različico besedila, ki je nastala na temelju prevajalčevega razbiranja in razumevanja izvirnega besedila v postopku prevajanja in samodejnega prilagajanja ciljni kulturi (Grosman, 2004, str. 37).
3.4.2.1 Anja Tuckermann: Vsi tukaj, vsi skupaj!
Slikanica je »enciklopedija« razbijanja predsodkov in stereotipov. Napisana je na poseben način, ki nam da misliti, da smo ljudje ustvarjeni za sobivanje. Nudi uvid v povezanost in prepletenost, ki nam jo ponuja cel svet. Knjiga razvija medkulturno zavest, ki nam omogoča spoznavanje različnih možnosti osmišljanja človeškega življenja in dejstva, da imajo drugi ljudje in druge kulture različne poglede na razne človeške dejavnosti in na to, kaj je ali naj bi bilo človeško vredno (Grosman, 2004, str. 36). Dotakne se občutljivih tem, kot so vojne, begunstvo, iskanje boljšega življenja, razjasni nam vzroke selitev. Raznovrstnost predstavi kot nekaj najboljšega, kar obstaja. Pokaže pestrost običajev, jezikov in različnih načinov bivanja. To nam avtorica na trenutke predstavi na humoren način. Živimo namreč vsi »skupaj«. Smo prebivalci istega planeta.
___________________________________________________________________
39
Opis je povzet po Tuckermann (2016): Knjiga se začne z mislijo, da smo vsi ljudje na svetu potomci prvih ljudi iz Afrike. Nadaljuje se s pomembnimi stvarmi, ki jih ljudje počnemo že od nekdaj: pijemo, jemo, si delimo, iščemo toploto, spimo, govorimo – ne pridemo do besede, imamo otroke itd., vedno znova kam odhajamo, na potovanja, iščemo delo, ljubezen, znanje, boljše življenje, bežimo zaradi vojne, sledimo veri.
Predstavi zgodbo Samire iz Sirije, ki z družino beži skozi Grčijo v Nemčijo. Prikazan je cel tok njihovega potovanja, podkrepljen z zemljevidom poti. Nato nas čakajo zgodbe Amada, ki je prišel iz Iraka, Natalije, ki ima ruske korenine, Dilare, ki je s potovanja v Turčijo pripeljala moža. Sledijo še zgodbe Mehari, vojne begunke iz Eritreje, Marije z brati, ki so se v Nemčiji zaljubili, Jusri in očeta, ki se je iz Afganistana preselil v Anglijo, da bi študiral strojništvo in postal dirigent. Pokaže primer velike družine Palestincev, ki se je razširila po vsem svetu (Berlin, Jordanija, Libanon, Švedska, Dubaj, Nigerija, Danska, London, Gaza, Ramali). Družinsko drevo je upodobljeno z zemljevidom držav, kjer prebivajo. Sledi 22 ljudi, ki sedijo v krogu in se med seboj pozdravijo v 22 različnih jezikih, nato nekaj podatkov o jezikih. Opisani so razlogi, zakaj se nekateri ljudje ne naučijo jezika tako hitro. Avtorica omeni čustva, gestikulacijo in nebesedno izražanje. Ni važno, od kod je otrok in katere jezike zna – glavno je, da se otroci znajo skupaj igrati.
Zatem so predstavljeni različni prazniki, ki jih ljudje praznujejo po vsem svetu. Opisani so prazniki: holi, nauruz, ramadan, pasha, purim, hanuka, božič idr. Nadaljevanje knjige je namenjeno predsodkom. Avtorica pojasni, da se predsodki pogosto porodijo iz strahu pred tujci in pred nečim novim. Ljudje lahko počnemo skupaj marsikaj, ne da bi se pogovarjali v besedah.
Slika 20: Naslovnica knjige Vsi tukaj, vsi skupaj!
___________________________________________________________________
40
3.4.2.2 Rafik Schami: Kako se je pogumni očka nehal bati tujcev
Knjiga je vodilo za razbijanje stereotipov o ljudeh s temnopolto barvo. Veliko ljudi ima predsodke pred temnopoltimi ljudmi in ta knjiga lahko služi kot izhodišče za debato o preventivnem ali kurativnem preprečevanju ksenofobije in mizoksenije pri otrocih.
Opis je povzet po Schami (2003): Slikanica govori o pogumnem očku, ki je velik, močan, pameten, potrpežljiv, zabaven in pogumen. Poleg vseh teh neverjetnih lastnosti zna celo čarati. Zgodbo pripoveduje njegova hčerka, ki opazi, da oči ne mara edino tujcev, sploh črncev. Tega ji očka sicer ni povedal, a je opazila sama – predvsem so v navzočnosti črncev njegovi stiski dlani bolj močni in potni. Ko ga je vprašala zakaj, ji je odgovoril, da zato, ker jih je toliko, ker so umazani, glasni, drugačni, grozni in ker nihče ne razume njihovih jezikov. Očka razloži, da ta strah pride, ker so tako temni, teme pa se vsak boji.
No, vsak že ne, njegova hčerka se je ne boji. Njena najboljša prijateljica Baša iz Tanzanije jo je edino povabila na rojstnodnevno zabavo. Ker je vedela, da bo Bašo najbolj od vsega razveselilo to, da bi njen očka na rojstnem dnevu odigral čarodeja, se je odločila, da bo ves teden zelo pridna, saj si potem vedno lahko zaželi nekaj. Ko je ves teden pridno delala domače naloge in hišna opravila, jo je očka vprašal, kaj si želi. Prosila ga je, če bi šel v soboto čarat za njeno prijateljico. Seveda mu ni povedala katero. Tudi Baša ni imela pojma, da se čarodej boji tujcev, kajti vedno je o njem slišala samo pogumne reči. Baša in njeni starši so pričakovali pravega silaka, ki lahko dvigne avtobus in ukroti leva. Ko so jima odprli vrata, so s sulicami, noži, kopji in loki plesali ter igrali na vsa živa glasbila.
Očka je bilo tako strah, da je bil v obraz ves bled. Še pijačo je skrajno previdno srkal.
Hčerka je prekinila očkovo nelagodno počutje in ga prosila, naj izvede svoj najljubši čarovniški trik. Očka je z navdušenjem začel pripovedovati in takrat je deklica vedela, da se njen očka nikoli več ne bo bal tujcev.
Slika 21: Naslovnica knjige Kako se je pogumni očka nehal bati tujcev
3.4.2.3 Romska pravljica: Kako so nastale gosli
___________________________________________________________________
41
Gre za dvojezično izdajo romske pravljice, in sicer v slovenščini in romščini. Vidik medkulturnosti naredi še korak dlje, zaradi česar sem to zgodbo tudi izbrala. Če imamo v razredu učenca priseljenca, imamo možnost poiskati dvojezično knjigo v njegovem jeziku in v slovenščini. V tem primeru bi lahko učenca Roma oz. učenko Rominjo prosili, naj prebere zgodbo. Romski del bi bral učenec priseljenec, za slovenski del bi prosili nekega drugega učenca. Na koncu bi lahko iskali podobnosti in razlike. Učenci bi lahko govorili o svojih opažanjih. Zgodbo bi recimo najprej prebral učenec prisiljenec. Učence bi spraševali, o čem mislijo, da govori zgodba, kakšen je njen potek. Nato šele bi jo slišali v slovenščini. Pri pouku izkoristimo znanja tujih jezikov.
Kadar bralec bere tuje umetnostno besedilo v izvirnem (tujem) jeziku, ga v medkulturnem položaju s svojim posebnim obzorjem pričakovanj in med besedilno izkušenostjo iz druge kulture razume drugače kot rojeni sogovorec, ki je umeščen v izvirno kulturo danega besedila. Do tega prihaja tudi, če tuji jezik odlično obvlada in ta zanj ne predstavlja nobene jezikovne ovire. Procese samodejnega (kulturno pogojenega) prilaščanja namreč povzročata že njegovo posebno obzorje pričakovanj, ki se je oblikovalo z literarno socializacijo v drugi jezikovni oz. kulturni skupnosti, in njegova medbesedilna izkušenost ter iz nje izhajajoča pričakovanja. Primerjave in preučevanje izvirnika in prevoda lahko vodijo do opazovanja medkulturnih razlik. Take primerjave uporabljajo pri pouku tujih jezikov za spodbujanje medkulturne zavesti in pri obravnavi književnosti za razvijanje kritičnega branja in mišljenja (Grosman, 2004, str. 37).
Opis je povzet po Kako so nastale gosli (2006): Pravljica govori o revni ženi in možu, ki dolgo nista imela otrok. Žena je nekega dne v gozdu srečalo starko, ki ji je rekla, naj doma razbije bučo, vanjo nalije mleka in to popije. Dobila naj bi namreč sina, ki bo srečen in bogat. Žena je storila, kot ji je naročila starka, in po devetih mesecih rodila lepega fantička. Toda kmalu zatem je umrla, čez dvajset let pa tudi njen mož. Sin se je odločil, da gre po svetu iskat srečo. Nekega dne je prišel v mesto, kjer je živel bogat kralj, ki je imel prelepo hčer. Za ženo jo je hotel dati le nekomu, ki bi znal narediti nekaj, česar še nihče na svetu ni videl. Fantje, ki so poskušali srečo, niso bili uspešni. Nato je prišel revni sin. Vprašal je kralja, kaj na naredi. To je kralja tako razbesnelo, da ga je zaradi neumnega vprašanja poslal v dosmrtno ječo. Dečku se je tam pokazala kraljica vil, Matuja. Povedala mu je, da mu bo uspelo dobiti kraljično. Ponudila mu je škatlico in paličico. Naročila mu je, naj ji izpuli nekaj las in jih napne preko skrinjice in paličice.
Škatlica se je potem, ko je mladenič po njej potegnil s paličico, spremenila v gosli. Matuje je gosli začarala tako, da lahko razveseljujejo ali užalostijo ljudi, po želji mladeniča. Vila je pograbila škatlico, se vanjo zasmejala in potočila solze. Fantu je naročila, naj potegne po laseh na škatlici. Iz škatle so privrele vesele in žalostne pesmi. Nato je odšel do kralja.
Ko je mladenič začel igrati, je bil kralj tako vesel kot nikoli. Fantu je dal svojo hčer in živeli so v sreči. In tako so nastale gosli.
___________________________________________________________________
42
Slika 22: Naslovnica knjige Kako so nastale gosli
3.4.2.4 Pimm van Hest: Na begu
V knjigi je izražena begunska problematika, s katero se v življenju zelo pogosto srečujemo. Prav je, da otrokom namenimo kakšen pogovor o tej temi in ta knjiga je ustrezno izhodišče za diskusijo in premislek.
Opis je povzet po Hest (2018): Zgodba govori o deklici, katere imena ne izvemo. Na prvi strani bralca sprašuje, ali je možno, bi lahko bilo res, da zanjo ne bo več vojne. Nato govori o tem, da ni nikogar, ki bi pomagal. Opisuje svoja čustva: žalost, strah, jezo. Njen dom je sprva postal dom v kosih, kasneje pa je popolnoma izginil. Deklica piše o svojem hrepenenju, o želji po šoli, igri in prijateljih. Želi si edino nekaj, da ne bi bilo več bomb.
Treba bo stran, poiskat drug dom. Sredi morja, sredi noči jo stiska njen medo. Ko pride v nov svet, je vse popolnoma drugače: dežela, govorica, hrana, ljudje. Nekateri ljudje sprejmejo človeka odprtih rok in so prijazni, drugi pa dajo jasno vedeti, da prišleka nočejo tu. Počasi se privadiš na nov dom in počasi ljudje postanejo prijatelji. Na koncu knjige začne deklica videvati podobnosti: isto sonce, isto nebo in predvsem – nikoli več na begu.
___________________________________________________________________
43
Slika 23: Naslovnica knjige Na begu
3.4.2.5 Matt de la Pena: Ljubezen
Opis je povzet po de la Pena (2018): Zgodba že z naslovom knjige razodene, da govori o ljubezni. Ljubezen sta starša, ki opazujeta svojega spečega otroka, taksist, ki po radiu vrti ljubezen, vonj lomljenja valov je ljubezen. Odmev smeha med igro je ljubezen. Žar zvezd je ljubezen. In žarijo še dolgo potem, ko ugasnejo. Včasih se nas v življenju dotaknejo tudi mračnejši trenutki, ko ugasnejo poletja, prijateljstva, ljudje. A tudi to je mogoče prebroditi z ljubeznijo, ljubečim objemom in s pomočjo ljubih oseb. Tudi zažgan toast ima okus po ljubezni, ker je bil pripravljen z ljubeznijo. Ljubezen se opazi na dedkovem obrazu, ko lovi ribe, in v šumenju listja. Ljubezen opazimo celo v zgodbah, ki jih pripovedujejo strici, in v glasu uličnega pevca. Ko se pogledamo v ogledalo in opazimo pogled, ugotovimo, da je tudi to ljubezen. Ljubezen je vedno z nami.
Ilustracije se nanašajo na številne stvari – ilustrirane osebe so raznovrstnih narodnosti, različnih statusnih simbolov in zdravstvenih razsežnosti. Prikaže tudi brezdomsko problematiko, osebo na vozičku, žensko, zavito v ruto. Vse te osebe so v sožitju z ljubeznijo. Ilustrator gre korak naprej od napisanega, še globlje razodene ljubezen, zato sem to knjigo izbrala kot primer za krepitev medkulturnosti. Kulture so medsebojno povezane, brez izraza »priseljenec« in opozarjanja na razlike. Tu ljudje preprosto bivajo – v ljubezni.
___________________________________________________________________
44
Slika 24: Naslovnica knjige Ljubezen
3.4.2.6 Helena Haraštova in Pavla Hanačkova: Kako otroci po svetu praznujejo praznike
V šoli se praznikom po svetu običajno posveča premalo prostora, zato je ta knjiga odlična priložnost za prikaz raznolikosti teh praznikov. V knjigi je namreč predstavljenih petnajst praznikov. Ker so prazniki naša kulturna dediščina, so zelo pomembni pri integriranju medkulturnosti.
Opis je povzet po Haraštova in Hanačkova (2016): Knjiga se prične z uvodom, zakaj imamo praznike, kaj praznujemo, koliko so prazniki stari, in nadaljuje s praznovanji po svetu. Zgodba najprej govori o Dilli, ki živi v Etiopiji in praznuje timkat. Sledi Miguel, ki živi v Braziliji in opiše veličasten karneval, ki vsako leto poteka na pepelnično sredo. Nato je predstavljen dan deklic, ki ga na Japonskem praznuje Saki. Aaron v Izraelu slavi praznik purim. Fantje se oblečejo v Morkedaja, deklice pa v lepo Ester. Tanja slavi rusko veliko noč, ki jo imenujejo paša. Kijan opisuje indijski praznik kumb melo, največje versko srečanje na svetu, ki se ga udeleži na milijone ljudi. Glavni dogodek je kopanje v reki Ganges. Nima praznuje vesak, enega najpomembnejših budističnih praznikov. Nima živi v Singapurju. Carlos praznuje inkovski praznik, inti rajmi. Praznovanje poteka v Peruju.
Fatima iz Indonezije praznuje muslimanski praznik, ramazanski bajram. To je sladko praznovanje po obdobju posta. Mohamed praznuje muslimanski praznik, kurban bajram, praznik žrtvovanja. Saanci praznuje divali, enega najpomembnejših hindujskih praznikov, praznik luči. Juan praznuje vse svete – dan mrtvih. To je praznik, ko Mehičani slavijo mrtve. Verjamejo, da se prvega in drugega novembra duhovi umrlih vrnejo na ta svet. Za njih je smrt del življenja. Kaitlyn, ki prihaja z Irske, praznuje noč čarovnic, Tony zahvalni dan, ameriški praznik, ki poteka četrti četrtek v novembru. Hana pa se veseli hanuke, praznika luči, enega najpomembnejših judovskih praznikov.
___________________________________________________________________
45
Slika 25: Naslovnica knjige Kako otroci po svetu praznujejo praznike
3.4.2.7 Irena Kobald: Moji odeji
Lirična zgodba o deklici pokaže vlogo jezika v obliki odeje. Zgodba predpostavlja pomen besed in znanje jezikov. Deklica mora v novi deželi stkati novo odejo. Na koncu je nagrajena, ima dve odeji. Zgodba o moči znanja in prijateljstva je primerna za mlajše in starejše otroke. Vpleten je motiv begunstva.
Opis je povzet po Kobald (2014): Deklico, ki jo je tetka klicala Kozolec, je doletela zaradi vojne selitev. V novi deželi se ji je vse zdelo nenavadno in tuje. Ljudje, hrana, živali, rastline, celo občutek, predvsem čuden pa se ji je zdel govor ljudi. Počutila se je osamljeno. Najraje je bila doma, zavita v svojo varno odejo, ki jo je spominjala na prejšnji dom v Afriki. S tetko sta pogosto hodili v park, kjer je deklica opazila dekle, ki se ji je nasmehnilo. Deklica je potrebovala kar precej časa, da je zbrala pogum in dekletu vrnila nasmeh. Po nekaj vračanjih v park jo je dekle ogovorilo. Potiskalo jo je na gugalnici in jo začelo učiti novih besed. Vsakič je imela zanjo pripravljene težje in daljše besede.
Besede so sčasoma postajale vse toplejše in mehkejše. Deklica je začela tkati novo odejo. Odeja se je večala, postajala je vse večja in večja, tako kot dekličin besednjak.
Sedaj ima deklica dve odeji. Obe sta ji ljubi in udobni, katero koli uporabi, bo vedno ostala ona.
___________________________________________________________________
46
Slika 26: Naslovnica knjige Moji odeji
___________________________________________________________________
47